sveti Peter Nolasko – ustanovitelj mercedarijev

sveti Peter Nolasko - ustanovitelj mercedarijevImena: Peter, Pero, Perica, Peran, Perko, Peterček, Petja, Petko; Petra
Svetnik je bil španskega rodu, rodil pa se je proti koncu 12. stoletja v gradu Rekaudu blizu Toulousa na južnem Francoskem. Oče mu je dal dobro vzgojo in ga sam vadil v viteškem ravnanju. V mladem fantu se je prebudila misel, da bi se izkazal v viteškem bojevanju in si zaslužil slavno ime. Udeležil se je, star komaj petnajst let, boja zoper krivoverske Albižane v rodni deželi. Boji so bili surovi in to mu ni ugajalo. Poskusil je drugod, kjer je upal najti več žlahtnosti. Aragonski kralj Jakob I., sam prizadeven kristjan, ga je sprejel med dvorjane. Petru je bilo to premalo. Hotelo se mu je več podjetnosti in plemenite osebne žrtve.
Za spovednika si je tedaj izbral sv. Rajmunda. V življenjepisu beremo, da se je kralju, Petru in Rajmundu prikazala preblažena Devica Marija in jim naročila, naj ustanove poseben red za reševanje ujetnikov iz mohamedanske sužnosti. Rajmund je sestavil pravila za novi red, Peter je bil njegov prvi predstojnik, kralj pa mogočen zaščitnik. Redu se je pridružila tudi bratovščina, ki so jo ustanovili kakšnih petindvajset let prej nekateri plemiči prav v ta namen. Tako je nastal red mercedarijev ali red blažene Marije de Mercede (usmiljenja).
Ti redovniki so poleg obljub devištva, uboštva in pokorščine napravili pri sprejemu še posebej zaobljubo, da bodo ostali jetniki v oblasti Saracenov, če bi bilo treba, da bi s tem rešil Kristusove vernike. Red je kmalu dobil cerkveno potrditev in je imel sedež v Barceloni. Sv. Peter in njegovi sobratje so s svojim junaškim delom napisali slavne strani v zgodovini španskega krščantva. Zračunali so, da je naš svetnik osebno pridobil svobodo 890 sužnjem, ves red pa 2718.
O svetniku pripovedujejo, da je prvi šel reševat krščanske jetnike v mohamedansko Afriko. Na poti je veliko pretrpel. Ker je nekaj ujetnikov ušlo, so Sareceni uklenili Petra v verige, ga vrgli v čoln brez jader in brez vesel, odpeljali čoln na odprto morje in ga prepustili valovom. Božja previdnost je pripeljala ladjico naravnost v Valencio. Umrl je na sveti večer leta 1256 z vzdihom: »O kako sladko umrje človek pod Marijinim varstvom.«
Goduje 6. maja, ponekod 28. januarja oz. 25. decembra.
Vir

