Vir

Duša Cerkve

1. Binkoštni so dovršitev velike noči

Skrivnost Gospodove smrtne daritve, njegove zmage v vstajenju, njegovega vstopa v Očetovo veličastvo v vnebohodu – je naravnana v to, da bi božji Duh postal naš delež. Velikonočni dogodki, ki se zlivajo v skrivnost »prehoda« k Očetu (pashe), so imeli samo en cilj: očistiti človeka grehov in očiščenemu človeštvu in svetu dati Boga. Zato binkošti spadajo k velikemu, razširjenemu velikonočnemu prazniku ter so njegova dovršitev in krona. »Ker je Očetov večni Sin našo človeško naravo pritegnil in sprejel v Očetovo luč, zato se je Očetova in Sinova ljubezen v svetem žaru vnela v naših srcih. Ker je Sin človekov umrl po mesu, zato more odslej človek v Svetem Duhu živeti božje življenje. Sveti Duh večnega Boga je prišel; tukaj je, živi v nas, posvečuje nas, krepi nas, tolaži nas, poroštvo večnega življenja je in predujem brezmejne zmage.«

Pri zadnji večerji je Jezus govoril o svojem »prehodu« k Očetu kot o najodličnejšem dogodku v zgodovini odrešenja; in povedal je, da bo učinek tega prehoda podaritev Svetega Duha Cerkvi in prek nje človeštvu, čigar odrešenju in zveličanju je Cerkev namenjena: »Za vas je dobro, da grem. Zakaj če ne odidem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal« (Jan 16, 7; prim. 15, 26). Prihod tretje božje osebe je istoveten s Kristusovo velikonočno skrivnostjo v njenem izžarevanju na Cerkev, na vse človeštvo, na celotno stvarstvo. Podaritev Svetega Duha bistveno spada k dovršitvi tistega odrešenja, ki je v vseh razsežnostih in vidikih veličastno delo na križu umrlega in poveličano vstalega Kristusa: brez »izlitja« (izraz je v zvezi s simbolizmom vode, ki očiščuje in obenem podeljuje rodovitnost!) Svetega Duha bi delo odrešenja ostalo nepopolno in neučinkovito. Tisto zmagoslavje življenja nad smrtjo, ki se je izvršilo v človeški naravi Kristusa, naše Glave, se je po delovanju Svetega Duha moralo sedaj začeti uresničevati v udih. V nebesa, to se pravi v notranje področje Boga samega je Kristus šel zato, da bi »našo slabotno naravo, s katero se je bil združil, posadil na desnico Očetove slave«, zato, »da bi nas storil deležne svojega božanstva« (gl. »V občestvu združeni« in hvalospev na vnebohod!). Dejansko se to uresničuje z darom Svetega Duha. S Kristusovim poveličanjem je bilo človeštvo v počelu že prerojeno; saj je Kristus po svoji človeški naravi naša Glava, je Trta, na katero naj se vcepimo kot njene mladike, da bomo deležni božjega življenja, ki prešinja Trto. A dejansko je človeštvo moglo zaživeti iz življenja vstalega Kristusa šele z binkoštnim izlitjem Svetega Duha, ki ga sv. Pavel označuje kot Duha poveličanega Kristusa (prim. Rimlj 8, 9. 11).

Sv. Pavel ima važno trditev: »Kristus je s svojim poveličanim vstajenjem od mrtvih postal »oživljajoč Duh« (1 Kor 15, 45), to se pravi neprestani posredovavec milosti, neprenehni podeljevavec Svetega Duha samega (prim. Gal 4, 4-7; Rimlj 8, 15-17). Jasno nam tudi apostol Janez izpričuje, da je Jezus v uri svojega poveličanja — to poveličanje se je izvršilo že v trenutku Jezusove smrti na križu – začel izlivati iz svojega »osrčja« (ali »Srca«!) reke žive vode, to je Svetega Duha (Jan 7, 37-39; prim. 19, 34). Sveti Duh je torej Jezusov velikonočni dar. Sv. Janez pripoveduje, da je Jezus Svetega Duha podelil apostolom že na dan svojega vstajenja, ko se jim je prvič prikazal (Jan 20, 22). To gledanje vidi neločljivo vsebinsko povezanost med Jezusovim »prehodom« (»pasho«) k Očetu in darom Svetega Duha tako izrazito poudarjeno, da časovne razdalje med veliko nočjo in binkoštmi sploh ne upošteva – binkošti so mu istovetne z veliko nočjo.

Zato na binkošti ne obhajamo neke druge skrivnosti kakor na veliko noč. Binkošti so prav velikonočna skrivnost v svoji dovršitvi. Samo da je temu dodana še misel, da krščanska pobožnost v binkoštih vidi veliki liturgični praznik tretje osebe v presv. Trojici. Ne smemo namreč biti brezbrižni do Svetega Duha, brez katerega življenja Cerkve sploh ni in ne more biti. Toda nikdar ne smemo pozabljati, da je Sveti Duh reka žive vode, ki v podobi povedano – priteka iz Jezusovega prebodenega srca, iz desne strani po prerokih napovedanega (Ez 47; Zah 12, 10-13, 2 itd.) »templja« nove zaveze, ki ga je Jezus s svojim vstajenjem od mrtvih »v treh dneh postavil« (Jan 2, 19).

Cerkev je v liturgiji podaritev Svetega Duha dejansko vedno povezovala v neločljivo enoto s Kristusovo smrtjo in vstajenjem – vendar v prvih stoletjih mnogo bolj razločno kakor pozneje. Čisto v začetku so kristjani prihod Svetega Duha obhajali istočasno z obhajanjem Kristusovega vstajenja od mrtvih. Skupaj s krstom so v velikonočni vigiliji redno podeljevali tudi zakrament sv. birme, ki je tako tesno povezan s krstom. Obredi velikonočne vigilije so tudi pozneje, ko niso več podeljevali sv. birme skupaj s krstom, vedno govorili veliko tudi o Svetem Duhu, ki ga je Kristus s svojo smrtjo in vstajenjem pridobil človeštvu. Šele pozneje so kristjani – v bolj dobesedni naslonitvi na prvi dve poglavji Apostolskih del časovno ločili dogodke, ki so v resnici, vsaj vsebinsko, le različni vidiki enega samega Kristusovega poveličanja. Velika noč in binkošti sta tako postala v obhajanju časovno ločena praznika. Kljub temu pa sta liturgično še naprej ostala združena v enoto ene same – Kristusove velikonočne skrivnosti. Sv. Avguštin izrecno pravi, da »na binkoštni dan pride slovesnost velike noči do svojega cilja, ne da bi izgubila kaj od svojega sijaja. Velika noč je bila začetek milosti, binkošti so njena krona.« Izlitje Svetega Duha na mlado Cerkev pomeni izvršitev odrešilnega dela in Kristusovega poveličanja in je hkrati oprijemljiv dokaz, da Kristus resnično živi in da sedaj, ko je bil od Očeta poveličan, prešinja svoje učence in ude s svojimi božanskimi silami, s Svetim Duhom samim. S tem Jezus začenja izpolnjevati obljubo: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28, 20). »Ne bom vas zapustil sirot, prišel bom k vam… zakaj jaz živim, in vi boste živeli« (Jan 14, 18. 19).

