V Clairvauxu [klervoju], smrt blaženega Gvaltérija, konverza, ki je slovel po nedolžnem življenju, po ljubezni in nebeških videnjih, ter je v miru umrl.
Vir
Views: 0
V Clairvauxu [klervoju], smrt blaženega Gvaltérija, konverza, ki je slovel po nedolžnem življenju, po ljubezni in nebeških videnjih, ter je v miru umrl.
Vir
Views: 0
V Auxerru [okséru] (v lyonski Galiji, v današnji Franciji), sveti Heládij, škof.
Vir
Views: 9
»Victor« pomeni zmagovalec in ime so pogosto pripisali tudi tistim, ki so bili mučeniki – zmagovalci za Kristusa. Sv. Viktor je bil vojak v milanski pretorijanski gardi, kjer so mu zaradi njegove temne polti tovariši nadeli vzdevek »Črni«. Možno je, da je bil doma iz severne Afrike. Ker se Viktor ni odrekel krščanski veri, je moral zapustiti vojsko. Vržen je bil v ječo in en teden mu niso dali jesti. Hoteli so zlomiti njegov odpor. Niti pred cesarjem ni hotel darovati bogovom, zato so ga prebičali in spet vrgli v ječo. Kasneje je uspel pobegniti iz ječe, a so ga ujeli in obglavili v gozdu. To se je zgodilo zato, ker so poskušali preprečiti občudovanje poganov in spodbudo kristjanov. Njegovo telo je ostalo nepokopano sedem dni, nato ga je odkril škof in ga dal pokopati.
Vir
V Milanu (v Ligúriji), spomin svetega Viktórja, mučenca, iz črnskega roda. Ko je bil vojak v cesarski službi, je Maksimijan zapovedal, da žrtvuje malikom. Odložil je orožje, bil odpeljan k Lodi, upognil vrat in bil umorjen z mečem.
Vir
»Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil. Odslej je zame pripravljen venec pravice.« Te besede, ki jih je neutrudni apostol Pavel zapisal proti koncu svojega življenja, so spodbujale kristjane v vseh časih, posebej še v prvih stoletjih, ko so bili zaradi svoje vere krvavo preganjani. Pavlov ‘venec pravice’ je lovorov venec, ki so ga prejeli zmagovalci pri športnih tekmovanjih, v višjem smislu pa nebeški venec. Najbolj zanesljiva pot do tega venca je mučeništvo: zvestoba Kristusu v trpljenju je zagotovilo, da bomo deležni tudi njegovega poveličanja v večni slavi.
Krščanski pisci, ki so opisovali mučeništva svojih bratov in sester v Kristusu, so junaško prestane muke imenovali zmaga, mučencem pa so rekli zmagovalci. Zmago je dosegla božja milost v teh junakih. Ime ‘victor’ (zmagovalec) so tem pričevalcem ponavadi zapisali tudi v grobnem napisu, včasih še bolj zanesljivo kot osebno ime mučenca. Tako najbrž častimo kakšnega mučenca kot Viktorja, čeprav mu je morda bilo ime drugače. Nekateri mučenci pa so bili Viktorji tudi po imenu. Eden takšnih je sv. Viktor, vojak v milanski pretorijanski gardi, ki so mu zaradi njegove temne polti tovariši nadeli vzdevek Črni. Možno je, da je bil doma iz severne Afrike. Milanski škof sv. Ambrozij piše o njem na dveh mestih: v razlagi Lukovega evangelija in v posebni himni, ki jo je zložil njemu na čast. Obstoji pa tudi poseben spis o Viktorjevem mučeništvu.
Tam zvemo, da je Viktor služil kot vojak v Milanu, pa je vojaško obleko slekel, ker se je moral pod cesarjem Dioklecijanom in Maksimijanom vsak vojak odreči krščanski veri, nositi poganska znamenja in darovati rimskim bogovom. To se je v armadi dogajalo že prej, preden se je leta 303 začelo splošno preganjanje z namenom, da se dokončno iztrebi krščansko ime. Ko je Viktor odpovedal vojaško službo, so ga vrgli v ječo za en teden, ne da bi mu dali jesti. Hoteli so zlomiti njegov odpor. Nato so ga odvedli v prostor za javne igre in mu ob navzočnosti cesarja Maksimijana ukazali darovati bogovom. Viktor je ukaz odbil, zato so ga prebičali in spet vrgli v ječo, pa znova z različnim mučenjem preskušali njegovo zvestobo Kristusu. Viktor je junaško vzdržal. Ob namerni ali slučajni nepazljivosti stražnikov mu je uspelo zbežati iz ječe v prostost, ker je pač ljubil in varoval življenje. Skril se je v bližnjem hlevu, vendar so ga odkrili, ga odvedli v brestov gozd in tam obglavili. Sveti Ambrozij v svoji himni na čast temu junaku pravi, da ni bil usmrčen v Milanu, temveč v mestu Lodi, kar ni v nasprotju s tedanjimi navadami, da so smrtne kazni izvrševali zunaj mesta in s tem preprečili občudovanje poganov in spodbudo kristjanov. V tem času je bilo skrivne usmrtitve še bolj pričakovati.
