V Novari (v Italiji), sveti Gaudéncij, ki je bil tam prvi škof.
Vir
»Gaudencij je tukaj!« — tako kot da bi govorila drzna kupola, ki se dviga v nebo nad Novaro in se v svojem vrhu povzpne do 121 metrov. (Ustvaril jo je Novarec Alessandro Antonelli, isti arhitekt, ki je v Torinu postavil slovito Mole Antonelliana.) Pod to kupolo, v baziliki, posvečeni njemu, so shranjeni posmrtni ostanki bojevitega Gaudencija, prvega novarskega škofa.
Bil je doma iz Canavese, rojen v Ivrei v še poganski družini. Od tam se je začelo njegovo približevanje krščanstvu, ki se je nato izpolnilo v Vercelliju, ob svetem Evzebiju, prvem škofu v celotnem Piemontu. Po nekaterih virih je Gaudencij prav v Vercelliju postal duhovnik. Vsekakor pa je gotovo, da ga je Evzebij izjemno cenil in ga kmalu poslal v Novaro, da bi pomagal duhovniku Lorenzu, ki je sam oznanjal evangelij na še poganskem ozemlju.
Soočenje med krščansko vero in starimi poganskimi kultnimi praksami je bilo v Italiji dodatno zapleteno zaradi ostrega spora med zagovorniki nicejske veroizpovedi in arijanci, ki so zanikali Kristusovo od vekomaj božansko naravo. Cesar Konstancij II. (tretji sin Konstantina Velikega) je podpiral arijance zgolj zato, ker so se mu zdeli bolj primerni za njegovo politiko nadzora nad Cerkvijo. Leta 355 je sklical koncil v Milanu, kjer so arijanski škofje, v soglasju s cesarskim dvorom, obsodili Atanazija, škofa v Aleksandriji — najodločnejšega branilca katoliške pravovernosti. Konstancij II. je v izgnanstvo poslal več škofov, ki so podpirali Atanazija. Med njimi je bil tudi Evzebij iz Vercellija, ki je bil najprej izgnan v Palestino, nato v Malo Azijo in nazadnje v Egipt.
Gaudencij bi lahko našel zatočišče v Pavii, vendar se ni sprijaznil s tem: želel je biti blizu Evzebiju in ga je skrivaj dosegel v izgnanstvu. A kmalu se je vrnil v Italijo, ker mu je Evzebij naročil, naj nadaljuje z oznanjevanjem — zlasti v Novari, kjer je bil duhovnik Lorenzo umorjen. Gaudencij je prevzel njegovo mesto, zdaj podprt z novim prijateljem: Ambrožem, milanskim škofom (Milano, je bil tedaj prestolnica Zahodnega cesarstva, središče moči, kraj velikih dogodkov, praznovanj in spektaklov, kamor so prihajale celo zveri iz Afrike).
Ambrožev naslednik Simplicijan ga je leta 398 posvetil za škofa v Novari. In to službo je opravljal dvajset let — s strastjo do oznanjevanja, z izjemnim darom za oblikovanje novih duhovnikov, v slogu, ki ga je osvojil ob Evzebiju. Kot škof je živel v skupnosti z duhovniki, vsi pod istim pravilom. Skupaj z njimi je sprejemal in vzgajal mlade kandidate za duhovništvo. Opazoval je rast krščanskega ljudstva, medtem ko je cesarstvo pretresala temna slutnja razpada.
Kmalu po njegovi smrti so se začele širiti govorice o čudežih, ki naj bi jih storil z močjo molitve. Medtem so drugi škofje naročali, naj se poiščejo in prepišejo njegove pridige, da bi jih lahko ponavljali v svojih cerkvah. Gaudencij je tako še po smrti nadaljeval z oznanjevanjem.
IT
Življenje svetega Gaudencija nima trdnih zgodovinskih temeljev. Rojen je bil v Ivrei leta 337; kot mladenič je srečal svetega Martina, prihodnjega škofa iz Toursa, in se družil s svetim Evzebijem iz Vercellija. Tam je bil tudi posvečen za duhovnika. Leta 398 ga je sveti Simplicijan, naslednik svetega Ambroža na milanskem škofovskem sedežu, posvetil za škofa v Novari.
