Kakor ste torej sprejeli Gospoda Kristusa Jezusa, v njem živite, ukoreninjeni in sezidani v njem ter utrjeni v veri, kakor ste bili v njej poučeni, polni zahvaljevanja. Glejte, da vas kdo ne ujame s filozofijo in prazno prevaro, ravnaje se po človeškem izročilu in po prvinah tega sveta, ne pa po Kristusu. Kajti v njem telesno biva vsa polnost božanstva. V njem imate svojo polnost tudi vi, kajti on je glava vsakršnega vladarstva in oblasti (Kol 2,6-10).
Bernardin Sienski je bil velik pridigar in ljudski misijonar. Njegova grobnica je v cerkvi sv. Bernardina v abruškem mestu L’Aquila. Njegovo telo počiva v modernem, novem sarkofagu, stari je namreč prišel v roke Napoleonovih osvajalcev. Bernardin Sienski je umrl 20. maja 1444. Trinajst let po njegovi smrti so v tem starodavnem mestu začeli graditi stolnico. Največji znamenitosti te cerkve sta njegova grobnica v kapeli desne stranske ladje, ki jo je leta 1505 izdelal Silvestro dell’Aquila, in oltar iz terakote, delo Andrea della Robbia.
Bernardino Albizeschi, ki so ga pozneje imenovali “novi Frančišek”, se je rodil 8. septembra 1380 v kraju Massa Carrara Marittima, nedaleč od Siene. Po smrti staršev so ga vzgajali sorodniki. Že z enajstimi leti je začel študirati na sienski univerzi. Zaradi nadarjenosti je bilo pred njim odprtih veliko poti, toda Božja previdnost imela je zanj pripravljene drugačne načrte. Ko je leta 1397 izbruhnila strašna epidemija kuge, je sedemnajstletni Bernardin končal študij ter negoval bolne in umirajoče v svojem mestu. Ko je bilo epidemije konec, je hudo zbolel še sam in več mesecev nihal med življenjem in smrtjo. V tistem času je v njem dozorel sklep, da bo stopil v red manjših bratov. Ko je leta 1402 ozdravel, je v Sieni prejel redovniško oblačilo, leta 1404 pa mašniško posvečenje. Bernardin je bil od vsega začetka zagovornik doslednega življenja. V nekem zapuščenem puščavniškem zavetišču je ustanovil majhen samostan, kjer je preživel deset let v popolnem uboštvu.
Leta 1413 je postal vratar v majhnem samostanu manjših bratov v Fiesolah pri Firencah, kjer si še danes lahko ogledamo njegovo celico. Nad njenimi vrati je v les vklesano njegovo ime. Od leta 1417 naprej je Bernardin delal kot spokorniški pridigar. V Italiji sta v tem času prevladovala verska ravnodušnost in nemoralnost, zaradi česar je bilo ljudskemu misijonarju iz Siene zaupano težko delo. Hodil je od mesta do mesta, se ustavljal na trgih in na prižnicah ter oznanjal Božjo besedo, ki je ni bilo mogoče preslišati. Spomin nanj je še danes živ v marsikaterem italijanskem svetišču. Tako lahko najdemo v stolnici v Perugii prižnico, s katere je Bernardin leta 1425 govoril eno svojih najznamenitejših pridig. Perugia hrani še eno znamenitost: v oratoriju sv. Bernardina, na koncu ulice Via dei Priori, so kamniti reliefi, ki prikazujejo prizore iz življenja tega svetnika.
Ta veliki misijonar je po zgledu svetega Frančiška oznanjal ljubezen, pokoro in mir. Zaradi priljubljenosti, ki jo je ohranil kljub svoji strogosti, so ga že med njegovim življenjem častili kot svetnika. Njegov učenec je bil tudi sveti Janez Kapistran, ki ga je pri delu ves čas podpiral.
