sveta Evlalija – devica in mučenka

sveta Evlalija - devica in mučenkaImena: Evlalija, Evlala, Evlalica, …
Evlalija, ki je v Barceloni leta 304 za Kristusa trpela in umrla, je zelo češčena španska mučenka. Njeno mučeništvo v Barceloni je trdno izpričano. Nekaj podrobnosti pa je dodala legenda, ki je zgodovinsko jedro okrasila. Štirinajstletna je Evlalija slišala o mučenjih, s katerimi je cesarjev namestnik Dacian skušal prisiliti kristjane k odpadu od vere. Tedaj se je v duši mladenke zbudila želja, da bi tudi ona za Kristusa trpela in umrla. Vedela je, da jo bodo starši odvračali od tega, zato je skrivaj odšla v Barcelono in stopila pred nasilnika. Odločno mu je očitala krutost do kristjanov.
Namestnik se je čudil pogumu mladega dekleta. Vprašal jo je, kdo je in kako si mu upa kaj očitati. Naj pomisli, da ima on oblast in moč, da tudi njo da usmrtiti. Evlalija mu je kot vneta kristjanka odgovorila: »Sama sem kristjanka, služabnica Jezusa, kralja kraljev in edinega pravega Boga. Človekova oblast je kratkotrajna, kakor je kratkotrajno človekovo življenje; danes je, jutri mine. Moč Jezusa Kristusa, našega Gospoda, pa nima konca, traja večno, kakor je on sam večen!« Dacian je besen ukazal, naj ji strgajo obleko s telesa in jo bičajo. Ko je bilo njeno nežno telo že vse razmesarjeno, je svojim mučiteljem še vedno klicala: »Bijte me, dokler hočete, ne čutim vaših udarcev, zakaj Bog je v meni, Bog me krepi.«
Ko je sodnik videl, da niti z natezalnico ne more zlomiti dekletove stanovitnosti, jo je obsodil na smrt. Rimski martirologij pravi, da je njena duša v podobi goloba zletela v nebo.
Svetnico so umetniki pogosto upodabljali s križem, z golobom, železnimi kavlji, s snegom, ki naj bi prekril truplo v znamenje njene nedolžnosti.
Goduje 12. februarja, ponekod 10.decembra.
Vir

Ko je bila Evlalija, doma iz Emerite (sedaj Merida v Španiji), stara komaj dvanajst let, je rimski cesar Dioklecijan ukazal, da morajo vsi prebivalci, ne glede na starost ali stan, javno počastiti rimska božanstva. Evlalijina mati je svojo hčer želela zaščititi pred brutalnim mučenjem, ki so ga Rimljani izvajali nad kristjani, zato jo je odpeljala na podeželje. Toda Evlalija je imela drugačne načrte. Sredi noči je pobegnila od doma na podeželju in odhitela v mesto, naravnost pred sodišče krajevnega sodnika Daciana. Tam je Evlalija pričevala za Boga Jezusa Kristusa s silovito ognjevitostjo, značilno za dvanajstletnico. Posmehovala se je rimskim božanstvom in pljuvala na sodnika. Zavrnila je, da bi opravila tudi najmanjši del rimskega verskega obreda. Ko je Evlalija odločno zavrnila vse sodnikovo dobrikavo prepričevanje in tudi podkupnino, jo je ukazal sleči in mučiti. Železni kavlji so razmesarili njeno telo. Nato so ji rane žgali še z ognjem. Kljub mukam je vztrajno zavračala možnost, da se pokloni poganskim rimskim božanstvom. Zadušila se je z dimom. Evlalijino mladostno pričevanje so častili že zgodnji kristjani leta 350. Njene relikvije častijo v Oviedu v Španiji.
Nebeški Oče, na priprošnjo sv. Evlalije mi podari modrost, da zaznam lažnive bogove, ki me obkrožajo, in pogum, da jih zavrnem.
