blaženi Egidij iz Bruggesa – opat

V mestu Brugges [brížu] (v Flándriji), pogreb blaženega očeta Egídija, ki je iz meniha samostana Sitoja postal opat v Róymontu. Ker je bil pogosto preganjan, se je slednjič napotil v mesto Dünkírchen in tam v miru umrl.
Vir

Views: 0

sveti Oskar Romero Galdamez – škof in mučenec

Mučenec našega časa Oskar Romêro se je rodil 15, avgusta 1917 v Ciudad Barrios na jugu Salvadorja. Teologijo je študiral v Rimu. Po drugi svetovni vojni je vodil številna laična občestva in se zavzemal predvsem za uboge. Leta 1974 je postal škof v Santiago de Maria, tri leta zatem pa nadškof v San Salvadorju. Kot borec za človekove pravice je postal žrtev nasprotnikov. Med mašo v bolniški kapeli ga je 24. marca leta 1980 ubil ostrostrelec. Leta 1993 so začeli postopek za njegovo beatifikacijo, za blaženege pa je bil razglašen 23. maja 2015 v San Salvadorju.
Vir

Še po njegovi smrti so ga obrekovali, tudi njegovi bratje v duhovništvu in škofovstvu. Potem ko je dal svoje življenje, ga je dajal še naprej, se pustil bičati z nerazumevanjem in obrekovanji, je dejal papež Frančišek. »Samo Bog pozna zgodovino oseb. Koliko krat se zgodi, da se osebe, ki so že dale svoje življenje, ki so umrle, še naprej kamenja z najbolj trdim kamnom, ki obstaja na svetu – z jezikom.«

Monsinjor Oscar Arnulfo Romero je bil po papeževem prepričanju »dober pastir, poln ljubezni do Boga in blizu svojim bratom«, »pričevalec evangelija vse do mučeništva«. Tudi danes je kri mnogih krščanskih mučencev prelita po svetu z »gotovim upanjem, ki bo rodilo sadove za obilno žetev svetosti«.Biti moramo pripravljeni umreti za našo vero, četudi nam Gospod ne nameni te časti. Dati življenje ne pomeni samo biti ubiti. Dati življenje, imeti duh mučeništva, pomeni dajati ga v tišini, molitvi, poštenem izpolnjevanju dolžnosti, je papež navajal Romerove besede.

Mučenec ni odrinjen v preteklost, ni neka lepa podoba, ki krasi naše cerkve, ni nekdo, ki se ga nostalgično spominjamo, je zatrdil sveti oče. »Mučenec je brat, je sestra, ki nas še naprej spremlja v skrivnosti občestva svetnikov in ki, združen s Kristusom, ne pozablja našega zemeljskega romanja, našega trpljenja in smrtnega boja.« Papež je nadaljeval, da se je v bližnji zgodovini Salvadorja pričevanje monsinjorja Romera pridružilo pričevanju drugih bratov in sester: »Vsi ti bratje so zaklad in utemeljeno upanje za Cerkev in salvadorsko družbo.« Vpliv njihove vdanosti se zaznava še v naših dneh. Frančišek je dodal, da je nekaj tednov pred začetkom jubilejnega leta usmiljenja zgled blaženega Romera spodbuda za obnovljeno oznanjevanje evangelija Jezusa Kristusa.

Z utemeljenim upanjem je Romero želel videti tisti srečen trenutek, ko bi se v Salvadorju nehalo strašno trpljenje mnogih bratov in sester zaradi sovraštva, nasilja in krivice. »Naj Gospod z dežjem usmiljenja in dobrote, s potokom milosti, spreobrne vsa srca,« je sklenil papež Frančišek. »Salvador naj postane dežela, kjer se bo vsak čutil odrešen ter bo kot brat brez razlikovanja.«
Vir

Papež Frančišek je hotel, da bosta Pavel VI. in Romero skupaj med obhajanjem kanonizacije. Gre za pomembno bližino. Sta dva velika pričevalca dvajsetega stoletja, dva svetnika 2. vatikanskega koncila. Prvi, ker ga je pripeljal do konca in drugi, ki je živel duh koncila vse do konca.

