Sveti Fabijan je bil rojen Rimljan in je živel na deželi. Naneslo je, da se je nahajal v Rimu ravno takrat, ko je krščanska občina odločala, komu naj zaupa najvišjo službo v Cerkvi. Ko se je zboru pridružil Fabijan, je nenadoma priletel golob in se mu usedel na glavo. V tem dogodku so vsi videli znamenje, s katerim je Bog sam izbral, koga želi na papeškem stolu. Ker je Fabijan že sicer bil znan kot odličen kristjan in zaupanja vreden človek, ga je ves zbor z odobravanjem izvolil za novega papeža. Fabijan je bil papež v letih od 236 do 250 in je veljal za modrega voditelja Cerkve. Preuredil je cerkveno vodstvo v Rimu in vsakemu diakonu dodelil svoj okoliš, v katerem je živel in delal. Načrtno je tudi preuredil krščanska grobišča v katakombah. V 14 letih Fabijanovega papeževanja je Cerkev živela v miru. Leta 249 pa je zavladal novi cesar Decij, ki ni bil naklonjen napredujočemu krščanstvu. Da bi ga zatrl, je 20. januarja 250. leta sam sodil papežu Fabijanu. Vprašal ga je: »Si ti rimski škof?« Fabijan je pritrdil: »Sem,« in cesar je odločil: »Si bil.« Sv. Fabijana so pokopali v papeški kripti Kalistovih katakomb.
Sv. Fabijana upodabljajo z golobom na glavi. Kot znamenje njegove mučeniške smrti pa ima vedno ob sebi tudi meč in palmovo vejo.
Sveti Fabiján, papež in mučenec, ki ga je Bog poklical iz laičnega stanu v škofovsko službo, in je dajal slavni zgled vere in kreposti. Trpel je med preganjanjem cesarja Décija; glede njegovega boja mu čestita sveti Ciprijan. Pri vodstvu Cerkve je dal neoporečno in slavno pričevanje. Njegovo telo je bilo na ta dan pokopano na Kalistovem pokopališču v Rimu ob Apijski cesti.
Vir
Sveti Fabijan je skupaj s sv. Sebastijanom (Boštjanom) še danes zelo priljubljen svetnik in ju častimo skupaj, čeprav med njima ni povezave. Sveti Fabijan velja za najbolj uspešnega papeža 3. stoletja. V času njegovega papeževanja so namreč prenehala trenja in nesporazumi znotraj Cerkve pa tudi na zunaj je, razen na koncu, vladal mir. V Galijo (Francija) je poslal sedem škofov, da jo pokristjanijo (med njimi tudi sv. Dionizija, prvega pariškega škofa). Umrl je mučeniške smrti v času preganjanja kristjanov pod cesarjem Decijem.
Ime: Fabijan izhaja iz latinskega imena Fabianus, ki pomeni »pripadajoč rimski rodbini Fabius«. Latinska beseda faba pa pomeni »fižol«, torej bi bil lahko prvotni pomen besede Fabius »fižolov, gojitelj fižola«. Pri nas so iz njegovega imena nastali številni priimki.
Rodil se je okoli leta 200 v Rimu, umrl pa 20. januarja 250 prav tako v Rimu.
Družina: O njegovi družini ne vemo ničesar, razen da je bil rojen v Rimu, nato pa živel na kmetih v okolici Rima.
Sodobniki: Origen, sv. Hipolit, cesarja Filip Arabec in Decij, pisatelj Novacijan.
Znamenje: Zgodovinar Evzebij poroča, da naj bi Bog za njegovo izvolitev dal posebno vidno znamenje. Ko je krščanska občina v Rimu pretresala, komu naj bi zaupala najvišjo službo v Cerkvi, je zviška priletel golob in sedel Fabijanu na glavo. V tem so videli znamenje, da ga je Bog sam izbral za rimskega škofa.
