“Gospodova molitev 7-8, 28, 31″
“O umiranju“
“O Evharistiji” (Pismo 63)
“Ne vidimo, toda upamo – Iz razprave O potrpežljivosti Št. 13 in 15″
Sv.Ciprijan, škof in mučenec, je bil izredna osebnost v severni Afriki sredi 3. stoletja. Ko je cesar Decij leta 249 začel preganjati kristjane, so poganske množice v Kartagini kričale: »Ciprijana levom!«Ob tem prvem preganjanju se je Ciprijan skril, ker je presodil, da še ni prišel čas za mučeništvo. Iz skrivališča je vodil Cerkev. V enajstem pismu piše: »Spoznati in priznati moramo, da je ta strašna stiska preganjanja, ki je večji del naše črede pokončala in jo še uničuje, prišla zaradi naših grehov, ker ne hodimo po Gospodovi poti in se ne držimo Božjih zapovedi. Naš Gospod je spolnjeval Očetovo voljo, mi pa ne spolnjujemo Božje volje, marveč se pehamo za bogastvom in dobičkom, se vdajamo ošabnosti, se venomer prepiramo; svetu se odpovedujemo le z besedami, ne pa z dejanji.«Potem pa pravi, da to pismo piše zato, ker e mu je Gospod razodel v prikazni in mu rekel: »Prosite in boste prejeli!« Nato je (verjetno Ciprijan) naročil navzočemu ljudstvu (vse se godi v prikazni), naj prosi za neke posameznike.
V prošnji ljudstva pa ni bilo edinosti, »ker se besede in želje niso skladale«. Ciprijan nato pravi: »S tako prošnjo Gospod ni bil zadovoljen, ker je bilo ljudstvo razdvojeno in med brati ni bilo soglasja, čeprav beremo: ‘Množica teh, ki so sprejeli vero, je bila kakor eno srce in ena duša’ in je Gospod sam naročil: ‘To vam naročam, da se ljubite med seboj,’ in zopet: ‘Resnično, povem vam tudi: Če sta dva izmed vas na zemlji soglasna v kateri koli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih.’« Nato zatrdi: »Če bi bili bratje složni kakor ena duša, bi mir po Božjem usmiljenju že davno dosegli.«Ciprijan nato pove, da je sprejel še eno sporočilo v prikazni, da bo preganjanje kmalu pojenjalo: »Naposled je (Gospod) svojemu najnižjemu služabniku, četudi obloženemu s premnogimi grehi, dal v svoji dobroti do nas tole sporočilo: ‘Reci mu (Gospod naroča Božjemu možu, da pove Ciprijanu, op. J. K.), naj bo brez skrbi; ker mir bo prišel, a malo se bo zakasnil, ker jih je še nekaj, ki jih je treba preizkusiti.’« Nato nadaljuje: »Sleherni naj spozna svoje pregrehe in naj vsaj zdaj ‘odloži starega človeka’. Ne glejmo nazaj, kamor nas hudič kliče, marveč naprej, kamor nas Kristus kliče! Svoje oči obračajmo proti nebesom, da nas zemlja ne prevara s svojimi nasladami in vabami! Vsak naj prosi Boga ne le zase, ampak za vse brate, kakor nas je Gospod učil, ko je naročil s skupno molitvijo za vse moliti.«
Sveti Ciprijan – škof in mučenec iz Kartagine goduje 16. septembra.
Vir
Sv. Ciprijan se je rodil okoli leta 200 v Kartagini. Kot sin bogate poganske družine si je pridobil temeljito izobrazbo. Pod vplivom Cecilija, ki je bil duhovnik in njegov prijatelj, je sprejel krščansko vero. Tudi on je postal duhovnik in kmalu je bil izvoljen za škofa v Kartagini.
Po 40-ih letih miru je pod cesarjem Decijem leta 251 izbruhnilo kruto preganjanje kristjanov. Mnogi so odpadli, drugi so kupili potrdilo, da so darovali bogovom, čeprav tega niso storili. Kaj narediti? V tistem času je bilo v navadi samo pri nedeljski maši prejemati obhajilo. Da bi jih bolj okrepil, jih je začel priporočati vsakdanje obhajilo. V razlagi Očenaša, je napisal: “Kristus je kruh življenja, jaz sem živi kruh , ki je prišel iz nebes. Torej mi prosimo, da vsak dan prejmemo kruh, ki je Kristus”. V enem od 65 pisem, pravi: “Od kod naj dobimo moč, da prelijemo svojo kri za Kristusa, če se branimo piti Kristusovo kri? Vojaki Kristusovi pijejo vsak dan kri iz Kristusovega keliha, da morejo tudi sami preliti kri za Kristusa.”