Pavel VI. in Romero skupaj svetnika
Msgr. Romero je srečal papeža Pavla VI. kmalu potem, ko je bil imenovan za nadškofa San Salvadorja. Obtožbe proti njemu ter njegovemu pastoralnemu delovanju so prišle tudi v Rim in so bile zelo hude. Nadškof je papežu predstavil fotografijo, na kateri je bil jezuit Rutilio Grande, ki je bil ubit skupaj z dvema kmetoma. Papež jih je blagoslovil in rekel Romeru: »Pogumno, vi ste nadškof, vi ukazujete, vodite svoje ljudstvo«. Romerovi sodelavci se spominjajo, da je bila papeževa podpora odločilna, še več, dala mu je novih moči. Danes sta skupaj kot zgleda svetosti za vso Cerkev.

Življenjepis
Blaženi Oskar Arnulfo Romero Galdámez je bil rojen 15. avgusta 1917 v Ciudad Barrios v Repuliki El Salvador. 1942 je prejel duhovniško posvečenje. Dvajset let je bil župnik v šlofiji sv. Mihaela. Leta 1970 je bil imenovan za pomožnega škofa San Salvadorja, potem za škofa škofije Santiago de María in leta 1977 za nadškofa San Salvadorja. Medtem je v državi izbruhnila težka politična kriza, ki se je nadaljevala z državljansko vojno. Ko je msgr. Romero zvedel za nasilje proti šibkim, za uboje duhovnikov in katehistov, je začutil pastoralno dolžnost, da je za njih zavzel obrambno držo. 24. marca 1980 je bil ubit med obhajanjem svete maše. Leta 2015 ga je papež Frančišek razglasil za blaženega.
Vir

Z enim od dekretov, ki jih je 4. februarja 2015 odobril sveti oče, je bilo priznano mučeništvo salvadorskega nadškofa Oscarja Romera. Njegov primer je med briefingom na tiskovnem uradu Svetega sedeža podrobneje predstavil postulator postopka za beatifikacijo, msgr. Vincenzo Paglia.
»Izjemen dar za celotno Cerkev na začetku tega tisočletja je videti povzpeti se na oltar pastirja, ki je dal življenje za svoje ljudstvo.« Tako je najprej poudaril msgr. Paglia in še dodal, da je to dar za vse kristjane. Potem je izrazil hvaležnost papežem: Frančišku, Benediktu XVI., Janezu Pavlu II. in Pavlu VI. Zaslužni papež Benedikt XVI. je bil tisti, ki je postopku sledil vse od začetka in ki je 20. decembra 2012, malo več kot en mesec pred napovedjo svoje odpovedi petrinski službi, odločil, da se lahko nadaljuje. Postopek je sedaj prispel do zaključka po dolgem delu z mnogimi ovirami zaradi nasprotovanj, povezanih bodisi z mišljenjem in pastoralnim delovanjem Romera ali s konfliktnim položajem, ki je nastal okoli njegove osebnosti, je pojasnil msgr. Paglia. Salvadorski nadškof tako postaja »prvi v dolgi vrsti novih sodobnih mučencev«.
Njegovo mučeništvo je tesno povezano z mučeništvom jezuitskega patra Rutilia Grandeja. Ta je opustil poučevanje na univerzi in odšel živet med kmete v majhno vas Aguilares. Z Romerom sta bila prijatelja. Slednji je 12. marca leta 1977 celo noč prebedel ob njegovem telesu in telesih dveh kmetov, ki sta bila skupaj z njim ubita med zasedo. Oscar Romero je bil takrat nadškof San Salvadorja komaj nekaj dni. Ganilo ga je, ko je videl kmete, ki so se mu zdeli kot »sirote, ki so ostale brez ‘očeta’«. Sedaj je on kot nadškof moral prevzeti to mesto, četudi za ceno lastnega življenja. V tisti noči je začutil Božji navdih, da mora biti močan (fortaleza), medtem ko je v državi zaradi socialnih krivic naraščalo nasilje. »Romero je verjel v svojo funkcijo škofa in primasa države ter se je čutil odgovornega za prebivalstvo, zlasti najrevnejše.«
Msgr. Paglia je to opredelil kot njegovo »pastoralno spreobrnjenje«. Preganjanje je bilo takrat tako rekoč otipljivo. Samo v dveh letih je bilo 30 duhovnikov v nadškofiji San Salvador bodisi ubitih ali izgnanih, ubitih je bilo tudi na desetine katehetov, mnogo vernikov je izginilo. Romero pa je vztrajal in sprejel, da bo »dal življenje, da bi branil svoje ljudstvo«. Ubit je bil medtem, ko je maševal. Njegov uboj, kot je še dejal postulator postopka, ni bil politično motiviran, ampak je bil povod »sovraštvo do vere, ki združena z dejavno ljubeznijo ni molčala pred krivicami, ki so se neizprosno in kruto zgrnile nad revne in njihove zaščitnike«.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva. (sv. Katarina Švedska in sveti Oskar Arnulf Romero)