Vir

-V Méridi (v Španiji), sveta Evlálija, devica in mučenka, ki v mladostni dobi ni oklevala darovati življenja za priznanje Kristusa. Čeprav je imela šele trinajst let, je zaradi izpovedovanja Kristusa po ukazu upravitelja Dácijana veliko pretrpela. Nazadnje je bila privezana na natezalnico, medtem ko so ji ob bok položili prižgane bakle. Izdihnila je, ko je ugasnil ogenj.
-V Španiji, spomin svete Evlálije, device, o kateri je znano, da je v času cesarja Dioklecijana v Barceloni prejela slavno krono mučeništva.
Vir

Je zavetnica mest Meride in Ovieda v Španiji, porodnic, potnikov, vdov; priprošnjica proti nesreči, proti griži.
Atributi: krona, križ, lilija, knjiga, palma, golob in majhna peč.
Sv. Evlalija– V bogoslužnem koledarju najdemo dve svetnici z enakim imenom: Evlalijo iz Barcelone (12. februarja) ter Evlalijo iz Meride (10. decembra). Skoraj gotovo pa gre za eno in isto osebo, saj se pripovedi o mučeništvu obeh ujemata; njeno mučeništvo pa je trdno izpričano.
Evlalija se je rodila v bogati krščanski družini in je že kot otrok kazala izjemno zrelost ter bila nenehno zatopljena v molitev. Ko se je preganjanje kristjanov, ki ga je sprožil cesarjev namestnik Dacijan, začelo tudi v Španiji, je bila Evlalija vedno znova presenečena, kakšen pogum so pokazali številni verniki, ki so raje šli v smrt, kakor pa da bi se odpovedali krščanski veri. Takrat se je tudi v njej vedno bolj goreče pojavljala želja, da bi tudi sama smela umreti za Kristusa. Vedela pa je, da bi jo starši in sorodniki na vse načine skušali odvrniti od tega, zato je na skrivaj zapustila podeželsko posestvo svojih staršev in se odpravila v mesto Merido k upravitelju Dacijanu.
Komaj štirinajst let je imela, ko je stopila predenj in mu z vso odločnostjo očitala nečloveško krutost do kristjanov. »Iščete kristjane? Tukaj sem!« mu je zaklicala v obraz, stopila k maliku, ki je visel v prostoru, ga strgala z zidu in pohodila. Namestnik se je čudil, od kod tako mladi deklici takšen pogum. Vprašal jo je, če ve, kdo je in kako si upa visokemu cesarskemu namestniku očitati, da je krut. Rekel ji je, naj premisli, da ima oblast in moč, da tudi njo da usmrtiti. Evlalija pa mu je odgovorila: »Sama sem kristjana, služabnica Jezusa, kralja kraljev in edinega pravega Boga. Človekova oblast je kratkotrajna, kakor je kratkotrajno človekovo življenje; danes je, jutri mine. Moč Jezusa Kristusa, našega Gospoda, pa nima konca, traja večno, kakor je on sam večen!« Razjarjen zaradi teh besed je Dacijan ukazal, naj ji strgajo obleko s telesa in jo bičajo. Ko je bilo njeno nežno telo že vse razmesarjeno, je svojim mučiteljem še vedno klicala: »Bijte me, dokler hočete, ne čutim vaših udarcev, zakaj Bog je v meni. Bog me krepi.« Dali so jo na natezalnico in jo mučili na vse mogoče načine: žgali so jo z baklami, jo trgali s kavlji, polivali z raztopljenim svincem, ji v rane vlivali kis ter ji izžgali celo oči. Sredi vseh teh nečloveških muk je še kar naprej klicala krvniku: »Le žgite, trgajte te iz prsti sklenjene ude, krhke stvari ni težko uničiti. Še tako blazna bolečina ne prizadene duha, duh je neuničljiv. Trpim za Jezusa, Jezus me krepi, njemu ostanem zvesta.«
Na koncu jo je sodnik obsodil na smrt. Sežgali so jo v krušni peči. Njen življenjepis pravi, da je njena duša v podobi goloba zletela v nebo. Sveti Izidor pa pripoveduje, da je Bog, ki je hotel varovati njeno nedolžnost, naredil, da je ob njeni smrti snežilo in je bilo tako njeno telo kakor čudežno ovito v tančico.
