Zavetnik umirajočih, proti kugi, trgovcev z železom, lončarjev, kositrarjev, vrtnarjev, strojarjev, vojakov, vojnih invalidov, vodnjakov, proti živinskim boleznim
Atributi: mlad, lep moški privezan k drevesu in preboden s puščicami
Imena: Sebastijan, Sebastjan, Sebo, Seba, Boštjan, Boško, Boštjana, …
O tem mučencu imamo malo zgodovinskih podatkov. Sv. Ambrož je zapisal, da se je rodil v Milanu, mučeništvo pa dosegel v Rimu. Rimski kronist iz leta 354 je zabeležil njegov grob ob Apijski cesti; nad njim je sezidana lepa cerkev. Odkopali so tudi njegov grob, ki s svojo preprosto obliko spodbuja domnevo, da je bil mučen po letu 250.
Po legendi, napisani kmalu po letu 400, je bil Boštjan stotnik cesarske telesne straže. Ko se je začelo preganjanje kristjanov, je obiskoval ječe, v katere je kot častnik dvorne straže imel prost dohod, in v njih tolažil svoje brate po veri in jih osrčeval za poslednji boj. Prijatelji so ga svarili, naj bo previden. Hrabri stotnik je odgovoril: »Ali se sme vojak bati nevarnosti? Če zastavlja svoje življenje za cesarja, zakaj bi ga ne zastavljal tem bolj za Boga?«
Cesarju Maksimijanu je rekel: »Vedno sem prosil Kristusa za tvoje zveličanje. Boga, ki je v nebesih, sem prosil za blagor rimskega cesarstva; nespametno pa se mi zdi moliti bogove, ki so iz kamna.« Cesar ga je izročil spretnim afriškim strelcem, da bi ga s puščicami počasi umorili; ga ne zadeli v glavo ali srce, temveč mu zadali kar največ ran. Čeprav je bil s strelicami ves posut, je bil samo navidezno mrtev in je potem ob skrbni negi svetniške vdove Irene popolnoma okreval. Šel je k cesarju, ki je bil presenečen: »Kaj nisi ti tisti Boštjan, ki sem ga ukazal prebosti s puščicami?« Boštjan mu je odgovoril: »Sem. A Gospod Jezus mi je vrnil življenje, da ti morem javno očitati, kako po krivici preganjaš kristjane.« Razsrjen ga je nato cesar dal odvesti v dirkališče in ga tam pobiti.
Sv. Boštjana so začeli že zgodaj častiti kot priprošnjika zoper kužne in nenadne nalezljive bolezni (takšna bolezen naj bi bila kakor skrivaj sprožena puščica!). V zgodnjih stoletjih je bil svetnik prvi zavetnik zoper kugo, pozneje pa skupaj s sv. Rokom, ki je polagoma stopil na njegovo mesto. Zdaj mu je na Slovenskem posvečenih blizu 30 cerkva.
Goduje 20. januarja.
Vir
O življenju sv. Sebastijana (ali po naše Boštjana) je malo zgodovinskih podatkov. Po zapisih sv. Ambrozija se je rodil v Milanu, mučeništvo pa je dosegel v Rimu, kjer bi naj ob Apijski cesti bil njegov grob nad katerim stoji cerkev. Na podlagi izkopavanj domnevajo, da je bil mučen po letu 250.
Življenje sv. Sebastjana nam je znano le iz legende, ki je bila zapisana po letu 400. Sebastijan je bil stotnik cesarske telesne straže v Rimu v času, ko je vladal cesar Maksimiljan. Legenda pripoveduje, da je »pod plaščem cesarske službe prikrival Kristusovega vojščaka, da bi osrčeval kristjane, ki so v trpljenju pešali«. Ko je Maksimiljan izvedel, da je Sebastijan kristjan, je afriškim strelcem ukazal, naj ga gosto obstrele s puščicami, a ne v glavo in srce, saj je hotel, da umre počasne smrti. Na pol mrtvega ga je v svojo hišo odnesla pobožna vdova Irena ter mu stregla, dokler ni okreval. Sebastjan se je nato vrnil pred cesarja, mu očital krivično trpinčenje kristjanov in cesar ga je dal pobiti s koli.
Sv. Sebastijana (Boštjana) upodabljajo privezanega na drevo ali na steber s puščicami v telesu.
Je priprošnjik zoper kužne in nenadne nalezljive bolezni, ki zadenejo človeka kakor izstreljene puščice. Je zavetnik vojakov, lovcev, livarjev, kamnosekov, vrtnarjev.
Danes godujejo tisti, ki nosijo ime: Sebast(i)jan, Sebo, Boštjan.
Vir
Sveti Sebastiján, mučenec, rojen v Milanu (v Italiji). Kot poroča sveti Ambrož, je odpotoval v Rim v najhujših preganjanjih in tam trpel; tako je dosegel v mestu, kamor je prišel kot gost, bivališče večne nesmrtnosti. Njegov pogreb je bil še istega dne, v katakombah v Rimu.
Vir
Življenjepis sv. Fabiole, kjer je zapisan tudi del življenjepisa sv. Sebastijana
Če odprete knjigo dr. Nika Kureta Praznično leto Slovencev, boste zvedeli, da po ljudski veri spadajo svetniki, ki so na koledarju med 17. in 25. januarjem, med »sredozimce«. V tem času naj bi zima dosegla sredino svojega »vladanja«. Sredozimci v ožjem pomenu so le trije: sv. Boštjan, sv. Neža in sv. Vincenc. Današnji godovnjak sv. Boštjan je že od nekdaj v družbi s sv. Fabijanom, čeprav svetnika v življenju nista imela nobene zveze. Druži ju le dan smrti ali prenosa v nov grob in skupno češčenje. Oba hkrati kličemo tudi v litanijah vseh svetnikov.
Za sv. Sebastijana, po naše Boštjana, imamo bolj malo zgodovinskih podatkov. Sv. Ambrozij je zapisal, da je bil rojen v Milanu; mučeniško krono pa je dosegel v Rimu. Rimski kronist je leta 354 zabeležil, da je njegov grob ob Apijski cesti in da je nad njim zidana lepa cerkev. Odkopali so njegov grob, ki s svojo preprosto obliko potrjuje domnevo, da je bil mučen okoli leta 250 (morda tudi kasneje).
Legenda, ki je bila napisana kmalu po letu 400, ve povedati, da je bil Sebastijan stotnik cesarske telesne straže in pogumen Kristusov vojak. Ko je cesar Maksimijan (Dioklecijanov sovladar) zvedel, da je kristjan, ga je obsodil na smrt. Afriškim lokostrelcem je ukazal, naj Sebastijana gosto obstrele s puščicami, vendar ne v glavo ali v srce, ker je hotel, da umre počasne smrti. Ko je mučenec omahnil, so vojaki mislili, da je mrtev, in so odšli. Pobožna vdova Irena ga je napol mrtvega odnesla v svojo hišo in mu stregla, dokler ni okreval. Ko se je spet prikazal pred cesarjem, ga je ta dal s koli pobiti.
Sv. Boštjana so začeli zelo zgodaj častiti kot priprošnjika zoper kužne in nenadne nalezljive bolezni (ki človeka zadene kakor skrivaj izprožena puščica). Za zavetnika so si ga izbrali vojaki, lovci, livarji, kamnoseki, vrtnarji. Upodabljajo ga prebodenega s puščicami.