Čeprav je Peter v družini prejel dobro krščansko vzgojo, se je v njem vendarle najprej pretakala viteška kri. Oče ga je sam uril v viteškem ravnanju, zato si je Peter kmalu zaželel, da bi se izkazal v viteškem bojevanju in si zaslužil slavno ime. Tako se je s petnajstimi leti udeležil boja zoper krivoverske albižane v svoji deželi, a kmalu začutil, da mu surovost teh bojev ne ugaja. Nekaj časa je preživel kot dvorjan na dvoru aragonskega kralja Jakoba I., saj si je želel več podjetnosti in plemenite osebne žrtve. Tako je po smrti staršev veliko premoženje, ki ga je podedoval, uporabil za odkup krščanskih sužnjev, ki so jih v južnovzhodnem delu Španije stiskali muslimanski Mavri. To delo se mu je zdelo res plemenito in viteško in v njem je našel svoj življenjski poklic. Kmalu je okoli sebe zbral nekaj enako mislečih prijateljev, se z njimi odpravil v Valencio in prišel do Granade, ki je bila središče islamske oblasti. Povsod je zbiral krščanske sužnje, jih odkupoval in jim dajal svobodo. Ko je za to porabil vse svoje premoženje, je s tovariši začel zbirati prispevke od hiše do hiše. Pozneje je spoznal, da je prav, da se s tem delom ukvarja urejena družba; da bi spoznal pravo pot, se je v molitvi obračal predvsem na Marijo. In res je v spanju od nje dobil naročilo, naj ustanovi novo redovno družbo, ki bo posvečena odkupovanju sužnjev. Enak navdih je dobil tudi sv. Rajmund Penjafortski, kralj pa je to njuno delo podprl. Red je kmalu dobil tudi cerkveno potrditev in si privzel ime: Marijin red za odkup jetnikov, ljudje pa so ga krajše imenovali red mercedarijev (merces pomeni plačilo, odkupnina). Sedež je bil v Barceloni, imel pa je sprva povsem plemiško podobo. Peter Nolasko je kot laik red vodil 31 let, kasneje pa je vodstvo prešlo na duhovnike. Kmalu je red dobil tudi žensko vejo. Ko ni bilo več potrebe po tem, da bi odkupovali sužnje, so se redovniki lotili drugačnih misijonskih nalog. Po izračunih naj bi sam Peter Nolasko pridobil svobodo 890 sužnjem, ves red pa 2718.
Rodil se je leta 1182 v Carcassonu v Franciji, umrl pa 25. decembra 1256 v Barceloni v Španiji, verjetneje pa 13. ali 14. maja 1249.
Je zavetnik jetnikov vseh vrst. Za svetnika ga je razglasil papež Urban VIII. 30. septembra 1628.
Goduje 6. maja, ponekod 28. januarja oz. 25. decembra.
Vir

V Barceloni (v Španiji), sveti Peter Nolasco [nolásko], duhovnik, ki je skupaj s svetim Rajmúndom z Penjafórta in kraljem Aragónije Jakobom I. ustanovil Red blažene Marije od Milosti (mercenarjev), in se je v času oblasti nevernikov živo trudil za odkupovanje ujetnikov.
Vir

Views: 30

blažena Marija Katarina Troiani – redovnica misijonarka

blažena Marija Katarina Troiani - redovnica misijonarkaDuhovno rodovitnost Cerkve je s svojim življenjem potrdila tudi utemeljiteljica frančiškank misijonark Egipta Marija Troiani. Po narodnosti je bila Italijanka. Rojena je 19. januarja 1813. v kraju Giuliano di Roma očetu Tomažu in materi Tereziji, rojeni Panici Cantoni. Pri krstu je dobila ime Costanza Domenica Antonia. Zaradi neke nenadne družinske tragedije je zgodaj ostala sirota brez matere z vsemi neprijetnimi posledicami. Škof Ferentina Patrignani jo je leta 1816. namestil v otroški vrtec, ki so ga upravljale redovnice sv. Klare. Tu je deklica ob skrbni negi redovnic našla drugi dom, odrasla,  ter v 16-tem letu na praznik Brezmadežnega spočetja  leta 1829 tudi sama oblekla redovno obleko. Sprejela je ime sestra Marija Katarina od svete Rože iz Viterba. Redovne zaobljube je izrekla 16. decembra 1830 in tako svojemu življenju dala še bolj jasno smer. V samostanu je najprej opravljala službo učiteljice.
Leta 1859 je kot misijonarka odšla v Egipt  in to v Kairo. Takoj ko je premagala prve težave, je Marija s svojimi sosestrami ustanovila dom in šolo za deklice, v katero so lahko prihajale vse ne glede na vero in barvo kože. To je bilo ne samo socijalno in dobrodeln, ampak tudi lepo ekumensko delo. Okoliščine so narekovale, da se v Egiptu ustanovi samostojna redovna družba in Bog je za to uporabil Marijo Troiani. Družba je ustanovljena, 9. avgusta 1876 potrjena, od leta 1950 pa se uradno imenuje “Frančiškanke misijonarke Marijinega Bezmadežnega Srca”. Poslanstvo sester v Egiptu se je, čeprav z mnogimi težavami, vsestransko razširilo. Sestre so kasneje odprle tudi dom za zapuščene otroke. V šoli sv. Frančiška se je Božja služabnica za Božje delo naučila tudi prositi. Zato se ni obotavljala prestopiti praga bogatašev in prositi za svoje sirote. Tako je dobila materialno pomoč tudi od Ismail-paše, kairskega podkralja, od sultana iz Carigrada in od avstrijskega cesarja Franca Jožefa.
Leta 1877 je bila Marija Katarina izbrana za vrhovno predstojnico nove družbe. Njena dejavnost se je razširila tudi preko meja Egipta. Tako je leta 1885 videla uresničene svoje stare želje – hišo svoje družbe v Jeruzalemu, leto dni kasneje pa na Malti. Zaslužna utemeljiteljica nove družbe je umrla v Kairu 6. maja 1887. Njena duhovna dediščina se je razvila v veliko drevo, kar po podatkih iz leta 1966 pomeni: 65 centrov v Evropi, 25 v Afriki, 17 v Aziji, 34 v Braziliji in 1 v ZDA.