Tisto, kar je apostole in prve kristjane navduševalo ter jih usposabljalo za silno prenovitveno delo v tedanji gnilobi človeške družbe, nikakor ni bilo le spomin na Kristusov zgodovinski lik ali morda le vera v njegovo božanstvo (čeprav tudi to dvoje). Odločilna prenovitvena moč prve Cerkve je marveč Sveti Duh sam. Njegovo delovanje so apostoli in prvi kristjani globoko notranje doživljali, obenem pa so bili priča tudi zunanjih božjih znamenj. Sad delovanja Svetega Duha je bila trdna in jasna zavest, da je Križani vstal in da živi ter neprestano izliva iz nebes moč svojega blagoslova in milosti; po svojem Duhu je tistim, ki se ga oklepajo, stalno blizu, navzoč sredi med njimi, tako da živijo, molijo, delajo in trpijo »v Kristusu« kakor ozračju, katerega vdihavajo in iz katerega živijo, na podoben način, kakor mladike živijo in rastejo iz trte. Prenova liturgije, sprožena z drugim vatikanskim koncilom, hoče pripomoči k temu, da bi ta zavest spet bolj jasno in globoko začela prežemati tudi današnje kristjane, ki so v marsikaterem pogledu spet bolj izrazito postali »majhna čreda« (Lk 11, 32-34). In ravno takšno »malo čredo« poveličani Gospod poziva k neustrašnosti pri izvrševanju poslanstva ljubezni; in ne le poziva, marveč nas za to poslanstvo tudi usposablja – če le hočemo z milostjo sodelovati – s podeljevanjem tistega Svetega Duha, ki je večni dih brezmejne medsebojne ljubezni med Očetom in Sinom in ki hoče tudi nas vključiti v brezbrežni veletok notranje božje luči in blaženega božjega življenja.

Sv. Peter v govoru na prve binkošti izrecno pripisuje Kristusu samemu in njegovemu poveličanju izlitje Svetega Duha, čigar učinki so v Jeruzalemu prebudili tako veliko začudenje: »Z desnico božjo torej povišan, in ko je prejel od Očeta obljubo Svetega Duha, je tega izlil, kakor vidite in slišite« (Apd 2, 33). Sveti Duh je postal živo in nenehno pričevanje za poveličanega Kristusa, kakor je Jezus pri zadnji večerji sam napovedal: »On bo mene poveličal, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal« (Jan 16, 14). Prihod Svetega Duha je bil bistveno vezan na veliko Kristusovo zmago na križu in je na prve binkošti začel uveljavljati v prvi Cerkvi Kristusovo zmagoslavje. Učlovečeni božji Sin je s svojo kalvarijsko žrtvijo, končano z vstajenjem, zmagal nad grehom in smrtjo, a na tem svetu sam nikoli ni oblekel veličastva tega zmagoslavja. To zmagoslavje ljubezni je postalo naloga Svetega Duha. Kristusovo zmagoslavje bo do konca časov v dušah uveljavljal Sveti Duh.

2. Določbe novega koledarja obnavljajo prvotno jasnost

Binkošti dolgo časa niso imele lastne praznične osmine. Še za Leona Velikega sredi 5. stoletja ni o tem nobenih sledov. Binkoštna nedelja je res veljala za sklep in višek celotnega petdesetdnevnega praznovanja Kristusovega vstajenjskega zmagoslavja. Binkoštna osmina je bila uvedena šele v 7. stoletju in je prišla v Rim od drugod. Do tedaj je edini krščanski praznik z osmino bil velika noč. Ta vseobvladujoči praznik pa je imel celo dvojno osmino: najprej osmino zaporednih dni, ki so veljali za en sam podaljšani in poudarjeni praznik, nato pa še osmino nedelj, ki so spet veljale kakor en sam razširjeni veliki praznik odrešenja, izvršenega s Kristusovim vstajenjem. Pri tem je bila binkoštna nedelja osma, obenem pa sklep in višek praznika vseh praznikov. Ta velika osmina je obsegala sedmero tednov, ki se jim pridružuje še osmi dan, tako da nastane petdeseterodnevje, »pentekoste« (= binkošti v širšem pomenu). Kristjani so v tem »petdeseterodnevju« videli eno samo obhajanje Kristusovega poveličanja in so povezovali s številom petdeset globok pomen. V »petdeset« vidijo cerkveni očetje vsebovano tudi število osem (7 X 7 + 1 = 50), kar jim je simbol prekipevajoče polnosti (število sedem pomeni polnost, osem pa preobilje!), simbol novega, odrešenjskega življenja, ki bo razkrilo ves svoj sijaj v večni blaženosti nebes.

Simbolizem petdeseterodnevja je bil posvečen že v stari zavezi: vsako petdeseto leto je bilo »jubilejno leto«, leto osvoboditve vseh, ki so prišli v sužnost, v odvisnost zaradi zadolženosti, v veliko stisko (3 Mojz 25, 8 ss). V jubilejnem letu so preroki videli simbol in predujem veličastnega odrešenja ob koncu časov (prim. Iz 61). Jezus je to izrečno obrnil nase (Lk 4, 18-21). V novi zavezi je Bog ta simbolizem posvetil predvsem z izlitjem Svetega Duha prav na binkoštni praznik, ko so se Judje spominjali, kako je Bog na gori Sinaju njihovim prednikom čez petdeset dni po njihovem izhodu iz Egipta med bliskom in gromom dal postavo in jih s sklenitvijo zaveze napravil za svoje ljudstvo. Sv. Hilarij razlaga ta simbolizem takole: »Če pomnožimo število sedem s sedmico, spoznamo, da je ta sveti čas sobota sobot (»sobota« pomeni počitek); toda tisto, kar ta čas dovršuje in ga dviga k polnosti evangelija, je osmi dan, ki pride za sedmimi tedni; kajti ta dan je hkrati prvi in osmi« – »prvi« kot dan, ko se začenja novo stvarstvo, kot dan blažene večne dovršitve pa »osmi« dan. Sv. Ambrozij pa pravi: »Naši predniki so nas naučili obhajati binkoštno petdeseterodnevje kot sestavni del velike noči. To so sedmeri celi tedni, binkoštni praznik pa začne osmega.« V očeh tedanjih kristjanov je število osem sploh imelo globok pomen. Dostavljen k sedmici judovskega tedna je dan Kristusovega vstajenja veljal za »osmi« dan. Obenem je bil ta osmi dan hkrati »prvi« in v vseh pogledih podoba novega sveta, novega stvarjenja in novega stvarstva, ki se je začelo s Kristusovim vstajenjem in z izlitjem Svetega Duha. Praznik Kristusovega vstajenja in podaritve Duha poveličanega Gospoda je postal nova, višja sobota, sobota Kristusove polnosti in začetek nove dobe, »nikoli se končujoči dan, dan brez večera in brez menjave«, predigra večne blaženosti.

Glavni namen prenovljenega cerkvenega koledarja je ravno ta: spet nam pripomoči, da nam bodo pri bogoslužnem obhajanju cerkvenega leta, zlasti pri obhajanju velike noči kot praznika vseh praznikov, z vsem žarom znova zasijale jasne in obenem veličastne črte odrešenjske skrivnosti, kakršne nam sijejo iz sv. pisma in iz življenja prvih krščanskih stoletij. Znova naj nam z vso močjo in jasnostjo pride v zavest: Odrešeni smo s Kristusovo velikonočno skrivnostjo, s Kristusovim prehodom skozi temo smrtnega trpljenja v neminljivo, blaženo luč poveličanega življenja pri Očetu – in k temu prehodu k Očetu, ki ga je Kristus izvršil kot naša Glava, bistveno spada podaritev Svetega Duha, s katerim nas poveličani Kristus kot ude svojega telesa na začetni način že sedaj napravlja deležne poveličanja svoje človeške narave in prav s tem tudi deležne notranjega življenja troedinega Boga samega. S pošiljanjem Svetega Duha, ki je vez neizmerne, večno blažene ljubezni med Očetom in Sinom, priteguje Kristus v območje svojega prehoda k Očetu tudi nas. In ko bo človeštvo (kot telesno-zgodovinska enota) do konca prehodilo pot, kakršna je v ljubečih božjih načrtih, tedaj bo Duh poveličanega Kristusa s svojo preobrazujočo močjo (prim. Flp 3, 21) posegel tudi v telesne razsežnosti našega bitja – to minljivo, bedno in slabotno, si bo tedaj po Pavlovih besedah nadelo neminljivost, moč in sijaj (1 Kor 15, 42-44), in tudi nerazumno »stvarstvo samo se bo iz suženjstva pokvarjenosti rešilo v svobodo poveličanih božjih otrok« (Rimlj 8, 21). »Duh njega, ki je od mrtvih obudil Jezusa…., bo tudi naša umrljiva telesa oživil po svojem Duhu, ki v nas prebiva« (Rimlj 8, 11). Takrat bo Kristusova velikonočna skrivnost po delovanju Svetega Duha dosegla polnost svojih učinkov: neminljivo polnost odrešenja.