Viktorjevo mučeniško telo je ostalo nepokopano sedem dni. Nato ga je odkril škof in ga previdno pokopal. Ko je Cerkev leta 313 dosegla svobodo, so Viktorjeve mučeniške ostanke slovesno prenesli v časten grob.
V Milanu stoji majhna, a lepa bazilika z njegovimi relikvijami tik bazilike sv. Ambrozija. V tem mestu je poleg imenovane cerkve še pet cerkva, posvečenih istemu mučencu, več jih je tudi drugod po milanski nadškofiji.
Nekateri naši Viktorji imajo danes god, drugi pa ob spominskih dnevih številnih svetnikov s tem imenom – Bibliotheca Sanctorum jih našteva kar 54. Druge slovenske oblike imena Viktor so: Vikče, Viki, Viko.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Views: 316
Clara Fey se je rodila 11. aprila 1815 v Aachnu, ki leži ob belgijsko-nizozemski meji. Krščena je bila kot Maria Luisa Cristina Clara. Odraščala je v zelo verni družini z dvema sestrama in bratoma, ki sta oba postala duhovnika. Bili so premožni, zato je lahko Clara prejela dobro izobrazbo in se naučila, kako voditi gospodinjstvo, šivati in vesti. Leta 1844 je ustanovila redovno skupnost, katere vrhovna predstojnica je bila vse do smrti – 8. maja 1894.
Skrb za dekleta v viharnih časih prve industrializacije
Lahko bi rekli, da je bila blažena Clara Fey še eno sonce evangeljske dejavne ljubezni, ki je v 19. stoletju razsvetlilo katoliško Cerkev v Nemčiji in na Nizozemskem s svojim apostolatom med revno mladino. V viharnih časih prve industrializacije, ko je družba spodbujala materialni napredek, je ta pristna junakinja Kristusovega evangelija skrbela za pospeševanje dostojanstva revnih deklet: vzgajala jih je in skrbela za to, da ne bi bile zapuščene in odrinjene na rob.
Preroške sanje
Ko je bila Clara Fey še najstnica, je imela sanje, ki so bile v nekem smislu preroške. Sanjala je, da je na cesti srečala lepega otroka, ki je bil reven in slabo oblečen ter jo je prosil miloščine. Na vprašanje, kje stanuje, je deček s prstom pokazal na nebo in rekel, da ima veliko revnih bratov, kot je sam. Nato pa je dodal: “Jaz sem ubogo Dete Jezus.” Te sanje so bile navdih za Clarino življenje. Kongregacija sester ubogega Deteta Jezusa, ki jo je ustanovila, je kljub političnemu preganjanju, zaplembi imetja in izgonu iz Nemčije cvetela kakor vrtnica med trnjem. Že leta 1872 je štela 690 sester, ki so živele v 25 hišah po vsej Nemčiji. Še danes deluje in cveti v številnih državah.«
Zgled vrhovne predstojnice: dejavna ljubezen, usmiljenje
Ob koncu pa je kardinal Amato spregovoril še o tem, kako je Clara Fey vodila skupnost kot vrhovna predstojnica: »Šlo je za dolgo in dragoceno šolo kreposti. Njene duhovne hčere so se od nje naučile živeti in delovati v duhu dejavne ljubezni in usmiljenja do vseh, posebej do malih in izobčenih. Njen zgled in nauk sta še vedno živa v srcu njenih sester, ki še naprej v Cerkvi in svetu širijo vonj Božje dobrote do njegovih otrok, ki so pomoči potrebni. V skrbi za male in revne sestre udejanjajo Jezusove besede Ostanite v meni (Jn 15,4). Le v dejavni ljubezni do tistih, ki so pomoči potrebni, ostajamo v Kristusu in Kristus ostaja v nas.«
Vir
Views: 23
Miriam Teresa se je rodila leta 1901 v družini evropskih priseljencev, ki je bila globoko verna. Zaradi zgleda staršev je že kot majhna deklica prejela milost, da je razumela pomen izpolnjevanja Božje volje. Poleg tega je tudi močno doživljala prisotnost in posebno varstvo svojega angela varuha. Po dokončanem izobraževanju, pri osemnajstih letih, je odgovorila na Gospodov klic in vstopila v samostan sester ljubezni sv. Elizabete. Na začetku njene redovniške formacije sta jo spovednik in predstojnica povabila, da bi pripravila predavanja za novinke. Ti njeni zapiski so bili kasneje, po njeni smrti, zbrani in objavljeni pod naslovom Večja popolnost. Umrla je zaradi bolezni 8. maja leta 1927, pri komaj šestindvajsetih letih.