Views: 86

blažena Marija Karlowska – devica in redovna ustanoviteljica

V mestu Pniewite (pri Gdansku, na Poljskem), blažena Marija Karlowska, devica, ki je ustanovila Kongregacijo sester božjega Pastirja od božje Previdnosti, da bi dekleta in revne žene, ki so živele v pokvarjenosti, pridobile dostojanstvo božjih hčera.
Vir

»Naredimo Kristusa bolj vidnega kot samega sebe … Ko se dekle nauči delati, bo začelo moliti, in ko bo molilo, se bo spreobrnilo … Vredno je zgraditi hišo tudi samo za eno noč, da bi rešili vsaj enega človeka pred smrtnim grehom … Ni žrtve, ki bi bila bolj prijetna Bogu, kot je vnema za reševanje duš …« (Blažena Marija Karlowska)

»Kot prava Samarijanka je delala med ženami, ki trpijo veliko materialno in moralno pomanjkanje. Njena pobožnost do Presvetega Srca Jezusovega je obrodila sadove v njeni veliki ljubezni do ljudi. Zahvaljujoč tej ljubezni je v mnogih dušah znova prižgala Kristusovo luč in jim pomagala povrniti izgubljeno dostojanstvo.« (sv. Janez Pavel II.)
IME: Maria je latinska oblika hebrejskega imena Mirjam. Razlag imena je ogromno, najbolj sprejemljive pa so: »tista, ki jo ljubi Bog«, »razsvetljevalka«, »gospa, vzvišena«.
ROJENA: 4. september 1865.
KRAJ ROJSTVA: Domača posest Słupówki, danes Karłowo blizu Poznanja na Poljskem.
UMRLA: 24. marca 1935.
KRAJ SMRTI: Vasica Pniewite, okraj Kujawsko-Pomorskie na Poljskem.
DRUŽINA: Rodila se je v plemiški družini očetu Matevžu in materi Evgeniji, roj. Dembińska, bila je najmlajši od enajstih otrok. Bili so pobožna družina, starša sta otroke vzgajala v duhu staroslovanskih narodnih in družinskih vrednot. Po preselitvi v Poznanj je tam začela študirati v srednji šoli za katoliška dekleta.
ZAOBLJUBA: Sedemnajstletna je pod vplivom duhovnih razmišljanj in z dovoljenjem svojega spovednika naredila zaobljubo čistosti.
ŠIVILJA: Leta 1882 je po smrti staršev odšla za eno leto v Berlin na tečaj vezenja in šivanja ter po vrnitvi v domovino v salonu svoje sestre Wande delala kot inštruktorica tam zaposlenih deklet.
DOBRODELNOST: Ključni dogodek v njenem življenju se je zgodil novembra 1892, ko se je po naključju srečala z mlado prostitutko Franko. Marija je že prej veliko pomagala revnim, bolnim in zapuščenim v svoji okolici, poslej pa se je še posebej začela posvečati zanemarjenim, zapuščenim in revnim dekletom. Po najrevnejših ulicah je začela zbirati dekleta in jih odvračati od prostitucije.
SKUPNOST: 8. septembra 1896 je ustanovila Kongregacijo sester Dobrega pastirja od Božje previdnosti (sestre Dobrega pastirja) in s svojimi sodelavkami 20. junija 1902 naredila slovesne zaobljube, ki jim je dodala še četrto: predanost delu z moralno izgubljenimi osebami. Začele so nastajati hiše za moralno in socialno rehabilitacijo prostitutk, bolnišnice, zavetišča za bolne in zapuščene.
DANES: Sestre se tudi danes posvečajo predvsem delu s prostitutkami in ženami, ki so zašle in se znašle na robu družbe; pomagajo bolnikom z aidsom in sifilisom ter vodijo razne strokovne šole. Okoli 200 redovnic deluje na Poljskem, v Italiji in Kazahstanu.
ZAVETNICA: Redovne skupnosti, ki jo je ustanovila in mesta Jabłonowa Pomorskiega.
UPODOBITVE: Upodobljena je v črni redovni obleki.
BEATIFIKACIJA: Za blaženo jo je 6. junija 1997 razglasil papež sv. Janez Pavel II.
GODUJE: 6. aprila.
Vir

