sveti Jožef Oriol Boguna – duhovnik

Jožef Oriol        Imena: Jožef, Jože, Jos, Josip, Joža, Jožko, Joži, Juš, Pino; Josipa, Jozefa, Jozefina, Joža, Jožefa, Jožica, Jožka, Pepca, Pina
V mestu Barcelona, ki ga slavi kot svojega apostola, se je Jožef Oriol tudi rodil in sicer 23. novembra leta 1650. Njegov oče je bil tkalec svile in je umrl, ko je bilo Jožefu komaj šest let. Mati se je znova poročila s čevljarjem, ki je bil blag človek in je pastorka ljubil kot svojega lastnega otroka. Jožefa je dal v šolo duhovnikom, kjer je lepo napredoval ne le v znanju, temveč tudi v krepostih. Po očimovi smrti so ga podpirali dobrotniki, da je mogel na barcelonskem vseučilišču študirati bogoslovje. Študij je končal z doktoratom, ko mu je bilo komaj 23 let. Želel je postati duhovnik, da bi mogel delati za božjo čast in zveličanje duš. Želja se mu je izpolnila: dve leti pozneje je prejel mašniško posvečenje.
Veliko skrb je posvečal bolnikom in revežem. Njegovi dohodki so bili tolikšni, da bi si lahko privoščil lastno hišo, pa je raje stanoval v preprosti sobi kot podnajemnik. V njej ni imel niti postelje in je spal kar sede, sobe ni nikdar ogreval. Strogo se je postil. Pri vsej svoji resnobi in strogosti do samega sebe pa ni bil kakšen godrnjav črnoglednež, temveč vedrega obraza, tako da so ga imenovali “veseli svetnik”. Če je kdo vpričo njega hvalil njegovo svetost, je sklonil glavo in dejal: “Svetniki so v nebesih.”
Nikdar si ni privoščil počitka, a zdelo se mu je, da še vse premalo dela. Po zgledu sv. Frančiška Ksaverija bi rad šel misijonarit med nevernike, da bi tam umrl kot mučenec. Leta 1696 je res zapustil Barcelono ter se peš napotil v Rim, da bi tam od papeža dobil pooblastilo, da gre kot misijonar na Japonsko. Toda med potjo je zbolel. Mati božja mu je v prikazni naročila, naj gre nazaj v Barcelono in tam misijonari. Ubogal jo je in z neko tovorno ladjo se je vrnil v svoje mesto k prejšnjemu delu.
Ko je začutil, da se mu bliža konec, se je sklenil preseliti iz svoje skromne sobice na podstrešje hiše nekega prijatelja. Tega je prosil, naj mu tam pripravi ležišče, na katerem bo umrl. Storil je tako in Jožef se je preselil. Kmalu je resno zbolel za pljučnico in legel. Z veliko pobožnostjo je prejel sveto popotnico.
Preden je izdihnil, je prosil, da so mu dečki-pevci zapeli sveto pesem “Mati žalostna je stala”, ki opeva bolečine Žalostne Matere božje, nato je z očmi, uprtimi v Križanega, mirno izdihnil svojo dušo 23. marca leta 1702. Njegov pogreb je bil kraljevski. Pokopali so ga v Marijini cerkvi, kjer je služboval.
Za svetnika ga je razglasil papež Pij X. leta 1909.
Vir

V Barceloni (na Španskem), sveti Jožef Oriol, duhovnik, ki bil je s telesno pokoro, življenjem uboštva in z nenehno molitvijo vedno zazrt v Boga in poln nebeškega veselja.
Vir