Vir

Devica Evlalija iz Barcelone, ki je leta 304 za Kristusa trpela in umrla, je zelo češčena španska mučenka. Verjetno je istovetna s svetnico enakega imena iz Meride ob Guadiani (vzhodno od špansko-portugalske meje), ker se pripovedi o trpljenju zvečine med seboj ujemata. V koledarjih se sicer obhajata njuna godova vsak zase. Evlalija iz Barcelone ima svoj god 12. februarja, Evlalija iz Meride pa 10. decembra. Češčenje obeh je zelo razširjeno tudi na Francoskem in v deželah Severne Afrike. Da je bila v Barceloni mučena še mladoletna Evlalija, je trdno izpričano. Nekaj podrobnosti je dodala legenda, ki je zgodovinsko jedro le okrasila. Ko je bila stara štirinajst let, je Evlalija slišala za mučenja, s katerimi je cesarjev namestnik Dacijan skušal prisiliti kristjane, da bi se odrekli svoji veri. Tedaj se je v duši mlade deklice zbudila želja, da bi tudi ona za Kristusa trpela in umrla. Ker je pa vedela, da bi jo starši in sorodniki odvrnili od tega, je skrivaj odšla s posestva zunaj mesta, kamor so jo poslali starši, hitela v Barcelono in stopila pred nasilnika. Z vso odločnostjo mu je očitala nečloveško krutost do kristjanov. Namestnik se je čudil, od kod mladi deklici tak pogum, pa jo je vprašal, kdo je in kako si upa visokemu cesarskemu namestniku očitati, da je krut. Rekel ji je, naj pomisli, da ima oblast in moč, da tudi njo da usmrtiti. Evlalija mu je z vnemo verne kristjane odgovorila: »Sama sem kristjana, služabnica Jezusa, kralja kraljev in edinega pravega Boga. Človekova oblast je kratkotrajna, kakor je kratkotrajno človekovo življenje, danes je, jutri mine. Moč Jezusa Kristusa, našega Gospoda, pa nima konca, traja večno, kakor je on sam večen!« Hudo nevoljen zaradi teh besed je Dacijan ukazal, naj ji strgajo obleko s telesa in jo bičajo. Ko je bilo njeno nežno telo že vse razmesarjeno, je svojim mučiteljem še vedno klicala: »Bijte me, dokler hočete, ne čutim vaših udarcev, zakaj Bog je v meni. Bog me krepi.«
Njeno ranjeno telo so dali še na natezalnico in jo mučili na vse načine, ki so si jih mogli izmisliti: žgali so jo z baklami, jo trgali s kavlji, jo polivali z raztopljenim svincem, ji vlivali kis v rane, celo oči so ji izžgali. Sredi grozovitih muk je neustrašena deklica še klicala krvniku: »Le žgite, trgajte te iz prsti sklenjene ude, krhke stvari ni težko uničiti. Še tako blazna bolečina ne prizadene duha, duh je neuničljiv. Trpim za Jezusa, Jezus me krepi, njemu ostanem zvesta.«
Ko je sodnik videl, da s še tako strašnimi mukami ne more zlomiti stanovitnosti mlade deklice, jo je obsodil na smrt. Rimski martirologij pravi, da je njena duša v podobi goloba zletela v nebo. Po najstarejšem izročilu je umrla na grmadi, mlajše in manj verjetno poročilo pa pravi, da je bila križana. Njeno mučeništvo opeva že okoli leta 405 pesnik Prudencij in sv. Avguštin ga proslavlja v posebnem govoru. Sveti Izidor, nadškof v Sevilli, ki velja za zadnjega cerkvenega očeta na Zahodu in je umrl leta 636, pripoveduje, da je Bog, ki je hotel varovati njeno nedolžnost, naredil, da je ob njeni smrti snežilo in je bilo tako njeno telo kakor čudežno ovito v belo tančico.
