Imena: Vincencij, Vincenc, Vinc, Vincent, Vinko, Vinček, Vinci, Cenc, Cencek, Vincencija, Vinka, …
Tega diakona, najslavnejšega španskega mučenca, je dal v strahovitem Dioklecijanovem preganjanju zgrabiti cesarski namestnik Dacijan skupaj z njegovim škofom Valerijanom in ju vreči v ječo. Vincencij je tudi v imenu škofa, ki mu beseda ni tekla tako gladko, izpričal vero: »Midva sva krščanske vere, služabnika in pričevalca enega in pravega, Boga, ki biva na veke. Tvojih groženj in kazni se ne bojiva.«
Tedaj se je namestnik silno razjezil. Škofa je obsodil na pregnanstvo, zoper Vincencija pa je kar škripal: »Tega upornika, ki si nas je drznil javno sramotiti, mučite na najhujše načine. Na natezalnico z vročekrvnim hujskačem! Raztegnite mu ude, razmaknite celo telo. To naj bo za začetek, za uvod k pravim kaznim!« In rablji so privezali junaškega pričevalca in ga nategnili, da so mu udje stopili iz sklepov, potem pa ga trgali z železnimi grebeni, da so se videla gola rebra in deloma že drobovje. Sv. Avguštin pravi, da je toliko trpel, da noben človek ne bi mogel prenesti takega trpljenja, če ga ne bi podpirala božja moč.
Po novih neverjetnih mučenjih so ga vrgli v temnico globoko pod zemljo. Staro poročilo pravi, da je temo tiste ječe obsijala večna luč, močna klada se je sama razklenila, tla, pokrita s črepinjami, so se pokrila kakor z dišečimi cvetlicami in nepremagljivi božji junak je ves pokrepčan prepeval Bogu psalme in hvalnice. Kristus ni dopustil, da bi ga znova mučili. Poklical ga je k sebi 22. januarja 304. Na ta dan goduje.
Cesarski namestnik se je hotel maščevati nad mrtvim junakom tako, da ga je ukazal potopiti v morje, kar je veljalo za sramotno kazen. Toda valovi so naplavili mučeniško truplo na breg, kjer ga je pokril morski pesek. Ko je Cerkev dosegla svobodo, so ga pokopali v cerkvi, ki so jo v njegovo čast sezidali ob mestnem obzidju. Drugo veličastno cerkev mu je postavilo mesto Zaragoza.
Vir
Sveti Vincencij je diakon kot sedmerica, o kateri poročajo Apostolska dela, da so jih apostoli izbrali kot pomoč za strežbo pri mizi. Bil je desna roka škofa Valerija v Cezaravgusti, sedanji Saragosi. Oba so ob preganjanju leta 304 zajeli in odvlekli v Valencio. Valerija so izgnali v Galijo in tam je v miru umrl leta 315, Vincencij pa je prestal kruto mučeniško smrt. Oba godujeta na isti dan.
Ime: Izhaja iz latinske besede vincens, vincentis, ki pomeni »zmagujoč«; po pomenu pa mu je zelo blizu ime Viktor, victor pa v latinščini pomeni »zmagovalec«.
Izpeljave: Vincencij, Vincenc, Vincent, Vinko, Cenc, Cenko, Cene, Vincencija, Vinka …
Rodil se je v 3. stoletju v Huesci v Španiji, umrl pa 22. januarja 304 v Valencii, prav tako v Španiji.
Družina: Bil je potomec veljaške rodbine, njegov ded je bil konzul, njegov oče pa je bil že kristjan. Vzgajal ga je škof Valerij v Saragosi.
Poslanstvo: Potem ko je škof Valerij poskrbel za njegovo izobrazbo, je Vincencij postal diakon in njegov pomočnik. Namesto njega (imel je govorno napako) je Vincencij oznanjal božjo besedo.
Mučeništvo: Med Dioklecijanovim preganjanjem kristjanov naj bi ga prijeli in vrgli v ječo, kjer je moral prestajati najhujše oblike mučenja: privezali so ga k stebru in prebadali s sulicami, pekli na ražnju in vrgli na črepinje. Angel naj bi ga pri mučenju tolažil, dokler ni podlegel. Cesarski namestnik Dacijan je najprej hotel njegovo truplo prepustiti pticam roparicam, a so ga ubranili krokarji. Tudi ko so ga kasneje zašili v volovsko kožo, mu navezali mlinski kamen in potopili v morje, ga je to kmalu naplavilo na obalo.
Zavetnik: Portugalske, Zaragoze, Lizbone; vinogradnikov, mornarjev, krovcev, drvarjev, opekarjev, lončarjev, gozdnih delavcev.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot mladega diakona v dalmatiki (diakonskem oblačilu) s palmo, knjigo, križem ali grozdom. Poleg tega ima lahko ob sebi tudi raženj ali mlinski kamen, ponekod tudi krokarja.
Grob: Vincencija so potem, ko je Cerkev dobila svobodo, pokopali v cerkvi, ki so jo njemu v čast sezidali ob mestnem obzidju. Njegove relikvije danes častijo v Rimu, Parizu, Metzu, Chartresu, Besançonu in Le Mansu.
Življenjepis: Zapis o njegovem mučeništvu, ki je nastal kmalu po njegovi smrti, se je izgubil, ohranjeni pa so štirje Avguštinovi govori in pesnitev Vincencijevega rojaka Prudencija, ki se opirajo na to izgubljeno poročilo.
