blaženi Didak (Diego) Jožef iz Kadiza – kapucinski redovnik in duhovnik

Didak JožefNaš največji španski misijonar
Blaženi Didak (Diego) Jožef iz Kadiza je bil gotovo največji, najuspešnejši in najbolj popularni kapucinski pridigar v Španiji. Znal je navduševati kot sv. Vinko Ferreri, bil je iskan in proslavljen kot sv. Anton Padovanski.
Naš blaženi se je rodil v Španiji v Kadizu, nedaleč od Gibraltarske morske ožine leta 1743. Njegovi starši so bili verni in dobro stoječi. Žal je z 9 leti izgubil mater; namesto nje pa je dobil osorno mačeho.
Bil je lepe postave, ljubeznivega vedenja, intelektualno pa manj nadarjen, tako da so profesorji obupali nad njegovim šolanjem. Vendar si je s ponižno molitvijo in solzami izprosil od Boga takšen dar znanja, da so zatem bili profesorji presenečeni.
Najprej ni čutil nikakršnega veselja za redovno življenje. Ko pa je prebral življenjepis misijonarjev sv. Fidelisa, Jožefa Leoniškega ter Jožefa iz Carabantesa, apostola Galicije, se je navdušil za ta stan. Zato so kapucini radi sprejeli tega fanta s 15 leti v noviciat v Seviljo. Sam pravi o tem dnevu: “Če bi mi bila dana ta dan na izbiro kraljevska krona ali kapucinski habit, bi se bil brez obotavljanja odločil za kapucinski habit.”
Kot dijak je pokazal izredno zanimanje za slovstvo, po katerem si je pridobil lahkotnost govora in dobro znanje jezika. V bogoslovju se je s srcem in umom poglabljal v verske resnice. Leta 1766 je bil posvečen za duhovnika.

Potujoči pridigar
P. Didak je imel prve nastope v Ubique l. 1772, star 29 let. Ob nedeljah in praznikih popoldne se je podajal na trg, kjer so se zbirali ljudje in jim je na trgu razlagal verske resnice. Tu je storil tudi čudež, ko je pomnožil hrano za veliko množico.
Velik odmev je imel njegov misijon v Esteponi. Tu je po 15 letih razprtij in sovraštva spravil sprte meščane, kar se nihče ni mogel zamisliti. V Sevilji je imel misijon v stolnici. Navzoče je bilo celo mesto. Nikoli se še ni videlo v cerkvi toliko doktorjev, pisateljev, znanstvenikov, državnikov. Vsi so se čudili, odobravali njegove besede in so govorili: To je zares božji človek! To je drugi sv. Pavel. Ne, prerok Elija se je vrnil na svet.”
L. 1778 je bil v Kordobi. Že prvim besedam je sledilo veliko ploskanje. Imel je govor tudi v gledališču in v komediji. Še isti večer so zaprli gledališče, igralce pa so morali preseliti.
V Barceloni je na prvem govoru bilo prisotnih 50. 000 ljudi. Govoril je o sv. Trojici, kar je bila njegova priljubljena tema. O njej je govoril celo 9-dnevnico, brez ponavljanja ali dolgočasja. Po pravici so ga imenovali apostola sv. Trojice.
V Valenci so ugledne osebe prišle 7 ur pred pridigo, da so dobile prostor. Tako je bilo mnogokje.
Vso španijo je peš prehodil in pridigal v vseh večjih krajih. Zaradi protiverske gonje, ki je prihajala iz Francije, je bil par let konfiniran in ni smel govoriti v Andaluziji. Španija se mora verjetno njemu zahvaliti, da se tu ni tako hudo razdivjala protiverska gonja, kot se je v Franciji. Ko je mogel, je odšel misijonarit na severno Portugalsko, kjer je imel precej misijonov, med drugim tudi v Orviedu in Salamanki.

