sveti Hermenegild – kraljevič in mučenec

HermengildHermenegildov oče Leo­vigild, mogočni kralj Vizigotov, je bil arijanec.So pa vizigotski arijanci dotlej mirno živeli sredi katoličanov in se počasi že nagibali h krščanstvu. Nesreča pa je hotela, da se je Leogivild drugič poročil z zagrizeno arijanko Gosvinto, ki je smrtno sovražila katoličane in je hotela obnoviti nekdanjo popolno oblast arijancev v deželi. S tem pa je v državi in domači družini zanetila velik nemir. Mladi Hermenegild se je, tudi na očetovo prigovarjanje, leta 579 poročil s sorodnico svoje mačehe Ingundo, ki pa je bila katoličanka. Gosvinta je od svoje snahe seveda zahtevala, da sprejme arijansko vero. Načelna Ingunda pa svoje vere zaradi trenutnih koristi ni hotela zatajiti. To je seveda v kraljici povzročilo odkrit odpor do nje in preganjanje. Ker se je želel izogniti prepirom in napetostim, je kralj sinu Hermenegildu prepustil upravo province Betike z glavnim mestom Sevillo, kamor sta se mlada zakonca preselila. V deželi, ki je bila večinoma katoliška, je imel velik vpliv seviljski škof in Hermenegildov stric po materini strani, sv. Leander. V njem je njegova žena Ingunda našla zaupnega prijatelja in z njegovo podporo se ji je posrečilo, da je moža spreobrnila h katoliški veri. Ta se je leta 580 za vedno in premišljeno javno odpovedal ariani­zmu. Leovigild je sina poklical na pogovor v Toledo, kamor pa zaradi mačehe in njenega vpliva ni hotel. Na stran kraljeviča so se postavili katoličani, sosedje Suevi in Bizantinci. Nastal je pravi politični spor, v katerem pa je kralj podkupil poveljnika Bizantincev in prisili Sueve, da se niso vmešavali, nato pa zahteval od sina, da se vrne k arijanski državni veri, sicer ga bo k temu prisili z vojsko. Grozil mu je, da mu bo odvzel naslov, zemljo in celo ženo. Hermenegild pa se ni dal prepričati. Njegov odgovor očetu je bil, da raje izgubi posvetno krono kot krono Jezusa Kristusa. Nastali so pravi verski boji, v katerih se je Hermenegild sprva dobro branil, kasneje pa opešal. Ko je oče zasedel Sevillo, se je zatekel v Kordobo. Tu mu je prišel naproti brat Rekared, ki mu je obljubil očetovo odpuščanje. Hermenegild, ki si ni želel bratomorne vojne, se je očetu vdal, vendar pa je vztrajal pri katoliški veri. Oče ga je zato vrgel v ječo, kjer ga je celo leto pustil koprneti. Mačeha in arijanski škofje so ga na vse pretege poskušali omehčati. Usoden dogodek se je zgodil za veliko noč leta 585, ko iz rok arijanskega škofa ni sprejel obhajila. Ker ga je odklonil, mu je poveljnik Sisbert s sekiro odsekal glavo. Njegova mučeniška smrt pa je kmalu obrodila dobre sadove, saj je leta 589 vsa dežela, z novim kraljem Rekaredom vred, mirno sprejela katolištvo.
Ime: Izhaja iz nemščine, pomeni pa »dar boga Hirmina«.
Rodil se je v 6. stoletju v Španiji, umrl pa 13. aprila 585 v Tarragoni, prav tako v Španiji.
Družina: Bil je sin mogočnega zahodnogotskega kralja Leovigilda in njegove prve žene, katoličanke Teodozije.
Zavetnik:Velja za zavetnika proti suši, poplavam, nevihtam; je tudi zavetnik konvertitov, spreobrnjencev.
Upodobitve: Upodabljajo ga v knežjem oblačilu s palmo in sekiro kot simbolom njegovega mučeništva. Včasih nosi tudi vojaško obleko. Upodabljajo ga tudi z verigami, običajno pa poleg njega stoji arijanski škof, držeč v roki hostijo, ki jo je mučenec odklonil.
Beatifikacija: Njegovo češčenje so širili predvsem jezuiti. Za Španijo je bilo potrjeno leta 1586, za celotno Cerkev pa leta 1636. Časti ga tudi vzhodna Cerkev.
Goduje: 13. aprila.
Vir

