Na ta dan se spominjamo Matere Božje v Loretu v Italiji, saj je 10. decembra 1294 nastala ta znamenita božja pot. V Loretu namreč hranijo sveto nazareško hišico v kateri naj bi živela Sveta Družina. Nazareška hišica naj bi bila po izročilu prenesena najprej na Trsat, potem pa prek Jadranskega morja v Loreto. Tja so romali številni romarji iz vse Evrope, tudi iz Slovenije. Trajen spomin na Loreto so tudi Marijine litanije, ki jih imenujemo tudi lavretanske litanije.
Vir

Avtentičnost Svete hiše preverjeno
Resnica je, da avtentičnost Svete Hiše, ne predstavlja dogmo vere. Seveda, pa se šteje za zgodovinsko dejstvo, in kot takšna je že več stoletij, priznana od strani vrhovnih poglavarjev, in celo, kot tudi drugi čudežni dogodki, priznana od strani Cerkve. Glede na to, obstaja veljavni razlog za katoličane v takšnih slučajih, da spoštujejo in sprejmejo te odločbe Cerkve. Cerkev je bila zmeraj previdna v svojih razglašenjih. Veliko let je prešlo, preden je tudi uradno priznala Lurd in Fatimo, kot nadnaravni dogodek, ki so vredni zaupanja za vse katoličane.
Dokumenti, ki najbolj natančno govorijo o prenosu, s katero je Sveta Hiša prinesena v Loreto, pripadajo obdobju, ki datira več kot stoletje po teh dogodkih. Svetišče Loreto je nastalo na začetku, politično zelo nemirnega časa za Rim, stoletje Avinjonskega pregnanstva in Zahodnega razkola, dogodki, ki so obsegali pozornost vseh papežev.
Dejstvo, da danes za tradicijo, ne obstaja podpora zgodovinarjev, ne pomeni, da je nedostojno podpirati. Dokumenti lahko propadejo, ampak ostaja tradicija. Vsak dokument je lahko izgubljen, uničen ali skrit v arhivih, ampak ne more nujno diskreditirati resničnost tradicije. Zato, dokler ne obstaja kakšno zanikanje Loretskega spoštovanja tradicije, smo mi kot katoliki, svobodno sprejeli to tradicijo, kot priznano od Svetega Sedeža, na temelju zanesljivih dokumentiranih dokazov.
Kaj je osnova za razumno sprejemanje tradicije Loreta, po kateri je Sveta Hiša na čudežen način prenesena iz Nazareta, najprej na Trsat nad Rijeko (Dalmacija), in na koncu v Loreto v Italiji? Naša generacija ne bo edina, ki razmišlja o tej zgodbi, kakor kažejo zabeležena dejstva. Pravzaprav, tisto kar dela to tradicijo prepričljivo, je zbiranje dejstev: 1. Prepričljivo veljavna znanstvena dejstva. 2. Originalni izvirni material. 3. Pisani dokumenti o njeni zgodovini. 4. Sprejete tradicije. 5. Slikarstvo, ikonografija in spomeniki. 6. Moralne osnove.
Važnejša znanstvena dejstva
Naš sedanji čas, je čas hiper-znanstvene zavesti, pa tako začnimo z arheološkimi, kemijskimi in splošno tehničnimi argumenti, s posebnim poudarkom na lokaciji Svete Hiše.
Arheološka dejstva: Zgodovina nam govori, da so bile poslane, najmanj tri delegacije v Palestino, v različnih letih 1292, 1296, 1524, … da potrdijo resnična dejstva o Hiši. Vse je potrdilo dejstvo, da se velikost temeljev v Nazaretu, ujema z dimenzijami Svete Hiše v Loretu.
Kemična dejstva: Kemične analize kamenja, malte in drugih materialov v Sveti Hiši, so narejeni leta 1871, na predlog kardinala Bartolinija. To je naredil profesor Ratti na Vseučilišču v Rimu. Profesor Ratti je analiziral štiri kamne, dva iz Nazareta in dva iz Loreta, ne označujoč, kateri je od kod. On je odkril, da je identična njihova sestava. Kamni po sestavi niso bili enaki kot kamenje iz okolice Loreta v Italiji. Ampak ideja, da je bilo kamenje preneseno iz Palestine v Loreto, je res izredno znanstveno mišljenje. Tukaj je bilo nekaj brez bogastva v zgodovini. Kaj je bilo tako pomembno v Loretu v 13. stoletju, in katera sila je lahko izvedla takšen nedoumljiv čudež? Loreto v času prenosa, enostavno ni bil nič, niti kot mesto, niti ni imel pomembnosti, kot so to bile Benetke, Pisa ali Amalfi, iz konca 13. stoletja.