Izvolitev: Cerkev je vodil 14 let, od 10. januarja 236 do mučeniške smrti 20 januarja 250. Bil je 20. papež po vrsti.
Predhodnik: sv. Anter (235–236)
Naslednik: sv. Kornelij (251–253)
Zavetnik: vodovodarjev
Kreposti: Fabijan je bil že pred izvolitvijo za papeža znan kot odličen kristjan in zaupanja vreden mož. Imel je velik upravni talent, bil je moder pastir in imel je čut za svoje vernike.
Dejavnost: Papež Fabijan je preuredil cerkveno vodstvo v Rimu. Mesto je razdelil na sedem okrajev in vsakemu določil po enega diakona in po vsej verjetnosti tudi subdiakona (pomočnika). Načrtno je preuredil krščanska grobišča v katakombah in dosegel notranji mir v cerkveni občini.
Upodobitve: Poleg običajnih papeških upodobitev v ornatu in s tiaro na glavi ga upodabljajo tudi z golobčkom na glavi (kakor sv. Gregorja I.), poleg pa ima tudi znamenja mučeništva (meč, palma).
Grob: Pokopali so ga v papeški kripti v Kalistovih katakombah. Grob so odkrili leta 1854. Ko so odprli sarkofag, je bilo njegovo truplo dobro ohranjeno, manjkal pa je precejšnji del kosti z glave. Te hrani bazilika sv. Sebastijana.
Goduje: 20. januarja, v vzhodni cerkvi pa 5. avgusta.
Češčenje: Skupaj s sv. Boštjanom so ga vedno zelo častili, tudi pri nas, kjer mu je še vedno posvečenih 13 cerkva, še več pa je njegovih kipov in podob.
Pregovor: »Sv. Fabijan in Boštjan sok v drevje poženeta.«
Vir
Če odprete knjigo dr. Nika Kureta Praznično leto Slovencev, boste zvedeli, da po ljudski veri spadajo svetniki, ki so na koledarju med 17. in 25. januarjem, med »sredozimce«. V tem času naj bi zima dosegla sredino svojega »vladanja«. Sredozimci v ožjem pomenu so le trije: sv. Boštjan, sv. Neža in sv. Vincenc. Današnji godovnjak sv. Boštjan je že od nekdaj v družbi s sv. Fabijanom, čeprav svetnika v življenju nista imela nobene zveze. Druži ju le dan smrti ali prenosa v nov grob in skupno češčenje. Oba hkrati kličemo tudi v litanijah vseh svetnikov.
Fabijan je bil papež v letih od 236 do 250. Na Petrovem sedežu je nasledil sv. Antera. Zgodovinar Evzebij pripoveduje, da je namig za njegovo izvolitev prišel iz nebes. Fabijan je bil Rimljan, ki pa je bival na deželi. Ko je rimska krščanska občina pretresala, komu bi zaupala najvišjo službo v Cerkvi, se je prikazal Fabijan. Tedaj je od nekod priletel golob in se mu usedel na glavo. Zbrani, ki so Fabijana poznali kot odličnega kristjana, so v tem videli božji namig in ob živem odobravanju vsega zbora so ga posadili na papeški sedež.
Fabijan je modro vodil Cerkev. Preuredil je cerkveno vodstvo v Rimu. Sedmim diakonom, ki so skrbeli vsak za svoj del mesta, je dal pomočnike (subdiakone). Vsakemu okolišu je določil tudi zapisnikarja (notarja), da je urejal zapiske in zbiral poročila o mučencih. Vseh 14 let, kolikor časa je papež Fabijan vodil Cerkev, je leta uživala mir. Leta 249 pa je zavladal cesar Decij, ki je napredujoče krščanstvo imel za državi nevarno in ga je hotel zatreti. Prva žrtev njegovih proti kristjanom uperjenih zakonov je bil prav papež. Cesar mu je sodil sam 20. januarja 250. »Si ti rimski škof?« ga je vprašal. Ko je papež priznal: »Sem!«, je cesar odločil: »Si bil!« in ga dal usmrtiti. Pokopali so ga v Kalistovih katakombah.