Metoda pridiganja
Didak JožefP. Didak je pridigal z velikim navdušenjem. Cerkve so bile premajhne za desettisoče vernikov, zato je govoril v glavnem na odprtih prostorih, na trgih, z balkonov. Imel je prodoren, topel glas, govoril je zelo jasno. Govoril je lahko tudi 4 – 5 krat na dan z istim žarom, po uro in več.
Misijoni so trajali 4 – 6 tednov. Začel jih je navadno s tečajem za duhovnike; ti so mu potem pomagali spovedovati.
Misijon je začel s tridnevno prošnjo procesijo. Na čelu procesije so nosili sliko Marije, matere dobrega Pastirja, na koncu pa križ. Peli so litanije vseh svetnikov. Potem je bila maša, nato pridiga. Vsak večer rožni venec, premišljevanje, razlaga katekizma, pridiga, kar je trajalo dve uri. Zaradi tritedenske prenove je zelo veliko razlagal katekizem. Koliko je bil oster pri grajanju slabih razvad, toliko je bil blag v obrambi vere. Kot nezaustavljiv jez se je postavljal proti vsem krivim naukom takratne filozofije. Vsako pridigo je zaključil z obujanjem kesanja: imel je križ v roki, ga gledal in se z veliko ljubeznijo pogovarjal s Križanim. Ljudje so navadno jokali. Vsak misijon je zaključilaspokorna procesija. Sam priznava da ga je največ naučil sv. Bernardin Sienski, glede vodenja misijonov.
Ni se zadovoljil, da bi govoril samo ljudstvu, vedno je imel govor tudi duhovnikom. Njim je govoril iz spoštovanja vedno kleče, razen če je škof drugače zahteval. Šel je tudi v redovne skupnosti, pa v kasarne, zapore ter povsod imel primerne pridige. Imel je tudi konference za državne poglavarje in jih je spominjal na njihove dolžnosti. Govoril je kot od Boga poslani prerok.

Oseba misijonarja
Didak JožefPoglejmo najprej njegovo ljubezen do evharistije in Marije.
Pri vsakem misijonu je bila ena najpomembnejših pridig pridiga o evharistiji. Ko je govoril o njej, se je oblekel v mašna oblačila, vzel s seboj na prižnico – ali pač tja, kjer je govoril – kustodijo z Najsvetejšim. Držal jo je ves čas pridige v rokah in z izredno ljubeznijo govoril o Jezusu ali z Jezusom. Iz vsake besede se je videlo, kako zelo ljubi Jezusa. Bil je res pravi serafin. Tudi drugače se je rad mudil pred Najsvetejšim kadar je le utegnil.
P. Didak je vse pridige postavil pod zavetje božje Pastirice, katere slika je bila za čas misijona postavljena na vidno mesto. Marija mu je bila spremljevalka in svetovalka v življenju, pomočnica in zavetnica, prestol modrosti, pred katerega se je nenehoma zatekal. Pod njenim okriljem bo rastel v vsaki kreposti, njej bo pripisoval svoj napredek v znanju, pa tudi uspehe v pridiganju. Vsako leto je v dobi svojih “počitnic” pridigal 9-dnevnico v čast Kraljici miru v Rondu.
Zelo si je prizadeval za ponižnost. Na častne naslove ni nič dal. Ponujali so mu naslove: član akademije, častni doktorat, naslov mestnega župana, načelnika itd. Naslove je sprejemal le pod pokorščino. Več je imel uspeha, bolj se je poniževal.
V Saragozi je po končanem misijonu prišel župan mesta in ga prosil: “Pater Didak, zelo zaupam v vašo molitev. Računam, da bom po vas prišel v nebesa. Slab sem in komaj da napravim kakšen majhen korak naprej. Vi me boste odpeljali v kočiji v nebesa.” Didak mu odgovori: “Tega vam ne morem obljubiti, ugledni gospod, ker ne bi bili zadovoljni, da pridete gor na oslu.”
Da, na telo je gledal kot na osla. Tako je tudi z njim postopal z vso strogostjo. Na golo telo si je oblačil železno srajco s 4 bodicami, se bičal, postil in se drugače mrtvičil.
Glede molitve piše svojemu duhovnemu voditelju: “Molitvi sem posvečal tri do štiri ure na dan, poleg ure, ki sem jo uporabil na pripravo in zahvalo za mašo. Žal pa je bila moja molitev velikokrat suha in raztresena. Edino vzdihljaji mi pomagajo, da lahko živim v božji pričujočnosti.”
Didak JožefIskreno in preprosto pripoveduje, kaj se dogaja, če kam pride.”Neumnost množic v mestu in na deželi je bila, da so prinašali bolne, slepe in hrome, da bi jih ozdravil… V Granadi so jokali revni in bogati, gospoda in duhovniki in so se, ob samem pogledu name ali ob mojem mimohodu, vrgli na kolena.”

Njegov odhod
Nenehna pokora in neverjetni napori so p. Didaka povsem izčrpali. Preživeti je moral večino svojega redovniškega življenja zunaj samostana, na delu, več ko 30 let.
Previdnost ga je dovedla v Rondo, v ta znameniti Marijin božjepotni kraj. Tu je pred očmi svoje nebeške matere pretrpel zadnji boj, agonijo. Bilo je to 24. marca 1801, potem ko je izpolnil 58. leto svojega življenja. Slišali so ga kako je ponavljal besede: “Gospod, ti več, da te ljubim!”
Neutruden delavec je odšel, da prejme plačilo za svoje veliko delo.
Ko ga je Leon XIII leta 1894 razglasil za blaženega, je naš slavni misijonar še enkrat zbral velike množice v Rimu, na veliko jezo nevernih in liberalcev v Španiji in Italiji.
Goduje 24. marca, ponekod 5. januarja.
Vir

