Rodila se je 20. junija 1797, v majhnem bavarskem mestu Stadtamhof pri Regensburgu. Njeno krstno ime je bilo Karolina. Starša sta jo vzgojila v krščanskem duhu in v duhu ljubezni do ubogih: ob njunem zgledu se je mala Karolina učila sprejemati ljubezen in jo razdajati drugim. V takem okolju je spoznavala Boga in veliko božjo ljubezen do nje, tu je sledila božjemu klicu v redovno življenje, tu je ustanovila kongregacijo.
V takem okolju je dozorelo njeno dovzetno srce, ki je segalo do ubogih, otrok, mladih, žena ter z njimi delilo njihove stiske. V svoji družini se je naučila povezanosti z Bogom in edinosti v tej osnovni skupnosti. Ta edinost se je tako zakoreninila v njenem srcu, da je postala kasneje tudi njena najodličnejša skrb v skupnosti, ki jo je ustanovila. To ni bil le nek ideal, za katerega je upala, da ga bo dosegla, ampak resničnost, ki jo je sama živela in za katero se je borila.
V domači družini je okusila tudi zavzetost za vzgojo. Načela in praksa njenih staršev, zlasti pa še zgled njunega sodelovanja z Bogom, najboljšim Vzgojiteljem vseh časov, je v njej ostalo vedno kot nekaj živega; tudi zaradi te bogate izkušnje je postala vzgojiteljica s širokim pogledom na svet in služila vsem, ki jih je Bog postavil na njeno pot ali izročil v njene roke.
Pa še nekaj je zaznamovalo njeno življenje, kar je tudi imelo pomemben vpliv pri nastajanju redovne skupnosti. Že med njenim otroštvom so divjale Napoleonove vojske, Cerkev je bila popolnoma nemočna, ljudstvo obubožano in moralno na dnu. Samostane in njihove šole so zapirali; tudi šolo Kornih sester v Stadtamhofu, kamor je hodila Karolina, so zaprli. Zaradi nastalih razmer je tvegala in z 12. leti, – lahko bi rekli: sama še otrok – sprejela poučevanje pod vodstvom in mentorstvom stolnega župnika Mihaela Wittmanna.
Doživljanje Boga kot smisla življenja pa je bilo tisto, kar jo je samoumevno vodilo v ustanovitev redovne skupnosti, v kateri je ljubeča skrb za otroke postala program njenega življenja, vzgoja in šola pa sta bili pot k temu. Njen cilj ni bil izobraževanje elitnih skupin, temveč pomoč predvsem ubogim, zapuščenim in zapostavljenim otrokom in mladim. Njim je treba pomagati do stopnje človeka vrednega življenja v poklicu in družini, v državi in Cerkvi – je bila prepričana, dokaz za to pa so bile njene šole, otroška zavetišča, ljudske kuhinje in sirotišnice. Koliko dobrega je bilo v teh ustanovah, ve Bog.
Vir

Že samo to, kar so njene redovne sestre storile in še naredijo dobrega pri nas, je dovolj veliko in lepo spričevalo za svetost blažene Marije Terezije Jezusove. Njena karizma – delo z mladimi na področju vzgoje in skrb za najbolj potrebne med njimi – je in še navdihuje številne žene in dekleta, ki danes delujejo po vsem svetu.
Ime: Njeno krstno ime je Karolina Elizabeta Frančiška. Karolina izhaja iz moškega imena Karel v pomenu »mož, soprog; možak, korenjak«; ime Elizabeta ima osnove v hebrejskem imenu Elišeba »moj Bog je polnost, moj Bog je prisega«; Frančiška (Frančišek) pa v latinščini pomeni »frankovski, Frank«. Kasneje si je privzela redovno ime Marija Terezija Jezusova.
Rodila se je 20. junija 1797 v Stad am Hofu, predmestju Regensburga na Bavarskem, umrla pa 9. maja 1879 v Münchnu, prav tako v Nemčiji.