V Tarragóni (na Španskem), sveti Hermenegíld, mučenec, ki je bil sin Leovigílda Vizigotskega, arijanskega kralja, katerega je sveti Leánder škof spreobrnil h katoliški veri. Ker ni soglašal z očetovim ukazom, je bil zaprt v ječo. Ker ni hotel sprejeti obhajilo na velikonočni praznik od arijanskega škofa, je bil umorjen s sekiro.
Vir

V vsej njeni več kot dvatisočletni zgodovini je bilo za Cerkev pogubno, če je bila povezana s svetno oblastjo. Tako je bilo tudi proti koncu 6. stoletja v Španiji, kjer so tedaj živeli Vizigoti. Ti so se oklepali arijanske krive vere in jo hoteli z orožjem vsiliti še drugim. Kot žrtev tega nasilja je padel kraljevič Hermenegild in prav njegova mučeniška smrt je omogočila in pospešila prehod arijanskih Vizigotov v katoliško vero in s tem Vizigote spremenila v enoten španski narod.
Vizigotski kralj Leovigild je bil od leta 573 edini gospodar v državi. Njegova nesreča je bila, da se je drugič oženil z zagrizeno arijanko Gosvinto, ki je smrtno sovražila katoličane. Dotlej so arijanski Vizigoti mirno živeli sredi katoličanov in čedalje bolj spoštovali moč in lepoto njihove vere. Gosvinta pa je hotela obnoviti v državi nekdanjo popolno oblast arijancev in s tem zanetila nemir. Kralj je bil premalo odločen, da bi jo ustavil. Njegova prva žena je bila katoličanka in rodila mu je dva sina, Hermenegilda in Rekareda, ki ju mačeha Gosvinta ni marala. Kralj je njeno sovraštvo hotel pogasiti s tem, da je Hermenigildu za ženo izbral Ingundo, Gosvintino sorodnico. Gosvinta je od snahe zahtevala, da mora prestopiti v arijansko vero, kar pa je ta odklonila. Kralj Leovigild je Hermenegildu prepustil upravo pokrajine z glavnim mesto Sevillo, kamor sta se mlada zakonca preselila.
V tej pokrajini je bilo mnogo katoličanov in katoliške vere se je oklenil tudi Hermenegild. Oče ga je zaradi tega klical na zagovor v Toledo. Hermenegild ni šel, ker je imela prvo besedo Gosvinta. Katoličani so odločno stopili na Hermenegildovo stran. Pod vplivom žene Gosvinte je oče od njega zahteval, naj se vrne k arijanski veri, sicer ga bo k temu prisilil z vojsko. Hermenegild je vztrajal pri obrambi katoliške vere kaki dve leti, potem je njegova moč opešala.
Ko je oče zasedel Sevillo, se je umaknil v Kordovo. Tam ga je obiskal brat Rekared in mu obljubil očetovo odpuščanje. Hermenegild se je vdal, da prepreči bratomorno klanje, vendar pa je vztrajal v katoliški veri. Oče ga je zato vrgel v ječo, kjer so z njim grdo ravnali. Za veliko noč leta 585 mu je arijanski škof prinesel obhajilo. Če bi ga Hermenegild sprejel, bi bilo to znamenje vrnitve v arijanstvo. Kraljevič pa ga je odklonil in zato mu je poveljnik Sisbert s sekiro odsekal glavo. Nikoli se ni pojasnilo, kdo je dal Sisbertu naročilo za ta umor. Kraljeva družina za to dejanje ni hotela prevzeti odgovornosti.
Sinova smrt je kralja zelo pretresla. Umrl je že naslednje leto in pred smrtjo je sina Rekareda, svojega naslednika, izročil v skrb sv. Leandru, seviljskemu nadškofu. Viri poročajo, da je Sisbert umrl ‘najsramotnejše smrti’, kakšne, ni povedano. Oče Leovigild je bil smrti sina Hermenegilda kriv le posredno, ker je bil preveč popustjiv omahljivec.
Hermenegildov brat in novi kralj Rekared se je tako sporazumel s škofom sv. Leandrom. Sam je sprejel katoliško vero, za katero je brat dal življenje, in do leta 589 je vsa vizigotska država prešla v katoliško vero ter v njej vztrajala. Mučeništvo sv. Hermenegilda je prineslo novi državi, ki se poslej imenuje španska, verski mir. Svetega Hermenegilda upodabljajo s kraljevskimi znamenji, z verigami in s sekiro.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 71

