V nedeljo, 16. septembra 2007 je kardinal José Saraiva Martins, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, v Bordeaux-Talenceu v Franciji slovesno razglasil za blaženo častitljivo božjo služabnico, klariso – »svetli vzor ponižnosti in potrpežljivosti, ki združuje veselje s skrivnostjo križa«. Pri sestrah klarisah v Nazarjah pa se je ob isti uri s. Marija Celina podarila Gospodu s prvimi zaobljubami.
Vrtnica ljubezni
Nebeška cvetka, klarisa s. Marija Celina darovanja (1878–1897) ali Mala Celina iz Bordeauxa je bila sodobnica Male Cvetke, karmeličanke sv. Terezije Deteta Jezusa 1873–1897) iz Lisieuxa v Franciji.
Ivana Germana Castang se je rodila 23. maja 1878 v vasici Nojals v Dordegni na Francoskem v revni delavski družini kot peti od enajstih otrok. Oče German je bil pošten, delaven in velikodušen kristjan. Mati Marija je bila globoko verna, pogumna in goreča, skrbna, zahtevna in pametna žena, ki je vzgajala svoje otroke v pristni pobožnosti in korenitem krščanskem življenju. Govorili so, da je svetnica. Mala Germana je bila ljubljenka skoraj vseh. Ker je bila vihravega značaja, ji je mati zgodaj zabičevala strogo zadržanost in ji s svojim zgledom vsadila v srce kali kreposti, ki so se pozneje razrasle do vrhunske popolnosti. Večkrat jo je pokarala: »Kakšen predrzen otrok!« in spet: »Laže bi bilo spoprijeti se s sedmimi zmaji!« Germana je opomine sijajno izkoristila in velika skromnost je postala ena njenih najlepših nravnih prednosti.
Zgodaj je vstopila v Odrešenikovo šolo trpljenja. Kot štiriletna deklica je zbolela za otroško paralizo. Leva noga ji je omrtvela, zato je vse življenje šepala. Mati ji je pomagala nositi preizkušnje in jo poučevala: »Treba se je navaditi na vse, treba se je navaditi na trpljenje …« Govorila ji je o križanem Kristusu, o potrpežljivosti svetnikov, o zasluženju trpljenja, ki ga je mogoče z vero in krščansko vdanostjo sprejeti, in o nebesih, »kjer bo Gospod otrl vse solze in ne bo več nobene stiske ne bolečine.« Germana pa je pila ta močni pouk kot zdravilo: trpljenje se je takó spremenilo v pobožnost, krepost in v pravo duhovno veselje.

V Nojalsu je obiskovala prvo šolo pri šolskih sestrah sv. Jožefa. Ko ji je bilo osem let, je namesto sestre Lucije, ki je vstopila k šolskim sestram, skrbela za mlajše brate in sestre.
Leta 1890 se je njena družina preselila v mesto Bordeaux. Germana se je poslovila od lahkega otroškega veselja in se močno obrnila k notranjemu življenju. Že pri desetih letih je pokazala nenavadno zrelost, ko se je z junaškim zagonom žrtvovala za svojo družino, nenehno postavljeno v krute preizkušnje, ki sta jim botrovali revščina, bolezen in smrt. Od enajstih otrok so zaradi jetike in podhranjenosti trije umrli že v Nojalsu, dva pa v Bordeauxu.
V dekliškem zavodu Nazaret v Bordeauxu se je pod vodstvom redovnic šolala, postala je Marijin otrok, prejela prvo sveto obhajilo in sv. birmo, pri kateri je dobila ime Klara. Asiška svetnica jo je vzela v posebno varstvo. 29. decembra 1892 jo je globoko pretresla nenadna materina smrt.

