V Londonu (na Angleškem), sveta mučenca: Edmund Gennings [dženiks], duhovnik, in Swithín Wells, ki sta bila ob divjanju preganjanja kraljice Elizabete I. obsojena na smrt, prvi, ker je bil duhovnik, drugi, ker ga je sprejemal. Pred vrati stanovanja sta bila obešena na vrv in do smrti mučena.
Vir
Views: 8
Imena: Judita, Dita, Ditka, Juta, Juca, Juda, Judit, Judith,
Judita je junakinja stare zaveze in njena dela so opisana v Juditini knjigi. Spisana je bila v hebrejskem ali aramejskem jeziku. Ohranjena pa je le v prevodih. Sv. Hieronim jo je prevedel iz aramejskega jezika. Z gotovostjo lahko sklepamo, da ji je podlaga zgodovinsko dejanje žene, ki je s svojim pogumom, z zvijačo in drzno odločitvijo rešila judovsko mesto v veliki nevarnosti. Iz zgodbe izvemo, kako je asirski kralj Nabuhodonozor premagal Medijce in se potem maščeval nad tistimi ljudstvi, ki so mu v boju odrekli podporo. Med njimi so bili tudi Izraelci. To nalogo je opravljal vojskovodja Holofern. Znašel se je pred trdnjavo Betulijo.
Mesto se je hotelo že predati. Ko je bogata in lepa vdova Judita to slišala, je obljubila pomoč. V molitvi se je zatekla h Gospodu in ga prosila pomoči, nato pa je šla v Holofernov šotor. Pridobila si je njegovo naklonjenost in zaupanje, in ko se je opil in pijan zaspal, mu je z mečem odsekala glavo. S Holofernovo glavo v deklini torbi se je vrnila v Betulijo, v asirskem vojnem taboru pa je ob novici, da je Holofern obglavljen, nastala zmeda in njihova vojska se je razbežala. Čeprav so v knjigi osebe in kraji natančno imenovani, je danes nemogoče ugotoviti njihovo istovetnost. Tako omenjeni Nabuhodonozor ni Nebukadnezar II. babilonski kralj, temveč verjetneje asirski kralj Asurbanipal. Napaka je najbrž nastala pri prepisovanju.
Če pozorno beremo zgodbo, vidimo, da vsa svetloba v njej pada na eno osebo – na Judito. Odlikujejo jo bogaboječnost, zaupanje v božjo pomoč, pogum in hrabrost in naposled tudi velikodušnost, s katero je svoj bojni plen v Jeruzalemu darovala Gospodu kot zaobljubljeno daritev. Te lastnosti, zlasti njena čistost in duševna moč, so bile povod, da so Judito že zgodaj navajali kot Marijino predpodobo. V krščanski in svetni umetnosti jo srečujemo neštetokrat upodobljeno.
Goduje 10. decembra, ponekod 17. septembra.
Vir
Nekdaj smo se 10. decembra spominjali sv. Judite, svetopisemske junakinje, ki je z vojno zvijačo in drzno odločitvijo rešila svoje ljudstvo v veliki nevarnosti … O tem govori svetopisemska Juditina knjiga, ki pa ne more biti zgodovinsko zanesljivo poročilo, čeprav slavi moč zaupanja v Boga in v Božjo ljubezen do izvoljenega ljudstva. Judite po prenovi koledarja ni več v našem LS niti v Rimskem martirologiju, čeprav se na koledarjih še pojavlja in tudi pri nas je kar razširjeno (626 oseb). Judita je svetopisemsko ime (iz hebr.: ‘judovska, iz Judeje’, tj. ‘Judinja’). Pri nas znane oblike so še Judit (15), Dita (31), Ditka (28), Juta (37). Dekleta in žene s temi imeni lahko godujejo 12. 5. (sv. Juta) ali na god sv. Ivete (13. 1.)