Bernardin Sienski je umrl 20. maja 1444 v Sieni, star triinšestdeset let. Že po šestih letih, leta 1450, ga je papež Nikolaj V. razglasil za svetnika. Berndinovo češčenje se je hitro razširilo po vsej Italiji. Središča so bila L’Aquila, kjer je pokopan, Siena, Perugia in Massa Marittima. Posebno čast uživa tudi v cerkvi s. Maria in Aracoeli v Rimu, kjer njegovo življenje in delo poveličujejo znamenite freske slikarja Pinturicchia (okoli leta 1485).
Kot zanimivost – sveti Ignacij Lojolski je pribl. sto let po Bernardinovi smrti izbral znak “IHS”, Bernardinov “grb”, za simbol družbe Jezusove, jezuitskega reda.
Sveti Bernardin je zavetnik mesta Massa Marittima, prav tako pa zavetnik tkalcev z volno in priprošnjik v raznih boleznih (hripavost, pljučne bolezni …).
Bernardina Sienskega so upodabljali – po originalu – kot manjšega brata, redovnika z asketskim, koščenim obrazom. Podobnost z njegovim resničnim zunanjim videzom je povzeta po posmrtni maski, ki je shranjena v Mestnem muzeju v L’Aquili. Bernardin ima skoraj vedno pri sebi sončno ploščo z začetnicami “IHS”, Kristusovim monogramom. Pogosto so ob njem upodobljene tudi tri škofovske mitre, ker je zavrnil tri škofovske naslove: v Urbinu, Sieni in Ferrari. Najstarejši portret, narejen verjetno še v času njegovega življenja (shranjen v zbirki Misciatelle v Rimu), je naslikal Sano di Pietro, ki je tudi avtor znamenite freske “Bernardin pridiga na Piazza del Campo v Sieni” (iz leta 1427). Ogledamo si jo lahko v kapiteljski dvorani v Sieni. Pomemben je tudi ciklus fresk Pinturicchia v cerkvi s. Maria in Aracoeli v Rimu.

MOLITEV NA GOD SVETEGA BERNARDINA SIENSKEGA
O Bog, svetemu duhovniku Bernardinu Sienskemu si podelil izredno ljubezen do Jezusovega imena. Na njegovo priprošnjo naj tudi nas razvname ogenj resnične krščanske ljubezni. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.
Vir

V Akvíli (v Abruzzu [abrucu]), sveti Bernardin Sienski, duhovnik iz Reda manjših bratov, ki je po trgih in mestih Italije oznanjal evangelij z besedo in zgledom, ter širil pobožnost do svetega Jezusovega imena. Neutrudno je, do poslednjega dne, z velikim uspehom nadaljeval službo pridigarja za zveličanje duš.
Vir

V mladosti je bil, kljub temu da je kmalu osirotel, deležen prvovrstne vzgoje in izobrazbe. Kot mlad študent se je pridružil dobrodelni Marijini bratovščini za bogoljubno samovzgojo in pomoč ubogim ter stregel kužnim bolnikom. Prva leta redovniškega življenja je živel skrito, napol puščavniško, kasneje pa postajal vedno bolj »slaven«. Kot pridigar je hodil od mesta do mesta, oznanjal Božjo besedo in se boril proti verski ravnodušnosti in nemoralnosti svojega časa.
Ime: Izhaja iz nemškega imena Bernhard, ki je zloženo iz visokonemških besed bero, bern »medved« in hart »močen, drzen«.
Rodil se je 8. septembra 1380 v Massa-Cararrara Maritima v Sieni, Italija, umrl pa 20. maja 1444 v vasici San Silvestro nedaleč od Aquile, prav tako v Italiji.
Družina: Njegov oče Albertolo degli Albizzeschi je bil lastnik rudnika in predsednik vlade v Sieni. Mati Raniera degli Avveduti mu je umrla, ko je imel tri leta, oče pa pri šestih. Zanj so skrbeli očetovi bratje.
Sodobniki: sv. Janez Kapistran, Vincencij Ferrer, papeži Martin V., Evgen IV., Pij II., cesar Sigismund.
Izobrazba: Bil je izredno nadarjen, že z enajstimi leti je začel študirati na sienski univerzi, kjer je doktoriral iz prava in filozofije, v bogoslovju pa ga je zlasti pritegnil študij Svetega pisma.