Odkar je v bližini šole v Bordeauxu odkrila samostan sester klaris, je z vsem srcem hrepenela, da bi vstopila k njim in živela edino za Jezusa. Ker pa je bila premlada, šibkega zdravja in je tudi šepala, je sestre niso sprejele. Osemnajstletna je 12. junija 1896 končno smela vstopiti v želeni samostan Ave Maria, kjer je zelo hitro napredovala v milosti in krepostih.
Enaindvajsetega novembra 1896 je bila sprejeta v noviciat in dobila redovno ime s. Marija Celina darovanja. Vsa se je použivala v požrtvovalni, neutrudni ljubezni in sijala v svoji globoki ponižnosti, angelski čistosti in ljubezni do uboštva:
»Vsa se izročam Jezusovemu Srcu. Svetost ni težka; za vstop v nebesa zadošča trpljenje; trpela bom zelo rada /…/ Prišla sem, da bi vzela križ na svoje rame /…/ Zaljubila sem se v Jezusa in Mu rekla: ‘Tukaj sem: reži, lomi, žgi; naredi iz mene, kar Ti je všeč, da bo moja ljubezen do Tebe vedno večja; to je vse, kar prosim.’ /…/ Vem, da na zemlji ni prave sreče. Pridobimo si jo, ko v celoti pripadamo Jezusu /…/ Spoznala sem, da je veliko več vredno, če ubogamo, kakor če delamo izredne stvari.«
Njeno glavno sporočilo in življenjsko vodilo pa je strnjeno v besedah: »Odločena sem, da bom vijolica ponižnosti, lilija čistosti in vrtnica ljubezni – za Jezusa.«
Medtem ko se je vzpenjala na skrivnostne vrhunce svetosti, pa je njeno šibko telo zaradi jetike naglo pešalo. V devetnajstih letih je dozorela za večnost. V sluhu svetosti se je 30. maja 1897 preselila v svoj večni dom. Kmalu po smrti je s. Marija Celina mnogim posredovala milosti uslišanja, blago dišeči vonj njene svetosti se je hitro širil po vsem svetu, 22. januarja 1957 so potrdili tudi njene junaške kreposti.
Z zaupanjem se zatekajmo k tej mali nebeški cvetki, ki je obljubila, da »v nebesih ne bo pozabila na nikogar«.

Uslišane zaupane prošnje
Okoli leta 1927 je na smrt zbolela za tifusom dvaindvajsetletna Marija Kozina iz Zapotoka pri Sodražici. Dobila je podobico božje služabnice s. Marije Celine. Z zaupanjem se ji je priporočila in se zaobljubila, da bo šla, če ozdravi, v tisti samostan, kjer je bila ona. Čudežno je ozdravela. Njen stric duhovnik ji je razložil, da bo izpolnila zaobljubo, če bo vstopila v isti red. Leta 1929 je odšla h klarisam v Split; pri preobleki je dobila redovno ime s. M. Imakulata. Leta 1945 je s tremi hrvaškimi sosestrami odšla v Samobor; nova skupnost se je leta 1963 preselila v Zagreb. V želji, da bi se sestre klarise (ki so bile leta 1782 izgnane) vrnile na Slovensko, je s. Imakulata dolga leta vztrajno molila. Ko so se zbrale tri sestre Slovenke (leta 1970 je vstopila s. M. Katarina, 1974 pa še s. M. Jozefina), so 1. aprila 1978, ne da bi vedele, ravno ob stoti obletnici rojstva male sestre Celine prišle v Nazarje. Po dvesto letih so se klarise znova vrnile v Slovenijo in zdaj jih je dvajset. Tako je pri slovesnosti beatifikacije vicepostulator Max Gatti dejal, da »je mala s. Marija Celina duhovna mati slovenskih klaris«. Kl.