blažena Janez Lockwood in Edvard Catherick – duhovnika in mučenca

V Yorku (na Angleškem), blažena: Janez Lockwood [lokvúd] in Edvard Catherick [keterik], duhovnika in mučenca pod kraljem Karlom I., od katerih je prvi, pri sedeminosemdesetih letih, že dvakrat ušel smrtni obsodbi zaradi duhovništva. Hotel je iti v trpljenje pred mlajšim in prizadetim tovarišem, da bi ga izzval za slavno mučeništvo.
Vir

Views: 0

blaženi Serafino Morazzone – duhovnik

Serafino MorazzoneSerafino Morazzone se je rodil leta 1747 v Milanu in bil 49 let župnik v kraju Lecco. Že ob svoji smrti je slovel po svetosti. Znani italijanski pisatelj Alessandro Manzoni je Morazzoneja, ki ga je osebno poznal, želel upodobiti v svoji sloviti knjigi Zaročenca. Takole ga oriše: ”Bil je pobožen v vseh svojih mislih, vseh svojih besedah, v vseh svojih dejanjih: goreča ljubezen do Boga in do ljudi je bila njegovo običajno čustvo. Bil je globoko ponižen, ne da se tega zavedal.”
Vir

Serafina Morazzoneja so zaznamovale molitev, ponižnost in predanost. Vedno je živel skromno, bil pa je tudi zelo strog. O njem se je širila slava, da je moder in usmiljen spovednik, kar je privlačilo množice preprostih in izobraženih ljudi.
Vir

Views: 2

blažena Ida iz Boulogne – grofica in vdova

blažena Ida - grofica in vdovaV samostanu Svete Device Marije (blizu Wasta, v pokrajini Boulogne [bulónj] v Franciji), blažena Ida, ki je, kot vdova po Evstáhiju, grofu v Boulogni [bulónji], blestela po radodarnosti do ubogih in po gorečnosti za lepoto božje hiše.
Vir

Views: 10

sveti Martin I. – papež in mučenec

sveti Martin I. - papež in mučenecMartina, ki je bil doma iz Umbrije, so leta 649 izvolili za papeža. Ker so to storili brez potrditve cesarja Konstantina II., je to dejanje cesarja močno razjezilo. Ko pa je papež Martin na sinodi v Lateranu zavrnil zmoto monoteletizma, ki jo je podpiral tudi cesar, ga je ta ukazal prijeti. Papeža so prijeli, odpeljali v Carigrad in obsodili zaradi veleizdaje. Izgnali so ga na polotok Krim, kjer je čez dve leti tudi umrl.
Vir