Prav tako redko slišimo ime Fabijan ali (na Primorskem) Fabio (Fabjo), kakor tudi Fabijana.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Izvolili so ga za papeža, čeprav je bil takrat še preprost laik, verjetno ne rimskega rodu, čeprav je živel v mestu. Nasledil je papeža Antera, ki je vodil Cerkev manj kot dva meseca; in imel je srečo, da je živel v mirnih časih pod cesarjema Gordijanom III. (umrl je pri dvajsetih letih) in Filipom, imenovanim Arabec zaradi svojega porekla. To je bilo mirno obdobje, v katerem so leta 248 potekale tudi izjemno slovesna praznovanja tisočletnice mesta Rima.
Papež Fabijan je vzdrževal stike s kristjani v Afriki in na Vzhodu ter se posvetil cerkveni organizaciji v mestu, ki ga je razdelil na sedem ozemeljskih okrožij. Poskrbel je tudi za ureditev krščanskih pokopališč in pokopal papeža Poncijana, ki je bil izgnan na Sardinijo “ad metalla”, torej v rudnike, in tam umrl leta 235. Vsa ta dela so bila mogoča le v časih miru.
Leta 249 pa so Filipa Arabca pri Veroni ubile čete njegovega tekmeca Decija, ki je prevzel oblast s programom notranje okrepitve cesarstva zaradi nevarnosti barbarov, ki so ga ogrožali z mnogih strani. Zanj je okrepitev pomenila tudi vrnitev k starodavni rimski religiji – iz povsem političnih razlogov. Zato je bilo določeno, da morajo vsi podložniki rimskega cesarstva slovesno in javno izpovedati svojo pripadnost tradicionalnemu poganstvu, tako da javno opravijo dejanje čaščenja, ki je v bistvu obsegalo daritev kakšne živali. Kdor je to storil, je prejel libellus, neke vrste potrdilo, da je zvest privrženec starodavnih kultov.
Kdor ni opravil takšne javne daritve, je postal izobčenec, sovražnik države. V Rimu so tri komisije zaporedoma pozivale vse prebivalce k odločitvi, ki je bila za pogane preprosta in naravna, za kristjane pa je daritev žrtve rimskim bogovom pomenila zatajitev edinega Boga Jezusa Kristusa in zavrnitev njegove postave. Kot vedno je bilo odzivov več vrst: nekateri so iz strahu ali koristi popustili in opravili dejanje čaščenja; drugi so iskali vse mogoče izhode, da bi dobili libellus brez zahtevanega kulta; spet drugi – trdni kristjani – so odločno rekli ne, odkrito zavrnili ukaz in se soočili s smrtjo.
Med prvimi, ki so se odrekli daritvi bogovom, je bil papež Fabijan, ki je umrl v ječi Tullianum, vendar ne zaradi nasilne smrti. Domneva se, da so ga tam pustili umreti od lakote in izčrpanosti. Kristjani so ga nato pokopali v pokopališču sv. Kalista ob Apijski cesti in ga častili kot mučenca; napis, ki so ga takrat postavili na njegov grob, se je ohranil do danes.
V milanski škofiji se njegov spomin obhaja 18. januarja.
IT
O njem se v zgodovini bere le malo, vendar je slaven zaradi načina, kako je bil izvoljen za naslednika na sedežu svetega Petra. Ta je ostal prazen po smrti svetega Antera in verniki v Rimu so se zbrali, da bi izvolili novega pastirja. Med njimi je bil tudi Fabijan, ki je bil pravkar prišel s podeželja in si gotovo nikoli ne bi mogel predstavljati, da ga bo Gospod izbral. Verniki so goreče molili in prosili Svetega Duha, naj posreduje, ko se je nenadoma videla izredno bleščeča svetloba, ki je prišla z neba, nato pa se je golob nežno spustil na Fabijanovo glavo.