Družina: Bila je edinka. Njen oče Wilibald je bil premožen in ugleden brodar, materi pa je bilo ime Frančiška. Družina je bila globoko verna in se je odlikovala po ljubezni do ubogih.
Služba: Po izpolnjeni šolski obveznosti in opravljenem strokovnem izpitu je še zelo mlada na pobudo regensburškega župnika Wittmanna prevzela »kraljevo dekliško šolo« v domačem kraju. Tu je še posebej skrbela za uboge in sirote, ustanovila šolo za ročna dela in razvila bogato šolsko dejavnost.
Skupnost: Na pobudo Wittmanna, ki je kasneje postal škof v Regensburgu, in pod njegovim okriljem je 24. oktobra 1833 v Neuenburgu vorm Wald ustanovila kongregacijo Ubogih šolskih sester de Notre Dame. S svojimi sestrami se je zavzemala predvsem za dekliško osnovno in strokovno šolstvo v revnih vaseh in manjših mestih, poleg tega pa so skrbele zlasti za sirote in otroke s posebnimi potrebami ter drugače socialno ogrožene. Iz Bavarske se je kongregacija hitro razširila po Evropi in v Severno ter Latinsko Ameriko, Azijo, Oceanijo in Afriko. Danes po svetu deluje okrog 5000 sester.
Kreposti: Kljub številnim darovom in sposobnostih je bila zelo skromna in ponižna, veliko se je vadila v pokori, postu, molku in nočni molitvi. Bila je prisrčno materinska, pa tudi moško odločna.
Zavetnica: Poleg tega, da je zavetnica svoje kongregacije, nima posebnega zavetništva.
Upodobitve: Upodabljajo jo kot starejšo ženo, zgubanega obraza v značilni črni redovni obleki z belim ovratnikov in dolgo, črno ruto. Največkrat je obkrožena z otroki.
Beatifikacija: Za blaženo jo je 17. novembra 1985 razglasil papež Janez Pavel II., postopek za kanonizacijo pa je v teku.
Goduje: 9. maja.
Pri nas: K nam so »noterdamke« prišle najprej leta 1886, in sicer v Šmihel pri Novem mestu, dve leti kasneje v Trnovo pri Ilirski Bistrici, že prej pa so delovale v Gorici (1857). Kasneje so nastajale postojanke v Ljubljani, Šentjerneju, na Jesenicah, Bledu, v Žireh. Od leta 1993 delujejo v samostojni slovenski provinci.
Vir

Terezija se je rodila v kraju Stadtamhofu v Nemčiji. Do leta 1833 je v domačem kraju delala kot učiteljica. Regensburški škof, ki jo je pripravljal na samostansko življenje, jo je spodbujal naj ustanovi moderno kongregacijo za vzgojo ženske mladine. Tako je Terezija ustanovila kongregacijo ubogih šolskih sester naše ljube Gospe, ki je imela sedež v kraju Neunburg. Matična hiša reda je bila pozneje prenesena v München, kjer je Terezija 9. maja 1879 tudi umrla.
Vir

Rodila se je 20. junija 1797 v Stadt am Hofu, v predmestju Regensburga, kot edini otrok brodarja Wilibalda in njegove žene Frančiške. Se istega dne so ji pri krstu dali ime Karolina Elizabeta Frančiška. S šestimi leti je začela obiskovati dekliško šolo, ki so jo v njenem rojstnem kraju vodile Korne sestre de Notre Dame. Družina in šola sta ji dali dobro krščansko vzgojo in v njej prebudili željo po nesebičnem služenju Bogu in ljudem. Ko je leta 1809 sekularizacija ukinila samostan in šolo v Stadt am Hofu, je dvanajstletna Karolina skoraj izpolnila šolsko obveznost. Regensburški stolni župnik in kasneje škof Georg Michael Wittmann je v krščanski vzgoji in kvalitetni izobrazbi deklet videl možnost za moralni preporod naroda. Zaskrbljen nad državnimi reformnimi ukrepi je izdelal načrt, kako bi se dekliška šola mogla nadaljevati v dotedanjem duhu. Zaprosil je Karolinine starše za dovoljenje, da njihovo hčer skupaj z drugima dvema dekletoma usposobi za nadaljnje vodenje šole. Po triletni praktični pripravi je Karolina opravila strokovni izpit in komaj petnajstletna postala sposobna in kreativna učiteljica na ‘kraljevi dekliški šoli v Stadt am Hofu’.