Jozef-Oriol »Čim več človek zahteva od samega sebe, tem bolj uspešno izžareva v okolico.« Ta misel francoskega pisatelja Daniela Ropsa v polni meri velja za svetniškega duhovnika Jožefa Oriola, apostola Barcelone. Do samega sebe je bil skrajno zahteven, za naše pojme nerazumljivo trd, toda kamor koli je prišel, so ga ljudje pozdravljali z ljubeznijo in z velikim spoštovanjem. Njegovo od mnogih postov sestradano in bledo obličje je kar žarelo. V njegovi bližini so ljudje čutili navzočnost svetega. To je potrjeval tudi Bog, ki je po njegovih rokah delal čudeže.
V mestu Barcelona, ki ga slavi kot svojega apostola, se je Jožef Oriol tudi rodil in sicer 23. novembra leta 1650. Njegov oče je bil tkalec svile in je umrl, ko je bilo Jožefu komaj šest let. Mati se je znova poročila s čevljarjem, ki je bil blag človek in je pastorka ljubil kot svojega lastnega otroka. Jožefa je dal v šolo duhovnikom, kjer je lepo napredoval ne le v znanju, temveč tudi v krepostih. Po očimovi smrti so ga podpirali dobrotniki, da je mogel na barcelonskem vseučilišču študirati bogoslovje. Študij je končal z doktoratom, ko mu je bilo komaj 23 let. Želel je postati duhovnik, da bi mogel delati za božjo čast in zveličanje duš. Želja se mu je izpolnila: dve leti kasneje je prejel mašniško posvečenje.
Najprej je sprejel službo domačega učitelja v neki bogati družini, da je z dohodki podpiral svojo mater. V tej službi je ostal devet let do materine smrti. Poromal je v Rim na grobove apostolov in papež Inocenc XI. mu je podelil nadarbino (službo, povezano z dohodki iz nepremičnin) pri barcelonski cerkvi Svete Marije ‘od Smreke’. Junija 1687 je nastopil službo, ki jo je vestno opravljal do smrti.
Veliko skrb je posvečal bolnikom in revežem. Njegovi dohodki so bili tolikšni, da bi si lahko privoščil lastno hišo, pa je raje stanoval v preprosti sobi kot podnajemnik. V njej ni imel niti postelje in je spal kar sede, sobe nikdar ni ogreval. Strogo se je postil. Pri vsej svoji resnobi in strogosti do samega sebe pa ni bil kakšen godrnjav črnoglednež, temveč vedrega obraza, tako da so ga imenovali ‘veseli svetnik’. Če je kdo vpričo njega hvalil njegovo svetost, je sklonil glavo in dejal: »Svetniki so v nebesih.«
Nikdar si ni privoščil počitka, a zdelo se mu je, da še vse premalo dela. Po zgledu sv. Frančiška Ksaverija bi rad šel misijonarit med nevernike, da bi tam umrl kot mučenec. Leta 1696 je res zapustil Barcelono ter se peš napotil v Rim, da bi tam od papeža dobil pooblastilo, da gre kot misijonar na Japonsko. Toda med potjo je zbolel. Mati božja mu je v prikazni naročila, naj gre nazaj v Barcelono in tam misijonari. Ubogal jo je in z neko tovorno ladjo se je vrnil v svoje mesto k prejšnjemu delu.
Ko je začutil, da se mu bliža konec, se je sklenil preseliti iz svoje skromne sobice na podstrešje hiše nekega prijatelja. Tega je prosil, naj mu tam pripravi ležišče, na katerem bo umrl. Storil je tako in Jožef se je preselil. Kmalu je resno zbolel za pljučnico in legel. Obiskovali so ga mnogi ljudje, ki so hoteli olajšati njegovo siromaštvo, pa je vse hvaležno odklonil. Z veliko pobožnostjo je prejel sveto popotnico. Preden je izdihnil, je prosil, da so mu dečki-pevci zapeli sveto pesem ‘Mati žalostna je stala’, ki opeva bolečine Žalostne Matere božje, nato je z očmi, uprtimi v Križanega, mirno izdihnil svojo dušo 23. marca leta 1702. Njegov pogreb je bil kraljevski. Pokopali so ga v Marijini cerkvi, kjer je služboval. Za svetnika ga je razglasil papež Pij X. leta 1909.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 68