V Rondi (v andaluzijski pokrajini, v Španiji), blaženi Didak Jožef iz Cádiza [kádisa] (Frančišek Jožef) Lopez-Caamano [lópes kamánjo], duhovnik iz kapucinskega reda, odličen pridigar in neustrašen bojevnik za svobodo Cerkve.
Vir

Views: 7

blaženi Egidij iz Bruggesa – opat

V mestu Brugges [brížu] (v Flándriji), pogreb blaženega očeta Egídija, ki je iz meniha samostana Sitoja postal opat v Róymontu. Ker je bil pogosto preganjan, se je slednjič napotil v mesto Dünkírchen in tam v miru umrl.
Vir

Views: 0

sveti Oskar Romero Galdamez – škof in mučenec

Mučenec našega časa Oskar Romêro se je rodil 15, avgusta 1917 v Ciudad Barrios na jugu Salvadorja. Teologijo je študiral v Rimu. Po drugi svetovni vojni je vodil številna laična občestva in se zavzemal predvsem za uboge. Leta 1974 je postal škof v Santiago de Maria, tri leta zatem pa nadškof v San Salvadorju. Kot borec za človekove pravice je postal žrtev nasprotnikov. Med mašo v bolniški kapeli ga je 24. marca leta 1980 ubil ostrostrelec. Leta 1993 so začeli postopek za njegovo beatifikacijo, za blaženege pa je bil razglašen 23. maja 2015 v San Salvadorju.
Vir

Še po njegovi smrti so ga obrekovali, tudi njegovi bratje v duhovništvu in škofovstvu. Potem ko je dal svoje življenje, ga je dajal še naprej, se pustil bičati z nerazumevanjem in obrekovanji, je dejal papež Frančišek. »Samo Bog pozna zgodovino oseb. Koliko krat se zgodi, da se osebe, ki so že dale svoje življenje, ki so umrle, še naprej kamenja z najbolj trdim kamnom, ki obstaja na svetu – z jezikom.«

Monsinjor Oscar Arnulfo Romero je bil po papeževem prepričanju »dober pastir, poln ljubezni do Boga in blizu svojim bratom«, »pričevalec evangelija vse do mučeništva«. Tudi danes je kri mnogih krščanskih mučencev prelita po svetu z »gotovim upanjem, ki bo rodilo sadove za obilno žetev svetosti«.Biti moramo pripravljeni umreti za našo vero, četudi nam Gospod ne nameni te časti. Dati življenje ne pomeni samo biti ubiti. Dati življenje, imeti duh mučeništva, pomeni dajati ga v tišini, molitvi, poštenem izpolnjevanju dolžnosti, je papež navajal Romerove besede.

Mučenec ni odrinjen v preteklost, ni neka lepa podoba, ki krasi naše cerkve, ni nekdo, ki se ga nostalgično spominjamo, je zatrdil sveti oče. »Mučenec je brat, je sestra, ki nas še naprej spremlja v skrivnosti občestva svetnikov in ki, združen s Kristusom, ne pozablja našega zemeljskega romanja, našega trpljenja in smrtnega boja.« Papež je nadaljeval, da se je v bližnji zgodovini Salvadorja pričevanje monsinjorja Romera pridružilo pričevanju drugih bratov in sester: »Vsi ti bratje so zaklad in utemeljeno upanje za Cerkev in salvadorsko družbo.« Vpliv njihove vdanosti se zaznava še v naših dneh. Frančišek je dodal, da je nekaj tednov pred začetkom jubilejnega leta usmiljenja zgled blaženega Romera spodbuda za obnovljeno oznanjevanje evangelija Jezusa Kristusa.

Z utemeljenim upanjem je Romero želel videti tisti srečen trenutek, ko bi se v Salvadorju nehalo strašno trpljenje mnogih bratov in sester zaradi sovraštva, nasilja in krivice. »Naj Gospod z dežjem usmiljenja in dobrote, s potokom milosti, spreobrne vsa srca,« je sklenil papež Frančišek. »Salvador naj postane dežela, kjer se bo vsak čutil odrešen ter bo kot brat brez razlikovanja.«
Vir

Papež Frančišek je hotel, da bosta Pavel VI. in Romero skupaj med obhajanjem kanonizacije. Gre za pomembno bližino. Sta dva velika pričevalca dvajsetega stoletja, dva svetnika 2. vatikanskega koncila. Prvi, ker ga je pripeljal do konca in drugi, ki je živel duh koncila vse do konca.