Božja volja ni mogla biti izražena bolj jasno in le redkokdaj je Sveti Duh tako vidno posegel v izvolitev vrhovnega papeža. Verniki so soglasno izvolili Fabijana za svojega pastirja.
Takrat je divjalo preganjanje kristjanov, pogani pa so svoj bes še posebej obračali proti Fabijanu, ker so verjeli, da bodo otroci popustili, če odstranijo očeta. Res so ga ujeli in ga leta 250 usmrtili; umrl je slavno za Jezusa Kristusa. Verniki pa so ostali trdni v veri in mnogi so po njegovem zgledu prelili svojo kri, raje kot da bi popustili praznim zahtevam svojih preganjalcev.
IT
Fabijan, sin Fabija, je bil leta 236 izvoljen za rimskega škofa kot naslednik Antera. Ob volitvah naj bi se z neba spustil golob in se usedel na njegovo glavo – kar so navzoči razumeli kot jasen Božji znak in ga zato spontano ter soglasno izvolili. Po obdobju preganjanj pod cesarjem Maksiminom je imel sprva neomejene možnosti za opravljanje svojega poslanstva in za utrjevanje Cerkve pod cesarjema Gordijanom in Filipom Arabcem, ter je opisan kot izredno sposoben škof. Spodbujal je razvoj hierarhične cerkvene ureditve tako, da je Rim razdelil na sedem okrožij, ki so jih upravljali diakoni in prav toliko subdiakonov, da je bilo vseh štirinajst mestnih četrti deležnih pastoralne oskrbe; njemu pripisujejo tudi širitev katakomb. Pod njegovim pontifikatom je Cerkev začela natančneje in učinkoviteje voditi svoje zapise, o čemer priča njegova odločitev, da imenuje notarje za beleženje dejanj mučencev.
Umrl je kot ena prvih žrtev preganjanja kristjanov pod cesarjem Decijem. Ciprijan iz Kartagine je rimski skupnosti napisal pismo, v katerem je čestital rimski Cerkvi za mučeniško smrt njenega škofa: po brezhibnem vodenju Cerkve mu je bila zdaj dana častna smrt. Fabijan je bil pokopan v Kalistovih katakombah v Rimu; njegov sarkofag so ponovno odkrili leta 1915, njegova relikvija glave pa se časti v cerkvi San Sebastiano fuori le mura v Rimu, relikvijo pa je nekoč hranila tudi cerkev sv. Štefana v Beckumu pri Münstru v Vestfaliji.
Njegovi atributi so meč in golob. Je zavetnik mesta Selm v Vestfaliji ter lončarjev in livarjev kositra.
DE
Fabijan je nadaljeval skrb svojega predhodnika glede zapisov o mučencih, tako da je notarjem pridružil sedem subdiakonov, da bi jim pomagali pri natančnem sestavljanju poročil o mučencih. Poleg tega se poroča, da je v katakombah postavil več zgradb in razdelil štirinajst mestnih okrožij med sedem diakonov, tako da je imel vsak po dve okrožji, v katerih je skrbel za reveže.
V tistem času je bilo v Rimu 46 duhovnikov, 7 diakonov, 7 subdiakonov, 42 akolitov, 52 izganjalcev, lektorjev in vratarjev ter 1500 vdov in drugih ubogih, ki jih je Cerkev preživljala. Gregorij iz Toursa pripoveduje, da je Fabijan poslal misijonarje v Galijo (Francijo), kjer so ustanovili več škofijskih sedežev. Med temi oznanjevalci je bil tudi Dionizij, ki je kot prvi škof Pariza okoli leta 250 pretrpel mučeniško smrt.