Boštjan je pri nas zelo pogosto ime, medtem ko je Sebast(i)ja nov na Slovenskem bolj malo. Prav tako redko slišimo ime Fabijan ali (na Primorskem) Fabio (Fabjo), kakor tudi Fabijana.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Zgodovinskih podatkov o svetem Sebastijanu je resnično zelo malo. Najstarejši koledar rimske Cerkve, Depositio Martyrum, vključen v Kronograf iz leta 354, ga omenja 20. januarja, na dan njegove smrti, ter kot kraj njegovega pokopa navaja katakombe ob Via Appia. Leto njegove smrti je umeščeno okoli leta 304.
Sveti Ambrož, milanski škof v 4. stoletju, v svojem Komentarju k psalmu 118 trdi, da se je Sebastijan rodil v Milanu v času, ko je bilo preganjanje kristjanov redko, nato pa se je preselil v Rim, kjer je pretrpel mučeništvo.
Redke zgodovinske podatke je pozneje razširila Passio, napisana okoli 5. stoletja s strani anonimnega avtorja, verjetno meniha Arnobija mlajšega.
Leta 260 je cesar Galien odpravil zakone o preganjanju kristjanov. Sledilo je dolgo obdobje miru, v katerem kristjani, čeprav še niso bili uradno priznani, niso bili prezirani; nekateri med njimi so zasedali pomembne položaje v upravi imperija. V tem ugodnem ozračju se je Cerkev močno razvila, tudi v svoji organizaciji.
Dioklecijan, ki je vladal od leta 284 do 305, je želel sprva to mirno stanje ohraniti. Vendar pa je osemnajst let pozneje, na pobudo svojega cesarja Galerija, sprožil eno najokrutnejših preganjanj v celotnem imperiju.
Nekateri rokopisi Passio, datirani od leta 850 dalje, pričajo, da se je Sebastijan rodil in odraščal v Milanu, očetu iz Narbone (v južni Franciji) in materi iz Milana, ter da je bil vzgojen v krščanski veri. Vsi pa soglašajo, da se je preselil v Rim in začel vojaško kariero, dokler ni postal tribun prve kohorte cesarske garde – pretorijancev – v Rimu.
Cesarja Maksimijan in Dioklecijan sta ga cenila zaradi njegove zvestobe in inteligence, ne da bi slutila, da je kristjan. Zaradi svojega položaja je lahko diskretno pomagal zaprtim kristjanom, skrbel za pokop mučencev in spreobrnil vojake ter dvorjane, kamor ga je uvedel Kastul, dvorni služabnik cesarske družine, ki je pozneje umrl kot mučenec.
Nekega dne so aretirali dva mlada kristjana, Marka in Marcelina. Njihov oče Trankvilin je pri Agreciju Kromaciju, praefectus Urbis (magistrat s civilno in kazensko oblastjo), izprosil trideset dni premisleka pred sojenjem, da bi se sinova lahko rešila, če bi darovala bogovom.
Brata sta že skoraj podlegla strahu, ko je posegel tribun Sebastijan in ju uspel prepričati, naj vztrajata v veri. Medtem ko je govoril mladeničema, so ga navzoči videli obdanega s svetlobo.
Med njimi je bila tudi Zoe, žena Nikostrata, vodje cesarske pisarne, ki je bila šest let nema. Pokleknila je pred Sebastijanom, ta pa je po prošnji za božjo milost naredil znamenje križa na njenih ustnicah in ji vrnil govor.
Ob ženinem ozdravljenju se je tudi Nikostrat vrgel k nogam tribuna in ga prosil odpuščanja, ker je zaprl Marka in Marcelina, ki ju je takoj izpustil. Brata pa sta se odločila, da zapora ne zapustita. Zoe, Nikostrat in drugi so prosili za krst, ki jim ga je podelil duhovnik Polikarp.
Po izteku tridesetih dni je Agrecij vprašal Trankvilina, ali sta brata pripravljena darovati bogovom. Mož je odgovoril, da je tudi sam postal kristjan, in k veri privedel celo Kromacija, ki je bil krščen skupaj s sinom Tiburcijem.
Sebastijana so nato ovadili kot kristjana in ga privedli pred Dioklecijana. Cesar je, ko je videl potrjeno govorico, da so kristjani navzoči celo v cesarski palači med pretorijanci, izrekel smrtno obsodbo. Sebastijana so slekli, privezali na kol in obstrelili s puščicami. Ker so mislili, da je mrtev, so ga pustili tam, da bi ga raztrgale divje živali.
Kmalu zatem je plemkinja Irena, vdova mučenca Kastula, prišla po njegovo telo, da bi ga pokopala – kristjani so to pogosto počeli, tudi z nevarnostjo lastne aretacije. Opazila je, da tribun ni mrtev; odnesla ga je domov in ga negovala.
Ko je okreval, se je Sebastijan ponovno pojavil pred cesarjem, ki se je vzpenjal proti templju Nepremagljivega Sonca, in ga grajal zaradi preganjanja kristjanov. Cesar je ukazal, naj ga tokrat do smrti prebičajo; njegovo telo so vrgli v Cloaca Maxima, da ga kristjani ne bi mogli najti.
Naslednjo noč se je mučenec prikazal v sanjah matroni Lucini, ji pokazal kraj, kjer je priplavalo njegovo telo, in ji naročil, naj ga pokoplje ob grobovih apostolov. Katakombe ob Via Appia so namreč med Valerijanovim preganjanjem začasno hranile relikvije apostolov Petra in Pavla, zato so jih imenovali Memoria apostolorum.
Do 6. stoletja so romarji, ki so prihajali tja, obiskovali tudi grob mučenca Sebastijana, ki je zato postal zelo priljubljen. Leta 680 so njegovi priprošnji pripisali konec hude kuge v Rimu; odtlej je veljal za tretjega zavetnika mesta, za apostoloma Petrom in Pavlom, in postal priprošnjik proti epidemijam.
Njegove relikvije, shranjene v kripti pod Konstantinovo baziliko, imenovano Basilica Apostolorum, so bile razdeljene v času papeža Evgena II., ki je 13. oktobra 826 del poslal v cerkev sv. Medarda v Soissonsu.
Njegov naslednik, papež Gregor IV., je preostanek telesa prenesel v oratorij sv. Gregorja na vatikanskem griču. Glava je bila vložena v dragocen relikviarij, ki ga je papež Leon IV. pozneje prenesel v baziliko Štirih kronanih svetnikov, kjer je še danes v čaščenju.
Drugi deli relikvij sv. Sebastijana so ostali v vatikanski baziliki do leta 1218, ko je papež Honorij III. cistercijanskim menihom, skrbnikom bazilike sv. Sebastijana, dovolil, da jih vrnejo v starodavno kripto. V 17. stoletju je bila urna postavljena v kapelo nove cerkve, pod oltarno mizo, kjer se nahaja še danes.
Sveti Sebastijan velja za zavetnika lokostrelcev in strelcev z arkebuzami, tapetnikov, izdelovalcev igel in vseh, ki delajo z ostrimi predmeti, podobnimi puščicam.
