sveta Rebeka Libanonska – redovnica

Rebeka Libanonska

V nedeljo 17. novembra 1985 je sv. oče razglasil za blaženo…
… Rebeko Ar-Rayes iz Libanona. Blažena Rebeka Ar-Rayes je dosegla starost nad 80 let. Odlikovala se je po vzornem prenašanju bolečin, ki so jo spremljale drugo polovico življenja. Bila je maronitska redovnica.
Vir

Rodila se je 29. junija leta 1832 kot Petra Ar-Rayes de Himlaya, poznana pa je pod redovnim imenom Rebeka. Pripadala je maronitski cerkveni skupnosti. Še kot majhen otrok je ostala brez mame. Ko je dopolnila 14 let, jo je sorodstvo nagovarjalo, naj se poroči, ona pa je poiskala zavetje v neki maronitski redovni skupnosti. Ko je dopolnila 53 let, je Rebeka nenadoma začutila, da je v primerjavi z drugimi sosestrami srečna. Medtem, ko so druge sestre trpele zaradi raznih bolezni, se je ona dobro počutila. Pred smrtjo pa je tudi ona zbolela. Želela je v svojih udih občutiti Kristusovo odrešilno trpljenje. Umrla je 23.marca leta 1914 v 82-tem letu življenja. Sveta Rebeka je tudi danes sodobna. Trpela je kot trpijo milijoni ljudi, ki potrebujejo upanje in luč. Herojske kreposti te svetnice služijo kot primer mnogim bolnikom, ki želijo sodelovati v Kristusovem odrešilnem trpljenju. Rebeka, cvet Kristusovega trpljenja je prva svetnica modernega Libanona in je tako zaščitnica svoje zemeljske domovine, svetopisemskega Libanona in celega Bližnjega Vzhoda, ki hrepeni po miru in rešitvi. Za svetnico jo je 10. junija 2001 razglasil Janez Pavel II.
Goduje 23.marca.
Vir

Pri Ad-Dahr (v Libanonu), sveta Rebeka Ar-Rayes iz Himlaje, devica iz libanonskega Reda Maronitov svetega Antona, ki je bila trideset let slepa, potem na vseh udih prizadeta, in je ostala vsa predana Bogu v molitvi.
Vir

Views: 222

sveti Nikolaj Owen – redovni brat in mučenec

Sveti Nicholas OwenNikolaj Owen  (rojstvo nepoznano, 1606) je bil jezuitski brat, ki je s svojo spretnostjo zidarja in tesarja pomagal mnogim duhovnikom pri skrivališčih v domovih katoličanov in tako omogočal patrom, da so kljub temeljitim preiskavam izogibali aretacijam. Bil je sin tesarja in brat dveh duhovnikov. Delal je kot pomočnik patra Edmunda Campiona. Za kratek čas je bil zaprt leta 1582, ko je pričal za Campionovo nedolžnost. Po zaporu je delal za patra Henryja Garneta, predstojnika misijona.

Nikolaj je dokazal veliko spretnost pri izdelavi skrivališč za duhovnike. Svoje delo je zakrival tako, da je podneva zares delal kot tesar, skrivališča pa je izdeloval samo ponoči. Hišni služabniki niso vedeli za njegovo delo, zanj so vedeli samo lastniki hiš. Tako so samo on in lastniki vedeli, kje v steni ali zemlji je skrivališče. Nekatera so bila dovolj velika za šest do deset ljudi, druga so bila skrita znotraj že skritih prostorov, da bi tako zavedla preiskovalce. Delo je bilo za enega samega zelo naporno, pogosto se je pri delu poškodoval. Ko so ga leta 1594 skupaj s patrom Johnom Gerardom zajeli, je nekaj časa preživel v zaporu. Toda policija ni posumila, da imajo zajetega snovalca tolikih skrivališč, in so ga izpustili. Takoj se je vrnil k svojemu delu.

Pater Garnet je leta 1588 napisal pismo, v katerem je izrazil upanje, da bo njegov tesar nekega dne vstopil k jezuitom. V pismu ni uporabljenega nobenega imena, zato ni gotovo, da je imel v mislih Nikolaja, ki dejansko ni nikoli formalno opravil novicijata. Njegovi zadnji trenutki pa so dobro poznani. Spremljal je patra Garneta v Hinlip Hall, blizu Worcestra, ki se je tja hotel zateči pred preganjanjem po obtožbah, da so jezuiti nameravali razstreliti parlament. Obtoženi so bili kljub temu, da so prave načrtovalce zajeli.

Nikolaj in pater Garnet sta se srečala s patrom Edvardom Oldconom in bratom Ralfom Ashleyem. Vsi štirje so odšli v skrivališče v Hilip Hall, patra skupaj, brata skupaj. Policija je več dni preiskovala hišo, kjer je bilo skrivališče, vse dokler brata nista bila prisiljena zapustiti skrivališča zaradi pomanjkanja hrane in pijače. Pretvarjala sta se, da sta duhovnika, da bi zavarovala patra, pa jima ni uspelo. Preiskovalci so, preden so prišli do duhovnikov, odkrili ducat drugih skrivališč.

Jezuite so odpeljali v London. Nikolaja so najprej dali v zapor Marshalsea, nato pa ga poslali v Tower na mučenje. Kraljevi možje so ugotovili, da imajo edinega človeka, ki pozna vsa kraje skrivališč in prebivališč duhovnikov po vsem kraljestvu. Hoteli so ga prisiliti, da bi jim razkril katoliška podtalna skrivališča, a je bil on še bolj odločen, da ne bo izdal tistih, ki je tako dolgo ščitil. Več dni so ga po štiri ure na dan mučili na natezalnici, a se ni vdal. V obupu so mučitelji dodajali uteži na njegove noge in šli predaleč. Prvega marca se mu je odprl trebuh in drobovje se je vsulo ven. En cel dan je še preživel v hudih bolečinah, 2. marca pa je umrl. Upravnik natezalnice je skušal zakriti, da so šli celo za takratne razmere predaleč z govoricami, da je jezuit naredil samomor.
Nikolaj je ostal trden tudi v svojem umiranju, tako kot je bil spreten in delaven vse svoje življenje.
Goduje 22. marca.
Vir

V Londonu (na Angleškem), sveti Nikolaj Owen [ouen], redovnik in mučenec  iz Družbe Jezusove, ki je zgradil skrivališča za duhovnike, zaradi česar je bil zaprt pod kraljem Jakobom I. Slednjič je bil vržen v mučilnico in slavno umrl, ko je sledil Gospodu Jezusu.
Vir

Views: 1