Zaradi strašnih muk, ki jih je pretrpela, se ljudje obračajo k njej kot mogočni pomočnici v vsaki nesreči, posebno ob suši in nevarnostih na morju. Veliko svetnico so umetniki pogosto upodabljali. Njeni atributi so: križ, golob, železni kavlji, sneg.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 397

sveta Kárpofor in Abúndij iz Spoleta – duhovnik in diakon, mučenca

Pri mestu Spolétu (v Italiji), sveta mučenca: duhovnik Kárpofor in diakon Abúndij (tudi Abudantij). Ob Dioklecijanovem preganjanju so ju najprej strahovito pretepli z gorjačami, potem so ju brez hrane in pijače vrgli v ječo, ju ponovno mučili in ju potem še dolgo imeli zaprta, nazadnje so ju ubili z mečem.
Vir

Views: 10

Loretska Mati Božja – spomin

Loretska Mati BožjaNa ta dan se spominjamo Matere Božje v Loretu v Italiji, saj je 10. decembra 1294 nastala ta znamenita božja pot. V Loretu namreč hranijo sveto nazareško hišico v kateri naj bi živela Sveta Družina. Nazareška hišica naj bi bila po izročilu prenesena najprej na Trsat, potem pa prek Jadranskega morja v Loreto. Tja so romali številni romarji iz vse Evrope, tudi iz Slovenije. Trajen spomin na Loreto so tudi Marijine litanije, ki jih imenujemo tudi lavretanske litanije.
Vir

Avtentičnost Svete hiše preverjeno
Resnica je, da avtentičnost Svete Hiše, ne predstavlja dogmo vere. Seveda, pa se šteje za zgodovinsko dejstvo, in kot takšna je že več stoletij, priznana od strani vrhovnih poglavarjev, in celo, kot tudi drugi čudežni dogodki, priznana od strani Cerkve. Glede na to, obstaja veljavni razlog za katoličane v takšnih slučajih, da spoštujejo in sprejmejo te odločbe Cerkve. Cerkev je bila zmeraj previdna v svojih razglašenjih. Veliko let je prešlo, preden je tudi uradno priznala Lurd in Fatimo, kot nadnaravni dogodek, ki so vredni zaupanja za vse katoličane.
Dokumenti, ki najbolj natančno govorijo o prenosu, s katero je Sveta Hiša prinesena v Loreto, pripadajo obdobju, ki datira več kot stoletje po teh dogodkih. Svetišče Loreto je nastalo na začetku, politično zelo nemirnega časa za Rim, stoletje Avinjonskega pregnanstva in Zahodnega razkola, dogodki, ki so obsegali pozornost vseh papežev.
Dejstvo, da danes za tradicijo, ne obstaja podpora zgodovinarjev, ne pomeni, da je nedostojno podpirati. Dokumenti lahko propadejo, ampak ostaja tradicija. Vsak dokument je lahko izgubljen, uničen ali skrit v arhivih, ampak ne more nujno diskreditirati resničnost tradicije. Zato, dokler ne obstaja kakšno zanikanje Loretskega spoštovanja tradicije, smo mi kot katoliki, svobodno sprejeli to tradicijo, kot priznano od Svetega Sedeža, na temelju zanesljivih dokumentiranih dokazov.
Kaj je osnova za razumno sprejemanje tradicije Loreta, po kateri je Sveta Hiša na čudežen način prenesena iz Nazareta, najprej na Trsat nad Rijeko (Dalmacija), in na koncu v Loreto v Italiji? Naša generacija ne bo edina, ki razmišlja o tej zgodbi, kakor kažejo zabeležena dejstva. Pravzaprav, tisto kar dela to tradicijo prepričljivo, je zbiranje dejstev: 1. Prepričljivo veljavna znanstvena dejstva. 2. Originalni izvirni material. 3. Pisani dokumenti o njeni zgodovini. 4. Sprejete tradicije. 5. Slikarstvo, ikonografija in spomeniki. 6. Moralne osnove.