Views: 1

sveta Katarina Švedska – redovnica

sveta Katarina Švedska        Zavetnica: nosečnic; priporočajo se ji tudi v strahu pred poplavami.
Atributi: upodabljajo jo v redovni obleki bridiktink, največkrat z jelenom; z lilijo v roki; kako obvezuje ranjenega reveža; pri obhajilu na smrtni postelji.
Imena: Katarina, Kaja, Karin, Karen, Karina, Kata, Katalina, Katarinca, Kati, Katica, Katja, Katjuša, Katka, Katra, Katrca, Katrina, Keti, Ketrin, Katarinca, Katarinica, Katia

Katarina je po zgledu svojih vzgojiteljic v samostanu Rieseberg želela postati redovnica, vendar se je na očetovo željo zelo mlada, stara komaj štirinajst let, poročila. Njen mož je bil pobožen plemič in skupaj sta sklenila, da bosta tudi po poroki živela deviško. Živela sta skromno, Katarina se je oblačila preprosto, brez lepotičja in nakita. Sveto leto 1350 je dočakala v Rimu, kamor je odšla za svojo materjo, sv. Brigito, ki je tam ustanovila red bridiktink ali red Odrešenika. Tu je Katarina tudi zvedela za smrt svojega bolehnega moža in, čeprav si sprva tega ni želela in je imela veliko domotožje, kar triindvajset let ostala pri materi. V Rimu je napredovala v krepostih, živela je samostansko življenje, v katerem so se prepletali molitev, delo, počitek in izkazovanje dobrodelnosti. Odlikovala se je v veliki ljubezni do ljudi okoli sebe. Z materjo je večkrat romala, obiskali sta tudi Sveto deželo. Po materini smrti se je vrnila na Švedsko, s seboj vzela njeno truplo in ga pokopala v samostanski cerkvi v Vadsteni, kjer je kmalu postala opatinja. Še enkrat se je za pet let vrnila v Rim, da bi dosegla potrditev reda in zbrala vse potrebno za materino razglasitev za svetnico. Papež je red potrdil, kanonizacije svoje matere Brigite pa ni dočakala.
Ime: iz grščine: »čista žena«.
Rodila se je leta 1311 na Švedskem, umrla pa 24. marca 1381 v Vadsteni, prav tako na Švedskem.
Družina: bila je drugorojena v družini z osmimi otroki. Njen oče je bil vitez Ulf Gudmarsson, mati pa sveta Brigita Švedska. Poročila se je s plemičem Egartom Kirnskim.
Čudeži: na čudežen način naj bi rešila mesto Rim pred naraslo Tibero, ki je že prestopala jezove. Na njenih romanjih naj bi jo večkrat spremljali in varovali svetniki v podobi jelena.
Beatifikacija: proces razglasitve za svetnico ni bil nikoli dokončan, je pa papež Inocenc VIII. leta 1484 dovolil njeno češčenje.
Goduje: 24. marca.
***
»Kdor hrepeni po plačilu v drugem življenju, mora vdano prenašati vse težave tega življenja.«