Lokacijska dejstva: Raziskava, ki je bila naročena od papeža Benedikta XV (1913-22), je objavila naslednje: Sveta Hiša nima temeljev, in ne stoji na prvobitnem tlu, ampak stoji deloma na javni cesti, deloma na sosednjem terenu in jarku. To neverjetno mesto, je pokazalo, da ta Hiša ni bila tam zgrajena.
Osnovni tehnični zaključek: Čeprav obstaja veliko tehničnih aspektov, katere je treba raziskati, sta dva neobičajna: Prvič – oblika Svete Hiše je popolnoma enaka, kot se je uporabljala v Nazaretu, in ne popolnoma enaka, kot so bile običajne na področju okolice Loreta v 13. stoletju. Drugič – dejstvo, da so glavna vrata na dolgem zidu, je potrditev, da je Sveta Hiša zgrajena kot dom, in ne kot kapela.
Izvirno poreklo materiala
Najmočnejša obramba zgodbe o Loretu, je izvedena iz logike, in je utemeljena na načelu, da vsak efekt mora imeti neki razlog. Nenaden pojav svetišča v Loretu, s koncem 13. stoletja, nam govori, da se je tam zgodilo nekaj izrednega, v tem času, in ne pred letom 1250. Zgodovina se spominja samo prenos tradicije tega kraja. Na zapuščenem pustem bregu, je nastal prvi zaselek, in potem vas, in na koncu šele mesto. To mesto je moralo imeti nek vzrok, da iznikne iz ničesar. Mar to ni bilo najverjetnejše, zaradi vse večjega števila romarjev, ki so prihajali tja? Na videz, zaradi neke zelo dragocene in trajne zanimivosti. Zgodovina Loreta ne govori o objavah prikazanj ali o slikah. Zgodba se povezuje z zgodbo o prenosu zelo majhne kapelice, ki se je nenadoma pojavila tam, kjer je nihče prej ni videl.
Pisani dokumenti in historiografija
Romarji, ki so obiskali Sveto Hišo pred letom 1250, na njenem prvotnem položaju v Nazaretu, so zapustili obvestila in opise o tem, v svojih dnevnikih in pismih, skozi sedem stoletij. Romarji so nam rekli, da je bila dobro varovana v kripti bazilike (zgrajena v času Konstantina), celo tudi po prvobitnem saracenskem uničenju zgornje cerkve. Leta 1291, so jo Križarji osvojili od Muslimanov. Od tedaj je majhnemu številu romarjev v Sveti Deželi, dovoljeno govoriti samo o jami, katera se dotika hiše. In od sedaj se naenkrat začenja nova zgodovina Svete hiše v krščanski Evropi v Loretu. Leta 1295, so prebivalci Recanatija v Italiji, zgradili trdni zid z močnimi temelji okoli mesta, kjer naj bi se naredil ta Čudež, da ta identifikacija ni bila jasna, vse dokler ni imel videnje lokalni puščavnik leta 1296. Skoraj takoj, komisija iz šestnajstih izbranih meščanov Recanatija, je bila poslana, da poišče prvotno lokacijo v Palestini. Oni so se vrnili s pozitivnimi dokazi. V tem času, so generacije romarjev začele prihajati v vse večjem številu.
Najhitreje splošno sprejeti zgodovinski dokumenti, izvirajo iz pred stoletjem, po izjemnem dogodku. To je bula Pavla II iz 1. novembra 1464, prvi papežev dokument, kateri odprto govori o Prenosu in poročilih Teramana in Mantavana.
Teramano je bil upravitelj svetišča Loreto. On je uspel, da je Andreo Atri, ki je živel v Loretu pred 14. Stoletjem, pogovarjal s sinovi in z vnuki tistih, ki so živeli tam, v času Prenosa. Teramano je objavil prvi zgodovinski zapis o Prenosu, med leti 1460-70.
Mantavano je našel neznano malo ploščico, katera govori zgodbo o Loretu, in jo je razmnožil leta 1480, potem ko je zbledela in bila požrta od črvov. (V 16. in 17. stoletju, so bili tam postavljeni veliki spomeniki v raznih jezikih, po ukazu papeža)
Leta 1322, so bili arhivi občine Recanati uničeni v požaru, in lahko predpostavljamo, da so bili mnogi dokumenti, povezani s svetiščem nameščeni v teh arhivih. Angelita, tajnica, arhivar Republike Recanati, je napisala leta 1525: “Neki verodostojni Iliri so prinesli del starodavnih letopisov Rijeke (Trsata) v Recanati. Ti vsebujejo poročila o prvem Prenosu iz Nazareta, in so odneseni do Papeža Leona”.