Važnejša znanstvena dejstva
Naš sedanji čas, je čas hiper-znanstvene zavesti, pa tako začnimo z arheološkimi, kemijskimi in splošno tehničnimi argumenti, s posebnim poudarkom na lokaciji Svete Hiše.
Arheološka dejstva: Zgodovina nam govori, da so bile poslane, najmanj tri delegacije v Palestino, v različnih letih 1292, 1296, 1524, … da potrdijo resnična dejstva o Hiši. Vse je potrdilo dejstvo, da se velikost temeljev v Nazaretu, ujema z dimenzijami Svete Hiše v Loretu.
Kemična dejstva: Kemične analize kamenja, malte in drugih materialov v Sveti Hiši, so narejeni leta 1871, na predlog kardinala Bartolinija. To je naredil profesor Ratti na Vseučilišču v Rimu. Profesor Ratti je analiziral štiri kamne, dva iz Nazareta in dva iz Loreta, ne označujoč, kateri je od kod. On je odkril, da je identična njihova sestava. Kamni po sestavi niso bili enaki kot kamenje iz okolice Loreta v Italiji. Ampak ideja, da je bilo kamenje preneseno iz Palestine v Loreto, je res izredno znanstveno mišljenje. Tukaj je bilo nekaj brez bogastva v zgodovini. Kaj je bilo tako pomembno v Loretu v 13. stoletju, in katera sila je lahko izvedla takšen nedoumljiv čudež? Loreto v času prenosa, enostavno ni bil nič, niti kot mesto, niti ni imel pomembnosti, kot so to bile Benetke, Pisa ali Amalfi, iz konca 13. stoletja.
Lokacijska dejstva: Raziskava, ki je bila naročena od papeža Benedikta XV (1913-22), je objavila naslednje: Sveta Hiša nima temeljev, in ne stoji na prvobitnem tlu, ampak stoji deloma na javni cesti, deloma na sosednjem terenu in jarku. To neverjetno mesto, je pokazalo, da ta Hiša ni bila tam zgrajena.
Osnovni tehnični zaključek: Čeprav obstaja veliko tehničnih aspektov, katere je treba raziskati, sta dva neobičajna: Prvič – oblika Svete Hiše je popolnoma enaka, kot se je uporabljala v Nazaretu, in ne popolnoma enaka, kot so bile običajne na področju okolice Loreta v 13. stoletju. Drugič – dejstvo, da so glavna vrata na dolgem zidu, je potrditev, da je Sveta Hiša zgrajena kot dom, in ne kot kapela.
Izvirno poreklo materiala
Najmočnejša obramba zgodbe o Loretu, je izvedena iz logike, in je utemeljena na načelu, da vsak efekt mora imeti neki razlog. Nenaden pojav svetišča v Loretu, s koncem 13. stoletja, nam govori, da se je tam zgodilo nekaj izrednega, v tem času, in ne pred letom 1250. Zgodovina se spominja samo prenos tradicije tega kraja. Na zapuščenem pustem bregu, je nastal prvi zaselek, in potem vas, in na koncu šele mesto. To mesto je moralo imeti nek vzrok, da iznikne iz ničesar. Mar to ni bilo najverjetnejše, zaradi vse večjega števila romarjev, ki so prihajali tja? Na videz, zaradi neke zelo dragocene in trajne zanimivosti. Zgodovina Loreta ne govori o objavah prikazanj ali o slikah. Zgodba se povezuje z zgodbo o prenosu zelo majhne kapelice, ki se je nenadoma pojavila tam, kjer je nihče prej ni videl.