Duhovnost Božje služabnice je oblikovana na način polklauzurnega redovništva. V njej je močno naglašena pobožnost Jezusovemu Srcu, Mariji, sv. Jožefu, angeli varuhom in sv. Frančišku. Bila je pobudnica vsakodnevnega obhajila pri redovnicah, kar je bila tedaj še redkost. Strogo duhovnost klaris z mnogimi pokorami in predpisi je ublažila, vendar je to nadomestila z dobrodelno dejavnostjo.

Ob njeni smrti so to “belo mater” vsi objokovali, ne samo kristjani ampak prav tako tudi muslimani. Leta 1937 je sprožen postopek za njeno razglasitev za blaženo. Postopek  hitro napredoval in je že 28. novembra 1967 sklicana predpripravljalna kongregacija o njenih junaških krepostih. Istega leta je njeno telo preneseno v Rim in položeno v cerkev Marijinega Brezmadežnega Srca ob generalni hiši njenega reda.
Goduje 6.maja.
Vir

V Kairu (v Egiptu), blažena Marija Katarina Troiani, devica iz Tretjega reda svetega Frančiška, ki je bila poslana iz Italije v Egipt, kjer je ustanovila novo družino Sester frančiškanskih misijonark.
Vir

Views: 17

sveta Juta (Judita) – vdova

Rodila se je okoli leta 1200 v Turingiji. Že v otroštvu ji je bilo dano spoznanje, da se bo poročila, vendar pa zakon ne bo dolgo trajal. Tako se je res zgodilo. Za roko jo je zaprosil pruski plemič poljske krvi Jan Konopacki. Juta je bila vzorna žena in mati. Svojega moža je ljubila in spoštovala, vse domače je iskreno ljubila, do služinčadi je bila obzirna in spoštljiva. Veliko je tudi molila. Svoje otroke je vzgajala v verskem duhu, tako da so si vsi po vrsti izbrali redovniški poklic. Mož je odšel tudi na romanje v Sveto deželo, kot ogromno ljudi tistega časa in s tega romanja se ni vrnil.

Ko je vdova Juta pospremila v samostan svojega najmlajšega otroka, je po zgledu sv. Elizabete Turinške, katero je v vsem posnemala, prodala vse svoje imetje in izkupiček razdelila med uboge. Zase je obdržala le obleko iz raševine in vrv, s katero je bila prepasana. Hodila je okoli kot beračica, ter skrbela za svoje varovance – za slepe in hrome. Nato si je izbrala samotno pokrajino v Prusiji in tam naprej delovala. V tej samoti se ji je pogosto prikazoval Jezus v spremstvu svojega najljubšega učenca Janeza. Juta se je hotela prepričati, če so ta prikazovanja resnična in potrdilo o pristnosti je bil dar, da je znala razlagati Sveto pismo, čeprav ga ni nikoli znala.

Po štirih letih delovanja je Juta zbolela, Ko jo je napadla mrzlica, je vedela, da se bliža njen zemeljski konec. Ukazala je, naj jo položijo na gola tla. Škof ji je podelil zakramente za umirajoče. Počasi je izgovarjala Jezusovih sedem poslednjih besed na križu, potem je nagnila glavo in zaspala v Gospodu. To je bilo 5. maja 1264. Kmalu so se na njeno priprošnjo začeli dogajati čudeži in petnajst let po smrti je bila razglašena za blaženo. Prusi jo častijo kot svojo deželno zavetnico.
Vir

Views: 72