Medtem ko so imeli kristjani pod Fabijanovim pontifikatom več let miru, so pogani medtem enega za drugim umorili pet cesarjev. Leta 249 je postal cesar Decij in z njim je na prestol prišel eden najbesnejših preganjalcev kristjanov. Pod njim je izbruhnilo sedmo preganjanje kristjanov. Kristjane je imel za sovražnike bogov in rimskega imperija.
Da bi obnovil staro malikovalstvo, je poslal deželnim upraviteljem edikt s strogim ukazom, naj z najrazličnejšimi mukami prisilijo vse kristjane k čaščenju bogov. Magistrati so se zato z največjo vnemo lotili iskanja kristjanov in njihovega kaznovanja, če niso hoteli odpasti od vere. Grožnjam so pridružili strašno pripravo mučilnih orodij: meče, ogenj, divje živali, žareče železne stole, mučilne klopi za raztezanje teles in železne kremplje za trganje mesa. Ječe niso več zadoščale, zato so z zaradi vere zaprtimi kristjani napolnili tudi javne zgradbe.
Po vsem rimskem imperiju je divjalo to preganjanje. Mučence so na najbolj nečloveške načine mučili ne zato, da bi jih ubili, temveč da bi zlomili njihovo potrpežljivost in jih prisilili k odpadu. Nešteto mučencev je v vseh delih neizmernega imperija prejelo palmo zmage. Groza, ki je povsod vladala zaradi tega preganjanja, je množice pognala v samote; zapustili so vse, samo da bi rešili svojo vero.
Žal so nekateri tudi odpadli. Nekateri so že ob prvem pozivu hiteli k žrtvenikom, drugi po ujetju, spet drugi so podlegli mučenju, nekateri pa so si od poganskih oblasti kupili potrdila, da so darovali, čeprav v resnici niso darovali bogovom.
Tako je imela Cerkev poleg veselja nad junaštvom tolikih tisočev tudi bolečino zaradi odpada nezvestih kristjanov. Med temi dezerterji so bili žal tudi nekateri duhovniki in celo škofje. V Rimu je preganjanje najprej izbruhnilo z največjo silovitostjo, Fabijan pa je bil ena prvih žrtev. Svoje sveto življenje je sklenil s slavno mučeniško smrtjo leta 250.
DE
O tem papežu je ohranjenih le malo zgodovinskih podatkov. V Rimu je vodil Cerkev od leta 236 do 250 in naj bi mesto razdelil na sedem pastoralnih območij, na čelu vsakega pa je stal diakon.
Med preganjanjem kristjanov pod cesarjem Decijem je bil papež Fabijan obglavljen.
»Sveti Fabijan, naslednik svetega Antera, je zasedel stol svetega Petra leta 236. Evzebij pripoveduje, da je, ko sta se ljudstvo in duhovščina Rima zbrala k volitvi vrhovnega pastirja, nenadoma iz višave priletel golob in se spustil na Fabijanovo glavo, ter da so se zaradi tega čudeža vsi glasovi združili zanj, čeprav prej nihče ni pomislil nanj, ker je bil laik in tujec. Takšen začetek službe predstojnika prve izmed Cerkva je moral nedvomno spremljati izjemne dogodke; toda zgodovina nam jih ni ohranila. Vse, kar vemo o svetem Fabijanu, je, da je šestnajst let vodil Božjo Cerkev, da je poslal svetega Dionizija z drugimi misijonarji v Galijo in da je obsodil Privatusa, škofa iz Lambese, ki je v Afriki širil novo krivoverstvo. Iz svetih Ciprijana in Hieronima izvemo, da je leta 250, med preganjanjem cesarja Decija, končal svoje življenje z mučeniško smrtjo. Prvi ga v pismu svetemu papežu Korneliju, njegovemu nasledniku, imenuje neprekosljivega moža in pravi, da je njegova slavno izbojevana smrt popolnoma ustrezala čistosti in svetosti njegovega življenja.«
Ker se 20. januarja obhaja praznik svetega Fabijana in svetega Sebastijana, sta pogosto upodobljena skupaj. Sveti Fabijan nosi pontifikalna oblačila, v rokah drži meč in ob sebi ima goloba. Lončarji in livarji kositra so ga izbrali za svojega priprošnjika.