Prav tako je priprošnjik v času epidemij, zlasti kuge, ki je bila v Evropi nekoč zelo razširjena. Že med njegovim življenjem ga je papež sv. Kaj imenoval »branilec Cerkve«.
Velja za zavetnika številnih mest; kar trije italijanski kraji nosijo njegovo ime. V tujini je zelo češčen v Španiji, Franciji, Nemčiji in na Madžarskem.
Tudi številne bratovščine in nadbratovščine Usmiljenja po vsej Italiji ga imajo za vzor svoje karitativne dejavnosti. Italijanska Katoliška akcija ga navaja kot enega izmed zgledov za mlade člane, zaradi poguma, s katerim je pričeval svojo vero.
Z apostolskim pismom Praeclaros inter Christi z dne 3. maja 1957 ga je papež Pij XII. (od leta 2009 z nazivom častitljivi) razglasil za zavetnika italijanskih mestnih stražnikov, zaradi zvestobe, s katero je služil cesarju, ne da bi ga imel za božanstvo.
Sprva je bil sv. Sebastijan upodobljen kot starejši ali zreli moški, z brado ali brez nje, oblečen v rimskega vojaka ali v dolga oblačila, značilna za srednji vek.
Od renesanse dalje pa je postal podoba grških bogov in junakov, slavljenih zaradi svoje lepote.
Izvor tega sega v legendo iz 8. stoletja, po kateri naj bi se mučenec prikazal v sanjah škofu iz Laona kot izredno lep mladenič. Od tedaj so ga slikarji in kiparji začeli upodabljati s takšnimi potezami, privezanega na drevo ali steber in prebodenega s puščicami — tako zelo, da je skoraj zasenčilo dejstvo, da je bil to le prvi poskus njegovega umora.
Nešteto umetniških del ga prikazuje; motiv je umetnikom omogočal preizkus v upodabljanju atletskih teles, zlasti kiparjem.
Michelangelo Buonarroti je v freski Poslednja sodba ustvaril svojo, skoraj bojevito interpretacijo: upodobil ga je nagega in mogočnega kot Herkula, medtem ko v roki drži snop puščic.
V freski Benozza Gozzolija v cerkvi sv. Avguština v San Gimignanu svetnik sprejema prebivalce mesta pod svoj plašč, ki ga držijo angeli, in jih varuje pred puščicami, ki jih Bog pošilja z neba. Ikonografija je tu zelo podobna podobi Marije Usmiljenja.
Pogosto je upodobljen tudi skupaj s sv. Janezom Krstnikom, v skupinah svetnikov, ki obdajajo Marijin prestol ali stojijo ob njenih straneh.
IT
Rodil se je v Narboni (Francija), vendar je bil vzgojen v Milanu, kjer je prejel dobro izobrazbo. Pripadal je cesarski vojski, zasedal je enega najvišjih položajev in bil zaradi svojih lepih lastnosti vsem pri srcu; sam cesar ga je zelo cenil in ga je imel tako rad, da ga je imenoval za poveljnika pretorijancev.
Toda Sebastijan je dobro razumel, da so vsi ti nasmehi, bogastvo in časti le pasti, ki mu jih nastavlja demon, da bi ga ujel; zvest Jezusu Kristusu se ni pustil zapeljati. Najraje bi vse to čim prej zapustil, če ga ne bi vodila želja, da bi prinašal pomoč, tolažbo in spodbudo preganjanim kristjanom.
Zato je pod vojaško opravo ohranil goreč duh vere, upanja in ljubezni, mnoge spreobrnil v Kristusovo vero in na vse načine pomagal mučencem. Zaradi tega je Gospod želel nagraditi svojega služabnika in je dopustil, da so pogani opazili Sebastijanov duh. O tem so obvestili cesarja, ki je poklical Sebastijana k sebi in se pritožil, da se mu tako slabo zahvaljuje za prejete dobrote. Svetnik pa mu je odgovoril, da mu je vedno ostal popolnoma zvest, in še več: da se mu zdi, da se je njegovim dobrotnim še bolj primerno odzval kakor drugi, saj ni molil za cesarja k lažnim in varljivim bogovom, temveč k edinemu resničnemu Bogu, ki edini lahko naredi dobro njegovi ubogi osebi.
Ko je cesar to slišal, je ukazal, naj ga privežejo na kol in ga dajo za tarčo mavretanskim lokostrelcem. Ko so izvršili ukaz, so mislili, da je mrtev; toda ponoči ga je Irena, kristjanka iz Rima, ki je prišla, da bi mu pripravila pokop, našla živega, ga dala odnesti v svojo hišo, kjer je kmalu ozdravel.
Kristjani so želeli, da pobegne, toda svetnik je po molitvi k svojemu Bogu začutil navdih, naj se odpravi na stopnišče, kjer je cesar navadno hodil mimo, in tam je čakal njegov prihod. Ko je Dioklecijan prišel, mu je rekel: »Gospodar, vaši dvorjani vas varajo; sramotijo vaše ime in žalijo pravičnost, ko vas silijo, da preganjate kristjane.«
Dioklecijan se je začudil, da ga vidi živega, in se prestrašil, da njegov ukaz ni bil izvršen. Sebastijan pa je razgalil prsi, pokazal brazgotine od puščic in dodal: »Dobro vedite: Jezus, ki ga častim, me je rešil smrti zato, da bi vam še enkrat povedal, da so vaši bogovi lažnivi in da samo kristjani častijo pravega Boga.«
Barbarski cesar je ukazal, naj ga odvedejo v hipodrom in ubijejo z udarci kija. Nato so njegovo telo vrgli v kanalizacijo. Bilo je leta 288. Naslednjo noč se je prikazal v sanjah matroni Lucini, ji pokazal kraj, kjer je ležalo njegovo telo, in ji rekel, da želi biti pokopan v katakombah, pri vhodu v votlino apostolov. Lucina je pobožno izpolnila naročilo.
IT
Sebastijan je bil po pričevanju Ambroža iz Milana rojen v Milanu, morda pa tudi v Narboni, kakor pripoveduje legenda, povezana z njegovim grobom pri cerkvi San Sebastiano fuori le mura v Rimu. Legenda opisuje Sebastijana – o katerem se ni vedelo ničesar, poznali so le njegov grob – izhajajoč iz pomena njegovega imena: bil naj bi v času papeža Gaja in preganjanj pod cesarjem Dioklecijanom poveljnik pretorijanske garde na cesarskem dvoru. Na dvoru je prikrival svojo krščansko vero, vendar mu je njegov položaj omogočal, da je v rimskih ječah pomagal svojim bratom v veri – Marku in Marcelinu, Tiburciju ter štirim kronanim mučencem: Klavdiju, Kastoriju, Nikostratu in Simforijanu. Opogumljal jih je, spreobračal vedno več Rimljanov, delal čudeže, spreobrnil tudi rimske plemiče in skrbel za pokop mučencev.