Novi koledar določa: »Petdeset dni od nedelje Gospodovega vstajenja do binkoštne nedelje obhajamo v veselju in radosti kakor en sam praznik, še več, kakor eno samo veliko nedeljo. – To so dnevi, na katere še predvsem pojemo alelujo. Nedelje tega časa veljajo kot velikonočne nedelje in se po nedelji vstajenja imenujejo velikonočne nedelje… konča pa se ta sveti čas petdeseterodnevja z binkoštno nedeljo«. Velikonočni čas se torej konča po prvotni navadi na binkoštno nedeljo. Zato odpade binkoštna osmina. Na ta način je ohranjen res obseg 50 dni med dvema slovesnima praznikoma, ki se zlivata v enoto. Na binkoštni dan, ki ga sv. Janez Krizostom imenuje »metropolo vseh slovesnosti« (v 2. binkoštni homiliji), se povzpnemo na vrhunec velikonočnega časa. Po izražanju sv. Avguština je velika noč začetek milosti, binkošti pa so njena krona.«

Namesto odpravljene binkoštne osmine so sedaj dobili večji pomen dnevi od vnebohoda do binkošti; ti dnevi imajo sedaj lastno mašo in so v naslonitvi na poročilo Apostolskih del postali neposredna priprava na prihod Svetega Duha. Sv. Luka pripoveduje, da so apostoli in drugi Jezusovi učenci, obenem z ženami, posebej »z Marijo, Jezusovo materjo«, skozi devet dni »vsi skupaj enodušno vztrajali v molitvi« in se tako pripravili na prihod Svetega Duha. To je bila v krščanstvu prva molitvena devetdnevnica sploh, mati vseh poznejših devetdnevnic. Izmed vseh je binkoštna najvažnejša; saj je to molitev za dar Svetega Duha, brez katerega ni ne božjega otroštva in ne Kristusove Cerkve (prim. Rimlj 8, 14; 1 Kor 12, 13).

V nekem smislu ima čisto gotovo prav veliki mislec romantike Fr. Baader (u. 1841), ki pravi, da je »opuščanje molitve največji greh«. Nekaj podobnega je izrazil tudi papež Janez XXIII., ko je dejal, da »nobena stvar ni tako važna kakor molitev«.

Še posebno to velja o molitvi za podaritev Svetega Duha. Jezus je pri zadnji večerji govoril o Svetem Duhu kot drugem »Tolažniku«, ki ga bo on (namesto svoje vidne navzočnosti) poslal od Očeta (Jan 14, 15. 16). V izvirniku stoji za besedo Tolažnik »Parakletos«, kar prihaja iz grškega »para« = zraven, in »kaleo« = pokličem. Svetega Duha naj pokličemo, zanj naj prosimo – in prišel bo na pomoč. In njegova pomoč je tako važna, da krščanskega življenja brez nje sploh ni in ne more biti; saj sv. Pavel pravi, da »nihče ne more reči: Jezus je Gospod, razen v Svetem Duhu« (1 Kor 12, 3). Cerkev se je že od prvih časov naprej tega zelo zavedala, da se zlasti pri liturgiji zakramentov še danes vselej srečamo s klicanjem Svetega Duha (epiklezo« – v širšem pomenu), s prošnjo k Očetu, naj po svojem Sinu Jezusu Kristusu pošlje Svetega Duha, da bo zakrament res zakrament. (Tudi pri obhajanju sv. evharistije je tako, dasi je v rimskem kanonu to manj jasno izraženo kakor v vzhodni liturgiji in zdaj tudi v ostalih »evharističnih molitvah« zahodne liturgije.) Cerkev v vseh važnih trenutkih še prav posebej izrečno prosi za podaritev Svetega Duha, za njegovo luč in prenavljajočo moč. Molitev za to luč in moč bi morala biti na dnu sleherne naše prosilne molitve, tudi »zasebne«. Ko Jezus daje obljubo, da bomo prejeli, kar koli bomo prosili, da se nam bo odprlo, če bomo trkali, da bomo našli, če bomo iskali, ima v mislih predvsem njega, ki ga cerkveni očetje imenujejo »Dar« sploh – Svetega Duha (Lk 11, 9-11). S tem »Darom«, v katerem je navzoče »božje kraljestvo«, pa nam bo vse drugo navrženo (prim. Lk 12, 31).

3. Odnos med vnebohodom in binkoštmi

Način, kako se je Jezus pri vnebohodu odtegnil od učencev, ki so še ostali v svojih lastnih, minljivih oblikah ali razsežnostih prostora in časa (medtem ko se je Jezus odtegnil v božjo razsežnost, v stanje božjega gospostva, moči in veličastva), je simboliziral to, da se Kristus v prihodnje svojim ne bo več prikazoval; in sicer do tiste ure ne, ko bo prišel ob koncu sveta z veliko močjo in slavo, da dovrši vse. Do vnebohoda se je vstali Kristus v svoji od mrtvih obujeni ter nad prostorom in časom razpolagajoči poduhovljeni telesnosti še vedno javljal v prostoru in času. Zato ga je bilo mogoče v zemeljskem prostoru in času videti, slišati in se ga dotikati. Sicer je iz svojega trpljenja šel v svojo in Očetovo slavo že pred vnebohodom (Lk 24, 26), vendar pa je to slavo še prilagajal zemeljskim stvarnostim in je bil v tem pomenu nepopoln; prikazoval se je le določenim pričam (Lk 24, 48), katerim je Bog odpiral oči, da so v tej telesnosti vsakokrat spoznali Jezusa. Čeprav je bil Jezus v splošnem odtegnjen njihovim očem, je vendar vedno znova posegal iz nevidnosti v vidnost. Z vnebohodom pa je šel v popolno oddaljenost od svojih učencev. Dnevi prikazovanja vstalega Kristusa in blagodejni dnevi zemeljskega Jezusa so bili s tem končani. Do drugega Kristusovega prihoda (v slavi ob koncu sveta) sedaj ne pride noben dan več, ki bi bil temu enak. Toda Lk 24, 52 poroča o veselju nad vnebohodom in hoče s tem povedati, da je občestvo Jezusovih učencev imelo pred očmi vse več kakor pa le ločitev. V temelju to sploh ni bilo slovo, marveč odtegnitev Jezusa v večjo bližino. Sveti Matej namesto vnebohoda navaja kar Kristusovo obljubo: »Glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (28, 20). Pri tem misli pač na neko novo in skrivnostno ter trajno Kristusovo navzočnost, ki se je začela z vnebohodom. Lukova omemba »velikega veselja«, ki prodre na dan po Kristusovem vnebohodu, opozarja na to, da se je začel odrešenjski čas.

Veliko veselje prič Jezusovega vnebohoda je vhod v radost, ki sedaj nič več ne preneha in ki nastane povsod tam, kjer kdo zares postane kristjan (prim. Apd 2, 46; 16, 34). Kristusova fizična navzočnost je prenehala, a samo zato, da postane bogatejša navzočnost: navzočnost na duhovni in zakramentalni ravni. Ta navzočnost pa se bistveno uresničuje po Svetem Duhu, ki je Duh poveličanega Kristusa, povišanega z božjo desnico (Apd 2, 33 v smislu Ps 109), to je »sprejetega« v nebesa, v področje in razsežnost Boga samega (Apd 3, 21).

