Rodil se je v kraju Buxentum (danes Policastro Bussentino v Italiji), umrl pa v Rimu leta 236.
Prvi zgodovinsko potrjen škof na Petrovem sedežu od 21. novembra leta 235, do 3. januarja leta 236.
Po izročilih naj bi zbiral spise mučencev in jih shranjeval, za kar je bil tudi mučen.
Anter pomeni “bog vračane ljubezni”.
Vir
V Rimu (na pokopališču Kalista na Apijski cesti), smrt svetega Antéra, papeža, ki je bil, po mučencu Poncijanu, za kratek čas škof. († 3. januar 236)
Vir
Anter, ki je bil po rodu Grk iz južne Italije ali Grčije, je bil prvi zgodovinsko potrjeni nosilec Petrovega sedeža, njegov mandat se je začel 21. novembra 235 kot naslednik Poncijana. Vladal je v času preganjanja kristjanov pod cesarjem Maksiminom Traksom; domnevno je bil usmrčen, ker je dal zbrati in ohraniti zapise o mučencih, vendar je njegovo mučeništvo verjetno legendarno.
Anter je bil prvi od rimskih škofov, pokopan v papeški kripti v Kalistovih katakombah, kjer so leta 1854 ponovno odkrili njegov nagrobnik v grščini.
DE
Anterja, čigar oče Romulus je bil doma iz Grčije, so odlikovale tako visoke vrline in izobraženost, da je bil s splošnim soglasjem duhovnikov in rimskega ljudstva izbran za naslednika papeža Poncijana, ki je svoje življenje žrtvoval kot mučenec na Sardiniji. Sveti Anter je z neutrudno prizadevnostjo zbiral dejanja mučencev in jih v knjigi zapustil potomcem, saj bi bilo, kot je trdil, krivično, če bi spomin na junaške pričevalce z njihovo smrtjo ugasnil v Božji Cerkvi. Tega dela še ni dokončal, ko je bil sam obsojen na smrt leta 238, ko je poganski cesar Maksimin z nezaslišano krutostjo preganjal Jezusove pričevalce, pred sodišče besnih guvernerjev Vitalina in Sabina pa so odvlekli tudi svetega pastirja Anterja. Ker ga z grožnjami ali kaznimi niso mogli prepričati, da bi se odpovedal svoji veri, so ga usmrtili.
Verniki so njegovo truplo v tišini pokopali na Kalistovem cerkvenem dvorišču, pozneje pa so njegove posmrtne ostanke dvignili in pokopali v cerkvi svetega Silvestra na Marsovem polju. Njegov naslednik v papeškem dostojanstvu je bil sveti Fabijan, ki je slovel po svoji svetosti in globoki učenosti.
DE
Anterus je bil po rodu Grk in je umrl mučeniške smrti nekaj tednov po izvolitvi za papeža pod okriljem surovega cesarja Maksimina. Poročajo, da je dal skrbno zbrati zapise mučencev, da bi potomcem posredoval spomin na njihove boje in trpljenje, junaštvo in veličastno zmago. Predvsem po njegovi zaslugi imamo tako podrobna poročila številnih mučencev. V ta namen je imenoval svoje notarje, ki so uporabljali sistem hitrega pisanja, s katerim so lahko zapisovali dogodke in govore.
–
21. novembra 235 je bil za papeža izvoljen sveti Anter, po rodu Grk. Toda že po enem mesecu je 3. januarja 236 postal žrtev norca na cesarskem prestolu, predvsem zato, ker je imel skrbno zbrana poročila o smrti krščanskih mučencev. Zaslepljenega cesarja so zdaj kaznovala nebesa. Na popolnoma enak način, kot je bil po lastni krivdi ubit prejšnji cesar Aleksander Sever, je moral umreti tudi Maksimin. Umorili so ga lastni vojaki, ki so se ga naveličali. Samoumevno je, da je v tem času notranjih pretresov močno trpela tudi Cerkev. Vendar je Božja previdnost krščanstvo zaščitila. –
EN
Papež Antherus (umrl 3. januarja 236) je bil rimski škof od 21. novembra 235 do svoje smrti leta 236. Nasledil je papeža Poncijana, ki je bil skupaj s protipapežem Hipolitom izgnan iz Rima na Sardinijo. Anterus je bil Romulov sin, rojen v kraju Petilia Policastro v Kalabriji. Domnevajo, da je bil grškega porekla, njegovo ime pa lahko nakazuje, da je bil osvobojeni suženj. Postavil je enega škofa, in sicer za mesto Fondi. Nekateri učenjaki menijo, da je bil mučen, ker je ukazal večjo strogost pri iskanju dejanj mučencev, ki so jih natančno zbrali notarji, ki jih je imenoval papež sveti Klemen I. Drugi učenjaki o tem dvomijo in menijo, da je bolj verjetno, da je umrl v nedramatičnih okoliščinah med preganjanjem cesarja Maksimina Tračana. Pokopan je bil v papeški kripti v Kalikstovi katakombi na Apijski cesti v Rimu. Mesto njegovega groba je leta 1854 odkril Giovanni Battista de Rossi, na ozki podolgovati plošči, ki je zapirala njegov grob, pa je bilo vklesanih nekaj razbitih ostankov grškega epitafa; čitljiv je bil le grški izraz za škofa. Njegov pepel so prenesli v cerkev svetega Silvestra v Campus Martius in ga odkrili 17. novembra 1595, ko je papež Klement VIII. obnovil to cerkev. Njegov praznik obeležujemo 3. januarja.
EN
Sveti Anterus je bil grškega rodu in, kot nakazujeta njegovo ime in Liber Pontificalis, Romulov sin.
Potem ko je bil papež Poncijan aretiran in izgnan v gotovo smrt v rudnike na Sardiniji, je 28. septembra 235 odstopil, da bi lahko naslednik čim prej prevzel vodstvo. Anter je bil izbran za Poncijanovega naslednika 21. novembra (?), tik pred njegovo smrtjo.
O Anterovem šesttedenskem pontifikatu, ki je potekal v času ostrega preganjanja cesarja Maksimina Traksa (235-238), ni nič zanesljivega. Za škofijo Fundi (danes Fondi) v Kampaniji je posvetil škofa.
Liber Pontificalis poroča, da je notarjem ukazal, naj zbirajo zgodovine („dejanja“) in relikvije svetnikov ter jih hranijo v cerkvah v scriniumu (valjasta posoda za hranjenje zapisov na papirusu.
Liber Pontificalis navaja tudi, da je doživel mučeništvo pod cesarjem Maksimom, in pogosto ga imajo za mučenca. Vendar je to malo verjetno, saj njegovega imena ni na zgodnjih uradnih seznamih mučencev, Liberijev katalog iz leta 354 pa navaja, da je „zaspal“, kar je izraz, ki ga uporablja za papeže, ki so umrli naravne smrti.
Bil je prvi papež, ki je bil pokopan v papeški kripti v Kalistovih katakombah, kjer so nad njegovim grobom našli velike dele napisa v grških črkah: AntherusEpi[scopus]. Kmalu zatem je bil tam pokopan tudi njegov predhodnik Poncijan. Njegov spominski dan je 3. januar.
NOR