Pisani dokumenti in historiografija
Romarji, ki so obiskali Sveto Hišo pred letom 1250, na njenem prvotnem položaju v Nazaretu, so zapustili obvestila in opise o tem, v svojih dnevnikih in pismih, skozi sedem stoletij. Romarji so nam rekli, da je bila dobro varovana v kripti bazilike (zgrajena v času Konstantina), celo tudi po prvobitnem saracenskem uničenju zgornje cerkve. Leta 1291, so jo Križarji osvojili od Muslimanov. Od tedaj je majhnemu številu romarjev v Sveti Deželi, dovoljeno govoriti samo o jami, katera se dotika hiše. In od sedaj se naenkrat začenja nova zgodovina Svete hiše v krščanski Evropi v Loretu. Leta 1295, so prebivalci Recanatija v Italiji, zgradili trdni zid z močnimi temelji okoli mesta, kjer naj bi se naredil ta Čudež, da ta identifikacija ni bila jasna, vse dokler ni imel videnje lokalni puščavnik leta 1296. Skoraj takoj, komisija iz šestnajstih izbranih meščanov Recanatija, je bila poslana, da poišče prvotno lokacijo v Palestini. Oni so se vrnili s pozitivnimi dokazi. V tem času, so generacije romarjev začele prihajati v vse večjem številu.
Najhitreje splošno sprejeti zgodovinski dokumenti, izvirajo iz pred stoletjem, po izjemnem dogodku. To je bula Pavla II iz 1. novembra 1464, prvi papežev dokument, kateri odprto govori o Prenosu in poročilih Teramana in Mantavana.
Teramano je bil upravitelj svetišča Loreto. On je uspel, da je Andreo Atri, ki je živel v Loretu pred 14. Stoletjem, pogovarjal s sinovi in z vnuki tistih, ki so živeli tam, v času Prenosa. Teramano je objavil prvi zgodovinski zapis o Prenosu, med leti 1460-70.
Mantavano je našel neznano malo ploščico, katera govori zgodbo o Loretu, in jo je razmnožil leta 1480, potem ko je zbledela in bila požrta od črvov. (V 16. in 17. stoletju, so bili tam postavljeni veliki spomeniki v raznih jezikih, po ukazu papeža)
Leta 1322, so bili arhivi občine Recanati uničeni v požaru, in lahko predpostavljamo, da so bili mnogi dokumenti, povezani s svetiščem nameščeni v teh arhivih. Angelita, tajnica, arhivar Republike Recanati, je napisala leta 1525: “Neki verodostojni Iliri so prinesli del starodavnih letopisov Rijeke (Trsata) v Recanati. Ti vsebujejo poročila o prvem Prenosu iz Nazareta, in so odneseni do Papeža Leona”.
Drugi dragoceni raziskovalci tradicije Loreta so: Rafaela Riera, Horace Torsellini, Sv.Peter Canisius, Euscharius od Bollandists, Luke Wadding, Peter Martorelli, Augustin Clamet, Trombelli, De Vogel, Monaldo Leopardi, Antonio Di Bergamo, Gaetano Moroni, Vuillaume, W. Garratt, Della Casa, Eschbach, F. Thomas, Ilario Rinieri, Faloci Puliganni.
Sprejeta Tradicija
Nekakšna prevara v zgodbi o Loretu, bi se lahko odkrila, posebno od uradnika iz 13. stoletja, ko je to doba potovanja in komunikacije. Treba je upoštevati, da je sprejeta tradicija prenosa, tako na Trsatu, kakor tudi v Loretu, kar potrjuje dejstvo, da se dela o neki vrsti Prenosa. Kako moreta obstati dve tradiciji, ki sta ukoreninjeni v takšnih različnih in oddaljenih mestih, če nista bili utemeljeni na stvarnosti? Nadalje, trojni prenos v Italiji, potrjuje osnovna dejstva premikanja. Običaji govorijo, da je bila Sveta Hiša najprej položena na ravnici, katera se imenuje Banderuola, in zatem na antičnem posestvu v Recanatiju, in končno na vrhu hriba Loreto. Kako bi lahko tako detaljne in specifične tradicije, nastale in vztrajale, razen, če so utemeljene na stvarnosti?