Goduje: 22. januarja, na Vzhodu pa ga častijo 11. novembra.
Pri nas: Po ljudskem prepričanju naj bi se na vincencijevo »ptički ženili«. Njegov god imajo za t. i. sredino zime.
Pregovori: Če na Vinka sonce sveti, bo dosti rujnega vinca v kleti. Če sv. Vinka sonce peče, obilo vina v sode poteče. Kakor okoli Vincenca bilo, tako čez leto ostalo bo.
Misel: »Ti se klanjaš malikom, narejenim iz lesa in kamna, mi pa se klanjamo Bogu življenja in svetlobe, edino pravemu Bogu in njegovemu Sinu Jezusu Kristusu.« (Vincencij svojemu mučitelju Dacijanu).
Vir
V Zaragozi [saragósi] (v Španiji), sveti Vincéncij, diakon in mučenec, ki je pretrpel ječe, lakoto, mučila in razžarjene plošče med preganjanjem cesarja Dioklecijana. Nepremagan je odletel v nebesa po plačilo mučeništva v Valenciji na Španskem.
Vir
V šestem poglavju Apostolskih del beremo, kako so apostoli vernikom v Jeruzalemu predlagali, naj izberejo sedem uglednih mož, ki bi sprejeli službo strežbe pri mizi. Med to sedmerico strežnikov ali po grško diakonov je izstopal sv. Štefan, prvi mučenec za Kristusa. Drugi slavni diakon je bil sv. Lovrenc, ki je umrl mučeniške smrti v Rimu leta 258. Tretji diakon, ki je svojega Gospoda proslavil z junaškim pričevanjem, je današnji godovnjak, sv. Vincencij iz španskega mesta Zaragoza. Mučeništvo je pretrpel leta 304 pod cesarjem Dioklecijanom.
Vincencij je izšel iz ugledne družine. Njegov oče je imel čast konzula in je bil zaveden kristjan, zato je Vincencija že v rani mladosti izročil v vzgojo škofu Valeriju v Cezaroavgusti, sedanji Zaragozi. Ob tem svetniškem škofu se je deček naučil bogoljubnosti in se izobrazil. Ko je odrastel, ga je škof Valerij posvetil v diakona. Škof je imel govorno napako, zato je Vincencij namesto njega oznanjal božjo besedo, po poročilih z enako močjo kot nekoč diakon Štefan. V njegovem imenu je govoril tudi s cesarskim namestnikom Dacijanom, surovim in krutim človekom, ki je ob izbruhu Dioklecijanovega preganjanja kristjanov leta 204 dal zgrabiti škofa Valerija in njegovega diakona Vincencija. Vlekel ju je s sabo v Valencijo, kjer jima je sodil.
Ko se jima je prilizoval in ju nagovarjal, naj darujeta bogovom, in ko jima je nato grozil z najhujšimi mukami, ker se za njegove vabljive besede nista zmenila, je Vincencij prosil škofa, če sme sodniku odgovoriti. Škof mu je rekel, naj govori. Mladi diakon je s sijajno zgovornostjo izpričal škofovo in svojo neomajno vero v Kristusa. Dacijan je od jeze skoraj ponorel. Za škofa, ki ni nič govoril, je imel le kratko sodbo: »Proč s tem škofom! V pregnanstvo z njim!« Škofa Valerija so tirali v Galijo, kjer Konstancij, oče cesarja Konstantina, kristjanov ni preganjal. Valerij je umrl že v miru leta 315; Cerkev ga časti kot svetnika in obhaja njegov spomin 28. januarja.
Razjarjeni cesarski namestnik je zoper Vincencija kar škripal: »Tega upornika, ki se je drznil nas javno sramotiti, mučite na najhujše načine. Na natezalnice s tem vročekrvnim hujskačem!« Rablji so njegov ukaz ubogali in ga kruto mučili. Po strašnih mučenjih so Vincencija vsega razmesarjenega vrgli v temnico globoko pod zemljo. Tu je Kristus že pripravil plačilo svojem zvestemu služabniku in ga poklical k sebi 22. januarja leta 304. Dacijan se je hotel znašati še nad mrtvim truplom. Najprej ga je ukazal vreči na polje, da bi ga požrle zveri in roparske ptice, ki pa se ga niso dotaknile, zato ga je ukazal potopiti v morsko globino. Pa tudi morje ga ni sprejelo, temveč ga je vrglo na obalo. Ko je krščanstvo dobilo svobodo, so Vincencijevo telo z vsemi častmi pokopali v cerkvi.
Sv. Vincencij je deželni patron Portugalske. Zelo češčen je v Franciji. Za zavetnika so si ga izbrale bolnišnice, opekarne in lončarske delavnice (zaradi razbeljenih črepinj, na katere so ga vsega razmesarjenega položili). Na Slovenskem je v visokih časteh predvsem v vinorodnih krajih – morda zaradi svojega imena, ki ga je ljudstvo docela napačno izvajalo iz »vina«.
Danes godujejo mnogi od tistih (svetih Vincencijev je namreč več), ki jim je ime Vincenc, Vincencij, Vincencija, Vinko, Vinka, Cene, Cencek. Ime izhaja iz latinske besede »vincens« in pomeni »zmagujoč«.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.