Ciprijan je potrdil svoj nauk z zgledom. Ko je bil sojen, ga je vprašal sodnik: “Si ti Ciprian?” “Da, sem.” “Si bil tem bogoskrunskim ljudem za škofa?” “Da.” “Prevzvišena cesarja sta zapovedala, da daruješ.” “Tega ne storim.” Sodnik: “Premisli!” Ciprijan: “Stori, kar ti je ukazano, v tako pravični reči ni premišljevanja.” Sodba: “Sklene se Ciprijana usmrtiti z mečem” Ciprijan je odgovoril: “Hvala Bogu”. Umrl je leta 258. Moč za tako junaško pričevanje je dobil iz evharistije.
Vir
V sredini tretjega stoletja je pod rimskim cesarjem Decijem potekalo hudo preganjanje kristjanov. Namreč Decij je izdal odlok, da morajo vsi prebivalci cesarstva darovati malikom.
Spis, ki ga je napisal sv. Ciprijan, ki govori O padlih, nam kaže, kako mnogi kristjani niso bili kos tej preizkušnji.
V začetku spisa slavi tiste, ki so ob težki preizkušnji mučenja, ker niso hoteli izdati Jezusa Kristusa, umrli, pa tudi tiste, ki so mučenja prestali in so v občestvu kot živi pričevalci vere. O njih pravi, da so bili zvesti obljubi, ki so jo ob krstu dali Kristusu, zato jih mati Cerkev radostno sprejema v svoje naročje, ko se vračajo kot heroji z boja. Za preganjanje Ciprijan pravi, da je bila to le Božja preizkušnja, da bi zbudila vero, ki je zaspala. Posvetno mišljenje in življenje kristjanov pa tudi mnogih škofov bi si zaslužilo še hujšo kazen. Spomni nas, da je Sveto pismo že zdavnaj napovedovalo kaj pride nad tiste, ki se izneverijo Božjim zapovedim. Vpraša se ali ni mar Gospod napovedal večne kazni tistim, ki ga bodo zatajili in večno plačilo tistim, ki ga bodo priznali.
Dalje opisuje, da so že ob prvih sovražnikovih grožnjah nekateri sami hiteli na forum darovat malikom, s čimer so sami hiteli v duhovno smrt. S tem, pravi Ciprijan, so izdali svojo vero. Spričo tovrstnega dogajanja se Ciprijan sprašuje, s kakšnim izgovorom se bo lahko tak človek, ki je celo sam silil, da bi poginil, opravičil za svoj zločin. Za Ciprijana je nepojmljivo, da je kristjan, ki je pri svojem krstu Kristusu obljubil zvestobo, tako Kristusa zavrgel. Ciprijan tudi opisuje, da so mnogi tudi druge brate in sestre nagovarjali, naj storijo enako in celo, da so mnogi starši k brezbožnemu malikovanju prinašali celo svoje otroke.
Ko je šlo za vprašanje o vrnitvi v občestvo Cerkve teh, ki so Kristusa zatajili in ga zavrgli, je bila sinoda škofov s Ciprijanom na čelu prepričana, da morajo ti, če želijo zopet preiti v občestvo s Cerkvijo, opraviti dolgo pokoro in so šele na smrtni postelji lahko zopet polno sprejeti nazaj. Taka praksa se je mnogim zdela prestroga. Nekaj duhovnikov, ki so nasprotovali Ciprijanu, je to izkoristilo in so padle sprejemali v občestvo brez pokore. Iz njih je leta 251 nastala tudi ločina. Ciprijan je tem takole napisal: Kdor grešnika s priliznjenim laskanjem boža, ga spodbuja h grehu in greha ne zatira, ampak ga goji. Slab je tisti zdravnik, ki gnojno rano prizanesljivo otipava, skriti strup v njej pa pusti. Rano je treba odpreti, prerezati in očistiti gnoj, nato jo ozdraviti s krepkim zdravilom. Naj nepotrpežljiv bolnik še tako javka in kriči, da ga boli; hvaležen bo potem, ko bo čutil, da je ozdravel. Menil je, da bi napačna popustljivost njihov greh še povečala in bi bila prav tako pogubna kakor preganjanje. A vendar, ko je grozilo novo preganjanje, so škofje spokorno prakso omilili. Padlim so podelili spravo in jih sprejeli v občestvo Cerkve. To pa so storili zato, da bi jih pred sovražnikom zavarovali in jih oborožili s Kristusovim telesom in krvjo kakor s ščitom. Ciprijan o tem pravi: Če bi odrekli spravo nam izročenim ovcam in se s človeško trdosrčnostjo uprli Božji očetovski ljubezni, bi jih Gospod terjal iz naših rok.