Po tej legendi je cesar Dioklecijan, ko je izvedel za Sebastijanovo vero, ukazal, naj ga privežejo na drevo in ga numidijski lokostrelci ustrelijo. Sebastijana so imeli za mrtvega in ga pustili na kraju usmrtitve; toda puščice ga niso ubile. Irena, vdova mučenca Kastula, se ga je usmilila in mu oskrbela rane. Ko si je opomogel, je javno stopil pred osuplega cesarja in mu očital kruto nesmiselnost preganjanja kristjanov. Dioklecijan je nato ukazal, naj Sebastijana v hipodromu na Palatinu – stadionu palače Domus Augustana v Rimu – do smrti prebičajo.
Sebastijanovo truplo so vrgli v Cloaca Maxima, največji odtočni kanal, ki je od Palatina vodil proti Tibri. Sebastijan se je nato v sanjah prikazal kristjanki Lucini in ji pokazal kraj, kjer je ležalo njegovo telo; vzela ga je iz kanala in ga pokopala v Coemeterium ad Catacumbas ob Via Appia – današnje katakombe sv. Sebastijana –, kjer sta bila nekaj časa čaščena tudi Peter in Pavel. Sebastijanovo mučeništvo v Rimu je prvič izpričano leta 354.
V 4. stoletju je bila ob tem pokopališču zgrajena Apostolska cerkev, ena od sedmih zgodnjekrščanskih romarskih cerkva Rima. V začetku 5. stoletja so grobišče preuredili, da so številni romarji lažje dostopali. V 9. stoletju je bila Apostolska cerkev preimenovana v San Sebastiano fuori le mura oziroma ad Catacumbas.
Sebastijanova pasijonska pripoved ima značaj epskega romana, majhno zgodovinsko vrednost in združuje različne rimske mučeniške zgodbe v eno samo pripoved. Včasih jo pripisujejo Ambrožu, dejansko pa je nastala sredi 5. stoletja.
Sebastijanovo češčenje je izpričano v 6. stoletju v Raveni z mozaiki, v Španiji in Severni Afriki. Leta 680 naj bi v Pavii prenehala epidemija kuge, potem ko so tja prinesli njegove relikvije in jih nosili po ulicah. Leta 836 so relikvije prenesli v takratni samostan Saint-Médard v Soissonsu – tradicionalno prestolnico francoskih kraljev –, danes pa ležijo v tamkajšnji stolnici. Papež Gregor IV. je okoli leta 840 blizu bazilike sv. Petra postavil oratorij z njegovimi relikvijami, papež Leon IV. pa je kmalu zatem prenesel relikvije v cerkev Santi Quattro Coronati. Eno relikviarij je danes v vatikanski knjižnici, drugo v stolnici v Aversi pri Caserti.
Relikvija roke je leta 1250 prišla v takratni frančiškanski samostan v Haguenauu; druge naj bi bile v cerkvi nekdanjega samostana v Andlauu v Alzaciji, v cerkvi sv. Sebastijana v Ebersbergu pri Münchnu ter na drugih krajih v Italiji in Evropi. Leta 1464 je samostan Bebenhausen v Württembergu od papeža Pija II. prejel puščico – dejansko iz poznega srednjega veka –, ki je bila hitro čaščena kot Sebastijanova puščica; v 17. stoletju je prišla v cerkev sv. Martina v Hirrlingenu pri Tübingenu. Relikvijo so imeli tudi v cerkvi sv. Štefana v Beckumu pri Münstru v Vestfaliji.
Sebastijanove puščice so nekoč nosili kot zaščito pred kugo – boleznijo, za katero je ljudsko izročilo menilo, da jo demoni pošiljajo kot skrivnostne puščice. Prvo mučeništvo sv. Sebastijana je postalo priljubljena tema renesančne umetnosti; nagi mučenec, privezan na drevo, je postal osrednji motiv aktnega slikarstva. Danes je zanimiv tudi v homoseksualni kulturi, kjer velja za priprošnjika proti aidsu. Od srednjega veka je na njegov god običajno piti prvi novi vinoletni pridelek, imenovan Sebastijanova puščica.
Njegov videz po mučenju s številnimi puščicami je Sebastijana naredil za zavetnika izdelovalcev krtač. Sebastijanov mraz tradicionalno označuje čas od 16. do 26. januarja, ko v srednji Evropi prevladuje suho, mrzlo visokotlačno vreme z najnižjimi temperaturami v letu. Ker naj bi na njegov god začel v drevesih znova krožiti sok, po tem dnevu ni bilo več dovoljeno sekati dreves; mladi fantje so si takrat izdelovali piščali iz vrbovih vej.
Na kraju domnevne rojstne hiše v Narboni je bila leta 1451 zgrajena cerkev, ki je postala sedež stolnega kapitlja in leta 1620 karmeličanski samostan; ta je bil med francosko revolucijo leta 1794 razpuščen, od leta 1986 pa je tam dom za ostarele, cerkev pa je župnijska.
Med epidemijo kuge je leta 1541 v Rheinfeldenu v Švici nastala Sebastijanova bratovščina, ki deluje še danes. V puščicah njegovega mučeništva so videli nalezljive bolezni, ki so se pojavljale nenadoma in nepričakovano kot črna smrt; tako so nastali Sebastijanovi patronati tudi v Haslachu v dolini Kinzigtal, v Dürrwangnu pri Ansbachu, v Landshutu s cerkvijo sv. Sebastijana in Sebastijanovo bratovščino, v Landsbergu ob Lechu in Aichachu pri Augsburgu. V Haslachu stoji na trgu Sebastijanov vodnjak iz sredine 18. stoletja; v njem visi zvon, posvečen mestnemu zavetniku.
V San Sebastiánu na severu Španije praznujejo god mestnega zavetnika s Tamborrado, velikim sprevodom bobnarjev. V San Sebastiánu na otoku Gomera praznujejo dan s ritualnim kopanjem v morju, pri katerem sodelujejo tudi živali. V Palma de Mallorci je njegov god lokalni praznik, ki ga obhajajo več dni; pri ognjenem sprevodu correfoc skozi mesto tekajo iskre bruhajoče pošasti in demoni.
Atributi: puščica, ki prebada njegovo prsi; privezan na deblo. Zavetnik: številnih mest in krajev v Nemčiji, Italiji, Španiji in drugod; lokostrelcev, strelcev z armbrustom, vojakov, ranjencev, orožarjev, livarjev, kamnosekov, vrtnarjev, gozdarjev, usnjarjev, lončarjev, izdelovalcev krtač, nosačev trupel; proti kugi, boleznim, ranam, okužbam, ognojkom, za bolne otroke; v sodobnosti pri homoseksualcih kot priprošnjik proti aidsu.
DE
Sveti Sebastijan je izhajal iz plemenitih in pobožnih staršev; rojen je bil v Narboni v Franciji, njegova mati pa je bila iz Milana v Italiji. Njegova lepa postava, velika razumnost in pogum so ga naredili tako dragocenega in priljubljenega pri cesarju Dioklecijanu, da mu je zaupal svojo telesno stražo in ga imenoval za poveljnika v svoji palači v Rimu. Dioklecijan pa ni vedel, da je Sebastijan kristjan; svetnik je to prikrival, da bi lahko kristjanom učinkoviteje pomagal in jim storil več dobrega. Obiskoval jih je v ječah, jim prinašal potrebno hrano, jih krepil v veri in jih spodbujal k mučeništvu. Marka in Marcelina, dva brata, je zaradi krščanske vere zaprl Nikostrato. Sebastijan ju je spreobrnil, prav tako njunega očeta Trankvilina, Nikostrata in njegovo ženo Zoe, ki je bila prej nema, a je po svetnikovem molitvenem posredovanju čudežno spet dobila govor. Spreobrnil je tudi ječarja Klavdija in druge, ki so pozneje ob različnih časih pretrpeli mučeništvo.
