sveta Marija Alfonsina Danil Ghattas – redovnica in ustanoviteljica

22. novembra je bila v baziliki Oznanjenja v Nazaretu za blaženo razglašena ustanoviteljica reda dominikanskih sester jeruzalemskega svetega rožnega venca, Maria Alfonsina Danil Ghattas.
Sestra Maria Alfonsina se je rodila leta 1843 v Jeruzalemu v krščanski družini z devetnajstimi otroki. Že zelo zgodaj je prisluhnila klicu v posvečeno življenje in mu zvesto sledila kljub začetnim nasprotovanjem njene družine.
Osnovala je kongregacijo krajevnih žena, ki naj bi bile deležne verske vzgoje, da bi preko nje premagale nepismenost in s tem izboljšale položaj žensk v deželi, kjer je Jezus govoril o dostojanstvu. Osrednja misel te nove duhovnosti in močne predanosti blaženi Devici Mariji je bila molitev rožnega venca, ki ga je sestra Maria Alfonsina  molila ves čas, rožni venec je bil njeno življenje, njen izvir milosti.
Razglasitev sestre  Marie Alfonsine za blaženo je še posebej pomembno za katoliško skupnost v Sveti deželi, obenem pa je to povabilo, da vedno, s trdnim upanjem, zaupamo v Božjo previdnost in materinsko zaščito Device Marije.
Vir

Maria Alfonsina Danil Ghattas (Sultaneh) se je rodila v Jeruzalemu leta 1843. Pri petnajstih letih je vstopila v samostan sester sv. Jožefa od prikazanja. Njeno poslanstvo je bilo delo z mladimi dekleti in z materami. Poučevala jih je o veri in jih povezala v bratovščine, ki v Jeruzalemu obstajajo še danes. Gojila je posebno mistično bližino z Božjo Materjo. O Marijinih prikazanjih je po navodilu duhovnega voditelja pisala dnevnik, ki je postal znan po njeni smrti. Te mistične izkušnje so jo tudi pripeljale do odločitve, da je kasneje navkljub mnogim težavam ustanovila novo sestrsko kongregacijo, posvečeno rožnemu vencu.
Maria Alfonsina je umrla leta 1927, in sicer medtem, ko je molila rožni venec. Zadnje besede, ki jih je razločno izgovorila, so bile: »…zdaj in ob naši smrtni uri.« Tudi njo je za blaženo razglasil Benedikt XVI. leta 2009.
Vir

Marija Alfonsina Danil Ghattas se je rodila kot Sultaneh Marija v Jeruzalemu leta 1843. V družini je bila deležna dobre krščanske formacije. Pri petnajstih letih je vstopila v Inštitut sester sv. Jožefa od prikazanja, ki je le nekaj let pred tem prišel v Sveto deželo. Njen apostolat je bil poučevanje religije, delo z mladimi dekleti in krščanskimi materami. Svoje učenke je povezala v bratovščine, ki v Jeruzalemu obstajajo še danes.

Marija Alfonsina je gojila tudi posebno mistično bližino z Božjo Materjo. Devica Marija se ji je prvič prikazala 6. januarja 1874, in sicer medtem, ko je molila rožni venec. Čez nekaj mesecev se je dogodek ponovil in takrat je Marija Alfonsina začutila, da mora ustanoviti novo versko družino. V kasnejših prikazanjih je dobila potrditev, da je to zares Marijina želja. Ustanovitev ni bila lahka, tudi za to ne, ker njene predstojnice v skupnosti, kateri je takrat še pripadala, niso vedele za njena videnja. Za le-ta se je izvedelo šele po njeni smrti iz duhovnega dnevnika, ki ga je pisala na željo duhovnega očeta. Leta 1880 je prvih pet deklet vendarle zaživelo v novi skupnosti, ki je nato dobila ime: Kongregacija sester presvetega jeruzalemskega rožnega venca.

Maria Alfonsina je nadaljnje življenje posvetila molitvi. Umrla je leta 1927 med molitvijo rožnega venca. Zadnje besede, ki jih je razločno izgovorila, so bile: »… prosi za nas zdaj in ob naši smrtni uri
Za svetnico je bila razglašena 17. maja 2015.
Vir

Views: 19

sveti Hermeland iz Indre – opat

sveti Hermeland iz Indre - opat– Na otoku Indre (blizu Nantesa [nánta], v Galiji), sveti Hermeland, ki je odšel iz kraljevskega dvora in postal menih v Fontenelli, potem pa prvi opat tega kraja.
– Na otoku Ádros pri Nantesu, smrtni dan svetega Hermelanda (Humelánda), opata, čigar znamenito življenje proslavljajo čudeži. († ok. 720)
Vir

