Življenjepisci pravijo, da je njegova mati ob porodu prejela obljubo, da bo njen sin duhovnik, zato je Ivu že v rani mladosti naročala, naj tako živi, da bo nekoč postal svetnik, in ga v tem duhu tudi vzgajala. Po študiju se je vrnil domov in postal advokat v mestu Rennes. Odločno je zagovarjal vdove, sirote in ubožce, se postavljal na njihovo stran, se zanje boril in jih branil. Pri enaintridesetih letih je prejel mašniško posvečenje, škof v Treguierju pa mu je zaupal isto službo, kot jo je opravljal v Rennesu. Na starost si je zaželel na župnijo, zato so mu dodelili kmečko župnijo Tredrez, nato pa Lounnec, kjer je ustanovil bolnišnico in v njej osebno stregel bolnikom. Veliko je tudi pridigal in učil po okoliških krajih. V srednjem veku je bil zelo češčen tudi med ljubljanskimi pravniki, ki so se dobivali ob njegovem godu, ki so ga praznovali v cerkvi sv. Jakoba.
Ime: Izhaja iz imena Ivan, to pa iz grškega oz. hebrejskega Johanan »Bog je milostljiv, se je usmilil«. Francosko ime pa naj bi izhajalo iz starovisokonemškega iwa, v pomenu »tisa«, oz. imena Yvain.
Rodil se je 17. oktobra 1253 v Kermartinu poleg Treguierja v francoski pokrajini Bretaniji, umrl pa 19. maja 1303 v Louannecu, prav tako v Bretaniji.
Družina: Starši so bili plemiškega rodu: oče je bil lord Helori, mati pa Ancona de Kenquis. Bila sta zelo krepostna in pobožna, znana po svoji dobrodelnosti.
Izobrazba: Bil je vsestransko izobražen, saj je študiral bogoslovje, modroslovje in cerkveno pravo v Parizu in v Orleansu.
Skupnost: V Franciji, Italiji, Belgiji in Braziliji obstajajo t. i. »Ivove bratovščine«, ki skrbijo za pravno zaščito vseh, ki so je potrebni.
Zavetnik: Je zavetnik pravnikov, odvetnikov, notarjev, sodnih pisarjev, sodnikov; duhovnikov, strugarjev, sirot in ubožcev; zavetnik vseučilišča v Nantesu in Bretanije.
Kreposti: Že kot dijak je napravil zaobljubo čistosti, živel je spokorno in skrajno ubožno; mesa in vina ni užival, postil se je trikrat na teden, spal na ličkanju in se oblačil v raševino. Kasneje je vse dohodke razdal revežem, sam pa imel le po eno obleko. Sredi noči je molil brevir, na mašo se je dolgo kleče pripravljal in bil med maševanjem ganjen do solz.
Čudeži: Že za življenja ga je Bog poveličeval s čudeži, ki so jih potrdile priče. Potrjen je npr. čudež, kako je nekoč, ko je sedel k bornemu kosilu, prišel k njemu berač. Ivo je postavil svoj krožnik predenj in ga nagovoril, naj le pogumno zajame iz njega. Berač je res zaužil nekoliko hrane, nato pa vstal. Soba je v trenutku zažarela v nadzemeljskem sijaju, berač, bil je sam Jezus, pa se je poslovil z besedami: »Mir s teboj!«
Upodobitve: Upodabljajo ga v sodniški togi oz. duhovniški obleki: v talarju z biretom, z reveži okoli sebe, kako posluša njihove tožbe; ponekod je upodobljen tudi z vrvjo in bičem v roki.
Goduje: 19. maja.
Beatifikacija: Za svetnika ga je razglasil papež Klemen VI. 19. maja 1347
Vir

V trdnjavi blizu Tréguier-a [tregijé] (v francoski pokrajini Bretánji), sveti Ivo, duhovnik, ki je ohranjal pravičnost brez ozira na osebe, zaradi Kristusove ljubezni gojil slogo, branil zadeve otrok, vdov in ubožcev. Sprejemal jih je tudi v svojo hišo.
Vir

Views: 62