Tudi upravitelja Kromacija je Sebastijan tako prepričal o božanskosti krščanske vere, da se je takoj odločil sprejeti sveti krst. Z njim so se dali krstiti tudi vsi njegovi služabniki, pa tudi mnogi jetniki in tlačani, ki jim je po prejemu zakramenta novega rojstva podelil svobodo. Nato je opustil svoj urad, se umaknil na svoje posesti zunaj mesta in tam oskrboval kristjane, ki so bili iz mesta izgnani ali so iz njega pobegnili.
Kmalu je cesar Dioklecijan po odpadlem kristjanu izvedel, da je Sebastijan kristjan in da druge goreče spodbuja k stanovitnosti v veri. Takoj je poklical svetnika k sebi in mu z ostrimi besedami očital, da mu je tako sramotno povrnil njegovo naklonjenost. Ker ne laskanje in obljube ne grožnje niso mogle Sebastijana pripraviti k odpadu, je cesar ukazal, naj ga privežejo na kol in ustrelijo s puščicami. Ukaz so takoj izvršili: slekli so ga, ga z vrvmi privezali na kol in vanj streljali s puščicami, dokler niso mislili, da je izdihnil. Ponoči je prišla pobožna matrona Irena, katere mož je nedavno umrl kot mučenec. Z nekaj pomočniki je želela svetnikovo telo dostojno pokopati. Ko pa je opazila, da je svetnik še živ, ga je odnesla v svoj dom in ga tako skrbno negovala, da je popolnoma okreval.
Komaj je bil Sebastijan ozdravljen, je nečakan stopil pred cesarja in mu očital, kako krivično ravna, ko tako kruto muči in pobija toliko kristjanov, ki niso krivi nobenega zločina. Dioklecijan se je najprej prestrašil, nato pa v besu ukazal, naj »trmoglavca« v konjeniški areni pretepejo do smrti. Ukaz je bil izvršen in slavni mučenec je pod udarci končal svoje življenje 20. januarja leta 288. Njegovo sveto telo so vrgli v smrdečo jamo, a ga je sveta Lucina skrivaj vzela ven in ga z velikimi častmi pokopala. Leta 680 so relikvije svetega mučenca prenesli v veličastno cerkev, ki jo je že dolgo prej zgradil cesar Konstantin; ta cerkev je bila ena od sedmih glavnih rimskih bazilik. Sveti Sebastijan je zavetnik proti kugi in drugim nalezljivim boleznim. Njegov god je 20. januarja.
DE
Sebastijan se je v 3. stoletju rodil v južni Franciji kot sin rimskih staršev, ki so bili kristjani. Kmalu po njegovem rojstvu se je družina preselila v veliko mesto Milano v Zgornji Italiji. Tam je Sebastijan odraščal.
Že od najzgodnejšega otroštva je bil navdušen nad vojsko. Kjer koli so se pojavili vojaki, tam je bil tudi Sebastijan. Kolikor so mu kratke noge dopuščale, je korakal ob njihovih kolonah. Vse vojaške pesmi je poznal že, preden se je naučil brati in pisati. Tako je Sebastijan malo pozneje sam postal vojak: najprej praporščak, nato poročnik, in pri dvaindvajsetih letih že stotnik – najmlajši stotnik v polku.
Tri leta pozneje je bil stotnik Sebastijan premeščen v cesarsko gardo v Rim. S tem se mu je izpolnila najlepša želja, ki so jo takrat sanjali vojaki, saj je služenje v gardi veljalo za veliko čast. Garda je prejemala višje plače in nosila razkošen zlati oklep. Na čeladi se je bohotil čudovit perjanik. Vsakič, ko je garda nastopila, je bilo to eno samo bleščanje in sijaj – prizor, ki je pri civilistih vedno vzbujal glasno občudovanje.
Najbolj bleščeč vtis je napravil stotnik Sebastijan. Težko si je bilo predstavljati bolj imenitnega vojaka. Sebastijan je bil dva metra visok, imel je plemenite poteze in prožno, mišičasto postavo. Z eno besedo: bil je lep mož. Kot vojak je vestno opravljal svojo dolžnost, kot častnik pa je bil pri svojih podrejenih priljubljen. Njegov pogum in junaštvo sta bila pregovorna, o njegovi zvestobi cesarju pa ni dvomil nihče.
Sebastijan pa ni bil le vojak, temveč tudi kristjan – kristjan takšne vrste, kakršni bi kristjani morali biti: pošten in zvest.
V tistem času je mlada krščanska Cerkev po dolgih in hudih preganjanjih uživala štirideset let miru. Število vernikov je nenehno naraščalo, ne le med revnimi, temveč tudi med izobraženimi in v najvišjih družbenih krogih. Toda čez noč je kristjane zajelo novo preganjanje – deseto in najstrašnejše od prvega, ki se je zgodilo dvesto let prej. Tisoči so tudi v tem preganjanju pogumno zapečatili vero v Kristusa s svojo krvjo.
Prav v času, ko je to preganjanje izbruhnilo, je Sebastijan prejel napredovanje v gardo. Dolgo je premišljeval, ali naj se v Rimu takoj javno izpove kot kristjan. Nazadnje je presodil, da je bolje, če svojo vero vsaj začasno prikrije. To ni storil iz strahu pred mučeništvom – Sebastijan ni poznal ne strahopetnosti ne bojazni. Ne, kot pravi Kristusov učenec je gorel od želje, da bi svoje življenje daroval za Kristusa. Rekel si je, da če že mora umreti, je dobro, da mučeništvo doleti čim pozneje, saj lahko v vmesnem času kot visok častnik pomaga mnogim preganjanim kristjanom.
Tako je tudi bilo. Kjer koli je mogel, je Sebastijan skrbel za svoje brate v veri. Njemu, visokemu častniku cesarske garde, so se ječarska vrata brez težav odpirala. Obsojenim kristjanom je prinašal zadnjo tolažbo in spodbudo. Posebej mu je bilo pomembno, da okrepi tiste, ki so se ob pogledu na smrt začeli omahovati. Uspevalo mu je celo to, da je sredi vihre preganjanja pridobival ljudi za Kristusa in vero.
In zgodilo se je, kar se je moralo zgoditi. Nekega dne je bil Sebastijan izdan, cesar pa je v silni jezi ukazal, naj ga še isti večer ustrelijo s puščicami. Sebastijan je kot pogumen vojak vzdržal na mučilnem kolu, ne da bi trenil z očesom. Nazadnje se je zgrudil, umirajoč, in lokostrelci so odšli v prepričanju, da je obsojenec mrtev. Ko pa je ob mraku prišla krščanska vdova Irena, da bi njegovo telo dostojno pokopala, je mučenca našla še živega. Hitro ga je odnesla z morišča, ga skrila in tako skrbno negovala, da je ozdravel.
