sveti Erik IX. – kralj

sveti Erik IX. - kraljZavetnik Švedske
Atributi: Upodabljajo ga kot mladega golobradega kralja z mečem ali z zastavo.
Imena: Erik, Eric, Erich, Oroslav; Erika
Krščanstvo, ki ga je prinesel na Švedsko sv. Ansgar v 9. stoletju, je le počasi napredovalo in šele za vlade kralja Erika je dežela postala
krščanska. Kralj Erik je vladal od leta 1150 do 1161. Zgodovinarji ga predstavljajo kot zglednega vladarja, varuha zakonitosti, kot človeka, ki je skrbel za revne in trpeče. O njem je znano tudi to, da se je odločno bojeval proti razuzdanosti, ki se je bohotila ob ostankih poganstva in njegovih razvad.
Vneto je podpiral vse, kar je bilo dobrega, zidal je samostane in cerkve, ker je bil prepričan, da je to kar najbolj trden temelj za širjenje
krščanstva v državi, ki še ni bila notranje dovolj utrjena. Za njegove vlade so dokončali veličastno stolnico v Uppsali, kjer je nastala po Erikovi smrti nova nadškofija. Dvakrat je šel z vojsko nad napadalne in roparske Fince, da bi jih ukrotil in naposled tudi pokristjanil. Ko je po odločilni bitki, pišejo zgodovinarji, videl toliko finskih bojevnikov mrtvih, se je razjokal ob misli, koliko jih je šlo v večnost brez zakramenta sv. krsta.
Na severnem Švedskem je ostalo še veliko poganov, ki so snovali zaroto proti kralju, kar je izkoristil danski princ Magnus in se postavil na čelo zarotnikov. Po nekem poročilu je bil kralj Erik umorjen med božjo službo v stolnici 18. maja 1161, ker je hotel šele po maši jahati na čelu spremstva sovražnikom naproti. Ti so ga že pred koncem maše napadli, mu preklali glavo, ga prebodli s sulicami in kopji in nato še obglavili. Pokopan je za velikim oltarjem stolnice v Uppsali. Za svetnika Erik v Rimu ni bil nikoli uradno razglašen, vendar ga Švedi že od srednjega veka dalje časte kot svojega patrona in narodnega svetnika. Po takratni navadi je nadškof njegove relikvije leta 1300 slovesno prenesel na oltar in s tem potrdil njegovo češčenje, ki se je začelo takoj po smrti.
Goduje 18. maja.
Vir

V Upsali (na Švedskem), sveti Erik IX., kralj in mučenec, ki se je v svojem kraljestvu posvečal modremu vladanju ljudstva in varovanju pravic žensk in je poslal na Finsko svetega škofa Henrika, da bi oznanil Kristusovo vero. Slednjič je padel pod meči sovražnikov, ko je prisostvoval maši.
Vir

Views: 496

blaženi Peter “Monoculus” – opat

V Klervoju, smrt blaženega Petra, opata, ki je bil slavnejši po nedolžnosti življenja in preprostosti srca, kakor po slavi kraljevske krvi Frančiška, čigar sin je bil.
Vir

Views: 1

sveti Dioskor – mučenec

V Egiptu, sveti Dióskor, ki je, kot sin lektorja, po mnogih in različnih mučenjih dopolnil mučeništvo z obglavljenjem.
Vir

Views: 11

blažena Blandina (Marija Magdalena) Merten – redovnica

blažena Blandina (Marija Magdalena) Merten - redovnicaBlandina, s krstnim imenom Marija Magdalena, se je rodila v Düppenweilerju v Nemčiji. Po končani osnovni šoli in učiteljišču je bila nekaj časa učiteljica. V želji, da bi se darovala za duše, se je leta 1910 pridružila uršulinskemu redu. Oblikovala se je z izredno krepostnim življenjem in globoko ponižnostjo. Z nedeljenim srcem se je z veseljem posvečala Bogu ter krščanski vzgoji otrok in mladih. Umrla je za tuberkulozo 18. maja 1918, stara komaj petintrideset let.
Vir

Bog ne potrebuje izrednih in velikih del. Želi le našo ljubezen. Življenje iz ljubezni, namreč zaupno združenje z Jezusom v našem srcu, ga najbolj poveličuje. Čim večja je naša ljubezen, čim tesnejše je naše zedinjenje z Bogom, tem močnejši in bogatejši tok milosti se preliva po nas v druge duše. To je najbolj uspešen apostolat, ki ga moramo in moremo izvajati vedno in povsod, prinaša pa najlepše in najbogatejše sadove.«
»Kako nekaj velikega je, če smo voljno orodje v rokah Božje previdnosti, bližnjemu pa v veselje in pomoč.«
Ime: Pri krstu je dobila ime Marija Magdalena, za redovno ime pa si je izbrala Blandina presvetega Srca Jezusovega. Vzornica ji je bila mučenka sv. Blandina.
Rojena: 10. julija 1883.
Kraj rojstva: Düppenweiler v škofiji Trier v Nemčiji.
Umrla: 18. maja 1918.
Kraj smrti: Trier v Nemčiji.
Družina: Rodila se je pobožnim staršem v preprosti kmečki družini, bila je deveti izmed enajstih otrok.
Služba: Po končani osnovni šoli je šolanje nadaljevala na učiteljišču v Mareinauu. Ko je diplomirala, je nekaj časa delovala kot učiteljica v različnih krajih, dokler ni zaprosila za sprejem v red uršulink.
Samostan: 22. aprila 1908 je vstopila k uršulinkam v Calvarienberg, Ahrweiler, in tam 3. novembra 1910 naredila začasne, 4. novembra 1913 pa večne zaobljube. Tudi tu se je ob službi Bogu vsa žrtvovala vzgoji otrok in mladih.
Skupnost: Skupnost uršulink, red svete Uršule, je leta 1535 v Brescii ustanovila Angela Merici, ki je želela zbrati v Cerkvi družbo devic po vzoru devic iz prve Cerkve. Posvetila jih je sv. Uršuli. Apostolat naj bi živele sredi sveta, ne da bi se popolnoma zaprle v samostan. Skozi stoletja se je družba spreminjala: v začetku so se posvečale predvsem katehezi in vzgoji zapuščenih deklet, kasneje so razvile široko šolsko dejavnost.
Duhovnost: Že v družini je prejela preprosto, a globoko vero, ki jo je vodila vse življenje. Odlikovala se je z izrednim krepostnim življenjem, zlasti s pobožnostjo do evharistije in Device Marije. Imela je globok čut do zapuščenih in pomoči potrebnih otrok.
Pri nas: Že pred beatifikacijo so pri nas izšle o njej tri knjige: Učenka ljubezni, Vesel božji otrok in Ena volja z Bogom.
Zavetnica: Znana je kot tiha in skrita pomočnica v vseh potrebah, stiskah in težavah vsakdanjega življenja. Še posebej jo častijo v škofiji Trier.
Upodobitve: Na fotografiji lahko vidimo redovnico prijetnega mladostnega videza v značilni redovniški obleki uršulink tistega časa.
Smrt: Zbolela je za tuberkolozo in bolezen vdano prenašala, dokler ni s smehom na obrazu umrla.
Grob: Pokopana je v njej posvečeni kapeli v cerkvi sv. Pavla v Trierju.
Beatifikacija: Papež Janez Pavel II. jo je 1. novembra 1987 razglasil za blaženo.
Goduje: 18. maja.
Vir

Views: 27