Kardinal Amato je novo blaženo predstavil za Radio Vatikan: »Čeprav si je želela vstopiti v samostan, je držala obljubo svoji materi na njeni smrtni postelji, da bo obiskovala kolegij. Tam je pokazala svoj talent, humor in velikodušnost.« Tisto obdobje njenega življenja je bilo polno vedrine in radostne krščanske pobožnosti, vsak dan se je udeleževala svete maše, molila rožni venec, se zaustavljala pred Najsvetejšim, premišljevala in kontemplirala je križev pot. Nikoli ni iskala pozornosti zase in kljub raznim vrstam razvedrila, ki jih ponuja univerzitetni kampus, je »svojo dušo ohranila čisto in globoko povezano z Bogom«.
Šele po tem obdobju, leta 1924, je uresničila svojo željo, da postane redovnica. Že v noviciatu je postala zgled kreposti, zlasti pokorščine. Odlikovala se je v posebni ljubeznivosti, ki ni delala nobenih razlik med osebami. Vedno je bila pripravljena odpustiti, hvalila je dobro, ki so ga naredili drugi, pogosto je govorila o krepostih s preprostostjo in prepričanjem, ki sta izhajala iz njene življenjske doslednosti.
Posebnost njenega redovništva sta po besedah kardinala Amata popolnost in junaštvo v običajnem življenju samostana. Imela je dar, da je globoko doumela pomen ljubezni do križanega in evharističnega Jezusa in navzočnost Božje milosti v dušah. Občudovala je svetnike, zlasti sv. Terezijo Avilsko in sv. Terezijo Deteta Jezusa. V predavanjih, ki jih je pripravila za novinke in so bila neke vrste meditacije, je »s preprostimi in prepričljivimi besedami izrazila, kaj pomeni živeti v Božji navzočnosti in izpolnjevati njegovo voljo v pokorščini poslanstvu kongregacije in Cerkve«.
Trpljenje bolezni na koncu svojega kratkega življenja je sprejela z nasmehom na ustnicah. Kot je še zatrdil prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, je bila nova blažena, Miriam Teresa Demjanovich, nad svojim samostanskim življenjem navdušena. V nekem pismu predstojnici je še med boleznijo izrazila svoje veselje z besedami: »Zdaj se je moj čas življenja prenehal, ker že živim v večnosti.«
Vir
S. Miriam Teresa Demjanovich (1901-1927) je bila rojena v ameriški zvezni državi New Jersey, leta 1926 pa je vstopila v red sester ljubezni sv. Elizabete. Umrla je leto dni kasneje, mesec dni pred smrtjo pa je opravila večne zaobljube. Čudež, ki ga z dekretom priznava papež, je vrnitev dečku, potrjeno oslepelemu zaradi dedne bolezni. Po navedbah apostulatorke postopka Silvie Correale naj bi bolezni, za katero je zbolel deček, ne bilo mogoče v celoti pozdraviti, kar potrjujejo tudi okulisti.
Čudež naj bi se zgodil leta 1964, za datum beatifikacije s. Terese pa bo poskrbel škof ameriške škofije Paterson v New Jerseyu, na katerega pobudo se je tudi pričel postopek za beatifikacijo.
S. Teresa, rojena leta 1901, je bila krščena in birmana v Cerkvi bizantinskega katoliškega obreda. Bila je najmlajša izmed sedmih otrok v družini, njeni starši so se v Ameriko priselili iz vzhodne Slovaške. Redovno življenje jo je pritegnilo že po zaključku gimnazije, vendar je svojo odločitev preložila, ker je morala skrbeti za hudo bolno mater. Po materini smrti in na željo družinskih članov je najprej študirala književnost, na univerzi pa se je seznanila z redom, ki se mu je kasneje pridružila.
Leta 1924 je najprej želela vstopiti v red karmeličank. Skupnost je obiskala, vendar so jo sestre zaradi težav z zdravjem zavrnile. V red sester ljubezni sv. Elizabete je vstopila 11. februarja 1925, kmalu po očetovi smrti. Kot novicka je nadaljevala s poučevanjem mladih, obenem pa živela globoko duhovno življenje. Junija 1926 je na željo redovne predstojnice sestavila besedila za pripravo na noviciat. Napisala je 26 predavanj, ki so jih po njeni smrti objavili v knjigi z naslovom »Greater Perfection« (Velika popolnost).