Kmalu potem, ko sta z možem sklenila, da bosta posnemala deviški zakon Device Marije in svetega Jožefa, se je Katarina za sveto leto 1350 odpravila v Rim, kjer je živela njena mati. Mož je ni mogel spremljati, ker je bil že bolan in je čez nekaj mesecev umrl. Po velikih notranjih bojih in domotožju je Katarina ostala ob materi in zaživela v skupnosti redovnic, ki jo je ustanovila. Ko je mati umrla, je njeno telo prenesla na Švedsko, pa se zopet vrnila v Rim, kjer je pripravljala gradivo in dokaze za materino razglasitev za svetnico, na koncu pa se je zopet vrnila domov, kjer je umrla v samostanu v Vadsteni.
Ime: Ima dve različici: Ecaterina je latinska oblika, ruska pa Ekaterina, obe pa izhajata iz grške besede kathara »čista«.
Rodila se je leta 1311 na Švedskem, umrla pa 24. marca 1381 v Vadsteni, prav tako na Švedskem.
Družina: Bila je četrti izmed osmih otrok (štirje sinovi in štiri hčerke) v družini viteza Ulfa Gudmarssona, gospodarja Ulvåsa. Njena mati je bila sveta Brigita Švedska. Na očetovo željo se je pri 13 letih poročila s pobožnim plemičem Egartom Kirnskim. Sklenila sta, da bosta živela deviško, zato tudi nista imela otrok.
Skupnost: Z materjo je v Rimu (z moževim privoljenjem) živela neke vrste samostansko življenje, v katerem so se prepletali molitev, delo in počitek. Iz tega je počasi nastal nov red »brigitink« ali red Odrešenika. Njihova prva hiša je nastala v Vadsteni, ki je postala pomembno kulturno središče na evropskem severu, red pa se je od tu razširil tudi po vseh drugih evropskih deželah. S protestantizmom je skoraj propadel, dokler ga ni na začetku 20. stol. obnovila bl. Elizabeta Hesselblad. Red ima danes tudi močno ekumensko poslanstvo.
Kreposti: Katarina je bila preprosta, skromna žena, odlikovala se je po veliki ljubezni do potrebnih in ubogih.
Delo: Napisala naj bi knjižico »Tolažba duše«, a se noben izvod ni ohranil.
Zavetnica: Častijo jo kot zavetnico proti prezgodnjim porodom in splavom ter proti poplavam.
Čudeži: Na čudežen način naj bi rešila mesto Rim pred poplavljajočo Tibero, ki je že prestopala jezove; na njenih romanjih naj bi jo večkrat spremljali in varovali svetniki v podobi jelena.
Upodobitve: Upodabljajo jo v redovni obleki brigitink (zanje so značilna predvsem pokrivala z belim obročem in trakom v obliki križa). Največkrat ima ob sebi jelena (ki je po legendi varoval njeno devištvo) ali v roki drži lilijo. Večkrat jo tudi prikazujejo, kako obvezuje ranjenega reveža ali pri obhajilu na smrtni postelji.
Beatifikacija: Ljudje so jo takoj ob smrti častili kot svetnico, ker pa proces razglasitve ni bil dokončan, je papež Inocenc VIII. leta 1484 dovolil njeno češčenje.
Vir

V Vadsteni (na Švedskem), sveta Katarina, devica, hči svete Brigite, ki je bila poročena proti svoji volji in je ohranila, s privoljenjem soproga, devištvo. Po njegovi smrti je kot romarica pobožno živela v Rimu in v Sveti Deželi, ter je prenesla relikvije matere na Švedsko in shranila v vadstenskem samostanu, kjer je sama oblekla nunsko obleko.
Vir