Kdor pa misli, da je Sebastijan nato pobegnil, da bi se rešil, se moti. Ko je komaj spet mogel stati in hoditi, je ponovno stopil pred cesarja in mu pogumno očital krivico, ki jo povzroča kristjanom. Tedaj cesarjev bes ni poznal meja. Ukazal je, naj ga s kiji in gorjačami ubijejo.
_ _ _
Edini zgodovinsko dokazljiv podatek o svetem Sebastijanu je njegov god v rimskem koledarju svetnikov. Cerkev praznuje njegov god od leta 354.
Po legendi naj bi se rodil v Narboni, odraščal pa v Milanu. Njegov položaj cesarskega častnika mu je omogočal, da je obiskoval kristjane v ječah, jih tolažil in spodbujal. Pri tem delu je bil nazadnje sam aretiran in obsojen na smrt. Najverjetneje je umrl med Dioklecijanovim preganjanjem okoli leta 300.
»Namen svetega Sebastijana pa ni bil zbirati slavo ali bogastvo, temveč ob vsaki priložnosti stati ob strani spoznavalcem in mučencem v njihovih stiskah. Kmalu se je njegovemu prizadevanju ponudila želena priložnost. Marko in Marcelin, ki sta bila zaradi vere obsojena na smrt, sta se dala omehčati s solzami sorodnikov in prijateljev ter sta začela omahovati v svojem sklepu. Sebastijan, pretresen zaradi bližnje nevarnosti, jima je pohitel na pomoč in s svojim gorečim nagovorom – ki je ganil vse navzoče – ponovno okrepil njuno že napol omajano srčnost. Komaj je nehal govoriti, ko se je Zoe, Nikostratova žena, ki je že šest let izgubila govor, vrgla k njegovim nogam in z znamenji pokazala svojo prošnjo. Božji služabnik je naredil znamenje križa nad njenimi usti in takoj je začela jasno govoriti. Zoe, polna hvaležnosti za to veliko dobroto, se je spreobrnila skupaj s svojim možem. Ta je bil glavni pisar prefekture. Za njuno spreobrnitev je sledila tudi spreobrnitev sorodnikov Marka in Marcelina, ječarja Klavdija in še šestnajstih drugih oseb. Nikostrat, ki je bil zadolžen za varovanje jetnikov, jih je odpeljal v svojo hišo, kjer jih je sveti duhovnik Polikarp poučil in krstil.
Ko je cesar med velikim preganjanjem kristjanov leta 286 izvedel, da je tudi Sebastijan kristjan, ga je dal poklicati predse in mu očital domnevno nehvaležnost, s katero naj bi povrnil vse njegove dobroti. Nato ga je izročil mavretanskim lokostrelcem, ki so ga prebodli s puščicami in ga pustili na kraju, misleč, da je mrtev. Irena, vdova mučenca Kastula, je prišla, da bi ga pokopala, a ga je našla še živega. Zato ga je skrivaj dala odnesti v svojo hišo, kjer je kmalu popolnoma okreval. Sebastijan pa se ni hotel skriti, kakor so mu svetovali kristjani. Nasprotno: nekega dne se je postavil na stopnišče, po katerem je cesar hodil v tempelj. Ko se mu je približal, ga je nagovoril in mu odločno očital krivico njegovega sovražnega ravnanja proti kristjanom, ki so se vendar imeli za dolžnost moliti za blagor njegove vladavine in mu ostati neomajno zvesti. Ta svobodni govor je cesarja Dioklecijana presenetil; a kako veliko je bilo njegovo osupljenje, ko je spoznal Sebastijana, za katerega je že dolgo menil, da je mrtev! Ukazal je, naj ga znova primejo in ga v cirkusu – ali na dirkališču, ki je mejilo na njegovo palačo – ubijejo s palicami ter nato vržejo v veliko kloako, ki je bila na koncu dirkališča.
Krščanska matrona, imenovana Lucina, je dala svetnikovo telo skrivaj izvleči iz kloake, kamor so ga vrgli pogani, in ga pokopala pri vhodu v podzemno pokopališče, k nogam Petra in Pavla.«
Značilna upodobitev svetnika prikazuje nagega mladeniča, prebodenega s puščicami in privezanega na deblo. Druge upodobitve ga kažejo kot viteza s puščicami v roki.
Naslednje dežele in mesta ga častijo kot svojega zavetnika: Nemčija, območje okoli Chiemskega jezera, Gent, Soissons, Oppenheim, Rim. Prav tako ga kot svojega zaščitnika častijo strelske bratovščine, vojaki, orožarji, trgovci z železom, vrtnarji, usnjarji, nosači trupel, kamnoseki, lončarji, tkalci, livarji kositra in umirajoči.
Zlasti v času kuge so ga klicali na pomoč. Puščice so veljale za simbol nenadne bolezni, kuga pa naj bi bila po takratnem prepričanju povzročena s puščicami angelov kuge.
DE
Sveti Sebastijan se je rodil v Narboni v Galiji, vendar sta bila njegova starša iz Milana v Italiji, in v tem mestu je bil tudi vzgojen. Bil je goreč služabnik Kristusa, in čeprav mu je bila vojaška služba po naravi tuja, je vendarle odšel v Rim in okoli leta 283 stopil v vojsko pod cesarjem Karinom, da bi lahko brez suma pomagal spoznavalcem in mučencem v njihovih trpljenjih. Zgodilo se je, da sta mučenca Marko in Marcelin, obsojena na smrt, zaradi solz svojih sorodnikov začela omahovati v veri. Ko je Sebastijan to videl, je stopil naprej in jima podal dolg nagovor k stanovitnosti, ki ga je izrekel s takšnim svetim žarom, da je močno ganil vse navzoče. Zoja, žena Nikostrata, ki je bila šest let nema zaradi ohromelosti jezika, je padla k njegovim nogam in začela jasno govoriti, ko ji je svetnik naredil znamenje križa na ustih. Ona, njen mož Nikostrato – glavni pisar –, starši Marka in Marcelina, ječar Klavdij in še šestnajst drugih jetnikov so se spreobrnili; Nikostrato, ki je skrbel za jetnike, jih je odpeljal v svojo hišo, kjer jih je sveti duhovnik Polikarp poučil in krstil. Kromacij, rimski upravitelj, je izvedel za to in tudi za to, da je bil Trankvilin, oče svetih Marka in Marcelina, ozdravljen putike, ko je prejel krst. Ker je bil tudi sam hudo bolan zaradi iste bolezni, je želel biti poučen o veri. Poklical je Sebastijana, bil po njegovi molitvi ozdravljen in krščen skupaj s svojim sinom Tiburcijem. Nato je izpustil spreobrnjene jetnike, osvobodil svoje sužnje in odstopil s položaja.