Navzočnost in delovanje Svetega Duha je posebej povezano z obhajanjem sv. evharistije, »živega kruha, ki je prišel iz nebes« (Jan 6, 62) in ki ga Jezus sam postavlja v zvezo s svojim vnebohodom. Sveti Duh sam je tisti, ki »oživlja« evharistično »meso« – in s tem se bo Kristus učencem bolj približeval, kakor bi se mogel s svojo fizično navzočnostjo; in sicer se bo približeval slehernemu svojemu učencu »do kraja sveta«, medtem ko bi fizična navzočnost, kakršna je bila Jezusu lastna za časa njegovega nepoveličanega življenja na Zemlji, kaj takega ne dopuščala.

Apostolom, ki so vpraševali po »obnovitvi« zemeljskega Izraelovega kraljestva, je Jezus dejal, da bo namesto takšnega kraljestva prišla podelitev Svetega Duha in namesto vednosti glede obnovitve takšnega kraljestva bo Kristus z nebes poslal Svetega Duha – in v njegovi moči bodo apostoli postali priče poveličanega Kristusa do kraja sveta (Apd 1, 6-8). Čas, ki je sedaj prišel, je čas Cerkve, v kateri deluje Duh poveličanega Kristusa, in zato poseben čas Svetega Duha, ne pa čas, po katerem povprašujejo apostoli.

Da bi Jezusovi učenci mogli biti eno, da bi Kristus mogel ostati v njih in oni ostati v njem eno (Jan 17, 21-24; 14, 15-21), zato jih je moral fizično zapustiti. Prenehal je bivati med njimi na čutno zaznavni način, da bi po Svetem Duhu, ki ga je začel pošiljati iz nebes, postal počelo njihove enote med seboj in enote z njim.

Če govorimo, da je Kristus sedaj »zgoraj«, v nebesih, »na Očetovi desnici«, so to seveda podobe (metafore). Vsak od njih na svoj način pove, da je Kristus vstopil v tisti svet, ki je lasten Bogu, v notranjost, intimnost božje skrivnosti, v božje veličastvo samo – da bi tudi nas »pritegnil« v božjo transcendenco (Jan 12, 21). Iz polnosti poveličanega Kristusa vsi prejemamo (Jan 1, 16): milost, Svetega Duha. In to prejemanje deležnosti nadnaravnega božjega življenja je prav pritegnitev v božjo transcendenco, zdaj še začetna, nekoč dovršena. Tako Kristus iz nebes, od zgoraj neprenehoma ustvarja svojo Cerkev, ko nanjo »izliva Duha od Očeta« (Apd 2, 33). Cerkev, naša mati, je zato »oni Jeruzalem, ki je gori« (Gal 4, 25) in ki prihaja na zemljo iz božje ljubezni v Kristusu, iz poveličanega Kristusa, ki je »oživljajoč Duh«, ker neprestano razliva Svetega Duha na človeštvo. Sv. Leon Veliki pravi, da nam je Kristus toliko bližji po svoji božji naravi – in po podarjanju Svetega Duha – kolikor je postal po človeški naravi bolj oddaljen«

4. Pomen Svetega Duha za krščansko življenje

Sveti Duh je »moč najvišjega« (Lk 1, 35; Apd 1, 8) in delivec vsakega življenja. Na začetku vsega zemeljskega življenja stoji (1 Mojz 1, 2), pa tudi na začetku božjega življenja v Mariji (Lk 1, 35; Mt 1, 18. 20) in v Cerkvi (Apd 2, 1-13). Skrivnost božjega približanja ljudem je v moči Svetega Duha, ki je po svojem bistvu večni, neizmerni Dih medsebojne ljubezni med Očetom in Sinom in ki je uresničil učlovečenje druge božje osebe.

A Sveti Duh stoji tudi na začetku Kristusovega mesijanskega in preroškega poslanstva: Sveti Duh se je prikazal v podobi goloba nad Jezusom, preden je po krstu v Jordanu nastopil svoje javno življenje (Lk 3, 21. 22). Na to opozarja tudi sv. Peter (Apd 10, 38; prim. Hebr 1, 9). Kakor so pred nastopom poslanstva preroki prejemali maziljenje, tako je bil Jezus, najodličnejši prerok in cilj vsega starozaveznega preroštva, maziljen ne s snovnim maziljenjem (z oljem), marveč s Svetim Duhom samim (Lk 4, 18; 1 Jan 2, 30. 27). »Maziljenje« vsebuje bogat simbolizem. Spomnimo se, kako že kapljica čistega olja docela prepoji kos papirja ali obleke. Ko svetopisemski pisatelji govorijo o »maziljenju« s Svetim Duhom, mislijo na globoko notranjo prežetost z božjim Duhom, z njegovo lučjo in silnostjo njegove skrivnostne moči. Zlasti po gledanju sv. Luka stoji Jezusovo javno delovanje, ki je vse posvečeno izvrševanju preroškega in mesijanskega poslanstva, docela pod vplivom moči Svetega Duha (prim. Lk 4, 1. 14. 15. 18).

To Kristusovo poslanstvo se potem nadaljuje v Cerkvi, katero je po besedah 2. vatikanskega cerkvenega zbora Kristus ustanovil »kot občestvo življenja, ljubezni in resnice in si ga tudi privzema za orodje odrešenja vseh ljudi ter ga pošilja kot luč sveta in sol zemlje po vsem svetu« (C 9, 2). In »kakor božja Beseda privzeto človeško naravo, ki je z njo neločljivo združena, uporablja kot živ organ odrešenja, na podoben način uporablja za rast telesa (prim. Ef 4, 16) socialno organizacijo Cerkve tisti Kristusov Duh, ki jo oživlja« (C 8, 1).

Božja približanja ljudem v Kristusu si ne smemo misliti ločeno od delovanja Svetega Duha. To se razodene takoj v mladi Cerkvi; in tako je še vedno tudi v današnji Cerkvi, ko Bog prihaja k nam zlasti pod zakramentalnimi znamenji, da bi naše srečanje z njim moglo biti zares v polni meri človeško, torej telesno-duhovno, vidno in hkrati nevidno, individualnega (posamičnega) in družbenega značaja.

Tudi z izvršitvijo velikonočne skrivnosti, ki zavzema osrednje mesto v ponavzočevanju odrešenjske stvarnosti v liturgiji, predvsem v sv. evharistiji – je delovanje Svetega Duha notranje povezano: Kristus se je po Svetem Duhu dal za Cerkev, za človeštvo v brezmadežno daritev Bogu (Hebr 9, 14) in se na zakramentalni način še vedno daje. Ta tesni odnos med Svetim Duhom in Kristusovo daritvijo Cerkvi se izraža tudi v duhovnikovi mašni molitvi pred obhajilom: Kristus je »po Očetovi volji s sodelovanjem Svetega Duha svet s svojo smrtjo oživil«. Sv. Janezu je, kakor smo videli, povezanost med Kristusovim trpljenjem in poveličanjem tako tesna, da mu trpljenje in smrt pomeni isto kakor povišanje in poveličanje. Po Janezovem gledanju je trenutek Jezusove smrti istočasno trenutek podelitve Svetega Duha. Zato po razlagi mnogih cerkvenih očetov in tudi današnjih razlagavcev sv. Janez za Jezusovo smrt na križu uporablja izraz »traditit Spiritum«, »izročil je Duha« (19. 30) tistim, ki so oziroma bodo vanj verovali. Janezu je Jezusovo poveličanje v smrti hkrati trenutek podelitve Svetega Duha novozaveznemu božjemu ljudstvu.