Mislim, da ni težko videti, kaj nam ima Ciprijan za povedati v današnjem času, ko nismo podvrženi nobenemu preganjanju, hkrati pa je toliko bratov in sester, duhovnikov in škofov takih, ki so padli in izdali Kristusa in ga zavrgli, kljub temu, da so mu pri krstu obljubili zvestobo. Po besedah sv. Justina naj se taki sploh ne imenujejo kristjani, ker kristjani so dobri ljudje, tisti, ki pa ne izpolnjujejo Božjih zapovedi, delajo zlo, zato niso dobri in se ne morejo imenovati kristjani.
Vir
V Kartágini (v današnji Tuniziji), trpljenje svetega Ciprijána, škofa, zelo slavnega po svetosti in nauku, ki je v težkih časih zelo dobro vodil Cerkev. Krepil je pričevalce vere v težavah in za časa cesarjev Valerijána in Galijéna je bil, po hudem izgnanstvu, pred veliko množico ljudi kaznovan od prokonzula z mečem in tako dovršil mučeništvo. Poročajo, da so z njim trpeli še: Krescéncija, Viktor, Rósula in Generális.
Vir
Zavetnik: Častijo ga kot zavetnika proti kugi, ker je v letih kuge (252–254) organiziral strežbo in nego kužnih bolnikov. Obenem velja za zavetnika Severne Afrike.
Sveti Ciprijan goduje 16. septembra skupaj s papežem in mučencem Kornelijem, saj sta njuni življenjski zgodbi tesno povezani. Ne samo da glavi obeh kot relikvijio častijo v Kornelimünstru pri Achnu ter da sta oba umrla 14. septembra, ves čas ju je vezala tudi odkrita naklonjenost in dobro sporazumevanje.
Ime: Njegovo polno ime je Cecilij Ciprijan. Cecilij je moška oblika imena Cecilija, ki izhaja iz pridevnika caecus »slep«. Ciprijan pa je rimsko rodovno ime, ki pomeni »izhajajoč s Cipra«.
Rodil se je okoli leta 200/210, najverjetneje v Kartagini v Tuniziji v Severni Afriki, umrl pa 14. septembra 258 prav tako v Kartagini.
Družina: Ciprijanov priimek (vzdevek) je bil Tascij. Rodil se je v ugledni in premožni poganski družini. Tu je prejel temeljito izobrazbo, v zreli moški dobi pa je postal kristjan.
Službe: Po končanem šolanju je postal priznan učitelj retorike (govorništva) in odvetnik v Kartagini. Po spreobrnjenju je naredil zaobljubo devištva, bil posvečen v duhovnika in izbran za škofa v domačem mestu.
Krst: Pod vplivom prijatelja, svetniškega duhovnika Cecilija, se je spreobrnil in se dal krstiti, najverjetneje o veliki noči 18. aprila 246.
Škofija: Kartagina je bila v Ciprijanovem času prestolnica latinske Afrike, škof v mestu pa je veljal za voditelja severnoafriške Cerkve. Po nekaterih izročilih naj bi bil prvi kartaginski škof Kreskens, učenec apostola Pavla, po drugih pa Epajnet. Ciprijana je krščanska občina za škofa izvolila leta 248. Pod njim je delovalo okoli 150 afriških škofov. Škofe v Kartagini viri omenjajo do začetka drugega tisočletja.
Predhodnik: Donat I.
Naslednik: Carpophorus ali Lucianus.
Dela: Ohranjenih je več kot deset Ciprijanovih spisov in več kot šestdeset pisem, ki so v slovenskem prevodu izšli tik pred drugo vojno. Znan je njegov prvi spis Donatu.
Mučeništvo: V času cesarja Decija se je Ciprijan pred preganjanjem umaknil iz Kartagine, da bi lahko na skrivaj vodil svojo Cerkev; sledilo je izgnanstvo v mestece Kurubis, nato pa dokončna obsodba za časa cesarja Valerijana na smrt z mečem. Ciprijan si je sam zavezal oči in krvniku podaril 25 zlatnikov.
Duhovnost: Bil je ljubezniv, radodaren (velik del premoženja je ob spreobrnitvi razdal), razsoden, obziren in prizanesljiv. Tudi v preganjanjih je znal ostati dostojanstven, miren in odločen, poln ljubezni do Kristusa in Cerkve.
Življenjepis: Njegovo »Življenje in trpljenje« je popisal diakon Poncij.