Pavel VI. in Romero skupaj svetnika
Msgr. Romero je srečal papeža Pavla VI. kmalu potem, ko je bil imenovan za nadškofa San Salvadorja. Obtožbe proti njemu ter njegovemu pastoralnemu delovanju so prišle tudi v Rim in so bile zelo hude. Nadškof je papežu predstavil fotografijo, na kateri je bil jezuit Rutilio Grande, ki je bil ubit skupaj z dvema kmetoma. Papež jih je blagoslovil in rekel Romeru: »Pogumno, vi ste nadškof, vi ukazujete, vodite svoje ljudstvo«. Romerovi sodelavci se spominjajo, da je bila papeževa podpora odločilna, še več, dala mu je novih moči. Danes sta skupaj kot zgleda svetosti za vso Cerkev.

Življenjepis
Blaženi Oskar Arnulfo Romero Galdámez je bil rojen 15. avgusta 1917 v Ciudad Barrios v Repuliki El Salvador. 1942 je prejel duhovniško posvečenje. Dvajset let je bil župnik v šlofiji sv. Mihaela. Leta 1970 je bil imenovan za pomožnega škofa San Salvadorja, potem za škofa škofije Santiago de María in leta 1977 za nadškofa San Salvadorja. Medtem je v državi izbruhnila težka politična kriza, ki se je nadaljevala z državljansko vojno. Ko je msgr. Romero zvedel za nasilje proti šibkim, za uboje duhovnikov in katehistov, je začutil pastoralno dolžnost, da je za njih zavzel obrambno držo. 24. marca 1980 je bil ubit med obhajanjem svete maše. Leta 2015 ga je papež Frančišek razglasil za blaženega.
Vir

Z enim od dekretov, ki jih je 4. februarja 2015 odobril sveti oče, je bilo priznano mučeništvo salvadorskega nadškofa Oscarja Romera. Njegov primer je med briefingom na tiskovnem uradu Svetega sedeža podrobneje predstavil postulator postopka za beatifikacijo, msgr. Vincenzo Paglia.
»Izjemen dar za celotno Cerkev na začetku tega tisočletja je videti povzpeti se na oltar pastirja, ki je dal življenje za svoje ljudstvo.« Tako je najprej poudaril msgr. Paglia in še dodal, da je to dar za vse kristjane. Potem je izrazil hvaležnost papežem: Frančišku, Benediktu XVI., Janezu Pavlu II. in Pavlu VI. Zaslužni papež Benedikt XVI. je bil tisti, ki je postopku sledil vse od začetka in ki je 20. decembra 2012, malo več kot en mesec pred napovedjo svoje odpovedi petrinski službi, odločil, da se lahko nadaljuje. Postopek je sedaj prispel do zaključka po dolgem delu z mnogimi ovirami zaradi nasprotovanj, povezanih bodisi z mišljenjem in pastoralnim delovanjem Romera ali s konfliktnim položajem, ki je nastal okoli njegove osebnosti, je pojasnil msgr. Paglia. Salvadorski nadškof tako postaja »prvi v dolgi vrsti novih sodobnih mučencev«.
Njegovo mučeništvo je tesno povezano z mučeništvom jezuitskega patra Rutilia Grandeja. Ta je opustil poučevanje na univerzi in odšel živet med kmete v majhno vas Aguilares. Z Romerom sta bila prijatelja. Slednji je 12. marca leta 1977 celo noč prebedel ob njegovem telesu in telesih dveh kmetov, ki sta bila skupaj z njim ubita med zasedo. Oscar Romero je bil takrat nadškof San Salvadorja komaj nekaj dni. Ganilo ga je, ko je videl kmete, ki so se mu zdeli kot »sirote, ki so ostale brez ‘očeta’«. Sedaj je on kot nadškof moral prevzeti to mesto, četudi za ceno lastnega življenja. V tisti noči je začutil Božji navdih, da mora biti močan (fortaleza), medtem ko je v državi zaradi socialnih krivic naraščalo nasilje. »Romero je verjel v svojo funkcijo škofa in primasa države ter se je čutil odgovornega za prebivalstvo, zlasti najrevnejše.«
Msgr. Paglia je to opredelil kot njegovo »pastoralno spreobrnjenje«. Preganjanje je bilo takrat tako rekoč otipljivo. Samo v dveh letih je bilo 30 duhovnikov v nadškofiji San Salvador bodisi ubitih ali izgnanih, ubitih je bilo tudi na desetine katehetov, mnogo vernikov je izginilo. Romero pa je vztrajal in sprejel, da bo »dal življenje, da bi branil svoje ljudstvo«. Ubit je bil medtem, ko je maševal. Njegov uboj, kot je še dejal postulator postopka, ni bil politično motiviran, ampak je bil povod »sovraštvo do vere, ki združena z dejavno ljubeznijo ni molčala pred krivicami, ki so se neizprosno in kruto zgrnile nad revne in njihove zaščitnike«.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva. (sv. Katarina Švedska in sveti Oskar Arnulf Romero)

Views: 89