Povezano s tem je dejstvo, da tradicija obstaja v še več bližnjih lokalnih mestih, z dajanjem nadaljnjih dokazov o prenosu. Na Trsatu tradicija govori o obeh, o prihodu in odhodu Svete Hiše do italijanske regije Marche, o njenem prihodu v Italijo, o prehodu skozi Umbrijo, in o velikem prehodu skozi nekatera mesta v Toskani. To je dalo povod, da se uvede običaj, v noči med 9. in 10. decembrom, ko okoli 3 ure po polnoči zvonijo zvonovi, in ob svetlobi ognja, berejo litanije. Tradicija je preveč razširjena in splošno preveč sprejeta, da bi dopuščala sumničenje.
Slike in spomeniki
Na nekaterih zidovih Svete Hiše sta dva sloja slik, eden nad drugim. Z znanstvenim raziskovanjem je odkrito, da so predstavljeni svetniki, gotovo vsi orientalni (vzhodni), ki potrjujejo vzhodno poreklo hiše. V regijah Marche in Umbrija, obstaja nekaj prikazov prenosa v slikah, kot tudi v skulpturi iz 15. in 16. stoletja. Po besedah nadležnih oseb, nekatere izvirajo od okoli 50 let po Prenosu.
Moralni Argumenti
Avtentičnost Loreta, ki so dokazana na moralni osnovi, vključuje tudi čudeže, katere je papež Pavel II, potrdil v svoji buli iz leta 1464, ki so toliko številni, da stražarji niso mogli voditi evidence o vseh njih. To niso bila samo fizični čudeži, temveč so tudi velika moralna spreobrnjenja. Temu je dodano tudi dejstvo, da se je preko 60 razglašenih svetnikov in svetih oseb, pod vodstvom Svetega Duha, v Loretu počutilo kot pri Sveti Hiši. Ali so lahko bili tako prevarani?
Svetišče je imelo neprekinjeno in popolno podporo papeške avtoritete. Ob papeževi podpori, je Loreto spremenjen iz nepomembne vasi, v status mesta, in je počaščen z mnogimi umetniškimi in duhovnimi darovi izbranih umetnikov. Najmanj 15 papežev je poromalo v Loreto, in zadnji je bil Papež Janez Pavel II. Nekaj takega se ni zgodilo, v kakšnem drugem Svetišču. Na stotine papeških dokumentov, ki podeljujejo privilegije, izjeme, dovoljenja za prejemanje beneficija, itd. Že leta 1310, je papež Klement V, dajal odpustke nemškim romarjem.
Na temelju prejete Angelitine zgodbe Loreta, je papež Klement VII (1524 – 34) poslal komisijo iz 3 prelatov, da na Trsatu, in v Palestini, preverijo dejstva. Papež Benedikt XIV je (1748-58) branil avtentičnost Svete Hiše, v svojem dekretu, ki je v zvezi z dekretom o kanonizaciji svetnikov. Papeži 19. in 20. stoletja, so pokazali podobno spoštovanje kot njihovi predhodniki. Papež Benedikt XV, je uvedel praznik 10.decembra, kot obvezen za Italijo, in po svobodni izbiri za ostali svet. Njegov dekret spet govori o verodostojnosti svetišča.
Bivši vatikanski zgodovinar in arhivar, papež Pij XI, je na svoj edinstveni način, prikazal celo vprašanje tradicije prenosa Svete Hiše: “V kolikor je avtentičnost Svete Hiše vprašljiva, obstaja mnogo dobrih razlogov, ki jo potrjujejo, ampak ni veljavnih razlogov, da se je negira.”
Napisal: pater Angelo Maria d’Anghiari
Vir: Zgoraj navedeno poglavje, je izvirno tiskano v časopisu IMMACULATA, in vzeto iz knjižice, ki ima 60 strani, in iz istega naslova, od p.Angelo Maria d’Anghiari, ki je prevedena po Ceciliji Nachich (v Hrvaški jezik).
