Imena: Demetrija, Demetrij, Dimitrij, Demeter, Demitrij, Demko, Demo, Mitja, Mitjan, Mito, Dimitra, Dimitrija, …
Demetrija (Dimitrija) iz Soluna so že zgodaj častili na Vzhodu in na Zahodu. Njegovo ime je celo v mašnem kanonu vzhodne Cerkve, ki obhaja god »velikega mučenca« 26. oktobra. Samo v Grčiji mu je bilo posvečeno več kot dvesto cerkva. Njegovo češčenje je močno razširjeno tudi med pravoslavnimi Slovani.
Nekateri domnevajo, da gre za dva svetnika z istim imenom, izmed katerih je prvi umrl mučeniške smrti v Sirmiju (Sremska Mitrovica), drugi v Solunu.
Verjetnejša je domneva, da gre za istega mučenca, ki so ga verjetno mučili okoli leta 304 za vlade cesarja Maksencija v Sirmiumu, od koder je njegovo češčenje prišlo v Solun. Tu so mu že v 5. stoletju postavili veličastno baziliko, ki so jo pozneje večkrat obnovili. Tako je Solun postal središče češčenja tega svetnika, h kateremu se je ljudstvu zatekalo kot priprošnjiku zoper sovražne napade in zoper vse vsakdanje stiske in nadloge. Križarjem je bil priprošnjik v boju z neverniki.
Njegov grob v Solunu je bil zlasti v srednjem veku cilj številnih romarjev, ki so se od tam vračali s posodicami zdravilnega olja. Še dandanašnji je svetnikov god največji praznik v Solunu, ki ga obhajajo z veliko slovesnostjo. Pomemben kulturno-zgodovinski vir je zbirka čudežev, ki jih pripisujejo temu svetniku. Okrog njega se je spletlo tudi veliko legend, v katerih nastopa kot visok častnik rimske vojske, v drugih spet kot prokonzul v Ahaji (Grčija). Po nekaterih poročilih je bil diakon. Legendam ustrezno ga tudi upodabljajo kot rimskega častnika s kopjem ali sulico, s ščitom in s petimi vrtnicami v križu.
Zgodnjekrščanski relief, verjetno iz Hagie Sofie v Carigradu, kaže svetnika kot mladeniča v dolgi obleki, pred prsmi drži križ in obdaja ga nebeški sij. Pogosto so ga v vzhodni Cerkvi upodabljali skupaj s sv. Jurijem in z drugimi tako imenovanimi »svetniki na konjih«.
Goduje 9. aprila, pri pravoslavnih kristjanih pa 26. oktobra.
Vir

Sveti Dimitrij Solunski Mirotočivi (grško: Άγιος Δημήτριος της Θεσσαλονίκης) je bil krščanski mučenec, za katerega vemo, da je živel v Solunu, v začetku 4.stoletja. Med srednjim vekom, je bil sveti Dimitrij spoštovan kot eden izmed najpomembnejših pravoslavnih bojevnikov med svetniki.
Sveti Dimitrij, mučenec, je bil rojen v Solunu (GRČ), in je živel v času cesarja Dioklecijana. Bil je goreč pridigar Evangelija, neustrašen vojak krščanske vere, z dobrodelno dejavnostjo in veliko priljubljenostjo, Dimitrij je bil steber za kristjane v Solunu. Bil je eden izmed najbolj spoštovanih svetnikov na krščanskem Vzhodu, ki se ga spominjamo iz Rimskega Martiriologija.
Zgodovinski podatki o njegovem življenju in mučeništvu, so redki in nasprotujoči. Pravoslavne Cerkve ga kličejo “Megalomartire” – “Veliki Mučenec “, in ga praznujemo 26.oktobra. Ne glede na mnoge tradicije, ki ga vežejo na njegov konec v Solunu, je verjetno, da je Dimitrij, doživel mučeniško smrt v Sirmio (Sremska Mitrovica, danes v Vojvodini – Srbija), kjer je bil morda diakon, ob koncu 4.stoletja.
Obstajajo pa tudi možnosti, da se je mučenikov kult, ki se je razširil tudi zunaj svojih meja mesta, kot je Leonci, voditelj Ilirika, ki je določil, kot svoj sedež Solun, ki je danes v Grški pokrajini Makedoniji. Zdi se, da je ta voditelj, ki je zgradil dve veliki cerkvi, v čast tega Svetnika, med obema zgoraj omenjenima mestoma.
Nobenega dvoma ni, da so Svetega Dimitrija najprej častili v Sirmio, nato pa še v Solunu. Toda po uničenju mesta Sirmit, okoli leta 441, je Solun postal središče novega enotnega kulta mučenika, in tudi romarsko mesto. Verjetno je, da njegove relikvije izvirajo v tem mestu iz okoli leta 418, čeprav danes ni teh dokazov za to.
Zgodovinsko gledano, lahko rečemo z gotovostjo le, da imamo opravka s krščanskim mučencem, z imenom Dimitrij, na katerega ohranjajo spomin v Bizantinski liturgiji, ki se jo slavi predvsem v Vzhodnih Cerkvah. Solunska bazilika je posvečena temu svetniku, ki je bila okrašena leta 1917 z dragimi mozaiki, ki je bila zgrajena v Prvem tisočletju krščanstva, ko je bil Dimitrij predstavljen z oblačili diakona, čeprav se običajno pojavi, da je oblečen kot vojak.
Ime Dimitrij je zelo razširjen v južni Albaniji, med Arbanasi. Ne pozabite, da je v slavni Arbanaški vasi Sveti Dimitrij Corone (alb.: Shën Demetrio Corone) ali na kratko Sveti Mitri (alb.: Shën Mitri), sedež Akademije sv.Adriana (alb.:Shën Adrianit), kateri zavetnik je prav Sveti Dimitrij.
Svetega Dimitrija ima za zaščitnika mesto Solun, ker je rešil mesto pred sovražno vojsko; je zdravnik bolnikov in žalostnh. Rusi ga prav tako slavijo, in ga imajo za zavetnika, ter je tudi zaščitnik Sibirije. Vsi pravoslavni kristjani in verniki, slavijo tega velikega mučenca, ker verujejo v njegove zdravilne moči, katere so mnogim pomagale.
Vir