Tudi danes – kljub močnim vplivom šole in okolja – drži, kar je pred več kot šestdesetimi leti zapisal Jernej Pavlin na začetku svoje pripovedi o današnji godovnjakinji: »Kakšni bodo kdaj otroci, je največ odvisno od vzgoje v domači hiši.« Pristavlja še: »Sveti starši imajo včasih tudi svete otroke.« V mislih ima Brigito Švedsko, mistično ženo in veliko svetnico, katere hči je bila sveta Katarina Švedska ali Karin, ki se je Cerkev danes spominja.
Karin je bila četrta izmed Brigitinih osmih otrok. Rodila se je leta 1331 ali 1332. Zgodaj so jo dali v samostan, da bi jo vzgojili. Na očetovo željo se je poročila s pobožnim plemičem, ko je imela šele štirinajst let. Mlada zakonca sta sklenila posnemati deviški zakon preblažene Device in svetega Jožefa. Katarina se je začela oblačiti preprosto in brez pretiranega nakita. Njen zgled so posnemale mnoge mlade gospe, njene prijateljice. Njena mati Brigita je po moževi smrti odšla v Rim in je tam pobožno živela. Tudi Katarini se je vzbudila želja po Rimu. Mož ji je sprva branil, končno pa ji je le dovolil. Zaradi bolezni je sam ni mogel spremljati. V Rim je prišla leta 1349, ko ji je bilo osemnajst let. Bila je srečna, ko je spet objela mater. Kmalu pa je začutila veliko domotožje in nameravala se je vrniti domov. Na materino prošnjo je sicer izjavila, da je zaradi Kristusa pripravljena vse zapustiti in ostati v Rimu, vendar je kmalu Rim naravnost zasovražila in mater prosila dovoljenja, da se vendarle vrne na Švedsko. Brigita je imela hčerino željo za nevarno skušnjavo, zato je začela moliti. Prikazal se ji je Kristus in ji dejal: »Povej hčeri, da je že vdova. Pregovori jo, naj ostane. Jaz bom poskrbel zanjo.« Katarina je po dolgem času dobila notranji mir. Materin duhovni voditelj je vodil tudi njo in pod njegovim vodstvom je napredovala v krepostih, ker mu je bila v vsem pokorna. Z materjo je večkrat romala, leta 1372 tudi v Sveto deželo. Obe sta imeli neke vrste samostansko življenje, v katerem so se vrstili molitev, delo, počitek in dobrodelnost. Njena mati Brigita je v nekem videnju že leta 1346 dobila naročilo, naj ustanovi nov red s prvim samostanom v Vadsteni na Švedskem. Sestavila je tudi pravila reda, ki se imenuje Brigitin red ali red Odrešenika, njeno zamisel pa je mogla uresničiti šele hči Katarina.

Kmalu po vrnitvi iz Svete dežele je mati umrla v Rimu 23. julija 1373. Po njeni volji je Katarina njeno telo prepeljala na Švedsko, kjer so ga slovesno pokopali v samostanski cerkvi v Vadsteni. Redovnice tega samostana so živele po pravilih njene matere in so Katarino izvolile za predstojnico. Toda že po enem letu je odpotovala v Rim, da bi pri vodstvu katoliške Cerkve poskrbela, da bi Brigito razglasili za svetnico. Pet let je zbirala potrebno gradivo, potem se je vrnila v Vadsteno, kjer jo je škof potrdil za predstojnico, ona pa se je začela pripravljati na smrt: umrla je 24. marca 1381. Njeno svetniško češčenje je potrdil papež Inocenc VIII. leta 1484, njena mati Brigita pa je bila razglašena za svetnico leta 1391.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 234

sveti Makcartem – škof

V Clogheru (na Irskem), sveti Makcartém, škof, ki se smatra za učenca svetega Patrika.
Vir

Views: 3