Vir

Marijo, našo nebeško Mater, častimo tudi z litanijami: to je molitev, ki proslavlja Božjo Mater z naslovi, vzetimi iz Svetega pisma in spisov cerkvenih očetov. Te litanije (grška beseda litania pomeni prošnjo) poznamo pod imenom ‘lavretanske’. To ime se jih je prijelo zato, ker so bile v sedanji obliki prvič natisnjene leta 1575 v knjižici, namenjeni romarjem v Loreto pri Anconi na italijanski obali Jadranskega morja. V tem kraju namreč stoji znamenito svetišče Matere Božje, najbolj obiskana Marijina božja pot v Italiji. Svetišče so sezidali v drugi polovici 15. stoletja nad ‘nazareško’ ali ‘sveto hišico’ – domovanjem Svete družine v Nazaretu. Po izročilu naj bi jo angeli prenesli semkaj iz Palestine leta 1294, potem ko je nekaj časa stala na Trsatu nad Reko. Postavljena je bila v lovorov gaj – latinsko ‘lauretum’, iz česar je nastalo italijansko ime Loreto, po latinski obliki imena kraja se litanije imenujejo ‘lavretanske’.
Zdaj stoji ‘sveta hišica’ pod kupolo bazilike v Loretu. Hišica je od zunaj obdana z marmornato preobleko, ki jo krasijo reliefni prizori iz Jezusovega in Marijinega življenja. Umetnino je napravil v letih 1509–1511 slavni arhitekt Bramante, ki je zasnoval načrte za baziliko sv. Petra v Rimu. Papež Pavel II. je leta 1498 ukazal, naj nad ‘sveto hišico’ zgradijo veliko cerkev, ki ima dvanajst kapel, ena od njih je posvečena sv. Cirilu in Metodu in se zato imenuje ‘slovanska’.
O tem, da je Loreto cilj romarjev iz vse Evrope, pričajo imena drugih kapel v baziliki (poleg slovanske sta tu še španska in francoska). V Loreto so radi romali tudi papeži. Papež sv. Janez XXIII. je opravil ‘apostolsko romanje’ v Loreto teden dni pred začetkom drugega vatikanskega cerkvenega zbora, 4. oktobra 1962. V svojem nagovoru je poudaril, kako želi, da bi to svetišče “vedno bilo okno, odprto v svet, pozorno prisluškujoče vzvišenim glasovom, ki oznanjajo posvetitev ljudi, družin in narodov; naj bi, kot vsa Cerkev, posredovalo veselo oznanilo evangelija za bratsko sožitje med narodi v znamenju večje pravičnosti, zgovornejše enakosti, da bi nad vsemi sijali darovi Gospodovega usmiljenja”. Papež sv. Janez Pavel II. je v Loreto poromal večkrat. Ta božja pot je bila cilj njegovega zadnjega apostolskega obiska v Italiji 5. septembra leta 2004. Papež Benedikt XVI. je romal v Loreto 4. oktobra 2012, na god sv. Frančiška Asiškega, zavetnika Italije. Papež Frančišek je leta 2015 mladim, udeležencem nočnega romanja od Macerate do Loreto, namenil poslanico. V njej je zapisal, da nas romanje spominja, da je življenje hoja, je pot. Če človek ne hodi in obstane na mestu, ne naredi ničesar, zato jih je spodbudil: »Prosim vas: ne ustavite se v življenju!«
V notranjosti nazareške hišice je kip črne Marije ali lavretanske Device. Njegova posebnost je temno Marijino obličje, ki je značilno za najstarejše podobe. Zgodovina tega kipa sega v 14. stoletje, prvotni kip pa se je izgubil v požaru leta 1921. Leto kasneje je nastal sedanji, ki je izdelan iz lesa libanonske cedre. Najpomembnejša dneva za loretsko svetišče sta 8. september, praznik Marijinega rojstva, in 10. december, spomin prihoda nazareške hišice v Loreto.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 523