Gaudencij je vodil novarsko škofijo dvajset let in umrl — tako se verjame — 22. januarja 418. Na ta dan se še danes slovesno obhaja njegov praznik v veličastnem svetišču, posvečenem njemu, ki ga prekriva drzna Antonellijeva kupola, ob strani pa ga varuje istoimenski Alfierijev zvonik.
IT
Sveti Gaudencij iz Novare, znan tudi preprosto kot Gaudencij, je bil pomembna osebnost zgodnje krščanske Cerkve. Rodil se je v Ivrei v Italiji in se podal na globoko duhovno pot, ki ga je končno pripeljala do spreobrnjenja v krščanstvo. Kot predan Kristusov učenec je svoje življenje posvetil služenju Cerkvi in širjenju evangeljskega oznanila.
Gaudencij je postal duhovnik v škofiji Ivrea, nedaleč od Torina. Tam je navezal tesna prijateljstva z drugimi čaščenimi svetniki, med njimi s svetim Lorencem iz Novare, svetim Evzebijem iz Vercellija in svetim Ambrožem iz Milana. Ta prijateljstva so močno vplivala na njegovo duhovno rast in prispevala k temu, da je sam postal pomembna osebnost v Cerkvi.
Zaradi njegove izjemne predanosti, modrosti in pobožnosti je bil Gaudencij leta 398 imenovan za škofa v Novari. To častno službo je vestno opravljal skoraj dve desetletji, vse do svoje smrti leta 417. V času svojega škofovanja je izkazoval izjemne vodstvene sposobnosti: svoje vernike je vodil s sočutjem, stanovitnostjo in globoko zvestobo Kristusovemu nauku.
Ena najzanimivejših legend, povezanih s svetim Gaudencijem, govori o nenavadnem dogodku po njegovi smrti: pripoveduje se, da je njegovo telo začelo ponavljati pridige, ki jih je oznanjal za življenja.
Življenje in delo svetega Gaudencija sta močno zaznamovala krščansko skupnost v Novari in daleč zunaj nje. Njegova kanonizacija se je zgodila še pred formalno ustanovitvijo Kongregacije za zadeve svetnikov, kar pomeni, da je Cerkev njegovo svetost in prispevek prepoznala že v najzgodnejših časih.
Sveti Gaudencij je čaščen kot zavetnik mesta Novara. Njegov god obhajamo 22. januarja, ko verniki počastijo njegov spomin in se navdihujejo ob njegovem zglednem življenju. Njegova globoka vera, neomajna predanost Cerkvi in goreča želja po širjenju evangelija ostajajo trajna dediščina, ki uteleša kreposti pristnega Kristusovega učenca.
EN
O svetem Gaudenciju, prvem škofu Novare, se je ohranila Vita, napisana nekaj stoletij pozneje, verjetno v času, ko je bil kult svetnika – ustanovitelja škofije – že trdno uveljavljen. Zato besedilo ni toliko biografija v današnjem smislu, temveč bolj poveličevanje njegovih kreposti, z zelo malo dokumentarne osnove, če jo presojamo po sodobnih zgodovinskih merilih. Kljub tem omejitvam lahko iz pripovedi povzamemo nekaj podatkov v grobih obrisih: zdi se, da je bil rojen v Ivrei in je bil še pogan, ko se je preselil v Vercelli. Tam je spoznal velikega škofa svetega Evzebija, ki je bil posrednik njegovega spreobrnjenja in mu je podelil svete redove.
Novara je bila tedaj še misijonsko območje, ki se je počasi izvijalo iz poganstva. Gaudencij se je tja preselil kot pomočnik nekega duhovnika in živel strogo, zbrano, asketsko življenje. Pripadal je krogu ne-arijanskega klera, ki je, kot smo videli, sledil svetemu Evzebiju, bil pa je tudi prijatelj svetega Ambroža. Prav Ambrožev naslednik, Simplicijan, je moral ustvariti novo cerkveno upravno enoto, zato je leta 397 ali 398 izbral in posvetil Gaudencija za škofa nove škofije Novara; v pripovedi o njegovem življenju seveda ne manjkajo nebeška znamenja, ki potrjujejo pravilnost izbire.