Nekaj časa zatem, leta 285, je bil Karin v Iliriku premagan in ubit od Dioklecijana, ki je naslednje leto za sovladarja imenoval Maksimijana. Preganjanje kristjanov se je nadaljevalo po starem, brez novih odlokov. Dioklecijan, ki je občudoval pogum in krepost svetega Sebastijana, ki je svojo vero prikrival, ga je želel imeti ob sebi in ga imenoval za poveljnika čete pretorijanske garde – častno in visoko službo. Ko je Dioklecijan odšel na Vzhod, je Maksimijan, ki je ostal na Zahodu, svetnika počastil z enakim spoštovanjem. Kromacij se je z dovoljenjem cesarja umaknil na podeželje v Kampaniji in s seboj odpeljal številne nove spreobrnjence. Med svetim Sebastijanom in duhovnikom Polikarpom je nastal skoraj tekmovalni spor gorečnosti, kdo naj spremlja to skupino, da dokonča njihovo poučevanje, in kdo naj ostane v mestu, da opogumlja in podpira mučence – kar je bila nevarnejša naloga. Sv. Avguštin je želel, da bi videl takšne tekme ljubezni med služabniki Cerkve. Papež Gaj, ki so ga vprašali za odločitev, je presodil, da je najbolj prav, da Sebastijan ostane v Rimu kot branilec Cerkve.
Leta 286, ko se je preganjanje razplamtelo, so se papež in drugi skrivali v cesarski palači, ki je veljala za najvarnejše mesto, v stanovanjih Kastula, krščanskega dvornega uradnika. Sv. Zoja je bila prva prijeta, ko je molila pri grobu sv. Petra na praznik apostolov. Zadavili so jo z dimom, ko so jo z glavo navzdol obesili nad ogenj. Trankvilin, sram ga je bilo, da je manj pogumen kot žena, je šel molit k grobu sv. Pavla, tam pa ga je zgrabila množica in ga kamnala do smrti. Nikostrata, Klavdija, Kastorija in Viktorina so prijeli, jih trikrat mučili in nato vrgli v morje. Tiburcij, izdan od lažnega brata, je bil obglavljen. Kastula, ki ga je isti izdajalec ovadil, so trikrat mučili na natezalnici in nato živega zakopali. Marka in Marcelina so pribijali za noge na kol, in ko sta v tem trpljenju vztrajala štiriindvajset ur, so ju ustrelili s puščicami.
EN
Sveti Sebastijan (lat. Sebastianus) je bil mučenec v Rimu med Dioklecijanovim preganjanjem okoli leta 300 (morda 288). Njegova življenjska zgodba je v celoti ohranjena v izročilu. Po tem izročilu je bil Sebastijan tisto, kar bi danes imenovali »dvojni agent«: bil je kristjan, vendar je svojo vero med Dioklecijanovim preganjanjem prikrival — ne iz strahu, temveč zato, da bi lahko tolažil in opogumljal tiste, ki so vsak dan umirali kot mučenci za svojo vero.
Izročilo pripoveduje, da se je Sebastijan rodil v Narboni v Galiji krščanskim staršem. Imel pa je tudi povezavo z Milanom, bodisi po rojstvu bodisi po vzgoji, in tam so ga častili že v času svetega Ambroža v pozni 4. stoletju. Ena različica pravi, da se je njegov oče iz Narbone preselil v Milano in se tam poročil z njegovo materjo.
Sebastijan se je leta 283 vpisal med rimske vojake v vojski cesarja Karina, čeprav so bile nekatere njegove dolžnosti v nasprotju z njegovo krščansko vero. Na skrivaj je kristjane spodbujal, naj raje umrejo, kakor da omahnejo v veri. Okrepil je svetnika Marka in Marcelina v ječi, kjer sta čakala na smrt zaradi vere. Spreobrnil je tudi ugledne pogane, med njimi Nikostrata, ki je bil odgovoren za jetnike, in njegovo ženo Zojo. Ta je bila nema, a jo je Sebastijan ozdravil.
Sebastijan je spreobrnil tudi ječarja Klavdija in ozdravil rimskega prefekta Kromacija njegove boleče putike; prefekt je postal kristjan, izpustil številne krščanske jetnike in svoje sužnje ter odstopil s položaja. Tudi njegov sin Tiburcij se je spreobrnil v prepovedano vero in bil krščen skupaj z očetom. Kljub temu Sebastijana niso odkrili. Dioklecijan je prejemal pohvalna poročila o tem vojaku in ukazal, naj ga imenujejo za stotnika pretorijanske garde, svoje telesne straže. Imenovanje je potrdil tudi sovladar Maksimijan, saj je bil Dioklecijan na vzhodu. Oba cesarja sta bila nevedna glede njegove vere.
Toda to ni moglo trajati. Najprej so odkrili, da je Nikostratova žena Zoja kristjanka. Obesili so jo z nogami navzdol nad ogenj in umrla je zaradi dima. Nikostrata in Kromacija so ujeli, mučili in ubili. Nazadnje so odkrili tudi Sebastijana. Pripoveduje se, da je bil Dioklecijan globoko razočaran, ker je bil nekdo, ki mu je bil tako blizu, kristjan. Razbesnel se je, Sebastijana obtožil nelojalnosti in nehvaležnosti ter ga obsodil na smrt. Ker je bil vojak, naj bi ga usmrtili lokostrelci. V Flavijevem cirkusu so ga privezali na drevo in vojaki telesne straže so vanj streljali puščice, dokler ni bil videti kot »blazina za igle«. Izogibali so se vitalnim organom, da bi umiral počasi, nato pa so ga pustili za mrtvega.
Kristjanka po imenu Irena, vdova mučenca Kastula, je prišla, da bi ga pokopala. Toda kljub številnim ranam je preživel in Irena ga je negovala, dokler ni okreval.
Sebastijan pa je bil zdaj trdno odločen, da se sooči z velikim preganjalcem kristjanov. Ko je okreval, je zavrnil pobeg iz mesta. Namesto tega je javno stopil v cesarsko palačo in se prikazal osupnjenemu cesarju, da bi mu očital njegovo krutost do kristjanov. Dioklecijan, ki je bil prepričan, da je Sebastijan mrtev, je najprej onemel. A hitro si je opomogel in ga ponovno obsodil na smrt — tokrat naj bi ga ubili s palicami. To se je zgodilo takoj v areni na Palatinskem griču.
Svetnikovo truplo so vrgli v odtočno jamo Cloaca Maxima, vendar ga je rešila in poskrbela zanj pobožna žena Lucina Anicija, ki jo je tja poklicala Sebastijanova duša na poti v nebesa. Pokopali so ga na kraju, ki ga je sam pokazal Lucini, na mestu ob Via Appia, imenovanem »Ad Catacumbas«, in od tam izvira ime »katakombe« za vsa podzemna pokopališča.
Na tem mestu je papež Damaz I. leta 367 zgradil eno od sedmih glavnih rimskih bazilik, Apostolsko cerkev, današnjo San Sebastiano fuori le Mura. Tam še vedno počiva v kamnitem sarkofagu pod oltarjem v stranski kapeli. Nekaj časa so bile v tej cerkvi shranjene tudi relikvije apostolov Petra in Pavla. Sveti papež Sikst III. (432–440) je ob cerkvi zgradil samostan in poskrbel za širjenje Sebastijanovega češčenja.
Papež Gregor IV. (827–844) je svetnikove kosti prenesel v kapelo Gregorja Velikega v baziliki sv. Petra, medtem ko je glava prišla v cerkev Santi Quattro Coronati v Rimu. Njegova domnevna lobanja je od leta 931 shranjena v cerkvi v Ebersbergu pri Münchnu v Zgornji Bavarski. Papež Inocenc IV. je okoli leta 1250 eno od Sebastijanovih rok podaril frančiškanskemu samostanu Hagenau v Alzaciji.
