Blizu mesta Nam Đinh (v Vietnamu), sveti Janez Ludvik Bonnard [bonár], duhovnik in mučenec iz Pariške misijonske družbe izven domovine, ki je bil obsojen na obglavljenje, ker je krstil petindvajset dečkov, in je tako dosegel venec mučeništva. († 1852)
Vir
Views: 1
V Lanelwy [lejnlvi] (v Walesu [vejlzu]), sveti Asáf, opat in škof tega sedeža, pozneje poimenovan po njegovem imenu.
Vir
Views: 4
V mestu Vladimir (v Rusiji), blaženi Klemen (Klymentij Septyckyj), duhovnik in mučenec, ki je bil kot prior samostana Studitov mesta Univ, v času Bogu sovražnega režima, zvest v veri in je zaslužil bivati v nebeških dvorih.
Vir
Views: 16
V Aroucci [aróki] (na Portugalskem), blažena Mafálda, devica in nuna pri svetem Petru de Tronka, hči kralja Sancha I. [sánča], ki je po neveljavnem zakonu postala nuna in je vpeljala v svoj samostan cistercijansko obnovo. († 2. maj 1256)
– V samostanu sester v Aróucci (na Portugalskem), najdenje blažene Mafálde, katere telo so po tristopetdesetih letih našli nestrohnjeno. (7. avgusta) Bila je sestra blažene Terezije Portugalske in blažene Sancije Portugalske.
Vir
Mafalda se je rodila leta 1184. Leta 1215 se je kot enaintridesetletna poročila z enajstletnim Henrikom I., kraljem Kastilije. Takšna nenavadna poroka je bila v tistih časih, ko so se poročali iz političnih razlogov, mogoča. Naslednje leto je papež Inocenc III. zaradi bližnjega sorodstva razglasil zakon za neveljaven. Mafalda se je vrnila domov na Portugalsko in se umaknila v samostan benediktink Arouca. Leta 1222 je s pomočjo cistercijank samostan reformirala v cistercijanskega in si tudi sama nadela cistercijansko obleko ter bila vzorna redovnica. S papeževim dovoljenjem je smela up r avl j ati svojo posest. Zelo je skrbela za uboge, bolnike in pomoči potrebne. Čeprav je bila šibkega zdravja, je živela v ostri pokori. Spala je na golih tleh, se ostro postila in pogosto noč prečula v molitvi. Podpirala je frančiškane in dominikance, ki so takrat prišli na Portugalsko. Zelo je častila sveto Trojico in Devico Marijo. Na povratku z nekega romanja je zbolela in 1. maja 1257 v sluhu svetosti svojo dušo izročila Bogu. Umreti je želela v spokorniški halji, na deski, posuti s pepelom. Njene zadnje besede so bile: »Vate, Gospod, sem zaupala.« K zadnjemu počitku so jo položili v grobnico v cerkvi v Arouci. Na njenem grobu so se dogajali številni čudeži. Ljudje so jo imeli takoj za svetnico. Ko so leta 1617 njeno telo prenesli v kamniti mavzolej, je bilo nestrohnjeno. Leta 1793 je papež Pij VI. dovolil Portugalski in cistercijanskemu redu njeno češčenje.
Vir
Views: 3
Spomin svetega Jeremija, preroka, ki je v času judovskih kraljev Joakima in Sedekija pretrpel mnogo preganjanja, ker je opominjal in napovedal razrušitev svetega mesta in izgnanstvo ljudstva. Cerkev ga je imela zato za predpodobo trpečega Kristusa. Napovedal je novo in večno zavezo, ki se bo dopolnila v samem Jezusu Kristusu, po katerem bo Vsemogočni Oče vpisal na dno srca Izraelovih sinov svoj zakon, da jim bo Bog in oni njemu ljudstvo.
Vir
Sveti Jeremija v Svetem Pismu
Kakšen vtis bi na nas napravil prerok Jeremija, če bi ga, šest stoletij pred Kristusom, srečali na ulicah Jeruzalema? Res je, da je knjigo, ki nosi njegovo ime, včasih zelo težko dojemati, saj oznanja preveč nesreče. A če bi od blizu pogledali njegov obraz, kaj ne bi odkrili človeka, ki je odprt, občutljiv, bistroumen? Človeka, ki si je drznil izraziti svoje mnenje ter bil navkljub temu ponižen, celo nežen, bil zmožen ganjenosti, medtem ko je govoril o Božji ljubezni? Če bi ga nekega dne videli hoditi skozi mesto z jarmom na ramenih (Jer 27), bi bili šokirani.