ES
Gaudencij izhaja iz Ivree (urbs Eporediensis), pozneje pa postane škof Novare (urbs Novariae) za dvajset let. V mladosti živi v strogi disciplini in čistosti, s postom in molitvijo. S svojim oznanjevanjem spreobrne mnoge, tudi lastne starše. Ozdravlja bolnike in izganja demone. Toda zaradi delovanja hudega duha ga ljudje začnejo zavračati, zato zapusti domači kraj in pride v Novaro, kjer izve, da je tam že deloval duhovnik Lorenzo, ki se je bojeval proti poganom in širil vero. Lorenzo je zgradil krstilnice, krščeval in oznanjal krščanstvo, a ga je množica ubila. Pri njegovem telesu se v Novari še danes dogajajo ozdravljenja. Po prihodu v mesto Gaudencij sledi Lorenzovemu nauku in zgledu, po njegovi smrti pa postane notar blaženega spovednika Martina v Milanu. Gaudencij si zasluži pohvalo, ker se postavi na stran Evzebija iz Vercellija, ki je bil pod cesarjem Konstancijem v času razcveta arijanstva izgnan na pobudo Valensa in Urzicina. Gaudencij v Evzebijevi odsotnosti predstavlja škofa v Vercelliju; po Evzebijevi vrnitvi postaneta tesna prijatelja in njuni skupnosti se povežeta. Gaudencij želi živeti v samoti, z posti in bdenji, na kraju znotraj novarskih mestnih zidov. Nekega noči čudežno ustavi požar. Kmalu zatem se Ambrož vrača iz Vercellija in se odloči, da se v Novari ne bo ustavil. Toda njegov konj se na poti ustavi in noče naprej. Ambrož razume Božjo voljo in gre v Novaro, kjer Gaudenciju pove, da bo postal škof. Gaudencij odgovori, da ga bo posvetil drug škof. In res: Ambrož po vrnitvi v Milano umre, nasledil pa ga je Simplicijan. Gaudencij je izvoljen za prvega škofa Novare, potem ko ljudstvo pošlje prošnjo cesarju, Simplicijan pa ga posveti. Gaudencij stori številne čudeže:
– morilci Lorenza se pokesajo in sprejmejo krst,
– ozdravlja bolnike,
– voda, ki kaplja z njegovih rok, ima moč ozdravljanja,
– ljudstvo uči skromnosti,
– sam strogo pokori svoje telo.
V dvajsetih letih zgradi cerkve, samostane in svetišča, posveti številne klerike. Ko se približuje njegova smrt, poskrbi za nasledstvo: pove duhovnikom in ljudstvu, da je Agabij določen za njegovega naslednika in da naj ga sprejmejo. Ob njegovi smrti se zbere vse ljudstvo in ga žaluje. Bazilika, ki jo je Gaudencij začel graditi in kjer je bil pokopan, je bila še nedokončana (dokončal jo je Agabij). Ljudje se tam v joku mečejo na tla, tako da liturgije ni mogoče obhajati. Gaudencij razodene ljudstvu, naj njegovega telesa ne položijo v grob, temveč naj leži na tleh v cerkvi Matere Božje, dokler bazilika ne bo dokončana. Njegovo telo ostane nepokopano od 22. januarja (11 dni pred kalendami februarja) do 3. avgusta (3 dni pred nonami avgusta). Je dišeče in nepoškodovano, lasje in nohti mu še naprej rastejo. To dokazuje, da živi v nebesih z angeli. Mnogi prihajajo po ozdravljenje k njegovemu telesu, ljudje se zbirajo od daleč. Ko je bazilika dokončana in posvečena, šest mesecev in dvanajst dni po njegovi smrti, je njegovo nepoškodovano telo položeno v grob, kjer se čudeži nadaljujejo. Bogata deklica iz Rima je obsedena z demoni in jo v verigah pripeljejo k grobu apostola Petra. Peter ji razodene, naj gre v Novaro. Sorodniki jo pripeljejo tja in demoni so izgnani takoj, ko vstopi v baziliko. Osvobojena verig pride do groba, izbruhne v jok in hvali Boga, nato se varno vrne domov.