Skupnost: Bernardin je sprva premišljeval o vstopu v red avguštinskih eremitov, a je z dvaindvajsetimi leti vstopil v red »manjših bratov« (minoriti). Znotraj reda si je ves čas prizadeval za skrajno uboštvo in višjo popolnost.
Zavetnik: proti hripavosti, proti boleznim v prsih in pljučih ter proti krvavitvi; tkalcev z volno, oglaševalcev, priporočajo se mu vsi, ki delajo na področju osebnih komunikacij, odnosih z javnostjo, odvisniki in žrtve iger na srečo; Italije, Aquile in nekaterih drugih italijanskih mest
Sposobnosti: Poleg tega, da je bil nadarjen in imel izvrsten spomin, je bil tudi bister opazovalec ljudi in iskan duhovni voditelj. Ob njegovih pridigah so se ljudje spreobračali, veliko je prispeval k spravi in pomiritvi ter vzpostavitvi javnega reda.
Kreposti: Bil je skrajno zahteven do samega sebe, za Boga mu nobena žrtev ni bila prevelika. Bil je tih in skromen, človek molitve. Bil je velik Marijin častilec, širil je slavo sv. Jožefa, posebej pa se je zavzemal za češčenje Jezusovega imena.
Upodobitve: Po ohranjeni posmrtni maski ga najpogosteje upodabljajo kot frančiškanskega redovnika z asketskim, koščenim obrazom. Njegov simbol je banderce ali sončna plošča s Kristusovim monogramom »IHS«. Vidimo ga tudi upodobljenega s tremi mitrami pod nogami, saj mu je trikrat uspelo odkloniti škofovsko čast.
Goduje: 20. maja.
Beatifikacija: Za svetnika ga je razglasil papež Nikolaj V. 24. maja 1450.
Atributi: asketski, koščen obraz, banderce ali sončna plošča s Kristusovim monogramom »IHS«
Ko mu je bilo sedem let, je izgubil starše. Zanj so se zavzele tri tete in mu oskrbele prvovrstno vzgojo in izobrazbo. Študiral je pravo, vendar je ob branju spisov sv. Hieronima vzljubil tudi študij Svetega pisma in bogoslovja. Ko je leta 1400 v Sieni izbruhnila kuga, so vsi strežniki zbežali iz bolnišnice. Ravnatelj je obesil na roke Marijinega kipa ključ in tudi zbežal. Kmalu pa je prišel pred tisti kip Bernardin, vzel Mariji ključe, zbral štirinajst prijateljev in skupaj z njimi stregel bolnikom. Tudi on je zbolel.
Potem je vstopil v frančiškanski red, postal mašnik in sloveč pridigar. Pravijo, da mu je Marija izprosila jasen in doneč glas. Posebno je bil apostol češčenja Jezusovega imena. S seboj je nosil banderce, na katerem je bil naslikan Jezusov monogram I H S, in z njim blagoslavljal množice. Na njegovo pobudo so začeli zapisovati Jezusov monogram na stavbe kot ugovor zoper poganske zmote, ki so se tiste čase obnavljale. Na njegovo pobudo so vpeljali praznik Jezusovega imena najprej v frančiškanskem redu, nato pa v vsej Cerkvi.
Zaradi pridig o Jezusovem imenu so ga celo tožili papežu, češ da zavaja ljudi v malikovanje, ko jih poziva, naj molijo »zlato Jezusovo ime«. Papež mu je prepovedal pridiganje, dokler se ni prepričal o njegovi pravovernosti. Kmalu nato ga je ljudstvo hotelo imeti za sienskega škofa, pozneje pa za urbinskega in ferrarskega. Papež je privolil, svetnik pa vedno odklonil. Zato ima na slavni sliki El Greca pri nogah tri mitre. Državne oblasti so mu nekajkrat zaupale državniške službe.
Umrl je na apostolski poti v neapeljsko kraljestvo leta 1444, star 64 let, blizu mesta Akvila. Goduje 20. maja.