IME in GOD:
Judita je svetopisemsko ime in izhaja iz hebrejskega imena Jehudít v pomenu ‘judovska, iz Judeje’, tj. ‘Judinja’. V vulgati je oblika Iudith, v grščini Júdith. Moška oblika imena Judita je Juda, tj. Jud, hebrejsko Jehúd, ki ga razlagajo iz pridevnika jehudí ‘judovski’. Različica Dita je nastala po opustitvi prvega zloga Ju-dita, Ditka pa je tvorjenka na ‑ka iz imena Dita. Ime Juta, nemško Jutta, Jutti, je lahko nastalo tudi po naslonitvi na germansko plemensko ime Juti. Pogosta angleška različica Judy se je posplošila in pomeni ‘ženska oseba v lutkovnem gledališču’ in pogovorno ‘ženska; dekle’ (gl. tudi izraz marionéta, ki je nastal po francoski manjšalnici imena Marion – Marionette). (dr. Janez Keber)
S. Čuk, Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja – M. Čuk. Koper: Ognjišče, 2018, 330.
“V nekem mestu je bil sodnik, ki se ni bal Boga in se ni menil za človeka. In v tistem mestu je bila tudi vdova…” Tako se začenja evangeljski odlomek 29. navadne nedelje (letos 21. oktobra). Glavni osebi prilike, s katero Jezus svoje poslušalce (in tudi nas) spodbuja, da morajo vedno moliti in se ne naveličati, sta uboga vdova in brezvesten sodnik. Podoben par najdemo tudi v svetopisemski knjigi, ki nosi ime po glavni “junakinji”, pobožni vdovi Juditi (ime je simbolično, pomeni “Judinja” in pooseblja žlahtno bistvo najčistejšega judovstva); njej nasproti stoji Holofern, debel in pohoten vrhovni poveljnik vojske babilonskega kralja Nabukadnezarja, ki oblega mesto Betulijo, kar naj bi bilo “prikrito” ime za Jeruzalem, saj pomeni “Hiša Božja”. Svetopisemski avtor ni imel namena pisati zgodovinsko točnega sporočila, čeprav je neko zgodovinsko ozadje obstajalo, hotel je napisati poučno in vzgojno knjigo, versko spodbudno branje.
Pozornost posvetimo Juditi, ki je za Izraelce postala “mati domovine”, ker je s svojo krhko žensko močjo, ki jo je podpirala neomajna vera v Boga, premagala silovitega sovražnika. Trdnjava Betulija je bila oblegana, vodnjaki in kapnice so usahnili, mesto bo vzdržalo le še pet dni. Ljudje so bili obupani. Ko je bogata in lepa vdova Judita slišala, da se misli mesto predati sovražnikom, je obljubila svojo pomoč. Najprej se je v iskreni molitvi obrnila k Bogu, potem pa se je po njegovem navdihu odpravila v sovražni tabor, kjer je s svojo lepoto “oslepila” sovražnega vojskovodja Holoferna. “Vendar tudi sredi sovražnega tabora Judita ne pozabi Boga,” beremo v uvodu v Juditino knjigo v Slovenskem standardnem prevodu (Ljubljana 1996). “Dan za dnem se posti, noč za nočjo se odpravlja k molitvi in očiščevalnim obredom. Končno nastopi njen trenutek, ko po neki gostiji pijanemu in spečemu Holofernu z njegovim lastnim mečem odseka glavo. Po opravljenem junaškem dejanju se s Holofernovo glavo srečno vrne v Betulijo. Ob novici o uboju svojega poglavarja se sovražna vojska spusti v beg. Zmagoviti Izraelci zasledujejo svoje sovražnike daleč prek meja svoje domovine, Judito pa proslavljajo kot svojo rešiteljico.”
Slovenski življenjepisec te svetopisemske junakinje pravi: “Če pozorno beremo zgodbo, vidimo, da vsa svetloba v njej pada na eno osebo -na junaško Judito, ki ni dala knjigi samo ime, marveč ji je bila tudi povod, da je bila napisana. Če prezremo njeno zvijačnost, ki jo je uporabila za to, da je rešila svoje ljudi v največji stiski, to bogato in lepo vdovo označujejo bogaboječnost, zaupanje v božjo pomoč, pogum in hrabrost, zvestoba do pokojnega moža in naposled tudi njena velikodušnost, s katero je svoj bojni plen darovala Gospodu kot zaobljubljeno daritev.”