Upodobitve: Upodabljajo ga v škofovskem ornatu z mečem (ker je bil obglavljen). Njegova atributa sta še knjiga in palma. Pogosto je skupaj s papežem Kornelijem.
Vir
Dragi bratje in sestre, v zaporedju naših katehez o velikih osebnostih starodavne Cerkve prihajamo danes do izjemnega afriškega škofa iz 3. stoletja, sv. Ciprijana, ki »je bil prvi škof, ki je v Afriki dosegel krono mučeništva.« V enaki meri je njegov ugled – kakor pričuje diakon Poncij, ki je prvi opisal njegovo življenje – povezan z njegovo književno ustvarjalnostjo in pastoralno dejavnostjo v trinajstih letih med njegovim spreobrnjenjem in mučeništvom (prim. Vita 19,1; 1,1). Ciprijan se je rodil v Kartagini v bogati poganski družini in se po razpuščeni mladosti pri 35 letih spreobrnil v krščanstvo. Sam pripoveduje o svoji duhovni poti: »Ko sem še bival v temi gluhe noči,” piše nekaj mesecev po krstu, “se mi je zdelo izredno težko in naporno izpolniti tisto, kar mi je ponujala božja dobrotljivost … Vezalo me je mnogo zmot mojega preteklega življenja in nisem verjel, da bi se jih mogel osvoboditi, tako sem podpiral grehote in bil naklonjen svojim slabim željam … Potem pa je prerajajoča voda izmila madeže prejšnjega časa in se je v moje srce od zgoraj vlila luč, ko me je drugo rojstvo prenovilo v povsem novega človeka. Na čudovit način se je tedaj začel razkrajati vsak dvom … Jasno sem razumel, da je bilo posvetno tisto, kar je prej živelo v meni, usužnjenem od grehov mesa, in da je bilo božansko in nebeško, kar je Sveti Duh zdaj porodil v meni« (Donatu 3-4).
Takoj po spreobrnjenju je bil Ciprijan – ne brez zavisti in odpora – izvoljen v duhovniško službo in za škofovsko dostojanstvo. V kratkem obdobju svojega škofovstva se je soočil s prvima preganjanjema, zapovedanima s cesarskim odlokom, Decijevim (250) in Valerijanovim (257-258). Po posebej krutem Decijevem preganjanju se je moral škof odločno zavzeti, da je v krščanski skupnosti obnovil red in disciplino. Mnogo vernikov se je namreč odreklo veri ali pa se vsaj niso ustrezno zadržali pred preizkušnjo. To so bili tako imenovani lapsi – to je padli -, ki so se goreče želeli vrniti v skupnost. Razprava o njihovem ponovnem sprejemu je razdelila kartažanske kristjane na laksiste in rigoriste. Tem težavam je treba dodati še hudo kugo, ki je prizadela Afriko in zastavila stisk polna teološka vprašanja tako znotraj skupnosti kot tudi v soočenju s pogani. Za sklep naj omenimo še nasprotovanja med Ciprijanom in rimskim škofom Štefanom glede veljavnosti krsta, ki ga poganom podelijo krivoverski kristjani.
V teh res težavnih okoliščinah je Ciprijan pokazal izvrstne voditeljske sposobnosti: bil je strog, a ne neprizanesljiv s padlimi, naklanjal jim je možnost odpuščanja po zgledni pokori; pred Rimom je bil trden v obrambi zdravih izročil afriške Cerkve; bil je nadvse človekoljuben in poln pristnega evangeljskega duha, ko je spodbujal kristjane k bratski pomoči poganom v času kuge; znal je ohranjati pravo mero v opominjanju vernikov – preveč zaskrbljenih za življenje in posvetne dobrine -, da njihovo resnično življenje in resnične dobrine niso od tega sveta; bil je nepremakljiv v boju zoper pokvarjene navade in grehe, ki so ogrožali moralno življenje, zlasti skopost. »Tako je preživljal svoje dneve,« pripoveduje diakon Poncij, »ko je iznenada na ukaz prokonzula prišel na njegovo pristavo policijski poveljnik« (Vita 15,1). Tistega dne je bil sveti škof aretiran in se je po kratkem zaslišanju pogumno soočil z mučeništvom sredi svojega ljudstva.