Pol leta kasneje, januarja 1927, je bila zaradi hude bolezni sprejeta v bolnišnico. 2. aprila istega leta je »in articulo mortis« – zaradi nevarnosti smrti – opravila večne zaobljube. 6. maja je bila operirana zaradi razlitja slepiča, dva dni kasneje pa je umrla.
Po navedbah postulatorke Correalove je bila s. Teresa mistikinja, ki je razvila globoko duhovnost na temelju vere v sv. Trojico.
Vir
Views: 17
Imena: Roza, Rosa, Rozika, Ružica, Rožica, Rosanda.
Doma je bila v Viterbu, kjer se je rodila leta 1656. Njen življenjepisec, jezuit A. G. Andreucci, je zapisal, da je bila njena družina zelo povezana s cerkvenimi krogi, pa tudi s krajevnimi izročili. Želela je vstopiti v samostan dominikank, vendar ji domači niso dovolili. Potem se je odločila delovati v apostolatu in na socialnem področju. V domači koči je začela zbirati sosede k skupni molitvi rožnega venca. Iz tega krožka se je kmalu razvila šola krščanskega nauka za žene.
V njenem času se je živo postavljalo vprašanje »ženske svetosti«. Ali naj bo ta povezana z mističnimi pojavi (sv. Terezija Velika) ali pa naj Cerkev ceni tudi svetost žena, ki živijo zunaj stroge klavzure in ne doživljajo nič izrednega. Razvoj je šel v zadnjo smer. V 18. in 19. stoletju so potem nastale številne ženske redovne skupnosti, ki jih ni več vezala stroga klavzura. Blažena Roza je tu odigrala nekakšno vlogo predhodnice.
Ko je dobila pomoč svojega spovednika jezuita p. Martinellija in ko sta njeno zamisel podprla tudi viterbski škof ter generalni predstojnik jezuitskega reda, je prva v Italiji odprla prave javne in brezplačne šole za deklice. Te šole so bile zunaj samostanov. V njih niso poučevale redovnice ali tretjerednice, temveč laiške učiteljice, ki so se imenovale »maestre pie« (pobožne učiteljice). V Viterbu so takšno šolo odprli leta 1685. V naslednjih letih so škofje bližnjih mest prosili Rozo Venerini, naj odpre takšno šolo tudi pri njih. Kmalu jih je bilo deset, leta 1707 že šestnajst. Imela pa je tudi hude nasprotnike. Nekateri župniki so v teh šolah gledali konkurenco svojim šolam in jim ni bilo všeč, da so bile podrejene škofom. Mnogim ni bilo prav, da so se zanje zavzemali jezuiti in so učiteljice zmerjali z jezuitinjami.
V zadevo je posegla najvišja cerkvena oblast in določila, da so te šole podrejene oblasti krajevnega škofa, pozneje pa so bile vse učiteljice podložne vrhovni predstojnici v Rimu.
Učiteljice so živele v skupnosti. Zato je leta 1714 Roza napisala za svoje kolegice pravila, ki so jih pozneje še večkrat natisnili. »Maestre pie« naj bi bile kakor »tetke« in naj bi bile »osvobojene sebe in vsake misli na dom in na družino«. Priporočala jim je molitev, premišljevanje po ignacijanski metodi, pogosto prejemanje zakramentov, zavračale pa naj bi vsako obliko pretirane pobožnosti in pretiranih pokoril. Sprejemale naj bi v svoje šole predvsem učenke nižjih slojev.
Roza Venerini je umrla 7. maja 1728. Po smrti so takoj začeli postopek za beatifikacijo. Toda zadeva se je zavlekla. Za blaženo jo je razglasil papež Pij XII. 4. maja 1952.
Vir
Rosa Venerini je leta 1685 v Viterbu ustanovila šolo za otroke iz siromašnih družin. Zanje je pozneje v srednjeitalijanskih mestih odprla še nove ustanove. Po začetnih neuspehih v Rimu je njeno delo podprl papež Klemen XI., kar je prispevalo k razcvetu. Do svoje smrti je skupaj s somišljenicami v Italiji odprla več kot štirideset šol za siromašne otroke.
Za svetnico jo je razglasil papež Benedikt XVI. 15. oktobra leta 2006.
Vir
V Rimu, blažena Roza Venerini, viterbska devica, ki je skupaj s učiteljem Pijem odprla prve šole za izobraževanje deklet v Italiji.
Vir
Views: 43