Te lastnosti, zlasti pa njena čistost in njena duševna moč, so bile povod, da so Judito navajali kot predpodobo Jezusove matere Marije: Juditin hvalospev Gospodu za zmago na Holofernom so uporabljali v marijanskih molitvah, kjer Juditino zmago primerjajo z Marijino zmago nad kačo, ki ji je glavo strla.
Vir
Views: 377
V samostanu Genouillac [ženuiják] (pri Perigueux-u [perigéju] v Franciji), sveti Ciprijan, opat, slaven po skrbi za bolne.
Vir
Views: 14
Pri reki Meno na Bavarskem (v Nemčiji), blaženi Libórij Wagner, duhovnik in mučenec, odličen po ljubezni, ki je pastoralno skrb, tako za katoličane kot tudi za ločene, ovenčal s prelitjem krvi.
Vir
Views: 15
Nadarjenega mladeniča Petra je oče najprej poslal v šolo v jezuitski zavod v Pont à Moussonu, ko pa je bil star dvajset let, je vstopil v opatijo kornih kanonikov v Chamouseyju. Tu je nadaljeval študije, bil posvečen v mašnika, ves čas pa si je prizadeval za prenovo življenja, ki v opatiji ni bilo ravno zgledno. Ker njegovi sobratje tega niso hoteli sprejeti, so mu dali na izbiro tri župnije. Peter je izbral najbolj zanemarjeno, najrevnejšo in najslabšo od vseh. Tako je bil imenovan za župnika v vasi Mattaincourt, blizu domačega kraja. Tu je živela močna skupnost krivovercev, kalvincev, ki pa jih je Peter spoštoval in ni delal razlike med ljudmi. S prepričljivim oznanjevanjem in lastnim zgledom si je kmalu pridobil zaupanje in občudovanje svojih faranov, saj je živel samo zanje. Bil je preprost in skromen, jedel je le enkrat na dan, prostovoljno je bil največji revež v župniji. Vse dohodke je sproti razdal, zase in za cerkev je obdržal le najnujnejše. Poznal je vsako družino v župniji, za vsakega je vedel, česa je potreben in mu po svojih močeh tudi pomagal. Ustanavljal je bratovščine, učil krščanski nauk, njegovo največje delo pa je bila ustanovitev podporne blagajne, kjer je vsak faran lahko dobil posojilo in ga vračal po svojih zmožnostih. Ob sebi je za pouk začel najprej zbirati dečke, ko pa mu to ni uspelo, je nadaljeval z deklicami. Štiri mlada dekleta, kasneje redovnice, je vzgojil v učiteljice in v župniji odprl dekliško šolo. To ustanovo redovnic, ki so bile najprej učiteljice, je po hudih bojih za priznanje papež le potrdil kot šolske sestre naše ljube Gospe. Kasneje, ko se je sloves o njegovi svetosti začel širiti in ko so se po nasvet nanj začeli obračati tudi njegovi predstojniki, je prevzemal vedno več nalog tudi zunaj župnije, zlasti kot misijonar, pridigar in reformator opatij avguštinskih kanonikov, katerim je pripadal. V redu je pozneje prevzel tudi službo vrhovnega predstojnika. Konec svojega življenja je zaradi političnih razmer (ni priznal francoske zasedbe njegove dežele in si nakopal nemilost kardinala Richelieuja) preživel v pregnanstvu.
Ime: Peter, latinsko Petrus, izhaja iz latinske in grške besede petra, »skala«, prevedeno iz hebrejskega imena Kefa z istim pomenom.
Rodil se je 30. novembra 1565 v Mirecourtu v Franciji, umrl pa 9. decembra 1640 v Grayju, prav tako v Franciji.
Družina: Njegovi starši so bili trgovci z blagom.
Zavetnik: Ne častimo ga kot zavetnika v kakšni posebni zadevi, čeprav ga gotovo kot zavetnika častijo ustanove, za ustanovitev katerih si je prizadeval.