Božjo cerkev je vodil od leta 649 do 656, goduje pa po prenovljenem koledarju 13. aprila.
Sveti Martin, papež, se je rodil v kraju Todi, v Umbriji. Vpisal se je med rimske klerike, leta 649 pa bil izbran za papeža. Bil je človek energičnega značaja, pred izvolitvijo za papeža je bil nekaj časa apokrizijar, poslanec v Carigradu. Takoj po izvolitvi za papeža, v oktobru leta 649, je sklical dobro obiskani Lateranski koncil. Pri njegovi izvedbi so dejavno sodelovali palestinski škof Štefan iz Dora ter številni grški menihi. Po predhodnih posvetovanjih je pri petih zasedanjih obsojen monoteletski nauk, ki je učil, da je v Kristusu samo ena volja. V veroizpovedi in v 20 kanonih je razvit nauk o dveh voljah in osebah v Kristusu, ki odgovarjajo njegovi božanski in človeški naravi. Papež Martin I. si je z neutrudno gorečnostjo prizadeval , da bi bili povsod sprejeti sklepi te pomembne sinode, ki je na Zahodu hitro pridobila na ugledu. S tem je prišel navzkriž s cerkveno politiko cesarja Konstantina II., ki je bil vnuk cesarja Heraklija, vladal pa je bizantinskemu cesarstvu med leti 641 in 668. Še v času zasedanja Lateranskega koncila je bizantinski namestnik Olimpij poskusil zajeti papeža, ki ga je imel za nezakonito izvoljenega, ker ni zaprosil za potrditev svoje izvolitve. Svojega načrta pa ni izpolnil, ker naj bi bil prestrašen z nekim čudežem. Tedaj se je spravil s papežem. Papež Martin I. je bil v sporazumu z Olimpijem, ko se je ta na čelu svojih čet razglasil za neodvisnega od bizantinskega cesarstva. Šele po njegovi smrti, ko je prišel na oblast novi namestnik Kalliopa in z veliko vojsko krenil proti Rimu,  da po uporu ponovno vzpostavi cesarsko oblast, se je cesarjevo navodilo lahko izpolnilo.
Bolni papež je 17. junija 653 zaman zaprosil zavetja v svoji škofijski cerkvi, ker je bil ujet in odpeljan na otok Naxos, kasneje pa v Carigrad. Tu so z njim ravnali na najsramotnejše načine. Glede na to, da je bil papež dlje časa v sporazumu z upornikom Olimpijem, je bil proti njemu sprožen postopek, kakor proti veleizdajalcu. Papežev poskus, da bi se na sodnem procesu spregovorilo tudi o verskih vprašanjih je bil grobo zatrt. Govorili so mu: “Ne izjavljaj sedaj stvari, ki se tičejo vere, ker te tukaj zaslišujemo zaradi veleizdaje.” Neposredno po tem so mu izrekli smrtno kazen. V sodno dvorano so vdrli biriči, mu slekli pontifikalna oblačila, okoli vratu pa so ga vkovali v železo. Napol golega so vlekli po ulicah mesta, dokler ga niso odpeljali v Diomedovo temnico. Papež se je komaj mogel vzpenjati po strmih stopnicah, ki so vodile v temnico. Tu je dočakal pomilostitev od smrtne kazni, ki jo je od cesarja izprosil umirajoči patriarh Pavel. Martin I. bi takrat raje umrl, da bi se osvobodil težkih muk in ponižanja. Vseeno pa ga vse te muke niso mogle zlomiti.
17.marca leta 654 je bil odpeljan v izgnanstvo v Kerson na Črnem morju, kjer ga je 16. septembra 655 ali pa morda 13. aprila leta 656 smrt osvobodila trpljenja. Cerkev ga časti kot mučenca. Vzhodna Cerkev slavi njegov god 13. aprila, sedaj pa na isti dan tudi zahodna.
Malo pred smrtjo je Martin I. v svoji zapuščenosti na robu tedanjega civiliziranega sveta na polotoku Krimu bridko potožil v nekem pismu: “Čudil sem se in se še čudim nad ravnodušno neusmiljenostjo vseh tistih, ki so mi nekoč pripadali in mojim prijateljem in bližnjim, ki so me v moji nesreči popolnoma pozabili, ter jih sploh ne zanima več ali sem še živ ali nisem.” Papež je zlasti trpel, ker ga je tudi rimski kler pustil popolnoma na cedilu. Ta kler je pokleknil pred državno oblastjo in zaradi cesarskega pritiska še za časa njegovega življenja izbral novega papeža Evgena I.

Ko opazujemo svetnike in njihovo popolno usmerjenost h Gospodu, tudi tedaj, ko je bilo to težko in, ko je izgledalo, da so sami in zapuščeni, si prikličimo v spomin besede preroka Joela: “Tudi zdaj, govori GOSPOD, se obrnite k meni z vsem svojim srcem, s postom, z jokom in žalovanjem; pretrgajte svoja srca, ne svojih oblačil. Vrnite se h GOSPODU svojemu Bogu, kajti milostljiv je in usmiljen, počasen v jezi in bogat v dobroti in se kesa hudega.” (Jl 2,12-13).