Drugi dragoceni raziskovalci tradicije Loreta so: Rafaela Riera, Horace Torsellini, Sv.Peter Canisius, Euscharius od Bollandists, Luke Wadding, Peter Martorelli, Augustin Clamet, Trombelli, De Vogel, Monaldo Leopardi, Antonio Di Bergamo, Gaetano Moroni, Vuillaume, W. Garratt, Della Casa, Eschbach, F. Thomas, Ilario Rinieri, Faloci Puliganni.
Sprejeta Tradicija
Nekakšna prevara v zgodbi o Loretu, bi se lahko odkrila, posebno od uradnika iz 13. stoletja, ko je to doba potovanja in komunikacije. Treba je upoštevati, da je sprejeta tradicija prenosa, tako na Trsatu, kakor tudi v Loretu, kar potrjuje dejstvo, da se dela o neki vrsti Prenosa. Kako moreta obstati dve tradiciji, ki sta ukoreninjeni v takšnih različnih in oddaljenih mestih, če nista bili utemeljeni na stvarnosti? Nadalje, trojni prenos v Italiji, potrjuje osnovna dejstva premikanja. Običaji govorijo, da je bila Sveta Hiša najprej položena na ravnici, katera se imenuje Banderuola, in zatem na antičnem posestvu v Recanatiju, in končno na vrhu hriba Loreto. Kako bi lahko tako detaljne in specifične tradicije, nastale in vztrajale, razen, če so utemeljene na stvarnosti?
Povezano s tem je dejstvo, da tradicija obstaja v še več bližnjih lokalnih mestih, z dajanjem nadaljnjih dokazov o prenosu. Na Trsatu tradicija govori o obeh, o prihodu in odhodu Svete Hiše do italijanske regije Marche, o njenem prihodu v Italijo, o prehodu skozi Umbrijo, in o velikem prehodu skozi nekatera mesta v Toskani. To je dalo povod, da se uvede običaj, v noči med 9. in 10. decembrom, ko okoli 3 ure po polnoči zvonijo zvonovi, in ob svetlobi ognja, berejo litanije. Tradicija je preveč razširjena in splošno preveč sprejeta, da bi dopuščala sumničenje.
Slike in spomeniki
Na nekaterih zidovih Svete Hiše sta dva sloja slik, eden nad drugim. Z znanstvenim raziskovanjem je odkrito, da so predstavljeni svetniki, gotovo vsi orientalni (vzhodni), ki potrjujejo vzhodno poreklo hiše. V regijah Marche in Umbrija, obstaja nekaj prikazov prenosa v slikah, kot tudi v skulpturi iz 15. in 16. stoletja. Po besedah nadležnih oseb, nekatere izvirajo od okoli 50 let po Prenosu.
Moralni Argumenti
Avtentičnost Loreta, ki so dokazana na moralni osnovi, vključuje tudi čudeže, katere je papež Pavel II, potrdil v svoji buli iz leta 1464, ki so toliko številni, da stražarji niso mogli voditi evidence o vseh njih. To niso bila samo fizični čudeži, temveč so tudi velika moralna spreobrnjenja. Temu je dodano tudi dejstvo, da se je preko 60 razglašenih svetnikov in svetih oseb, pod vodstvom Svetega Duha, v Loretu počutilo kot pri Sveti Hiši. Ali so lahko bili tako prevarani?
Svetišče je imelo neprekinjeno in popolno podporo papeške avtoritete. Ob papeževi podpori, je Loreto spremenjen iz nepomembne vasi, v status mesta, in je počaščen z mnogimi umetniškimi in duhovnimi darovi izbranih umetnikov. Najmanj 15 papežev je poromalo v Loreto, in zadnji je bil Papež Janez Pavel II. Nekaj takega se ni zgodilo, v kakšnem drugem Svetišču. Na stotine papeških dokumentov, ki podeljujejo privilegije, izjeme, dovoljenja za prejemanje beneficija, itd. Že leta 1310, je papež Klement V, dajal odpustke nemškim romarjem.
Na temelju prejete Angelitine zgodbe Loreta, je papež Klement VII (1524 – 34) poslal komisijo iz 3 prelatov, da na Trsatu, in v Palestini, preverijo dejstva. Papež Benedikt XIV je (1748-58) branil avtentičnost Svete Hiše, v svojem dekretu, ki je v zvezi z dekretom o kanonizaciji svetnikov. Papeži 19. in 20. stoletja, so pokazali podobno spoštovanje kot njihovi predhodniki. Papež Benedikt XV, je uvedel praznik 10.decembra, kot obvezen za Italijo, in po svobodni izbiri za ostali svet. Njegov dekret spet govori o verodostojnosti svetišča.