V življenju Cerkve in v osebnem krščanskem življenju bi morali pomen Svetega Duha vse bolj upoštevati. To je na koncilu poudaril kardinal Suenens, ko je med drugim dejal: »Karizme (darovi) Svetega Duha niso obrobni vidik življenja v Cerkvi, marveč so nekaj bistvenega za Cerkev vseh časov. Ves čas od binkošti naprej je čas Svetega Duha… Cerkev je Kristusovo telo in Sveti Duh je vedno navzoč v njem z vsemi svojimi darovi. Cerkev je bistveno ,pneumatična’, to se pravi oživljena po Svetem Duhu.« Znani teolog M. M. Philippon pravi: »Resnična zgodovina Cerkve je zgodovina binkošti, ki se nadaljuje v dušah. Pri vseh dogodkih tega sveta izvaja Bog svoj večni načrt: zbrati v enoto ene same božje družine ljudi vseh ras in vseh časov s tem, da jih upodobi po svojem Sinu (Rimlj 8, 29). To je delo modrosti, moči in ljubezni – in glavni umetnik ostane Sveti Duh. Kristusova Cerkev je le ponižna dekla troedinega Boga. Prešinjena z istim Duhom dela skupaj s svojim Učenikom na to, da bi ,zbrala v enoto vse razkropljene božje otroke’ (Jan 11, 52). – Noč in dan je ob vseh človeških nemirih nedeljena Trojica sklonjena nad naše duše, da bi jih pobožanstvila. Bog Oče še pošilja svojega Sina in svojega Duha na svet. Nevidna poslanja Besede in Duha ne nehajo razsvetljevati Cerkve z božjo svetlobo in jo voditi k ritmu večne ljubezni. Posamezniki niso tukaj le zase. Povezani smo z vsemi ljudmi v Kristusu kot živi udje istega skrivnostnega telesa; in z vsemi skupaj z Njim in v Njem sestavljamo eno samo enoto, poklicani, da bi skupaj z množico angelov sestavljali eno samo božje ljudstvo. En sam Duh prešinja presv. Trojico in Cerkev. Očeta in Sina dovršuje v Enoti iste božje blaženosti. Naznanjal je očakom božje obljube, navdihoval je preroke, posvečeval je vse pravične stare zaveze. Oživljal je Kristusa, učlovečeno Besedo, v vseh njegovih dejanjih in njegovo Mater, posodo vse svetosti. Podpiral je apostole in Jezusove učence, a pomaga tudi njihovim naslednikom in vernikom vseh časov, da bi prek ognja trdih borb vojskujoče se Cerkve dovršil odrešilno Kristusovo delo in uredil božjo Državo. Mnogovrstni dih Duha se prilagaja vsem časom in krajem, vsem življenjskim stanovom, vsem stopnjam kulture in civilizacije. Neskončna raznovrstnost božjih del izhaja iz enega samega Duha ljubezni.«

Brez neprestane dejavne navzočnosti Svetega Duha v Cerkvi bi bila Cerkev (z liturgijo vred) le mrtvo telo, zapisano bedni smrti, pa naj bi bila »hierarhija« in vsa druga organiziranost še tako sijajna. Sveti Duh »celotno Cerkev v vseh časih zedinja v občestvu in službi ter obdarja in vodi z različnimi heararhičnimi in karizmatičnimi darovi (C 4), pri čemer oživlja cerkvene ustanove kakor njihova duša in vliva v srca vernikov istega misijonarskega duha, kakršen je nagibal Kristusa samega« (2 Vat. M 4).

Med največjimi pomanjkljivostmi, kar jih danes najdemo med kristjani, je »silno bleda zavest glede Svetega Duha« in njegovega pomena za življenje Cerkve in slehernega njenega uda. In vendar krščansko bivanje sploh ni mogoče brez Svetega Duha. Sveti Duh namreč povzroča vero, upanje in ljubezen v človeku. Znano je, da ni prav nobene milosti, če je ne podeli Sveti Duh; samo on je posvečevavec. Tudi se ne podeli noben zakrament in ga ni mogoče prejeti vredno brez njegovega sodelovanja. Ne smemo pozabiti na dejstvo, da je krščanska eksistenca (bivanje) po svojem bistvu ,duhovna eksistenca’, to se pravi, življenje iz božjega Duha. Beseda »krščanski« in »kristjan« ne pomeni le naše pripadnosti h Kristusu, ampak tudi našo povezanost z Duhom, kajti kristjan se tako imenuje zaradi tega, ker je »maziljen« z božjim Duhom »v Jezusovem imenu«, to se pravi v Jezusovi moči, iz moči Jezusovega odrešilnega dela, kakor je tudi Jezus sam kot človek, seveda v vsej polnosti, bil in ostane maziljen s Svetim Duhom in zaradi tega resnično »Christos« (= Maziljenec, Mesija; prim. 1 Jan 2, 27).

Zelo zmotno in škodljivo je misliti, da so darovi Svetega Duha predpravica le nekaterih članov Cerkve, morda tistih, ki spadajo k hierarhiji ali živijo po samostanih; kakor da bi ti darovi »svetnemu«, zunaj v svetu – mnogokrat tako hrupnem in nevarnem – živečem človeku sploh ne bili namenjeni. Nasproti temu poudarja Philippon že v uvodu svoje knjige o darovih Svetega Duha: »Njih uporaba ni prihranjena le izbranim mističnim dušam, marveč je določena za zagotovitev zveličanja vseh kristjanov. Sedmeri darovi so podeljeni vsem ljudem, ko se s krstom prerodijo v Kristusu. ,Ako se kdo ne prerodi iz vode in Duha, ne more priti v božje kraljestvo’ (Jan 3, 5). Sveti Duh, ki duše uvede v milost božjega otroštva, ne prepusti duš samim sebi. Sprejme jih pod svoj vpliv, razprostre nad njimi varstvo vse presv. Trojice. Vsaka duša je vesoljstvo. Bog čuje nad vsako od njih bolj kakor nad neskončnimi prostori snovnega vesoljstva. Njegov Duh je pri njih ob vsakem njihovem dejanju s svojo redno pomočjo; in vsakokrat, ko to zahteva njihovo zveličanje ali njihova visoka popolnost, poseže vmes osebno na poseben način, da jih razsvetljuje, jih vodi in usmerja k Bogu. Tako Sveti Duh neprestano deluje v vsakem od udov skrivnostnega telesa, da bi jih privedel do njihove osebne svetosti in do zgraditve celotnega Kristusa (Ef 4, 13). Ritem in pogostnost njegovih božjih navdihov zavisi od njegove modrosti in previdnosti. Duh je gospodar svojih darov. A čim bolj se izkažejo sprejemljive za njegovo delovanje, tem bolj jih približa Bogu, tem bolj uresničuje v njih čudeže milosti in slave.«

»Kjer koli boste zasledili v zgodovini Cerkve, v duši narodov, v srcih vernikov, kaj resnično dobrega, tam boste vedeli, da se je dotaknila duš in src tajna moč Svetega Duha! Zasledujte življenje Cerkve od tedaj, ko se je spočela v srcu Odrešenikovem, pa do današnjega dne. Kar boste našli res dobrega, res lepega, vse to je delo Svetega Duha! Motili bi se, ko bi iskali le svetovno znanega heroizma mučencev, devic in velikih svetnikov. Motili bi se, ko bi iskali le velikih svetovnih del Bazilija, Benedikta, Dominika, Frančiška, Ignacija. Motili bi se, ko bi iskali le bogovdane gorečnosti Atanazijev, plameneče ljubezni Avguštinov, nedoumne ponižnosti Frančiškov. Ne, tudi v malih deluje Sveti Duh, v preprostih ljudeh, v skromnih kmečkih ženicah, v kmečkih mladeničih in deklicah, že v otrocih. Pravzaprav bi morali preučiti vsako dušo, vsako srce, dušo in srce tudi najpreprostejših, tudi najbolj pozabljenih, tudi najbolj skromnih! Tudi tam deluje Sveti Duh s skrivnostno, a veliko močjo! Kar obsega občestvo svetnikov, povsod deluje Sveti Duh. Tudi v grešnih dušah in grešnih srcih!… Preučiti bi morali težke križe vseh grešnih ljudi od početka krščanstva do danes, od svetopisemske negodnice Marije do skrušene deklice, ki poklekne danes ali jutri v samotni gorski vasi pred podobo Matere božje, proseč jo v svoji duševni stiski pomoči in tolažbe – pomoči in tolažbe Svetega Duha! – Moč Svetega Duha polje kakor kri iz srca katoliške Cerkve, do zadnjih nje vlakenc. Noben ud ni brez vpliva Svetega Duha!«