Sveti Martin I. ter vsi ostali svetniki niso bili v Božjih rokah samo pasivno orodje, marveč so s svobodno sprejeto vero in poslušnostjo sodelovali pri odrešenju človeštva.
Vir

V času, ko je Martin še deloval v Carigradu, je cesar Konstans II. izdal dekret Typos, s katerim je prepovedal vsako obravnavanje vprašanja o eni ali dveh voljah v Kristusu. S tem se je postavil na stran krivovercev, zato je Martin, ko je bil izvoljen za papeža, pretrgal z dotedanjo tradicijo in ni zaprosil za cesarjevo potrditev. To in pa sklic sinode vzhodnih škofov v lateranski baziliki, ki je odločno zavrgla vse cesarske verske odloke, je papežu nakopala cesarjevo jezo in maščevanje. Dal ga je prijeti, mučiti in izgnati. Zaradi smrti, ki je nastopila kot posledica tega hudega trpljenja, ga prištevamo med mučence.
Ime: Izhaja iz latinskega imena Martinus, to pa je izpeljanka iz Martius ali Marcialis, ki pomeni »Martov, pripadajoč bogu vojskovanja Martu«.
Rodil se je okoli leta 600 v mestu Todi v Umbriji v Italiji, umrl pa 16. septembra 655 v Hersonu na polotoku Krim v Ukrajini.
Družina: Bil naj bi plemenitega rodu, odličen študent, kaj več pa o njegovi mladosti ne vemo.
Sodobniki: cesarja Konstantin III. in Konstans II., sv. Maksim Spoznavalec.
Služba: V Rimu je slovel kot kreposten in učen duhovnik, zato ga je papež Teodor poslal za svojega apokriziarija (nuncija) v Carigrad.
Pontifikat: 21. julija 649 je postal 74. papež in to ostal kljub temu, da je polovico svojega pontifikata preživel v izgnanstvu.
Prednik: Teodor I. (642–649).
Naslednik: sv. Evgen I. (654–657).
Kreposti: Bil je znan po svoji dobrodelnosti, skrbi za uboge in ponižnosti.
Krivoverstvo:Boril se je proti monoteletizmu, ki je učil, da je v Kristusu samo ena volja, božja, človeška pa ne. Poleg tega je odločno nastopil proti cezaropapizmu, ko so cesarji s svojimi odloki samovoljno posegali v izrazito verska vprašanja.
Obtožba: Obtožili so ga veleizdaje, da se je polastil rimske škofije, sprejel krivoverske nauke in pošiljal denar Saracenom in tako sodeloval z muslimani.
Izgnanstvo: Odpeljali so ga v Carigrad, ga tam zaprli v ječo, javno sramotili, mučili in poniževali. Kasneje so ga odpeljali v Herson na Krim, kjer je v nekaj mesecih shiral zaradi lakote in posledic prestanega mučenja.
Dela: Ohranjenih je sedemnajst njegovih pisem, v katerih večkrat potoži nad prijatelji, ki mu niso stali ob strani.
Zavetnik: Nima posebnega patronata.
Upodobitve: Več njegovih upodobitev je na Zahodu. Največkrat je upodobljen kot papež s tiaro, z denarjem ob sebi ali v zaporniški celici.
Grob: Najprej so ga pokopali v Hersonu v Marijini cerkvi Blaherne, kasneje so relikvije prepeljali v Carigrad, od tam pa v Rim, v cerkev svetega Silvestra in Martina.
Goduje: 13. (ponekod tudi 14.) aprila, prej pa 12. novembra.
Vir

– Sveti Martin I., papež in mučenec, ki je na Lateranski sinodi obsodil monoteletsko herezijo. Potem ga je, na ukaz cesarja Konstantina II., v lateranski baziliki napadel eksarh Kallíopa. Bil je iztrgan iz svojega sedeža in pripeljan v Carigrad, kjer je ležal v zelo tesni ječi, slednjič je bil izgnan v mesto Chersonnés na Krimu, kjer je, po približno dveh letih, dosegel konec težav in večni venec.
– Rojstni dan za nebesa svetega Martina, papeža in mučenca, ki ga je dal zaradi katoliške vere cesar Konstantin, krivoverec, v cerkvi zgrabiti in prepeljati v Carigrad. Nato je bil pregnan v Chersonnés, v provinco Lízije, in je tam dokončal življenje, slaven zaradi mnogih znamenj kreposti do današnjega dne.
Vir

Views: 32