Vprašanje, ki se poraja, je: kaj je bila gonilna motivacijska sila, ki je odlikovala tega izjemnega moža? Kako je obstal na svojih nogah, ne da bi se uklonil, kako je lahko ostal pokoren, navkljub jarmu, ki ga je moral nositi?
1. Jeremija je bil prepričan, da njegova poklicanost nima korenin v njem samem, v njegovih željah ali potrebah, ampak da je bila poslana od nekoga Drugega: še preden se je upodobil v maternici, ga je Bog posvetil (Jer 1,5). To je bila njegova stalna oporna točka odnosa: Bog je dal poslanstvo njegovemu življenju, še preden se ga je sam zavedal. Njegova vloga je bila odgovoriti na to Božje dejanje, ne da bi se kdaj oziral nazaj.
Kadar se je ozrl sam nase, je seveda videl, da nalogi ne bo kos. »Deček sem« (Jer 1,6), nimam daru, da bi nastopal v javnosti, za to pravzaprav sploh nimam pravice. Kljub temu se je zavedal, da omenjenih razlogov Bog ne bo štel v opravičilo. Osredotočenje na samega sebe ni primerno za nekoga, ki je poklican. Za to, kar mora ta poklicani, on ali ona, biti, skrbi nekdo Drug.
Na trenutke se je želel izogniti klicu: »Če rečem: ’Ne bom ga več omenjal, ne več govoril v njegovem imenu,’ je v mojem srcu kakor goreč ogenj, zaprt v mojih kosteh. Trudim se, da bi ga ugasil, pa ne morem.« (Jer 20,9). Danes bi se nam zdela popolna predaja volji nekoga drugega, čeprav Bogu, za človeško bitje verjetno nevarna. Za Jeremija je bila to skrivnost njegove trdnosti. Navkljub vsem nasprotovanjem, s katerimi se je soočal, je ostal neomajen, ker je v globini svoje biti dal prednost Bogu.
2. Jeremija ni bil verski fanatik. Odkrito je govoril z Bogom o stvareh, ki jih ni mogel sprejeti. Izrazil je vse svoje težave. Tudi pred drugimi jih ni skrival. Z enako odkritostjo je priznaval, da njegovo naporno delo in tegobe pred Bogom nimajo zadostne teže. Privolil je v izziv: »Če te je upehala že tekma s pešci, kako boš tekmoval s konji?« (Jer 12,5)
Včasih ga je Bog malce stresel. Bog mu je odkrito povedal, da ne želi več slišati nevrednih besed z njegovih ustnic in da se mora Jeremija le vrniti k Njemu (Jer 15,19). Ko je bilo vse storjeno in rečeno, se je preroku zdelo edino normalno, da zadnja beseda pripada Njemu, ki je bil prvi v njegovem življenju. Poznal Ga je tako dobro, da je vedel, da ni oster in avtoritativni Bog, pač pa Tisti, ki ga sredi težkih preizkušenj nikoli ni nehal ljubiti z večno ljubeznijo in mu izkazovati dobroto (Jer 31,3), Tisti, ki je v ljubezni čutil bitje srca in veliko sočutje (Jer 31,20).
Jeremija se je počutil, kot da ga je Bog »zapeljal« (Jer 20,7). Ni vedel, kaj se dogaja z njim, kajti Bog je našel njegovo ranljivo stran, Jeremija pa mu je to dopustil. Njegov celotni odnos do Boga je bil vedno zaznamovan s tem pristopom. »Ranljivost – ki je kakor vrata, skozi katera lahko Bog pride do nas«, kot je prior Velike kartuzije dejal za brata Rogerja.
3. Jeremija je ostal nesebičen do samega konca. Nikoli ni želel nobenih ugodnosti zaradi svojega poslanstva; nikoli ni trdil, da je naredil dovolj ali da bi imel sedaj pravico misliti nase. Ko so mu po padcu Jeruzalema ponudili zatočišče, bi se lahko rešil oziroma zase izterjal častno mesto. A tega ni storil; v znak solidarnosti, čeprav trpke, je ostal med peščico v Jeruzalemu. Ni bilo vprašanja o tem, da bi vzel nazaj življenje, ki ga je podaril. Zanj je bilo dovolj védenje, da bo poslej življenje »vojni plen na vseh krajih, kamor pojde« (Jer 45,5).
Izkušnje nas učijo, da pomanjkanje sebičnosti naredi človeka trdnega – trdnega in hkrati svobodnega.
Vir
Views: 722
V Gapu (v Provansi), sveti Arígij, škof, potrpežljiv v težavah, slaven po gorečnosti proti trgovanju s cerkvenimi službami, ter po ljubezni do rimskih menihov, je bil poslanih v Anglijo.
Vir
Views: 3
