Blažena Marija od Učlovečenja se je kot Barbara Avrillot rodila v Parizu in se komaj šestnajstletna poročila s Petrom Acarie ter imela v zakonu sedem otrok. Že v zakonu je bila obdarjena z mnogimi mističnimi darovi. Zelo si je prizadevala, da bi bosonoge karmeličanke prišle v Francijo. Po moževi smrti je bila tudi sprejeta v njihov samostan. Obdarovana z globokim duhom molitve in silne apostolske gorečnosti je umrla 18. aprila 1618 v samostanu Amiens.
Vir
Rodila se je 1. februarja 1566 v premožni pariški družini Avrillot, ki je v času hugenotskih vojn odločno branila katoliško vero in stranko. To so bili časi verskih bojev med kalvinističnimi hugenoti (protestanti) in katoliško stranko (Ligo). Pri krstu sta ji starša Nicolas in Maria Lhuillier dala ime Barbara in že v prvih letih življenja je doživela veliko hudega, tudi znamenito šentjernejsko noč, ko so katoličani množično napadli hugenote in pokol je samo v Parizu zahteval smrt vsaj 2000 hugenotov.
Njeno otroštvo ni bilo prav srečno tudi zaradi oblastne matere, zato je odrasla v zelo plašno dekletce. S sedmimi leti so jo poslali v samostan, zanjo je skrbela teta Izabela, ki je bila klarisa v samostanu Longchamp. Klarise so kot eden naj strožjih redov živele v kontemplaciji in strogi klavzuri. Vzgoja, ki jo je Barbara prejela v samostanu je zelo vplivala na njeno nadaljnje življenje. Tu se je naučila brati in moliti, ob meditaciji klaris pa je začela globoko spoznavati krščanske resnice in je vedno globlje doživljala krščanstvo. Na prvo obhajilo se je zelo dobro pripravljala in z 12 leti je bilo to zanjo eno najlepših doživetij, ki ga ni nikoli pozabila. V samostanu ji je bilo zelo lepo, tu je zaživela novo življenje in zato bi najraje postala redovnica. Toda njeni starši so imeli z njo drugačne načrte. Mati ji je našla bogatega ženina in stara šestnajst let se je morala poročiti s Pierrom Acarie iz imenitne družine in svetovalcem na kraljevemu dvoru. Živela sta v Parizu in v prvih letih zakona so se jima rodili trije otroci. Barbara je skrbela zanje, jih vzgajala v krščanskem nauku, in preživljala svoje dni v tem svetu pariških imenitnežev. Leta 1587 je nekje prebrala stavek: »Preveč požrešen je tisti, ki mu Bog ni dovolj.« Ob tem je popolnoma spremenila svoje življenje. Bog je postal njeno vodilo in spoznala je, da ni dovolj, da se predaja prijetnim čustvom, ampak mora tudi nekaj narediti. Ko svoj čas posvetiš Bogu to ne pomeni, da lahko živiš v brezdelju, ampak je treba misliti tudi na druge. Tako se je posvetila delu za bližnjega. Kasneje sta imela z možem še tri otroke. Ob obleganju Pariza leta 1590 je na ulici delila ubogim kruh in pomagala ranjenim in bolnim v bolnišnici St. Gervais. V tem času ji je Bog v tamkajšnji cerkvi tudi podelil prvo videnje in takrat je mislila, da bo ‘umrla od sladkosti’. Kmalu pa je družino Acarie čakala prva resnejša preizkušnja. V vojni je zmagal Henrik IV, Liga je bila poražena, mož se je moral umakniti na podeželje in družina je izgubila večino premoženja. Barbara je vse otroke spravila k sorodnici, sicer ne bi imeli niti za hrano. Tudi sama se je težko preživljala in morala je prodati tudi svoje osebne stvari, da je imela za hrano. Ko se je kasneje stanje izboljšalo in se je mož vrnil, se je družina ponovno zbrala, in Barbara je še bolj skrbela za socialno ogrožene. K njej so se hodili posvetovati številni imenitni ljudje, iz zdravstva, sociale, … njihova hiša je bila vedno polna. V vsem tem času je bila tudi vzorna mati in žena. Nad vse je ljubila Boga in govorila. »Da bomo vredni Božjega prijateljstva in bližine, se moramo osvoboditi vseh drugih stvari in se popolnoma podrediti njegovi volji.« V tem je bilo vse njeno življenje, zato je bilo tako polno dobrih del,m v sveto in v samostanu. Zdaj je v praksi zaživela tisto, česar se je naučila v samostanu. Pri tem ji je veliko pomagal tudi sv. Frančišek Saleški, ki jo je duhovno vodil. V jeseni 1601 je prebirala spise sv. Terezije Avilske, ki so se je tako močno dotaknili, da se je odločila, da bo redovno prenovo samostanskega življenja uvedla tudi v Franciji. Začela je zbirati kandidatke za tak način samostanskega življenja, dobila tudi pisno dovoljenje papeža Klemena VIII. in tako je 13. decembra 1603 dala zgraditi v Parizu prvi samostan bosonogih karmeličank. Duhovno jih je vodil njen bratranec in kasneje kardinal Peter de Berulle. Barbara si je prizadevala, da je odprla še samostane v Pontoiseju, Dijonu in Amiensu. To ji je tudi uspelo in med bosonoge karmeličanke so stopile tudi tri njene hčerke, ena od njih – Margareta je imela komaj 15 let.