DE
Fabijan je izhajal z italijanskega podeželja, njegov oče je bil kmet. S prijatelji je odšel v Rim, da bi si ogledal volitev novega papeža, ki je potekala teden dni po smrti papeža Antera. Med volitvijo se je nad Fabijanom pojavila bela golobica in zaslišal se je glas: »Ti boš posvečen za rimskega škofa.« Ker so vsi v prikazanju golobice prepoznali Božje znamenje, je bil izvoljen za 19. naslednika apostola Petra.
Škof Fabijan je odločil, da se duhovna uprava Rima razdeli na sedem okrožij, za vsako pa je določil enega diakona. Pri tem je imel v mislih skrb za uboge, ki jo je zaupal diakonom. Poskrbel je tudi za njihove bivalne prostore, zavetišča in ustanovil dobrodelne ustanove. V štirinajstih letih svojega delovanja je dal graditi objekte na pokopališčih in razširiti grobišča.
Največje zunanje težave so se nanašale na cerkvene skupnosti v Afriki. Tamkajšnji škofje, ki so se vsako leto zbirali na sinodi, so obsodili škofa Privatusa iz Lambese; proti njegovim zmotam so ostro pisali ne le Damijan iz Kartagine, temveč tudi Fabijan iz Rima, ki ga je odstavil s položaja. Kartagina je imela 30 do 40 tisoč kristjanov. Po smrti Donata je duhovno vodstvo prevzel poznejši svetnik Ciprijan, težave, povezane s svobodo, pa so se nadaljevale zaradi velike navezanosti na zemeljske stvari.
Nekaj podobnega vidimo okoli sebe tudi danes. V času preganjanja je med kristjani več ljubezni, v času svobode pa več nagnjenosti k samoljubju. Svoboda je afriške kristjane, kot pravijo, pogubno vplivala: postali so lakomni, trdi, prihajalo je do mešanih zakonov in do popuščanja morale. Vse to je težilo tudi Fabijanovo srce. Znova si moramo zapomniti, da samo ljubezen dela svetnike, katerim se odpira nebo, in drugače ne more biti.
Septembra 249 je bil za cesarja razglašen Decij, ki si je poleg ustavitve gotskega napredovanja zadal za cilj tudi spremembo nravi. Za največje zlo Rima je imel kristjane kot organizirano skupnost, zato je prepovedal njihova verska shajanja in se najprej usmeril na tiste, ki so jim predsedovali. Senatorja Valerijana je pooblastil za cenzorski urad z nalogo odstraniti krščanske navade. V cesarskem ukazu je bilo zapisano, da morajo vsi, ki so osumljeni krščanstva, z dejanjem izkazati svoje soglasje z bogoslužjem, ki ga priznava cesar. Morali so darovati bogovom in se udeležiti obrednih gostij v njihovo čast. Izvajanje so morale zagotoviti posebne komisije v vsaki občini, ki so nato izdajale potrdila o opravljanju teh poganskih dejanj. Kdor se ni hotel pustiti prisiliti, je izgubil vse, kar je imel. Zato so se komisije še posebej zanimale za tiste, ki so imeli več premoženja in so pomagali drugim.
S tem je pojasnjen tudi nastanek položajev, skozi katere je šlo mnogo svetih mučencev.