Molitev k blaženi s. Mariji Celini:
Gospod Jezus,
Ti posebno ljubiš ponižne, majhne in uboge.
Zahvaljujemo se Ti,
da si poveličal
svojo zvesto služabnico
s. Marijo Celino
in potrdil resničnost besed,
ki so prikipele na ustnice
Tvoji sveti Materi
v čudoviti hvalnici Magnifikat:
»Povišal je nizke.«
Zaupno Te prosimo,
po priprošnji
svoje ponižne služabnice nam milostljivo podeli,
kar Te prosimo …,
če je to v Tvojo večjo čast
in dušam v korist.
Ki živiš in kraljuješ vekomaj. Amen.
Blažena s. Marija Celina,
prosi za nas!
Vir

Blažena Marija Celina darovanja (1878-1897), Ivana Germana Castang, se je rodila v verni družini v francoski vasici Nojals. Bila je peta izmed dvanajstih otrok in po odhodu sestre v samostan kot najstarejše dekle pomagala materi pri vzgoji in skrbi za otroke. Pri štirih letih je zbolela za otroško paralizo, zaradi katere je šepala celo življenje. Na stopalu se ji je pojavila tudi kronična razjeda, ki je ostala njena spremljevalka do smrti. Njeno premikanje je postalo počasnejše, njen duhovni tek pa je postal sprint na kratke proge, v katerem je presegla samo sebe in živela globoko notranje življenje. Bila je Frančiškova duša, ki je že v zgodnjem otroštvu razumela uboštvo, pokorščino in čistost.
Družina je leta 1887 izgubila vse premoženje in se za tri leta preselila v zasilno zavetje na travnik Salbert. V letih na travniku je postopoma izgubljala sebe, a je v njeni notranjosti še bolj rastel prostor za Boga. Že v rosni mladosti, predno se je njen cvet odprl in razširil dišave, se je zaradi družinskih razmer odpovedala mnogim našemu svetu samoumevnih stvarem – hrani, postelji, lastnim potrebam in šolanju. Pri dvanajstih letih je sprejela odločitev, da Bogu daruje vse za rešitev svoje družine. Takšna odločitev zahteva treznost besede, ki je je bila deklica sposobna. Popolnoma je dojela besede, da »ni večje ljubezni, kakor je ta, da kdo da življenje za tiste, ki jih ljubi«.
Znova so se preselili, tokrat v Bordeaux zaradi nove očetove službe, kjer so umrli trije mlajši bratje, kmalu zatem še mati in starejši brati. Ob izgubi mame je že živela v dekliškem zavodu Nazaret, kjer se je v tišini notranjega sveta pripravljala na vstop v samostan. V polnosti je posnemala Marijo in tako kot ona v svojem Nazaretu molila, delala, trpela in darovala. Zaradi smrti najbližjih in odmaknjenosti od družine se je njen občutek samote in odrinjenosti še povečal. Sama je rekla: »Želim si dobro trpeti«, in res je z lahkotnostjo duhovno zrele osebe prenašala vse izzive na poti. Pozabljala je nase, v njej pa se je širil prostor za Boga, ki ga je ljubila z vsem, kar je in kar ima. V skritosti duha se je pogovarjala z Njim in po vseh letih stran od tabernaklja je v zavodu prišla na svoje mesto v molitvi pred Najsvetejšim.
Že od ranega otroštva si je želela postati redovnica. Želja se ji je leta 1896 izpolnila, ko je vstopila v klariški samostan Ave Marija v Bordeauxu. V samostan je prišla kot neobrušen diamant, ki ga je bilo treba le malo oblikovati. Med sestrami je kot novinka umrla v sluhu svetosti leta 1897, stara komaj 19 let. Njeno duhovno pot in ljubezen do Boga ter bližnjih najbolje predstavi sama z besedami: »Prišla sem, da vzamem svoj križ. Torej se ponudim Jezusu v dar kot žrtev. Rekla sem mu: ‘Do sedaj sem Vam darovala vse, čustva, misli … Ali naj bom danes manj velikodušna? O. ne! Tukaj sem! Režite, žgite, sekajte, delajte z menoj kakor Vam je všeč, samo da bo moja ljubezen do Vas vedno bolj rasla. To je vse, za kar Vas prosim.’« Na svoji poti je sledila Jezusu, ki je v njen zbujal hrepenenje po nadzemeljskem.
Vir

Views: 196