Vir

Podobo ali kip današnjega svetnika Bernardina Sienskega, sijajnega govornika in spokorniškega pridigarja, prepoznamo po frančiškanski redovni obleki in po napisu IHS na plošči ali svetinji. Napis IHS so kratice Jezusovega imena (Jezus Kristus Odrešenik). »Ime Jezus,« je dejal sveti Bernardin v enem svojih govorov, »je pridigarjem svetla luč, saj doseže, da božjo besedo jasno oznanjajo in jo ljudje poslušajo. Odkod, misliš, da je po vsem svetu takšna, tako nenadna in goreča luč vere, če ne zaradi oznanjanja Jezusa?«

Rodil se je 8. septembra 1380 v kraju Massa Maritima, ki je spadal pod tedanjo republiko Sieno. V nežni mladosti je izgubil najprej mater, nato še očeta in k sebi so ga vzeli očetovi bratje v Sieni. Omogočili so mu najboljšo izobrazbo. Študiral je pravo, ob tem pa se je zanimal tudi za Sveto pismo in bogoslovne knjige. V dvajsetem letu je stregel kužnim bolnikom v sienski bolnišnici in tudi sam zbolel. Ostal je suh in bolehen vse življenje, kljub temu pa je zmogel silne napore in je le malo počival.
Pri dvaindvajsetih letih se je odločil, da postane frančiškan. Ko je bil posvečen v duhovnika, je prevzel skrb za bolnike v bolnišnici della Scala, poleg tega pa je zgradil nov samostan za brate, ki so se odločili za višjo popolnost. Veliko je bral in si tudi ogromno zapomnil, zato so mu pravili ‘živa knjižnica’. Do sebe je bil skrajno zahteven in nikdar ni od nikogar zahteval, česar ni prej sam preskusil. Znal je biti tih in skromen, pa tudi neizprosno odločen v nastopu, kadar je bilo potrebno. Notranje je bil zbran in zelo stvaren v presoji zunanjega položaja, zato je postal prava voditeljska osebnost, kar se je pokazalo, ko je nastopil v javnosti.
To se je zgodilo leta 1417, ko je bil izvoljen za vikarja toskanske frančiškanske province in se je preselil v Fiesole. Prvič je nastopil namesto nekega pridigarja, ki je nenadno zbolel. Nalogo je opravil s takim zanosom in vplivom na duše, da se šele tedaj spoznali njegov izredni govorniški talent. Zdaj so ga vabili na vse strani in povsod je nastopal kot božji sel in zastopnik božjega reda na zemlji. Njegova beseda je bila silno stvarna, ostro naperjena zoper vsako zlo in zavzeta za božjo pravico in resnico, za božjo ljubezen in človeško plemenitost. Kot pridigar je prepotoval vso srednjo in severno Italijo. Povsod je njegova navdušena, jasna in odločna beseda rodila kar vidne sadove spreobrnjenja. Ker je bil glasnik Najvišjega, se ni plašil pred nobeno namišljeno človeško veličino.
Preden je Bernardin nastopil z govori za versko prenovitev kakega kraja, se je dobro pripravil na dva načina: natančno je preučil družbene razmere in preudarjal, kako naj bi jih spremenil, da bi ustrezali božjim zapovedim. Po drugi strani pa je to stanje primerjal zlasti z evangeljsko resnico. Lagodnežem njegove pridige niso bile všeč, zato so ga večkrat hoteli spraviti pred cerkveno sodišče, a jih je z lahkoto odbil.
Poleg Jezusovega imena je globoko častil nebeško Mater Marijo in svetega Jožefa. S seboj je nosil banderce, na katerem je bilo napisano IHS (Jezusovo ime) in poslušalcem delil deščice s tem napisom. Imel je tudi odgovorno službo v svojem redu in obiskal je številne samostane.
Bernardin je umrl na apostolskem pohodu. Moči so mu pošle na poti v Aquilo. Mimo se je pripravljal na odhod s tega sveta in izdihnil dušo 20. maja 1444. Že naslednje leto se je začel svetniški proces, leta 1450 pa je bil slovesno razglašen za svetnika.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 233