Predstojnik, škof Fabijan, je bil zaradi zvestobe svoji službi usmrčen že v prvih dneh, kot pričuje Ciprijan, čeprav ne navaja načina njegove mučeniške smrti. Po izročilu naj bi bil obglavljen z mečem. Glede na oznako v napisu na marmornati plošči »Fabianoe epi MTR« gre za isti slog pisave kot na grobu sv. Poncijana in za priznanje, ki ustreza kanonizaciji mučenca. Posmrtni ostanki sv. Fabijana so bili verjetno v 4. stoletju iz Kalistovih katakomb preneseni pod oltar bazilike sv. Sebastijana, s katerim je bil v litanijah združen v eno prošnjo. Skupni praznik je že leta 354 navedel Filokalov koledar.
CZ
Sveti Fabijan je bil po Liber Pontificalis Rimljan iz rodu gens Favia, sin Fabija.
Cerkveni zgodovinar Evzebij pripoveduje o njegovi izvolitvi:
Fabijan je bil pobožen mož, vendar ob zboru duhovščine, ki se je zbrala, da bi izvolila naslednika svetega Antera, nihče ni pomislil nanj, čeprav so razmišljali o številnih uglednih kandidatih. Tedaj se je z neba spustil golob in se usedel Fabijanu na glavo kot znamenje Svetega Duha. Enotna duhovščina ga je nato postavila na papeški prestol.
Čeprav gre za legendo, zgodba odraža splošno prepričanje, da je bil Fabijan Cerkvi dan kot Božji dar. Bil je izjemen papež, sodobniki, kot je Ciprijan iz Kartagine, pa so o njem govorili z velikim spoštovanjem.
Fabijanov pontifikat je bil – razen na začetku in koncu – obdobje izjemnega miru, blaginje in rasti Cerkve. Po preganjanju pod Maksiminom Tračanom (235–238) so njegovi nasledniki Papien in Balbin (Gordijan I. in II.) ter Gordijan III. (238–244) kristjane pustili pri miru. Filip Arabec (244–249), ki je umoril Gordijana in ga nasledil, je bil nekakšen simpatizer krščanstva, če že ne kristjan. Prav on je imel čast praznovati tisočletnico mesta Rima 21. aprila 248.
Fabijan je bil odločen in daljnoviden administrator. Po Liberijanskem katalogu iz leta 354 je reorganiziral duhovščino in mesto razdelil na sedem cerkvenih okrožij, ki očitno niso temeljila na štirinajstih Avgustovih upravnih regijah. Za vsako okrožje je postavil diakona, ki mu je pomagal subdiakon in šest mlajših pomočnikov. Subdiakoni so morali sodelovati z notarji pri zbiranju mučeniških zapisov. Tako je Fabijan rimski Cerkvi dal trdno, povezano strukturo, prilagojeno njenemu naraščajočemu številu, ter jo organizacijsko okrepil v mirnem času pred Decijevim preganjanjem.
Liberijev katalog dodaja, da je bil odgovoren za številna gradbena dela v katakombah, vključno s širitvijo Kalistovih katakomb, katerih oboki so bili okrašeni s poslikavami. Nad katakombami je bila zgrajena tudi cerkev. Fabijan je poskrbel tudi za prenos posmrtnih ostankov papeža Poncijana in Hipolita iz Sardinije, kjer sta umrla v izgnanstvu, v Rim, kjer sta bila 13. avgusta 236 ali 237 pokopana kot mučenca. To dejanje nakazuje, da je imel vpliv na cesarskem dvoru, saj se posmrtnih ostankov izgnancev ni smelo prenesti brez izrecnega cesarjevega dovoljenja, ki je bilo redko podeljeno.
O Fabijanu je sicer znanega malo, razen da je podpisal sodbo, ko je bil na afriškem koncilu obsojen škof Donat iz Kartagine proti škofu Privatusu iz Lambaesis. Grški teolog Origen je pisal njemu in drugim škofom ter zagovarjal svojo pravovernost, verjetno po obsodbi Demetrija Aleksandrijskega, ki jo je potrdil Poncijan. Fabijan je posvetil tudi Novacijana, ki se je kmalu po njegovi smrti postavil proti njegovemu nasledniku kot protipapež.