Pri Sírmiju (v Panóniji, v današnji Hrvaški), sveti Demétrij, mučenec, ki se časti povsod na Vzhodu, predvsem pa v Solunu.
Vir

Ime Demetrij izhaja iz grškega imena Demetrios, kar pomeni ‘sin Demetre’, boginje poljedelstva in rodovitnosti. Ime je, razumljivo, najbolj priljubljeno pri Grkih, precej razširjeno je tudi pri Rusih, kjer je spremenjeno v Dimitrij, pa tudi pri Srbih ga pogosto slišimo. Pri nas je Demetrijev zelo malo, nekaj več je Dimitrijev, še najbolj pogosta je skrajšana oblika Mitja.
Demetrij je ime več svetnikov, od katerih je najbolj znan sv. Demetrij iz Soluna, mučenec in zavetnik vojakov. Njegovo češčenje se je že zgodaj razširilo tako na Vzhodu kakor na Zahodu. Vzhodna Cerkev ga slavi kot ‘velikega mučenca’ in obhaja njegov god 26. oktobra. Samo v Grčiji mu je bilo posvečenih več kot dvesto cerkva, od katerih je najbolj veličastna tista v Solunu, kjer je njegov grob.
Domnevo, da gre za dva svetnika z enakim imenom, od katerih naj bi eden umrl mučeniške smrti v Sirmiumu, današnji Sremski Mitrovici, drugi pa v Tesalonikah ali Solunu, je mogoče razrešiti takole: Demetrij je bil samo eden, ki je bil verjetno usmrčen okoli leta 304 za vlade cesarja Maksencija v Sirmiumu, od koder je njegovo češčenje prišlo v Solun. Tam mu je v 5. stol. Leontij, prefekt Ilirske pokrajine, v zahvalo za čudežno ozdravitev, postavil veličastno baziliko, ki so jo pozneje večkrat obnovili. Tako je postal Solun središče češčenja tega svetnika, h kateremu se je ljudstvo zatekalo kot priprošnjiku zoper sovražne napade ter zoper vse vsakdanje stiske in nadloge.
Njegov grob v Solunu je bil zlasti v srednjem veku cilj številnih romarjev, ki so se od tam vračali s posodicami zdravilnega olja. Še dandanes je svetnikov god največji praznik v Solunu, ki ga obhajajo s slovesno procesijo po mestu. Nekoč je bil ta dan tudi največji semanji dan, ki so se ga udeležile vse balkanske dežele.
Okrog tega svetnika se je spletlo mnogo legend, v katerih nastopa Demetrij kot visok častnik rimske vojske, v drugih spet kot prokonzul v Ahaji (Grčiji); po nekaterih poročilih je bil diakon. Legendam ustrezno ga tudi upodabljajo kot rimskega častnika s kopjem ali sulico, s ščitom, včasih s križem na ščitu in s petimi vrtnicami v križu. Zgodnjekrščanski relief, najbrž iz carigrajske cerkve svete Modrosti, kaže svetnika kot mladeniča v dolgi obleki, pred prsmi drži križ in obdaja ga svetniški sij. V vzhodni Cerkvi so ga pogosto upodabljali skupaj s svetim Jurijem in z drugimi tako imenovanimi ‘svetniki na konjih’. Na poslikanem oknu stolnice v Strasburgu je upodobljen v noši križarja s sulico in ščitom. Križarjem je bil namreč priprošnjik v bojih z neverniki. V ruskih cerkvah je upodobljen na neštetih ikonah. Za svojega zavetnika ga časte vojaki.
Vir

Views: 445