sveti Viktorijan – laik in mučenec

Viktorijan       Imena: Viktorijan, Viktor, Vik, Viki, Viko, Viktorijo, Viktorin, Zmago, Zmagoslav
V petem stoletju je v rimski provinci Afriki kraljeval Hunerik, ki je bil v srcu neizprosen arijanec. Na začetku svoje vlade je pokazal do katoličanov strpnost, misleč, da bodo prestopili k arijancem. Ko pa je videl, da katoličani ostajajo zvesti Cerkvi, jih je začel divje preganjati.
Provinco Afriko je najbolj prizadelo mučeništvo Viktorijana, prokonzula v Kartagini, najuglednejšega laičnega katoličana v tedanjem času. Doma je bil v Hadrumetu in imel veliko premoženje. S temeljito pravno izobrazbo je bil do tedaj kralju Huneriku močna opora pri upravljanju države. Kralj mu je ob začetku svojega nastopa zoper katoličane obljubil najvišje državne službe in časti, če prestopi k arijancem. Viktorijan mu je tedaj poslal naslednji odgovor:
»Nobena laskava ponudba me ne bo odvrnila od vere in ljubezni do našega Gospoda. Tako zaupanje imam, da mi bo Vsemogočni pomagal, da sem takoj pripravljen raje prenesti vse vrste mučenja, kakor da bi pristal na arijansko brezbožnost. Moreš me žgati z ognjem ali izpostaviti zverem ali izbrati katero drugo kazen, nikdar me ne boš pripravil do tega, da bi zapustil katoliško Cerkev, v kateri sem bil krščen.
Če bi se pregrešil s tako ogabnim dejanjem, bi se pokazal kot nehvaležni in izdajalski odpadnik, čakale pa bi me nato muke brez konca; zaradi tega se to ne bo zgodilo, ker mimo sedanjega življenja obstaja še drugo, večno; bo pa tudi večno plačilo za tiste, ki bodo zmagali. Nikakor ne morem zapustiti resnične in edino prave vere in postati nezvest Njemu, ki mi je naklonil tolikšne zaklade svoje milosti.«
Odgovor je tako razjezil besnega tirana, da je dal Viktorijanu okusiti tolikšno mučenje, da njegovega trajanja in krutosti ni mogoče opisati. Svetnika je misel na Boga tako utrdila in ga napolnila z neizrekljivim veseljem, da je svoj tek srečno dokončal; odšel je, da bi prejel v nebesih slavni venec mučeništva.
To preganjanje je opisal Viktor, škof v mestu Vita, v delu »Zgodovina preganjanj v afriški provinci«. V tej knjigi omenja še druge mučence, katerih se Cerkev spominja na današnji dan, na primer dveh neimenovanih bratov iz mesta Tabaya, dveh trgovcev z istim imenom Frumencij iz Kartagine.
Sv. Viktorijan goduje 23. marca.
Vir

Spomin svetih mučencev: Viktorijána, prokonzula Kartágine, v današnji Tuniziji, in dveh rodnih bratov iz današnje Henchir-Babouche [enšír babúš]. Prav tako Fruméncij in drugi Fruméncij, trgovca. Vsi ti so bili v vandalskem preganjanju pod arijanskim kraljem Huneríhom, zaradi stanovitnosti v krščanski veri slavno ovenčani s nečloveškim trpljenjem.
Vir

Views: 5

sveti Walter (Gvalterij) – opat

sveti Walter (Gvalterij) - opatV Pontoisi [pontuáji] (pri Parizu v Galiji), sveti Gvaltérij, prvi opat krajevnega samostana, ki je iz ljubezni zapustil samoto. Učil je menihe redovno disciplino s svojim zgledom in pobijal simonistične navade med duhovščino.
Vir

Views: 20

sveti Alfonz (Turibij) iz Mongroveja – pravnik in škof

Alfonz Turibij

        Imena: Alfonz, Fonzi, Fonzek, Alfi; Alfonza, ….
Rodil se je v majhni španski vasi. Že po dveh letih dela so ga imenovali za predsednika inkvizicijskega sveta v Granadi. Kot laik je resno in pravično opravljal svoje delo. Kralj Filip II. je hotel urediti težave med Indijanci v Peruju, med katerimi se jih precej ni hotelo spreobrniti, zato je želel poslati Alfonza v Limo, zato ga je imenoval za škofa. Tam je Alfonz temeljito obnovil cerkve in celotno misijonsko delo. Z veliko skrbjo se je zavzemal za Indijance in se učil njihovih jezikov.
Razglašen je za patrona Peruja. Največkrat je naslikan v škofovski obleki med pridigo Indijancem.
Goduje 23. marca.
Vir