V času Poncijanovega pontifikata se je začel večji poudarek na visokem položaju rimskih škofov. Dnevi njihovega nastopa službe so bili uradno zapisani, nastal je seznam z imeni in natančnimi podatki.
Slavni zgodovinar sveti Gregorij iz Toursa trdi, da je Fabijan začel evangelizacijo Galije. To sicer ne drži povsem, saj je Cerkev v Galiji obstajala že prej, vendar je verjetno, da je Fabijan zanjo veliko storil.
Fabijanovo delovanje je nenadoma prekinilo preganjanje, ki ga je sprožil cesar Decij (249–251) v začetku leta 250. Preganjanje je povzročilo množičen beg iz Rima in razcvet puščavniškega življenja, hkrati pa tudi veliko odpadništvo in paniko v Cerkvi, ki se je po dolgem miru uspavala.
Papež je bil aretiran in je bil eden prvih, ki so umrli, najverjetneje v ječi zaradi brutalnega ravnanja, po izročilu pa je bil 20. januarja 250 obglavljen.
Fabijan je bil pokopan v papeški kripti v Kalistovih katakombah; nagrobna plošča z njegovim imenom, naslovom in okrajšavo grške besede »mučenec« je bila tam odkrita leta 1854. Njegove relikvije so pozneje prenesli v cerkev San Sebastiano, kjer je bil leta 1915 prepoznan sarkofag z njegovim imenom.
Svetega Fabijana pogosto upodabljajo z golobom. Njegov god obhajamo skupaj s svetim Sebastijanom 20. januarja; nekoč so ju imeli za brata, čeprav to nista bila.
NO
Fabijan se je rodil leta 200 v Rimu. O njegovem otroštvu in začetku odraslega življenja ne vemo ničesar. Viri pa poročajo o načinu, kako je bil leta 236 izvoljen za papeža.
Fabijan je bil preprost laik, ki je živel v Rimu. Bil je med množico vernikov, zbranih ob volitvah naslednika papeža Antera. Nekega trenutka se je golob spustil in usedel na Fabijanovo glavo. Množica, osupla nad tem znamenjem, je v tem prepoznala Božji poseg in razglasila, da je vreden postati naslednik svetega Petra.
Njegov pontifikat se je tako začel 10. januarja 236. Zaznamovale so ga politične napetosti med različnimi rimskimi cesarji. Ti spori so začasno ustavili preganjanje kristjanov. To obdobje miru je papežu Fabijanu omogočilo, da je v Cerkvi, pretreseni zaradi dolgih let sporov glede nauka, vzpostavil nekaj reda. Fabijan se je izkazal kot zelo dober upravitelj, poln modrosti in izjemne dobrodelnosti. Poleg tega ga imajo za apostola Galije, saj je tja poslal sedem škofov na evangelizacijo.
Žal so se preganjanja kristjanov znova začela konec leta 249, ko je cesar Decij uvedel strožjo politiko do tistih, ki naj bi jim »manjkalo zvestobe« do Rima. Decij je zahteval, da vsaka družina daruje daritve poganskim božanstvom; v zameno bi prejeli nekakšno potrdilo, ki bi dokazovalo njihovo spoštovanje starodavnih kultov in zvestobo Rimu. Veliko kristjanov se je temu popolnoma uprlo, med njimi tudi papež Fabijan. Bil je eden prvih, ki so umrli kot mučenci, 20. januarja 250. Vernikom je uspelo njegovo telo pokopati v papeški kripti katakomb svetega Kalista. Njegov nagrobni napis so tam našli leta 1850. Po njegovi smrti so številne čudeže pripisovali priprošnji svetega Fabijana.
FR
Vsi prevodi so neuradni, za osebno, pastoralno in študijsko rabo.
Prevod in ureditev: svetniki.org. Besedilo nima statusa uradnega cerkvenega prevoda.
Views: 87