EN
Na praznik svetega Gaudencija, zavetnika Novare, ki je 22. januarja, spustijo vse do tal ogromen svečnik, ki visi z oboka bazilike. Nato nanj namestijo venec rož iz kovanega železa v spomin na legendarni dogodek. Nekega dne se je sveti Ambrož, ki se je odpravil v Vercelli, da bi pomiril spore med verniki glede izbire novega škofa, hitel proti Milanu, saj se je že mračilo. Takoj ko je šel mimo Novare, se je konj uprl in ni hotel več nadaljevati poti, kot bi stal na robu prepada. Ambrož, ki je zaslutil razlog za to, je vzkliknil svojim spremljevalcem: »Ne moremo več nadaljevati poti: videti moram blaženega Gaudencija.« Gaudencij pa je slutil, da prihaja milanski škof, zato je šel iz hiše, mu stopil naproti in ga nežno objel. »Ti boš škof,« je vzkliknil Ambrož. »Da,« je odgovoril Gaudencij, »vendar me bo posvetil nekdo drug,« s čimer je namigoval na bližnjo smrt svojega sobrata. Zvečer, ko sta obedovala, so na vrtu vzcvetela drevesa in dozoreli sadovi, čeprav je bila sreda zime.
Gaudencijeva prerokba se je uresničila: leta 397 je Ambrož umrl, nasledil pa ga je sveti Simplicijan, ki je naslednje leto, sledeč želji vernikov, za škofa posvetil novarskega duhovnika. Ta je škofijo vodil približno dve desetletji in umrl 22. januarja 418 v starosti enainosemdesetih let.
Po izročilu se je rodil v Ivrei, kjer stari Duomo (prvotna stolnica), ki je postal kripta današnje stolnice, hrani fresko iz 9. stoletja z napisom »Sanctus Gaudencius« — to je bilo med kristjani zelo zaželjeno ime, izpeljano iz sedanjega deležnika gaudens, gaudentis glagola gaudere (biti vesel, veseliti se). O njegovem življenju se nam ni ohranil noben sodobni dokument, temveč le precej stalno izročilo: diptih novarske Cerkve, ki sega v 11. stoletje in prinaša seznam škofov, se začenja z imenom »Gaudencius, praesul egregius« (Gaudencij, odlični škof), kar pričuje, da je bil ustanovitelj lokalne Cerkve.
Na začetku 8. stoletja je škof Leon po neznanem avtorju dal sestaviti kratek svetnikov življenjepis v obliki hvalospeva (panegirika), ki mora kljub legendam vsebovati jedro pristnega izročila. V njem piše, da se je Gaudencij rodil v bogati poganski družini. Zahvaljujoč sorodnici, neki Julijani, se je spreobrnil v krščanstvo; ko pa je bilo mogoče, se je preselil v Vercelli, kjer je imel sedež škof sveti Evzebij, ki je od leta 345 vodil novo škofijo, takrat raztezajočo se čez celoten Piemont. Bil je krščen in sprejet kot učenec v skupnost klerikov in duhovnikov.
Nato se je vrnil v Ivreo — nekateri pravijo kot duhovnik, drugi z nižjim redom —, vendar tam ni ostal dolgo, saj ga je sveti Evzebij prosil, naj se preseli v Novaro ter pomaga duhovniku svetemu Lovrencu, ki je pridigal v še pretežno poganskem okolju.
Leta 355 ga je vercellski škof vzel s seboj v Milano na cerkveni zbor (koncil), kjer je cesar Konstancij II., zaveznik arijancev, želel potrditev obsodbe svetega Atanazija, zagovornika nicejske veroispovedi. Evzebij se je skupaj s papeževim legatom Luciferjem in milanskim škofom svetim Dionizijem odločno zoperstavil na dramatičnem zasedanju, ki se je končalo z obsodbo treh pričevalcev na izgon. Evzebija so poslali v Skitopolis v Palestini, nato pa v Kapadokijo in Tebaido: šest let je prestajal zapor in bil grdo obravnavan, dokler ga niso leta 361 izpustili zahvaljujoč pariškemu koncilu, ki je po ponovni potrditvi nicejske vere obsodil voditelje arijanskega gibanja. V Vercelli se je vrnil šele leta 363 po dolgem potovanju po Vzhodu, kjer je pridigal proti arijanskem krivoverstvu.