Alfonz Turibij si je po študiju v Salamanki in Oviedu pridobil licenciat iz prava in začel svojo »kariero« kot resen, preudaren in pobožen laik. Kako sposoben je bil, priča dejstvo, da je bil po komaj dveh letih imenovan za predsednika inkvizicijskega sveta v Granadi, ter to, da ga je spoštoval in cenil celo kralj Filip II. Španski. Ta ga je tudi prosil, da naj gre za nadškofa v Limo, tedaj politično in duhovno središče Južne Amerike. Tu so misijonarili predvsem dominikanci, pozneje tudi jezuiti ter svetni duhovniki. Težava pa je bila močna ločnica med krščanstvom, ki so ga oznanjali predvsem Španci in mu vtisnili svoj pečat, ter Indijanci, ki se niso hoteli spreobrniti. Kralj Filip je zato računal na mladega Turibija, da bo znal urediti razmere in poskrbeti tudi za Indijance. Ker ni poznal razmer in ker ni bil posvečen, je sprva odklonil, pozneje pa sprejel. Resen in predan, kot je bil na vseh področjih, se je takoj lotil tudi svojega pastirskega in misijonskega dela. Premišljeno in načrtno je začel, v duhu ekumenizma in velike ljubezni do zaupanega mu ljudstva, potovati po obsežnem ozemlju, za katerega je bil zadolžen (podrejenih mu je bilo še deset drugih škofij), birmovati, spoznavati in urejati razmere. Alfonz (Turibij)Do sebe strog in asketski je znal biti zahteven tudi do menihov in svetnih duhovnikov, predvsem pa razumevajoč in skrben do pomoči potrebnih Indijancev. Ni se pustil razvajati, velik del svojih napornih vizitacijskih potovanj je opravil peš ali pa jezdil mulo, odrekel se je denarju, počitku in udobju. Ker so bila zaradi obsežnega in zahtevnega ozemlja potovanja dolga, je bil večino časa odsoten, kar pa prebivalcem Lime in kraljevemu namestniku ni bilo všeč. To so mu očitali in mu celo prepovedali, da bi zapustil Limo, a se Turibij za to ni zmenil. Sčasoma pa so tudi njegovi nasprotniki spoznali, da ga k temu priganja predvsem velika ljubezen do Indijancev, zato so ga začeli spoštovati in ceniti. V času svojega škofovanja je sklical in vodil kar trinajst odmevnih in pomembnih škofijskih sinod ter tri pokrajinske koncile. Njegova zasluga je tudi, da so menihi in duhovniki začeli oznanjati Indijancem v njihovem domačem jeziku, v katerem je izšel tudi poseben katekizem, sam pa je zanje gradil cerkve, šole, samostane, bolnišnice.
Ime: Alfonz je nemškega izvora, izhaja pa iz starejšega imena Adalfuns, to pa je sestavljeno iz starovisokonemških besed adal »plemenit« in funs »hiter, pripravljen«.
Rodil se je 16. novembra 1538 v Mayorgi v Španiji, umrl pa 23. marca 1606 v Limi v Peruju.
Družina: Rodil se je v bogati in imenitni krščanski družini.
Zavetnik: Peruja in Lime, naravnih pravic; škofov v Latinski Ameriki.
Upodobitve: Upodabljajo ga na različne načine: kot škofa, kako tolaži bolnike, birma vernike ali obiskuje domačine.
Beatifikacija: 2. julija 1679 ga je papež Inocenc XI. imenoval za blaženega, papež Benedikt XIII. pa 10. decembra 1726 za svetnika.
Goduje: 23. marca.
Vir

Sveti Turíbij iz Mongroveja [mogrovéha], škof v Limi, ki je bil izvoljen na ta sedež kot laik in pravnik iz Španije. Prišel je v Ameriko in goreč od apostolskega ognja, pogosto peš obiskal obširno škofijo, poskrbel za njemu zaupano čredo na sinodah, odpravljal je zlorabe in škandale med klerom. Cerkev je pogumno branil, katehiziral in spreobračal domače ljudstvo, dokler ni končno umrl v Sanni v Peruju.
Vir

Views: 11