Njena posebna skrb je bila namenjena najrevnejšim otrokom in sirotam, za katere je na šoli ustanovila kuhinjo, kjer so vsak dan zastonj dobili topel obrok. Karolina Gerhardinger je razumela tudi potrebo deklet, ki so končale obvezno šolanje, zanje je ustanovila šolo za ročna dela. V dvaindvajsetih letih je razvila bogato šolsko dejavnost, Wittman pa jo je nenehno uvajal v čedalje globlje duhovno življenje. Njegova želja je bila zagotoviti dobro krščansko vzgojo in izobrazbo še drugim krajem in prihodnjim rodovom. Na njegovo pobudo je tako leta 1833 v Neuenburgu vorm Wald Karolina Gerhardinger ustanovila kongregacijo Ubogih Šolskih sester de Notre Dame in si privzela ime Marij a Terezij a Jezusova. Redovno skupnost je zasnovala na osnovi predelanih in novim razmeram prilagojenih pravil kornih sester z namenom, da odgovori na vzgojno-izobraževalne potrebe otrok in mladine tistega časa. S svojimi sestrami se je zavzela predvsem za dekliško osnovno in strokovno šolstvo v najrevnejših vaseh in manjših mestih. Poleg tega so znotraj vzgojno-izobraževalne dejavnosti delokrog redovne ustanove predstavljale široke možnosti socialnega dela – predvsem skrb za sirote in otroke s posebnimi potrebami ter za drugače socialno ogrožene. Se za časa življenja ustanoviteljice se je kongregacija naglo razširila prek bavarskih meja. Leta 1847 so Prve notredamske sestre prišle v Severno Ameriko, medtem ko je ob smrti matere Terezije – 9. maja 1879 – žalovalo za njo okrog 3000 sester in kandidatk, ki so v Evropi in Severni Ameriki vzgajale in poučevale nekaj nad 87.000 otrok. Dne 17. novembra 1983 je papež Janez Pavel II. v cerkvi sv. Petra v Rimu Terezijo Gerhardinger razglasil za blaženo, kot ženo globoke vere, ki je vedno iskala božjo voljo, si prizadevala za edinost v svoji mednarodni skupnosti, odgovarjala na žgoče potrebe, se zavzemala za uboge in vzgajala s širokim pogledom na svet. Njen god obhajajo v samostanih šolskih sester de Notre Dame.
V današnji svet prinaša njeno karizmo nekaj nad 5000 sester, ki si v Evropi, Severni in Latinski Ameriki, Aziji, Oceaniji in Afriki prizadevajo razumeti znamenja časa in odgovarjati na potrebe družbe današnjih dni. S svojim poučevanjem in vzgojnim delom želijo ljudem pomagati smiselno in krščansko oblikovati življenje. Na Slovenskem so od leta 1886. Predvojna doba njihovega delovanja je zaznamovana z naglim razvojem dekliškega osnovnega in srednjega šolstva v Šmihelu pri Novem mestu in v Ilirski Bistrici, medtem ko so pozneje odprle nove domove tudi v Ljubljani in drugod po Sloveniji. Ideal svoje ustanoviteljice nadaljujejo v prizadevanju za celostno vzgojo, ko se z vsem, kar so in kar delajo, trudijo za to, da zasijejo tiste vrednote, ki jih je Jezus živel in učil. (Šolske sestre de N. D.)
Vir

V Münchnu (na Bavarskem, v Nemčiji), blažena Marija Terezija od Jezusa (Karolina) Gerhardinger, devica, ki je zelo previdno ustanovila Kongregacijo ubogih šolskih sester de Notre Dame.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 225