Ustanovitelj: Šolskih sester naše ljube Gospe (notredamke), ustanove Marijini otroci, Kongregacije našega Odrešenika.
Upodobitve: Upodabljajo ga v obleki kanonika, v preprostem talarju z roketom, njegova atributa sta goreče srce in rožni venec, pogosto pa drži v rokah Marijino sliko. Njegove upodobitve so nastale po originalnih portretih, na katerih je razpoznaven predvsem po svoji košati bradi.
Beatifikacija: Za blaženega ga je razglasil papež Benedikt XIII. 20. januarja 1730, za svetnika pa Leon XIII. 27. maja 1897.
Goduje: 9. decembra.
Vir
V Grayu (v Burgúndiji), smrt svetega Petra Fourier [furijé], duhovnika, ki je zase izbral najrevnejšo župnijo Mataincourt [maténkúr] v Lotaríngiji, kamor se je podal kot izgnanec, in čudovito je skrbel in prenovil Redovne kanonike našega Odrešenika, ter ustanovil Inštitut regularnih kanonikov naše Gospe, za brezplačno vzgojo deklic.
Vir
Ko prebiramo življenjsko zgodbo današnjega svetnika, nas preseneti velika podobnost z življenjem svetega arškega župnika Janeza Vianeja, ki ga je Cerkev postavila za priprošnjika in vzornika vsem dušnim pastirjem. Kakor Janez Vianej, je bil tudi Peter Fourier duhovnik po srcu Kristusa, dobrega Pastirja. Ljudem, izročenim njegovi skrbi, je služil z veliko ljubeznijo. »Kdor ni sam duhovnik, sploh ne ve, kako zelo ljubi duhovnik svoje farane,« je rad ponavljal. Vsi, ki so ga poznali, so mu radi verjeli, ker niso potrebovali njegovih besed, ko so pa videli, kako živi samo za svoje ljudi.
Ta ‘predhodnik arškega župnika’ je tudi bil doma v Franciji. Rodil se je 30. novembra leta 1565 v kraju Mirecourt južno od mesta Nancy. Nadarjenega Petra je oče, po poklicu trgovec, poslal v jezuitski zavod. Ko mu je bilo dvajset let, se je pridružil kanonikom v Chamouseyu, ki niso bili ravno vzorni možje. Ko je bil posvečen v duhovnika, je Peter za nekaj časa zapustil Chamousey, da se je izpopolnjeval v bogoslovnih študijih; ko se je vrnil nazaj, je skušal uvesti malo več reda in novega duha. Starejši člani kanoniškega zbora so sklenili, da se bodo neljubega ‘motilca miru’ znebili. Na izbiro so mu dali tri župnije, Peter je izbral najslabšo – Mattaincourt, vas v Vogezih, ki je bila nravno na tleh in kjer je bilo ogromno kalvincev. Tu je Peter živel in kot zgleden duhovnik deloval trideset let in njegovo delo je kmalu rodilo sadove.
Živel je preprosto, revno in spokorno. Največkrat je jedel le po enkrat na dan in sicer proti večeru: malo kruha in kuhanih stročnic. Njegovo stanovanje je bilo do skrajnosti skromno. Sobe ni nikoli kuril, tudi v najhujši zimi ne, razen če je dobil obisk ali če je zbolel. Bil je največji revež v župniji, ker je vse sproti razdal. Za vsako družino v župniji je vedel, v kakšnih razmerah živi. Imel je natančen seznam vseh tistih, ki so bili pomoči najbolj potrebni.
Kmalu je spoznal, da se stanje ne more izboljšati, dokler bo med ljudmi vladala splošna in verska nevednost. Rešitev je videl v tem, da bi otrokom oskrbeli brezplačen pouk. Dečke je začel poučevati sam, za pouk deklic pa je hotel ustanoviti novo redovno družbo, katere članice bi se posvetile prav temu poslanstvu. Naletel je na hude težave, ker tedanji cerkveni pravni predpisi niso dopuščali, da bi bile ženske učiteljice – niti zunaj cerkvenih prostorov. Po dolgih bojih je Fourieru naposled le uspelo, da so priznali njegovo ustanovo Šolske sestre naše Ljube Gospe, moral pa se je ukloniti cerkvenim predpisom, da te redovnice niso smele nastopati v javnosti. Zamisel Petra Fouriera je mogel čez nekaj desetletij uresničiti šele sv. Vincencij Pavelski.
