Imena: Martin, Mart, Martel, Martino, Tin, Tinč, Tinče, Tinček, Tine, Tinej, Tino, Tinek
Doma je bil v Panoniji kot sv. Martin Tourski. Že zgodaj se je odločil, da bo zvesto hodil po stopinjah svojega patrona, in tako se je v svoji domovini pridružil neki meniški družini. Nato se je odpravil v Sveto deželo in več let prebil v tamkajšnjih samostanih. Spoznal je življenje starih menihov, hkrati pa se je poglobil v študij grškega jezika in Svetega pisma pa tudi grške filozofije.
Okoli leta 550 se je vrnil v rodno Panonijo, toda ni ostal doma, temveč odšel dalje v špansko Galicijo. Morda ga je v ta najbolj oddaljeni kot Evrope gnal zgled njegovega vzornika Martina, ki se je po vrnitvi z romanja v Sveto deželo naselil v Galiji. V Galiciji so živeli germanski Svebi, ki so pripadali arijanski krivi veri. Martin je začutil priložnost, da obnovi katoliško vero. Ustanovil je samostan v bližini kraljevega mesta Brage. Njegovo svetniško življenje je kmalu privabilo dovolj novincev in samostanska družina je dobro zaživela. Trudil se je, da bi menihe vpeljal v globoko duhovno življenje vzhodnega meništva in je iz grščine v latinščino prevedel marsikateri nauk in izrek teh redovnikov.
Kasneje je postal nadškof v Bragi; v stolnici tega mesta je končno hranil relikvije sv. Martina, pridobljene v Galiji. Kmalu je prišlo do odločilnega preobrata. Kralj Miro (Teodomir) je prestopil v katoliško vero in z njim po navadi takratnega časa vse ljudstvo. Zdaj je bilo treba cerkveno življenje urediti in poglobiti, zato sta poskrbeli dve sinodi. Učenemu in preudarnemu Martinu so zaupali, da je sinodalne sklepe strnil v enoten miselni sestav. Takrat je nastala tudi vrsta njegovih pomembnih spisov, ki so se ohranili.
Umrl je 20. marca 579 in na ta dan tudi goduje.
Vir
V Bragi (na Portugalskem), sveti Martin, škof, po rodu iz Panónije. Najprej je sprejel dunski sedež, nato pa bragski. Po njegovi gorečnosti in pridiganju so Svebi sprejeli katoliško vero, potem, ko so zapustili arijansko ločino.
Vir
Views: 13
Podobne vrednote, ki jih med našim narodom pooseblja božji služabnik Lojze Grozde, ki ga bomo kmalu lahko častili na naših oltarjih, odlikujejo tudi blaženega Marcela Calla: mladost, dejavno živeto krščanstvo in mučeništvo za vero. Odraščal je v verni delavski družini. Bil je srečen otrok, voditeljski tip in perfekcionist. Sedem let je ministriral in postal član »evharističnih križarjev«, kar je pustilo velik pečat na njegovi duhovnosti, saj je bila evharistija ves čas v središču njegovega življenja. Drugo, kar ga je posebej zaznamovalo, pa je bilo skavtsko gibanje, ki se mu je pridružil leta 1933. Imel je izvrsten smisel za humor, rad je imel šport. Po končanem osnovnem šolanju v domačem kraju se je, verjetno tudi zaradi tega, da je lahko pomagal domači družini, zaposlil kot tiskarski vajenec. Krut svet delavstva je v Marcelu, napol otroku, še bolj utrdil vrednote, za katere se je zavzemal: redno je prejemal zakrament svete spovedi, se vsak dan udeleževal svete maše in pridno pomagal domačim. Pot njegovega laiškega apostolata pa se je začela, ko se je pridružil francoski delavski mladini, organizirani v društvu JOC (žosisti). Kmalu je postal vodja skupine in poslej je bil njegov cilj, da bi k Cerkvi in zakramentom pripeljal čim več mladih. Papež Janez Pavel II. ga je takole označil: »Bil je mlad in v sebi je imel izkušnjo moderne laiške Cerkve v dveh različnih mladinskih gibanjih. Bil je usposobljen in zavzet za služenje mladim.« Star dvajset let se je zaljubil v Margerito Derniaux. Kljub nagovarjanju sodelavcev je Marcel ostal spoštljiv do nje. Večkrat je dejal, da se ne misli igrati s srcem ženske, ker je njegova ljubezen čista in plemenita. Če je čakal do 20. leta starosti, da je našel pravo dekle, je to samo zato, ker je želel najti pravo ljubezen. Dejal je: »Potrebno je najprej obvladati svoje srce, preden ga podariš drugemu!« Po letu in pol sta se Marcel in Margerita zaročila. Skupaj sta tudi molila ter redno obiskovala sv. mašo in prejemala sv. obhajilo. 8. marca 1943 so Nemci zasedli tudi zahodno Francijo in mesto Rennes. Mnogo Marcelovih rojakov so nacisti odpeljali na prisilno delo v nemške vojaške tovarne. Marcel se jim je prostovoljno pridružil, da bi pričal za Kristusa. Dobro leto je delal v tovarni orožja v Zella-Mehlisu. 19. aprila 1944 so ga zaradi njegove vere, »ker je bil preveč katoliški«, aretirali in odpeljali v avstrijsko koncentracijsko taborišče Mauthausen. Tu je skoraj vse leto trpel zaradi različnih bolezni. Kljub slabosti je opogumljal tovariše z besedami: »V molitvi bomo našli svojo moč!« Za posledicami trpinčenja je umrl na god sv. Jožefa leta 1945.
V samostanu na Bavarskem (blizu Münchna, v Nemčiji), blaženi Narcís Turhan, duhovnik in mučenec iz Reda manjših bratov, ki je bil zaradi vere odpeljan iz Poljske, podjarmljene od zločinske oblasti, v koncentracijsko taborišče v Dachau in je umrl izčrpan od mučenja.