Medtem je Gaudencij postal notar pri družini svetega Martina, bodočega škofa v Toursu, ki je v tistih letih živela v Pavii. Toda misil na njegovega škofa, ujetnika na Vzhodu, ga je neprestano težila; dokler se ni nekega dne skupaj s skupino vernikov odločil odpotovati, da bi ga potolažil in prosil za nasvet. To je bilo skoraj tajno potovanje, polno neprestanih težav in groženj s cesarskimi povračilnimi ukrepi. Evzebij ga je spodbujal, naj se vrne v Vercelli in ga zastopa kot delegat v njegovi odsotnosti: takrat ga je po mnenju nekaterih hagiografov verjetno posvetil v duhovnika.
Gaudencij je deloval med Vercellijem in Novaro, kjer je v nekem nedoločenem letu pred škofovo vrnitvijo v Italijo skupina podivjanih poganov napadla duhovnika Lovrenca ter ga ubila skupaj z otroki, ki jih je poučeval: danes se njegove relikvije in relikvije otrok nahajajo v enem od oltarjev stolnice.
Po Lovrenčevi smrti je Gaudencij nadaljeval delo evangelizacije, ki pa je naletelo na novo oviro v arijanskem krivoverstvu. Toda postopoma mu je uspelo zamejiti njengovo širjenje in sčasoma zmanjšati njegov vpliv, tudi zahvaljujoč bratovski podpori svetega Ambroža, ki je postal škof cesarske prestolnice.
Po njegovi smrti so vzcvetele številne legende o njegovih čudežih, med njimi tista o ukročenem požaru, ki jo Življenje (Vita) opisuje takole: »Ko je Gaudencij neko noč čul, je nenadoma v tišini najglobljih ur požar, ki je po naključju izbruhnil na obzidju, zajel in obdal celotno mesto … Ko ga je učenec o tem obvestil, je hitro pritekel in obhodil ogromno žerišče z duhovnimi pesmimi ter se z znamenjem križa zoperstavil plamenečim zubljem.« Drugič je z znamenjem križa ozdravil cesarja Teodozija, ki je hudo zbolel, ko je potoval skozi Novaro na poti v Francijo; vladar pa je iz hvaležnosti financiral obnovo mesta, ki ga je ogenj napol uničil.
Sveti Gaudencij je bil pokopan v cerkvi zunaj mestnega obzidja, ki je bila pozneje, leta 1553, uničena med širitvijo utrdbenega obroča (bastijonov). Začasno prenesen v cerkev svetega Vincencija in nato v kapelo svetega Jurija mučenca, je bil 14. junija 1711 dokončno prenesen v kapelico bazilike, ki nosi njegovo ime: v slavno Scurolo, osmerokotno stavbo Francesce Castellija, na katere oltarju stoji velika urna, prav tako osmerokotna, iz srebra in kristala, ki vsebuje njegovo telo. Na oboku freska Stefana Marie Legnanija (okoli leta 1710) prikazuje Zmagoslavje svetega Gaudencija, ki ga običajno upodabljajo v podobi starejšega bradatega škofa.
V 19. stoletju, od leta 1840 do 1888, je novarski arhitekt Alessandro Antonelli zgradil monumentalno kupolo, ki je danes simbol mesta, z več nadstropji lož, ki jih podpirajo granitni stebri in se navzgor zožujejo ter končujejo s konico (pinaklom), na kateri kip Odrešenika z eno nogo stoji ter se dviga v zrak na višini 121 metrov.
IT
Vsi prevodi so neuradni, za osebno, pastoralno in študijsko rabo.
Prevod in ureditev: svetniki.org. Besedilo nima statusa uradnega cerkvenega prevoda.
Views: 9