Sebastijanovo ime je zapisano v Depositio Martyrum iz leta 354. Njegova biografija, ki je bila zmotno pripisana Ambrožu, je romantično izročilo iz 4. stoletja. Najzgodnejše upodobitve so v mozaikih v Raveni in v cerkvi S. Pietro in Vincoli v Rimu iz poznega 7. stoletja ter v freskah v cerkvi sv. Sebastijana v Rimu iz zgodnjega 8. stoletja. Prikazujejo ga kot starejšega bradatega moža s krono; takšne upodobitve se pojavljajo tudi pozneje. V S. Pietro in Vincoli hranijo steber, na katerem naj bi bil usmrčen.
Toda tisto, kar je Sebastijana naredilo za enega najbolj znanih zgodnjih mučencev, je dejstvo, da je bil priljubljen motiv renesančnih slikarjev v 15. stoletju — kot »blazina za igle« — kljub dvomljivi kakovosti pisnih virov. Menili so, da je to zato, ker je umetnikom omogočal, da v cerkvenem kontekstu upodabljajo mladega, včasih skoraj ženstvenega, napol golega moškega.
Njegov atribut v umetnosti je lok, in bil je zavetnik lokostrelcev. Po neki tradiciji naj bi bil obglavljen, zato je njegov simbol tudi sekira. Tako kot sv. Jurij in sv. Mavricij je bil zavetnik vojakov. Do poznega srednjega veka je bil splošni priprošnjik proti kugi, morda zato, ker naj bi njegov pogum pred puščicami vernikom zagotavljal zaščito pred kugo. Mogoče pa je, da je po priprošnji v neki določeni situaciji ustavil epidemijo; kot možnost se omenja kuga v Rimu leta 680. Ponekod so ga šteli med štirinajst priprošnjikov v sili, čeprav ni na najpogostejšem seznamu. Kot simbol moči in poguma je postal tudi zavetnik številnih policijskih združenj, vključno z Vigili urbani, omenjenimi v apostolskem pismu papeža Pija XII. 3. maja 1957; od tam se je patronat razširil na sodobne oblike »varnostnih patrulj v soseskah«.
Sebastijanov god se na Zahodu (skupaj s svetim papežem Fabijanom) obhaja 20. januarja, na Vzhodu pa 18. decembra. Fabijan in Sebastijan sta zapisana v Martyrologium Romanum, njun god pa je bil označen tudi na norveški primstav, pogosto kot »Bratovska maša«, saj so ju imeli za brata — čeprav to nista bila. Skupaj ju obhajajo zato, ker sta bila njuna imena skupaj v koledarju že od leta 354. Do 12. stoletja so ju sicer obhajali ločeno, nato pa so sestavili skupno mašo: molitve v čast Fabijanu, berila v čast Sebastijanu. Drugi razlog za spremembo je bil, da so Fabijanove relikvije prenesli v baziliko S. Sebastiano. V prenovljenem koledarju imata spet vsak svojo mašo, vendar na isti dan. V litanijah vseh svetnikov sta še vedno navedena skupaj.
NO
Zgodba o življenju svetega Sebastijana se začne leta 260 po Kristusu. Sebastijan se rodi v Galiji, v današnji jugozahodni Franciji, v mestu Narbona. Takrat je to mesto spadalo pod rimski imperij. Njegova mati je bila Italijanka. Sebastijanova družina je bila bogata in krščanska. Mati ga je že od malih nog učila moliti in imeti pogum, da prizna vero v enega samega Boga. To ni bilo lahko, saj so bili kristjani pogosto izrinjeni iz družbe. Vendar je bila vera globoko zasidrana v Sebastijanovem srcu.
Ko je bil še mlad, mu je umrl oče. Nič več ju ni zadrževalo v tem delu imperija, zato sta se z materjo vrnila v Italijo, v Milano.
Sebastijan je bil še mlad, a dovolj zrel, da je začel sprejemati odločitve. Iskal je, za kakšno poslanstvo ga Bog kliče.
Sebastijanova mati je imela bratranca, ki je delal v Rimu blizu cesarja. Sebastijan ga je prosil za nasvet glede vojaške kariere. Vedel je, da rimski vojak ne sme biti kristjan. Njegova želja pa je bila braniti ljudi, biti delavec miru in pomagati bratom in sestram v veri.
Sebastijan je bil spreten in bister, hitro je razumel stvari. Kmalu ga je opazil cesar in ga imenoval za stotnika pretorijanske garde, torej za člana cesarske telesne straže. V tistem času cesar ni vedel, da je Sebastijan kristjan.
Sebastijan je imel sovražnika: rimskega prefekta Fabijana. Ta je dal obsoditi veliko kristjanov, medtem ko jih je Sebastijan skušal rešiti in skrivati. Skrit je imel celo papeža Gaja, ki je bil v nevarnosti.
A Sebastijanova vera je bila nazadnje razkrita. Prefekt Fabijan mu je dejal, da ni mogoče služiti cesarju in biti kristjan, saj je krščanstvo prepovedano. Ponudil mu je, naj se rimskim bogovom opraviči in nadaljuje vojaško kariero. Sebastijan mu je odgovoril, da je kristjan in da bo svojo vero ohranil do konca.
Pripeljali so ga pred cesarja Dioklecijana. Sebastijan je tam jasno izpovedal svojo vero. Cesar ga je imel za izdajalca in ga obsodil na smrt.
Leta 284 je cesar Dioklecijan, znan po krutem preganjanju kristjanov, ukazal Sebastijanovo smrt.
Sebastijana so privezali na steber ali na deblo drevesa, njegovo telo pa so rimski vojaki prebodli s puščicami. Po čudežu ni umrl. Rimska vdova Irena ga je našla, ga oskrbela in pozdravila.
Ko je ozdravel, se je vrnil k cesarju, da bi ga poskušal prepričati. Tokrat so ga po cesarjevem ukazu drugi vojaki do smrti pretepli. Tako je umrl. Njegovo telo so pustili v krvi, cesar pa je prepovedal krščanski pokop. Kmalu zatem so ga vrgli v jamo. Nihče od njegovih prijateljev ni mogel posredovati.
Sebastijan se je prikazal ženi po imenu Lucina in ji razodel, kje leži njegovo telo. Prosil jo je, naj njegovo truplo položi ob relikvije svetih Petra in Pavla, okoli leta 288.
Češčenje svetega Sebastijana, podobno kot češčenje svetega Jurija, se začne v 4. stoletju. Svetega Sebastijana obhajamo 20. januarja. Cesar Konstantin je nad njegovimi relikvijami postavil baziliko. To je danes ena najbolj obiskanih cerkva v Rimu.
Sveti Sebastijan je tudi zavetnik papeške garde in atletov, saj ga kličejo na pomoč zaradi njegovega poguma.
Po njem je poimenovano špansko mesto San Sebastián, varuje pa tudi mesto Rio de Janeiro.
FR
Vsi prevodi so neuradni, za osebno, pastoralno in študijsko rabo.
Prevod in ureditev: svetniki.org. Besedilo nima statusa uradnega cerkvenega prevoda.
Views: 1003