Views: 0

blaženi Janez de Pontissier – opat

V Cîteauxu, spomin blaženega Janeza de Pontissier, drugega opata tega imena, ki ga je Kristus, utrujenega od del, ki jih je neprestano opravljal zanj, ovenčal s slavo in častjo. († 1303)
Vir

Views: 0

blaženi Omeljan (Emilijan) Kovč – duhovnik in mučenec

blaženi Omeljan (Emilijan) Kovč - duhovnik in mučenecV mestu Majdanek (blizu Lublína, na Poljskem), blaženi Emiliján Kovč, duhovnik in mučenec, ki je bil v vojnem času odveden v koncentracijsko taborišče, in tam v boju za vero prejel večno življenje.
Vir

Blaženi Emilijan (Omeljan) Kovč, ukrajinski duhovnik in mučenec »Zahvaljujem se Bogu za njegovo dobroto do mene. Poleg nebes je to edini kraj, kjer si želim biti. Tu smo vsi enaki: Poljaki, Judje, Ukrajinci, Rusi, Latvijci in Estonci. Tukaj sem edini duhovnik. Tu vidim Boga, ki je za vse enak, ne glede na številne verske razlike med nami. Ko obhajam mašo, se vsi zberejo k molitvi … Molite za duše tistih, ki so ustvarili to koncentracijsko taborišče in ta sistem. Oni so tisti, ki potrebujejo naše molitve … Naj se jih Bog usmili.«
Ime: Izhaja iz latinske besede aemulor »posnemati, tekmovati; biti zavisten, ljubosumen« oz. grške aimylios »priliznjen, zvit«.
Vzdevek: »Župnik iz Majdaneka«.
Rojen: 20. avgusta 1884.
Kraj rojstva: Vas Kosmač blizu mesta Kosiv v Karpatih v Zahodni Ukrajini.
Umrl: 25. marca 1944.
Kraj smrti: Nacistično taborišče smrti Majdanek pri Lublinu na Poljskem.
Družina: Rodil se je v preprosti kmečki družini grškokatoliškega duhovnika Grigorija in Marije, roj. Marije Jaskevič-Wolfeld. Imel je še brata in tri sestre, vsi pa so bili tesno povezani s Cerkvijo.
Študij: Po maturi na gimnaziji v Lvovu se je vpisal v grškokatoliški Ukrajinski kolegij svetega Sergija in Bakha v Rimu ter študiral na papeški univerzi Urbaniana.
Zakon: Pred posvečenjem se je leta 1910 poročil z Marijo Anno Dobriansko, s katero je imel šest otrok. Dva sinova sta kasneje prav tako postala duhovnika.
Posvečenje: Leta 1911 ga je škof Grigorij Homišin posvetil v duhovnika.
Bosna: Kmalu po posvečenju se je kot prostovoljec javil za delo v Bosni. Deloval je v mestu Kozarac med revnimi ukrajinskimi izseljenci iz Galicije.
Kurat: Leta 1919 je postal kurat ukrajinske vojske ter med ukrajinsko-poljsko vojno v letih 1918–19 aktivno sodeloval v bitki za Lvov in v ofenzivi v Čortkivu.
Župnija: Leta 1922 je postal župnik v Peremyschljanyju, majhnem mestu v bližini Lvova. Poln krščanske gorečnosti je pomagal zlasti revnim in pomoči potrebnim. Ustanovil je ljudski dom, čitalnico, gledališko skupino, vrtec in celo ukrajinsko banko.
Judje: Med nemško okupacijo je, da bi se rešili pred uničenjem, krstil več kot 600 Judov, jih skrival in jim pomagal pri pobegu. V pismu Hitlerju je obsodil množične poboje Judov in zahteval, da mu jih dovoli obiskovati v getu.
Aretacija: 30. decembra 1942 je bil aretiran, zaprt in večkrat mučen v zaporu v Lvovu.
Taborišče: Leta 1943 so ga poslali v koncentracijsko taborišče Majdanek blizu Lubina na Poljskem. Tudi tu se je kot duhovnik posvečal vsem zapornikom brez razlike, ne glede na njihovo narodnost ali veroizpoved.
Smrt: Strašne razmere v taborišču so dokončno zlomile njegovo zdravje in povzročile smrt. Njegovo telo so sežgali v enem od taboriščnih krematorijev.
Zavetnik: Duhovnikov ukrajinske Grškokatoliške cerkve.
Goduje: 25. marca.
Beatifikacija: 27. junija 2001 ga je papež sv. Janez Pavel II. razglasil za blaženega.
Vir

Views: 4