Zadnje obdobje njegovega življenja je bilo posvečeno pridiganju na ljudskih misijonih s posebnim poslanstvom – spreobračati protestante. Ni pridigal le drugovercem, ampak tudi katoličanom: pridržal jim je ogledalo, da so lahko natančno videli sami sebe in svoje napake ter svojo krivdo za razdeljenost kristjanov. Pred koncem življenja je bil proti svoji volji vpleten v politične zdrahe, zato je moral v pregnanstvo v mestece Gray v Švici, kjer je umrl 9. decembra
1640. Leto kasneje so njegovo truplo prepeljali v Mattaincourt, kamor še danes mnogi romajo. Med svetnike je bil prištet leta 1897.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Views: 116
9. decembra leta 1531 se je devica Marija prikazala svetemu Juanu Diegu Cuauhtlatoatzinu, ki tako goduje na današnji dan, ko praznujemo obletnico prikazanja. Za svetnika ga je leta 2002 razglasil sveti Janez Pavel II. Juan Diego se je rodil leta 1474. Bil je preprost in ponižen človek, indijanskega rodu, ki je živel v majhni vasi in obdeloval zemljo. Ko je bil star 50 let, je skupaj s svojo ženo prejel zakrament svetega krsta. Tistega posebnega 9. decembra je bila sobota in zjutraj se je odpravil v frančiškansko cerkev, da bi tam skupaj z drugimi verniki molil in poslušal katehezo. Ko je prispel na vrh griča Tepeyac je zaslišal ubrano pesem. Začuden se je zaustavil in nato zaslišal glas, ki ga je klical po imenu. Zagledal je mlado gospo, katere obleka se je svetila kot sonce. Razodela se mu je kot devica Marija in mu naročila, naj ob vznožju griča zgradijo svetišče. Ko je to nato pripovedoval škofu, mu le-ta ni verjel. Marija se mu je nato prikazala še drugič in prosil jo je, naj ga oprosti naložene mu naloge, saj se je zaradi škofovega odziva čutil nevrednega. A Marija mu je naročila, naj se ponovno vrne k škofu. Škof ga je tokrat prosil za znamenje in Marija mu ga je pri ponovnem prikazanju obljubila. Znamenje je bilo v cvetlicah, ki jih je Juan Diego v svojem plašču odnesel škofu. Ko jih je pred njim stresel na tla, se je na tistem mestu v njegovem plašču pokazala podoba Marije, ki je danes poznana kot Guadalupska Mati Božja. Škof je tako prepoznal resnico. Ko je bilo svetišče kmalu zatem zgrajeno, je Juan Diego vse svoje nadaljnje življenje posvetil služenju Mariji. Živel je ob svetišču, molil in opravljal tudi najbolj ponižna dela, da je bilo svetišče vedno čisto in primerno za vedno večje množice vernikov, ki so prihajale.
Sveti Janez Pavel II. je ob njegovi kanonizaciji dejal, da je novi svetnik, Juan Diego »Jezusov učenec in čudovit vzor dobrega človeka poštenih navad, zvestega sina Cerkve, poslušnega pastirjem, ljubečega do Marije.« Sporočilo krščanstva je v polnosti sprejel, ne da bi se pri tem odpovedal svoji domači identiteti. Tako je odkril »globoko resnico novega človeštva, v katerem je vsakdo poklican biti Božji otrok«.
Vir
Sveti Juan Diego Cuauhtlatoatzin [huán diégo kuáutla-to-atsín], po rodu Indijanec, obdarovan z najčistejšo vero, je dosegel s ponižnostjo in gorečnostjo, da je bilo zgrajeno svetišče v čast Blažene Device Marije iz Gvadalupa na griču Tepeyac pri mestu Mehiki. Kjer se mu je prikazala, je sam v Gospodu zaspal.
Vir
Views: 118