Žal, da tako malo uporabimo silne možnosti, ki so nam s podaritvijo Svetega Duha dane za doseganje vrhov krščanske svetosti! Nam vsem veljajo Jezusove besede Samarijanki: »Ko bi poznala božji dar!« (Jan 4, 10). Tako pogosto ostane tisto »nedoumljivo bogastvo Kristusovo (Ef 3, 9), ki je bilo v nas položeno že s krstom, kakor globoko zakopan zaklad! Morda nas Bog z velikimi svetovnimi pretresi sedanjega časa hoče znova zdramiti ravno k temu, da bi se znebili svoje zaverovanosti v sebično hlastanje po svetnih dobrinah in odprli oči za prave vrednote in srce za prenavljajoči vihar Kristusovega Duha, ki ima še prav isto moč kakor nekdaj – moč, da nas usposobi za priče Kristusove in božje ljubezni »v Jeruzalemu… in Samariji in do kraja sveta!« (Apd l, 8). Seveda pa je v ta namen tudi nam treba enodušno vztrajati v molitvi (zlasti v obhajanju sv. evharistije) skupaj z Marijo, Jezusovo in našo duhovno materjo (Apd 1, 14) – in prihrumel bo silen vihar in napolnil vso hišo Cerkve, da se bo mogla odpreti za svet, katerega je »Bog tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje« (Jan 3, 16). Kakor namreč velja glede stvarjenja, da nas je Bog ustvaril kot soustvarjavce in sodelavce pri oblikovanju in razvijanju stvarstva – podobno velja pri delu odrešenja: Bog nas je odrešil na tak način, da bi mi bili soodreševavci »božji sodelavci« (prim. 1 Kor 3, 9) pri uresničevanju večnega načrta njegove ljubezni, ki je »izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rimlj 5, 5).

5. »Kateri se dajo voditi božjemu Duhu, ti so božji otroci«

Drugi vatikanski cerkveni zbor je v nauku o Cerkvi in o njeni prenovi zelo poudaril vlogo in pomen Svetega Duha. Tisti, ki »z močjo evangelija pomlaja Cerkev in jo vedno prenavlja ter vodi do popolne zedinjenosti z njenim Ženinom«, je Sveti Duh (C 4; prim. 1, 7; gl. C pri 12). Kardinal Doepfner je (v Bambergu l. 1966) označil vsebino prenove, kakršno danes zahteva od nas Bog: »Sveti moramo postati – toda verodostojni za naš čas in sredi našega okolja. Pobožnejši moramo postati – toda na vseh področjih našega življenja. Večja mora postati naša ljubezen – v pogledu na Gospoda, ki nas kliče h križu, in v pogledu na tiste, ki vsak dan čakajo na nas.«

Beseda o prenovi Cerkve bi ostala zgolj prazna beseda, če bi ne bilo prenove posameznih udov Cerkve – in sicer iz takšne prenove, ki zajema iz korenin božjega razodetja, iz božje besede in iz moči božje milosti, iz Njega samega, ki je po bistvu Duh neprestane, neizčrpne novosti. Veliki zakon nenehnega prenavljanja je izrečen v besedah sv. Pavla: »Tisti so božji otroci, kateri se dajo voditi božjemu Duhu« (Rimlj 8, 14). Bolj in bolj moramo postati božji otroci, v vedno večji polnosti deležni notranjega božjega življenja, zato pa tudi vedno bolj odprti za službo ljubezni svojemu bližnjemu in za resnično »službo svetu«, da bi bil pritegnjen v veletok Očetove in Sinove ljubezni.

Prenova Cerkve ima za cilj, da bi njeni udje v čim polnejši meri postali »kristjani«, da bi v sebi imeli »Kristusovo misel« (1 Kor 2, 16), »Kristusovega duha« in bi iz tega tudi živeli. Kristusovega duha nimamo na tak način, kakor imamo družinskega duha, duha kakega družbenega razreda ali redovne družbe. Kristjan ima marveč Kristusovega duha, ker ima njega, ki je Kristusov Duh, Sveti Duh. Kristusovo miselnost (prim. 1 Kor 2, 16), Kristusov čut ima kristjan zato, ker mu je bil podarjen v delež On, ki izhaja iz Očeta in Sina in je Duh obeh. S tem je kristjan – za zdaj le na začetni način in še v zastrtosti vere – skrivnostno, a v globoki resničnosti že vključen v brezmejni veletok troedinega božjega življenja. V Kristusa verujoči živi »duhovno« in božje življenje. Razlog je v tem, ker je to življenje iz božjega Duha. Sv. Pavel govori vsem Galačanom: »Bratje… vi, ki ste duhovni« (Gal 6, 1; prim. Rimlj 8, 5. 14). Beseda »krščanski« in »kristjan« pomeni tudi našo povezanost z božjim Duhom, saj biti »kristjan« pomeni biti »maziljen«, to je prepojen – kakor papir od oljčnega olja – z božjim Duhom, s katerim je bil in je za večno ostal »prepojen« ali »maziljen« Jezus sam, seveda v vsej polnosti in je zaradi tega po vsem svojem bistvu »Christos«, to je »Maziljenec«, »Mesija«.

Navzočnost Kristusovega Duha v nas napravlja tako našo vernost za pristno krščansko vernost, to se pravi za prijateljsko povezanost s Kristusom – saj je ravno po Svetem Duhu resnično Kristus v nas in mi v Kristusu (prim. 1 Jan 3, 24; 4, 13). Seveda Sveti Duh v nas ni nedejaven, ampak napravlja, da se Kristusova beseda v evangeliju ne spremeni za nas v otrdelo, mrtvo črko. Zaradi delovanja Svetega Duha v našem srcu božja beseda ne udarja le ob naša ušesa, bolj ali manj raztresena, ampak se obrača na naš razum in naše srce. Sveti Duh je učitelj, ki stori, da evangelij ni za nas le nejasno kolektivno govorjenje, namenjeno neoprijemljivi, brezimni množici, marveč beseda, ki govori prav meni v mojem dejanskem položaju, beseda, ki je odrešilna zame danes, v sedanjem trenutku mojega življenja. Sveti Duh stori, da Kristus, kakršnega »doseže naš spomin«, po Newmanovih besedah ni morda le privid in lik velikega človeka preteklosti, marveč, da postane sedanja, živa, osebnostna navzočnost v nas. Po Svetem Duhu, ki nam podarja duha božjega otroštva, ker je on sam »Duh posinovljenja« (Rimlj 8, 15), postanemo v resnici božji »sinovi v edinem Sinu«; in Kristus živi v nas in mi živimo v njem. »Ako kdo nima Kristusovega Duha, ta ni njegov« (Rimlj 8, 9). Toda mi imamo tega Duha, zato smo njegovi, Kristusovi. Sv. Pavel piše: »Nihče ne more reči: Jezus je Gospod! razen v Svetem Duhu« (1 Kor 12, 3). Toda mi smo v Svetem Duhu; in torej moremo reči ne le z ustnicami, marveč iz dna srca in z iskreno ljubeznijo: »Jezus je Gospod«. Z iskreno in z vedno večjo ljubeznijo. Sami bi bili tega nesposobni. Ta veliki čudež v nas je delo Duha ljubezni in neizčrpne novosti. On, ki je večna živa »vez ljubezni« med Očetom in Sinom, napravlja, da naša ljubezen ne splahni, da ne postane mlačna, da je ne popači navada, kakršna ogroža in spodjeda sleherno človeško ljubezen. »Prijateljstvo s Kristusom, pravi Newman, »je bilo v vseh časih značilnost in nekakšna definicija kristjana.« In to prijateljstvo, ki bi se zdelo prazna utvara, se dejansko uresničuje v nas: to je delo Kristusovega Duha.