Ciprijan je napisal številke razprave in pisma, vselej povezane s svojo pastirsko službo Ni bil nagnjen k teološki spekulaciji, pisal je predvsem, da bi gradil skupnost in da bi se verniki znali dobro vesti. Dejansko je Cerkev tema, ki mu je daleč najbolj pri srcu. Razlikuje med vidno, hierarhično Cerkvijo in nevidno, mistično Cerkvijo, silovito pa trdi, da je Cerkev ena sama, utemeljena na Petru. Ne utrudi se ponavljati, da se tisti, »ki zapusti Petrov sedež, na katerem je utemeljena Cerkev, vara, če misli, da je ostal v Cerkvi« (Edinost katoliške Cerkve 4). Ciprijan dobro ve in je to izrazil z močnimi besedami, da »zunaj Cerkve ni rešitve« (Pismo 4,4 in 73,21) in da »ne more imeti Boga za Očeta, kdor nima Cerkve za mater« (Edinost katoliške Cerkve 4). Značilnost Cerkve, ki se ji ne moremo odpovedati, je edinost, ki jo ponazarja Kristusova suknja, scela stkana (prav tam 7). O njeni edinosti pravi, da ima svoj temelj v Petru (prav tam 4) in svojo popolno uresničitev v evharistiji (Pismo 63,13). »Samo en Bog je, samo en Kristus,« opominja Ciprijan, »in ena sama je njegova Cerkev, ena sama vera, eno samo krščansko ljudstvo, povezano v trdni edinosti s cementom sloge. In ni mogoče ločiti tega, kar je eno po naravi« (Edinost katoliške Cerkve 23).
Spregovorili smo, kaj misli o Cerkvi, ne smemo pa prezreti niti Ciprijanovega poučevanja o molitvi. Posebej mi je všeč njegova knjiga o očenašu, ki mi je zelo pomagala bolje razumeti in bolje moliti »Gospodovo molitev«. Ciprijan uči, kako se ravno v očenašu kristjan nauči prav moliti; in poudarja, da je ta molitev v množini, »da tisti, ki moli, ne bi molil samo zase. Naša molitev,« tako piše, »je javna in skupnostna. Ko molimo, ne molimo samo za enega, ampak za vse ljudstvo, ker smo z vsem ljudstvom ena sama stvar« (Gospodova molitev 8). Tako prikaže, kako sta osebna in bogoslužna molitev krepko povezani med seboj. Njuna edinost izhaja iz dejstva, da odgovarjata na sámo Božjo besedo. Kristjan ne pravi »Moj oče«, ampak »Oče naš«, in to tudi v skriti kamrici, ker ve, da je na vsakem kraju, v vsaki okoliščini ud enega in istega Telesa.
»Molimo torej, ljubljeni bratje,« piše kartažanski škof, »kakor nas je naučil Bog, Učitelj. Kadar molimo Boga s tem, kar je njegovo, je to zaupna in ponotranjena molitev, ko dvigamo k njegovim ušesom Kristusovo molitev. Naj Oče prepozna besede svojega Sina, ko izrekamo molitev. On, ki biva v notranjosti duha, naj bo navzoč tudi v glasu … Kadar molimo, govorimo in molímo tako, da bomo z redom ohranili mir in zadržanost. Pomislimo, da Bog gleda na nas. Treba je ugajati božjim očem tako z držo telesa kot tudi z barvo glasu … In ko se zberemo z brati in obhajamo božanske daritve z božjim duhovnikom, se moramo spomniti strahospoštovanja in reda, da ne bomo molili sem ter tja v veter z neurejenim glasom niti z bučno gostobesednostjo umazali prošnje, ki jo je treba Bogu priporočiti z zmernostjo, ker Bog ne posluša glasu, ampak srce (non vocis sed cordis auditor est)« (3-4). Gre za besede, ki veljajo še danes in nam pomagajo dobro obhajati sveto bogoslužje.
Gotovo najdemo Ciprijana pri izvirih tistega plodnega teološko-duhovnega izročila, ki v »srcu« vidi privilegirano mesto molitve. Upoštevajoč Sveto pismo in očete je dejansko srce človekova notranjost, kraj, kjer prebiva Bog. V njem se zgodi tisto srečanje, ko Bog spregovori človeku in človek prisluhne Bogu; ko človek govori Bogu in Bog prisluhne človeku; vse to pa znotraj edine Božje Besede. Prav v tem smislu – kot Ciprijanov odmev – Smaragd, opat samostana sv. Mihiela pri Verdunu ob Meusi (Francija) v prvih letih 9. stoletja pričuje, da je molitev »opravilo srca, ne pa ustnic, ker Bog ne gleda na molivčeve besede, ampak na njegovo srce« (Diadem menihov 1).
Predragi, naj bo tudi naše srce »srce poslušalca«, o katerem nam govorijo Sveto pismo (prim. 1 Kr 3,9) in očetje. Tako ga potrebujemo! Samo tako bomo lahko v polnosti izkusili, da je Bog naš Oče in da je Cerkev, sveta Kristusova nevesta, resnično naša mati.
Vir