Leta 1613 je zbolel njen mož. Vse dni njegove bolezni je skrbela zanj in se ni premaknila od njegove postelje. Ko je umrl, je prosila za razsvetljenje od zgoraj, in dobila v videnju potrditev, da je bil rešen. Zdaj je bila svobodna vseh vezi tega sveta in lahko je izpolnila svojo mladostno željo in stopila v Karmel in postala karmeličanka. Številni samostani so želeli, da vstopi k njim, ona pa je izbrala najskromnejšega v Amiensu. 7 aprila 1614 je oblekla redovniško obleko in izbrala ime Marija od Učlovečenja. Na lastno prošnjo je bila sprejeta kot preprosta ‘spreobrnjenka’, na razpolago vsem sestram, vedno je bila pripravljena opravljati vsa dela, pomagati v kuhinji, skrbela in stregla je tudi sestram, ki so bile bolne. Zelo ji je bilo pri srcu redovno uboštvo. Čeprav jo je Bog obdaril s številnimi darovi, je ostala ponižna, preprosta, prepričana, da je opravljanje navadnih vsakdanjih opravil najboljša pot k Bogu. Obdarovana z globokim duhom molitve je bila tudi polna silne apostolske gorečnosti. Zlasti med molitvijo je imela številna mistična doživetja. Iz zdravstvenih razlogov so jo leta 1616 premestili v samostan Pontoisse, kjer je po hudi bolezni je 18. aprila 1618 dotrpela in umrla. 5. junija 1791 jo je papež Pij VI. proglasil za blaženo. Ni zapustila nobenega spisa, samo nekaj pisem, bila pa je živa knjiga popolne ljubezni do Boga in bližnjega. Njen življenjepisec dr. Duval jo je nekoč srečal in o tem zapisal: »Njen obraz je bil tako svetel in bleščeč, da sem skoraj oslepel.« Žarela je od ognja ljubezni, ki jo je izgorevala. To lahko razume samo tisti, ki doume veličino ljubezni. V zgodovini mistike jo uvrščajo med velike mistične duše. Najodličnejše osebnosti njenega časa so jo cenile, zelo jo je občudoval zaradi njenih kreposti sv. Frančišek Saleški. V karmeličanskih samostanih se je lahko v bogoslužju spominjajo 18. aprila.
Vir
V Pontoise-u [pontuáju] (pri Parizu, v Franciji), blažena Marija od Učlovečenja (Barbara) Avrillot [avrijó], ki je kot preizkušena mati in zelo pobožna žena, vpeljala Karmel v Franciji in ustanovila pet samostanov, dokler ni njen mož umrl. Potem se je sama zaobljubila redovnemu življenju.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Views: 97
»Kateri Tekakwitha se je rodila v današnji zvezni državi New York leta 1656 očetu Mohavku in materi Christian Algonquin, ki ji posredovala smisel za živega Boga.« S temi besedami je sveti oče začel v angleščini predstavitev prve indijanske svetnice ter v francoščini pojasnil: »Pri Kateri naredi na nas poseben vtis, kako je v njenem življenju delovala božja milost in sicer brez kakšne zunanje pomoči ter kako se je pogumno odločila za poklicanost, ki je za njeno kulturo zelo nenavadna.« Papež je predstavitev zaključil s prošnjo: »Sveta Kateri, zavetnica Kanade ter prva indijanka svetnica, izročamo ti prenovo vere med ‘prvotnimi ljudstvi’ ter v vsej Severni Ameriki. Bog blagoslovi ‘prvotna ljudstva’.
Med revolucijo na Madagaskarju je bil ubit Luciano Botovasoa, član frančiškanskega tretjega reda, ki je med preganjanji Cerkve ostal blizu francoskim misijonarjem. Beatificiran je bil na Madagaskarju 15. aprila 2018.