Zmotno je misliti, da je Sveti Duh deloval v Cerkvi in v vseh njenih udih le v apostolskih časih; kakor da je tedaj bila čudovita pomlad izlitja karizmatičnih (= izrednih) darov, nekoliko morda neurejenih, toda polnih sadov in obetov, pozneje pa da je ta v začetku od Svetega Duha navdihnjena Cerkev postala vse bolj umirjena, bolj hladna – in da je po času mističnega zanosa v krščanstvu nastopila namesto silnega delovanja Svetega Duha cerkvena avtoriteta in pravna uredba Cerkve, da je bil torej Sveti Duh nadomeščen z natančno določenim redom. Nikakor ni to resnično. Glavni voditelj Cerkve, njen notranji Učitelj in Oživljevavec je ostal skozi vse čase, in bo ostal tudi v bodoče Sveti Duh, ki ga zlasti latinski cerkveni očetje s sv. Avguštinom na čelu tako radi imenujejo dušo Cerkve. Tudi vrhovni vidni voditelji Cerkve, škofje in njim na čelu Petrov naslednik se morajo stalno zatekati k Svetemu Duhu za božjo luč in se pri oznanjevanju in odredbah dajati voditi njegovim navdihom.

Sveti Duh je odločilni notranji voditelj tudi v krščanskem življenju posameznih udov Cerkve, pa naj bo še tako resnično, da včasih celo od zelo iskreno mislečih kristjanov slišimo trditev, da je nevarno poudarjati Pavlovo načelo: »Kateri se dajo voditi božjemu Duhu, ti so božji otroci.« Brez dvoma bi bilo ne le nevarno, ampak tudi docela napačno, če bi se namesto božjemu Duhu dajali voditi utvaram svojih slepih nagnjenj, svoji samovoljnosti in človeškemu, prečloveškemu duhu, kar se je v zgodovini Cerkve res večkrat zgodilo pri tistih, ki so se zoper nauk in odredbe cerkvenega vodstva radi sklicevali na notranje navdihe. A to so bile samo zlorabe, ki se pri naši človeški slabosti povsod rade prikradejo. Zaradi takšnih zlorab še ne smemo dvomiti nad pravilnostjo in važnostjo Pavlovega navodila za krščansko življenje. Seveda sv. Pavel govori ne o človeškem, marveč o res božjem Duhu, Duhu Boga Očeta in Sina, ki je bil na binkoštni praznik nepreklicno podarjen v prvi vrsti Cerkvi kot celoti (saj po nepreklicnosti podaritve Svetega Duha se Cerkev razlikuje od starozaveznega božjega ljudstva). Kristjan, ki se torej daje voditi Svetemu Duhu, se nujno daje voditi tudi zunanjemu vodstvu Cerkve. Saj mu je poznana Jezusova beseda o apostolih in njihovih naslednikih: »Kdor vas posluša, mene posluša, in kdor vas zaničuje, mene zaničuje« (Lk 10, 16). V nejasnostih, ki kdaj nastanejo, je kristjanu še posebno treba upoštevati tudi zunanje sredstvo, da more vedeti, ali se res podreja luči in navdihom Svetega Duha, ali pa le svojim slepim nagnjenjem oziroma miselnosti Bogu sovražnega sveta. Posebno je v zmedah, ki kdaj zajamejo tudi katoliško javnost, treba pomisliti na besede sv. Avguština: »Svetega Duha prejmemo, če ljubimo Cerkev, če smo povezani z ljubeznijo, če se veselimo katoliškega imena in katoliške vere. Verujmo bratje: kolikor kdo ljubi Kristusovo Cerkev, toliko ima Svetega Duha.« Isto pravilo za »razločevanje duhov« je v drugi polovici 2. stol. izrazil sv. Irenej, ko pravi, da je Bog »vse delovanje Svetega Duha položil v Cerkev«, in nadaljuje: »Kjer je Cerkev, tam je božji Duh; in kjer je božji Duh, tam je Cerkev in vsa milost; Duh pa je resnica. Kdor ni deležen tega Duha, ta se tudi ne hrani za življenje na prsih matere Cerkve; ta tudi ne more piti iz kristalno čistega vrelca, ki teče iz Kristusovega telesa.«

Med notranjo lučjo, s katero Sveti Duh obdarja posamezne vernike, ki skušajo iskreno živeti iz vere in ki molijo, ter (dokončnimi) navodili, ki jih daje učiteljstvo Cerkve, ne more nikoli biti resničnega nasprotja. Saj isti Duh prebiva in deluje v celotni Cerkvi kot svojem svetišču kakor v njenem posameznem udu.

Nikoli pa Sveti Duh ne ustvarja v Cerkvi puste in neplodne enoličnosti. Binkoštni Duh je vedno Duh katolištva, vesoljnosti, enote v raznoternosti. Zato pa je ena od najbolj čudovitih potez krščanske svetosti neskončna mnogovrstnost oblik te svetosti. Sleherna duša je enkratna mojstrovina Svetega Duha. Cerkveni očetje so delovanje Svetega Duha radi primerjali delovanju dežja ali sonca, od katerega vsaka stvar prejme tisto, kar je primerno njeni naravi. Vsa ta raznovrstnost življenja Cerkve in njenih udov pa se zliva in se mora zlivati v simfonijo, kjer vsakdo poje tisto noto, ki ustreza njegovi naravi, njegovim darovom, njegovemu položaju v Cerkvi. Le da ta soglasnost v Cerkvi nikakor ni le božji dar, marveč v skladu z našo svobodno voljo obenem naloga, ki smo jo kot »božji sodelavci« dolžni z vsemi močmi uresničevati. Tudi še danes velja opomin sv. Ignacija Antiohijskega (u. ok. 110) v pismu Efežanom: »Spodobi se, da soglašate z mislijo škofovo, kakor tudi delate; kajti vaši častitljivi, Boga vredni duhovniki se tako ujemajo s škofom kakor strune na citrah. Zaradi tega se Jezus Kristus v vaši edinosti in soglasni ljubezni opeva. Pa tudi vsak zase bodi zbor, da boste, sami soglasni v istem mišljenju, povzeli božji napev v edinosti in z enim glasom prepevali po Jezusu Kristusu čast Očetu, da vas usliši in po vaših dobrih delih spozna, da ste udje njegovega Sina.«

Isto misel izraža znani teolog K. Rahner, ko pravi: »Katoliško duhovno življenje je vedno in povsod v Cerkvi. In vsako drugo življenje ni življenje Svetega Duha, marveč sanjaštvo. Svetega Duha ni brez svetega telesa, ki je Cerkev. Zato postanemo ,duhovni’ to je od Svetega Duha zagrabljeni in preoblikovani, v Svetem Duhu in iz njega delujoči, le tedaj, če postanemo telesni v smeri Cerkve. Kajti binkošti so praznik tistega Duha, ,katerega so deležni samo tisti, ki se zatečejo k Cerkvi’, kakor pravi sv. Irenej.«