Bivši vatikanski zgodovinar in arhivar, papež Pij XI, je na svoj edinstveni način, prikazal celo vprašanje tradicije prenosa Svete Hiše: “V kolikor je avtentičnost Svete Hiše vprašljiva, obstaja mnogo dobrih razlogov, ki jo potrjujejo, ampak ni veljavnih razlogov, da se je negira.”
Napisal: pater Angelo Maria d’Anghiari
Vir: Zgoraj navedeno poglavje, je izvirno tiskano v časopisu IMMACULATA, in vzeto iz knjižice, ki ima 60 strani, in iz istega naslova, od p.Angelo Maria d’Anghiari, ki je prevedena po Ceciliji Nachich (v Hrvaški jezik).
Vir

Marijo, našo nebeško Mater, častimo tudi z litanijami: to je molitev, ki proslavlja Božjo Mater z naslovi, vzetimi iz Svetega pisma in spisov cerkvenih očetov. Te litanije (grška beseda litania pomeni prošnjo) poznamo pod imenom ‘lavretanske’. To ime se jih je prijelo zato, ker so bile v sedanji obliki prvič natisnjene leta 1575 v knjižici, namenjeni romarjem v Loreto pri Anconi na italijanski obali Jadranskega morja. V tem kraju namreč stoji znamenito svetišče Matere Božje, najbolj obiskana Marijina božja pot v Italiji. Svetišče so sezidali v drugi polovici 15. stoletja nad ‘nazareško’ ali ‘sveto hišico’ – domovanjem Svete družine v Nazaretu. Po izročilu naj bi jo angeli prenesli semkaj iz Palestine leta 1294, potem ko je nekaj časa stala na Trsatu nad Reko. Postavljena je bila v lovorov gaj – latinsko ‘lauretum’, iz česar je nastalo italijansko ime Loreto, po latinski obliki imena kraja se litanije imenujejo ‘lavretanske’.
Zdaj stoji ‘sveta hišica’ pod kupolo bazilike v Loretu. Hišica je od zunaj obdana z marmornato preobleko, ki jo krasijo reliefni prizori iz Jezusovega in Marijinega življenja. Umetnino je napravil v letih 1509–1511 slavni arhitekt Bramante, ki je zasnoval načrte za baziliko sv. Petra v Rimu. Papež Pavel II. je leta 1498 ukazal, naj nad ‘sveto hišico’ zgradijo veliko cerkev, ki ima dvanajst kapel, ena od njih je posvečena sv. Cirilu in Metodu in se zato imenuje ‘slovanska’.
O tem, da je Loreto cilj romarjev iz vse Evrope, pričajo imena drugih kapel v baziliki (poleg slovanske sta tu še španska in francoska). V Loreto so radi romali tudi papeži. Papež sv. Janez XXIII. je opravil ‘apostolsko romanje’ v Loreto teden dni pred začetkom drugega vatikanskega cerkvenega zbora, 4. oktobra 1962. V svojem nagovoru je poudaril, kako želi, da bi to svetišče “vedno bilo okno, odprto v svet, pozorno prisluškujoče vzvišenim glasovom, ki oznanjajo posvetitev ljudi, družin in narodov; naj bi, kot vsa Cerkev, posredovalo veselo oznanilo evangelija za bratsko sožitje med narodi v znamenju večje pravičnosti, zgovornejše enakosti, da bi nad vsemi sijali darovi Gospodovega usmiljenja”. Papež sv. Janez Pavel II. je v Loreto poromal večkrat. Ta božja pot je bila cilj njegovega zadnjega apostolskega obiska v Italiji 5. septembra leta 2004. Papež Benedikt XVI. je romal v Loreto 4. oktobra 2012, na god sv. Frančiška Asiškega, zavetnika Italije. Papež Frančišek je leta 2015 mladim, udeležencem nočnega romanja od Macerate do Loreto, namenil poslanico. V njej je zapisal, da nas romanje spominja, da je življenje hoja, je pot. Če človek ne hodi in obstane na mestu, ne naredi ničesar, zato jih je spodbudil: »Prosim vas: ne ustavite se v življenju!«
V notranjosti nazareške hišice je kip črne Marije ali lavretanske Device. Njegova posebnost je temno Marijino obličje, ki je značilno za najstarejše podobe. Zgodovina tega kipa sega v 14. stoletje, prvotni kip pa se je izgubil v požaru leta 1921. Leto kasneje je nastal sedanji, ki je izdelan iz lesa libanonske cedre. Najpomembnejša dneva za loretsko svetišče sta 8. september, praznik Marijinega rojstva, in 10. december, spomin prihoda nazareške hišice v Loreto.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 538