6. »Postava Duha« je postava svobode in zmagovitosti

Binkošti so bile za Jude obhajanje sinajske postavodaje. Novozaveznemu božjemu ljudstvu pa je bila v nasprotju s starozavezno sinajsko postavo na binkošti podeljena polnost Svetega Duha kot nova postava, kot počelo novozaveznega razmerja do Boga. Novozavezna postava je, kakor razlaga sv. Tomaž Akvinski, istovetna z osebo Svetega Duha samega in z njegovim delovanjem v nas. To je tista »postava Duha, ki oživlja v Kristusu Jezusu« in, ki nas je »oprostila greha in smrti« (Rimlj 8, 2). Ta postava se ne razlikuje od Mojzesove in vsake druge postave po večjih ali celo manjših zahtevah, marveč po naravi. To ni več zunanji zakonik, pa naj bi bil tudi delo Svetega Duha samega, marveč je prav Sveti Duh, vlit v naša srca, »da bi se to, kar zahteva postava – (naravna in evangeljska), spolnilo v nas, kateri ne živimo po mesu, ampak po duhu« (Rimlj 8, 4). V zvezi s tem je vsa krščanska morala povzeta v dejavni ljubezni (prim. Gal 5, 14; Rimlj 13, 8-10). Ker ljubezen ni v prvi vrsti neko zunanje pravilo življenja, marveč notranja moč, ki nagiblje k dejavnosti, zato more doseči nekaj, česar starozavezna postava ni mogla in sploh nobena zunanja postava ne more doseči: opravičenje. Iz tega je razumljivo, da more kristjan, to se pravi človek, ki se res da voditi Svetemu Duhu, pravzaprav biti prost sleherne zunanje postave, vendar pa živeti popolno in krepostno življenje. Resnično »duhovni« človek točno ve, kaj je »meseno«, in se iz moči ljubezni tega izogiblje nekako nagonsko ter prinaša sadove, ki so: »ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, zdržnost. Zoper take ni postave« (Gal 5, 16-23; prim. 1 Jan 3, 9; 5, 4. 5).

Kolikor bi novo postavo vzeli samo kot knjigo zapovedi, ki so zapisane v evangelijih, pa seveda prav tako sama ne more človeka opravičiti. Tudi glede nje bi veljala trditev, da »črka mori« (prim. 2 Kor 3, 6). – Zakaj pa potem tudi v krščanstvu zunanji predpisi in napisana postava? Odgovor je v ugotovitvi, da »postava ni dana za pravičnega, marveč za krivične in nepokorne« (1 Tim 1, 9). Če bi bili vsi ljudje res pravični, če bi se vsi dali voditi navdihom milosti in ljubezni, ki jo v srce vliva Sveti Duh, bi zunanja postava ne bila potrebna. Toda dejansko ni tako. Zato je potrebno, da obstoji tudi zunanja, napisana postava: kristjana, ki se ne da več voditi od Duha, naj opozarja na njegovo grešno stanje in ga vodi h Kristusu.

In celo za pravične kristjane napisana postava ni brez pomena. Saj ima na zemlji kristjan tudi v stanju milosti šele prvine ali aro Duha (Rimlj 8, 23; 2 Kor 1, 22), nikakor ne polnosti; in na zemlji nikoli ni oproščen greha in mesa tako močno, da bi ne mogel spet vsak trenutek podleči njunemu gospostvu. V tem stanju nestanovitnosti zunanja, napisana postava in zunanje vodstvo Cerkve kot objektivno vodilo življenja pomaga kristjanovi vesti, ki s tako lahkoto podleže zatemnjenosti (prim. Gal 5, 17), da more nezmotljivo razlikovati dela mesa od sadov Duha in da nagnjenja z grehom ranjene narave ne zamenja z notranjimi pobudami Duha. Dokler namreč kristjan ne bo v nebeški domovini docela prežet s Svetim Duhom, ostane njegova svoboda začetna in nepopolna. – Vsekakor pa mora napisana, zunanja postava ostati na drugem mestu in biti le zunanji izraz notranje postave ter imeti le ta namen, da zagotovi notranji polet. Vsa kristjanova postava je pravzaprav Kristus sam osebno: hoditi za Njim, s pomočjo luči in moči, ki jo daje Njegov Duh, v tem je vse. Na to je mislil tudi sv. Avguštin z besedami: »Ljubi in delaj, kar hočeš.«

Kako veličastni pogledi se nam odpirajo, če globlje premislimo zlasti to, kar smo povedali o »popolni postavi svobode« (Jak 1, 25; 2, 12), ki nam jo daje Kristus z darom Svetega Duha! Brez dvoma je ena od najvažnejših nalog nas kristjanov ta, da tako rekoč na novo odkrijemo to »Kristusovo postavo« (Gal 6, 2), to neprestano novost, to »nedoumljivo Kristusovo bogastvo« (Ef 3, 8), ki se je na binkoštni praznik izlilo na nas, ki pa zahteva od nas našega vnetega sodelovanja. Kajti tu še posebno velja: Talentov, ki smo jih prejeli, ne smemo pustiti zakopanih. Tudi tukaj je kakor v drugih razmerjih med Bogom in stvarjo: vsedejavnost Boga ni zmanjšanje lastnega delovanja stvari, marveč oboje raste v istem, ne pa narobe obrnjenem razmerju. In zato se eshatološka (dokončna, na poslednje čase naravnana) zmagovitost binkoštnega Duha razkriva ravno v radikalnem prevzemanju odgovornosti ustvarjalne svobode, odgovornosti na življenje in smrt… Kairos (odločilni čas) binkoštne milosti je tudi kairos skrajno zahtevne odgovornosti. Tisti, ki se resnično in ne le v besedah prizadevajo k tej milosti, so hkrati istočasno ljudje, ki tako delajo, kakor da bi vse zaviselo od njih.

Kljub temu je binkoštni Duh za tistega, ki to odgovornost zvesto in pogumno sprejema, razlog za absolutno zaupanje. Kdor je to milost res sprejel in veruje v njeno moč, kdor za to milost moli in je pripravljen zvesto sodelovati, da bi se v njegovem življenju res uveljavila, ta more biti miren in neomajno zaupljiv. Čeprav sicer ne ve, v kateri obliki in na kateri način bo ta milost zmagala, vendar ve, da že zmaguje, dasi je morda ravno ,neuspeh’ smrti in propad napravila za obliko javljanja svoje zmage. Ve, da Duh milosti ravno zaradi tega, ker je Duh božje neskončnosti in svobode, ničesar ne izključuje (razen greha, katerega pozna le kot odpuščenega in odstranjenega), marveč, da more vse napraviti za zunanjo podobo svojega prihajanja, svoje zmage in svojega dokončnega obstoja, če mu tako ugaja: oddaljenost in bližino, radost in solze, življenje in umiranje, visoko in nizko, čast in sramoto. A ravno zato tudi nobena stvar ni sposobna, da bi njegovo zmago ovirala. Vse more navidezno ostati, kakor je bilo. Toda vse more tudi tako prodreti v božje veličastvo, vse biti napolnjeno od Boga in njegove ljubezni, vse preoblikovano od skrivnostne dinamike (= moči), ki vse priteguje v večno življenje. Duh, ki je zmagovita bližina Boga, ne potrebuje takšnih zmag, kakršnih potrebuje svet, nobenega potrdila, brez katerega svet ne more biti samega sebe gotov. Kdor se je predal temu Duhu in v binkoštnem zaupanju ve, da je s tem Duhom eno, ta tudi ve, da so vsi njegovi prepadi spravljeni v prepadu neskončne božje ljubezni, da je vse njegove prepade že vsrkala vase tista zmaga, ki je zmaga edinole Duha samega; da je sleherna njegova slabost v temelju že ozdravljena in je navzoča le še kot bolečina, ki oznanja veliko ozdravljenje. Kdor ljubeče veruje v binkoštnega Duha, kdor mu daje, da je v njem samem ta ljubeča vera kot njegovo dejanje, ta more z zaupanjem reči: saj je že vse odločeno in zgodovina sveta ter lastnega življenja je že izoblikovana v življenju in smrti Njega, ki je hotel, da so mu, ko je za svojo Cerkev umrl v pokorščini in ljubezni, prebodli njegovo srce zato, da bi razlivalo vodo binkoštnega Duha na vse, ki vanj verujejo in ki v tej veri postanejo deležni zmage tega edinega življenja.«

A še enkrat: Zmagovitost Svetega Duha v celotni Cerkvi je nepreklicno zagotovljena; za posameznike in za »delne« Cerkve vedno velja beseda sv. Gregorija Velikega: »Božji darovi se dajejo čuječim in ne spečim!«
Vir = Leto svetnikov