Stran 829 – Svetniki, mučenci in blaženi

Marija Jožefina Srca Jezusovega Marija Jožefina Sancho de Guerra je že kot dekle ves čas govorila, da je bila »rojena za poklic redovnice«. Sprva si je želela vstopiti v kontemplativni red, pa ji je to preprečila bolezen. Kasneje je vstopila v novoustanovljeni inštitut Marijinih služabnic, kjer pa je morala skozi obdobje velikih dvomov in iskanja ter na koncu spoznala, da živeti v tej skupnosti ni njen poklic. Ob podpori predstojnikov je ustanovila svoj red in se posvetila službi bolnikom. Veliko je tudi sama pretrpela in bila dolgo časa na bolniški postelji.
Ime: Marija je različica hebrejskega imena Mirjam: »tista, ki jo ljubi Bog«, Jožefina pa izhaja iz imena Jožef: »naj (Bog) doda (potomstvo)«.
Rodila se je 7. septembra 1842 v Vitorii v Španiji, umrla pa 20. marca 1912 v Bilbau, prav tako v Španiji.
Družina: Bila je prvorojenka med tremi dekleti stolarja Bernaba Sancha in Petre de Guerra, gospodinje.
Skupnost: Leta 1871 je v Bilbau ustanovila redovno družbo bolniških strežnic Jezusovih služabnic. Njihovo osnovno poslanstvo je strežba bolnikom v bolnišnicah in po domovih, kasneje pa so se začele posvečati še drugim pomoči potrebnim: starejšim ženam, otrokom po zavetiščih, obolelim za aidsom.
Ustanove: Ob smrti Marije Jožefe od Srca Jezusovega je imel red 43 hiš in več kot tisoč sester. Njihova dnevna zavetišča za ostarele, pastoralni centri in redovne hiše so razširjeni zlasti v najbolj revnih državah Latinske Amerike in Azije (Čile, Argentina, Paragvaj, Kolumbija, Ekvador, Peru, Mehika …) pa tudi v Italiji, Španiji, Franciji, na Portugalskem.
Grb/geslo: Znak IHS v rdečem grbovnem polju, obdan z napisom: »Srce Jezusovo, zdravje bolnikov« (Cor Jesu salus infirmorum).
Duhovnost: Njena duhovnost temelji na treh stebrih: velika ljubezen do evharistije in Jezusovega Srca; premišljevanje skrivnosti odrešenja in soudeleženost pri Kristusovem trpljenju na križu; popolno služenje bolnim v kontemplativnem duhu.
Zavetnica: Kot ustanoviteljica velja za zavetnico svoje redovne družbe bolniških strežnic Jezusovih služabnic.
Kreposti: Že kot otrok je Marija Jožefina gojila iskreno pobožnost do evharistije in Device Marije, imela je velik čut za revne in bolne, ljubila pa je tudi samoto.
Upodobitve: Na fotografiji vidimo redovnico v črni redovni obleki z belim ovratnikom. Na upodobitvah pa je za njo naslikana še podoba Srca Jezusovega.
Grob: Pokopali so jo na mestnem pokopališču v Bilbau, že leta 1926 pa so njene posmrtne ostanke prenesli v materno hišo in jo pokopali v kapeli, kjer leži še danes.
Goduje: 20. marca.
Beatifikacija: Papež Janez Pavel II. jo je 7. septembra 1992 razglasil za blaženo, 1. oktobra 2000 pa za svetnico.
Misel: »Dobrodelnost in medsebojna ljubezen že v tem življenju ustvarjata raj v naših skupnostih. Kamorkoli gremo, nikjer ne moremo živeti brez križa, saj je redovno življenje življenje žrtvovanja in nesebičnosti. Temelj največje popolnosti je bratska ljubezen.«
Vir

V Bilbau (v Báskiji, v Španiji), sveta Marija Jožefa od svetega Srca Jezusovega Sancho de Guerra [sánčo degéra], devica, ki je ustanovila Kongregacijo sester Jezusovih služabnic in jo namenila za zdravljenje bolnikov, predvsem revnih.
Vir

Janez Nepomuk Imena: Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana
Zavetnik Češke, imenovan po rojstnem kraju Nepomuku na Češkem. Starši so si ga izprosili od Boga. Zato so mu dali ime Janez kakor Zaharija in Elizabeta svojemu prav tako od Boga izprošenemu sinu. Dete je bilo šibko in je zbolelo na smrt. Starši so se spet zatekli k božji Materi. Dete je ozdravelo in se okrepilo. Dvakrat od Boga darovanega edinca so iz hvaležnosti namenili za božjo službo. Janez je postanal duhovnik in kanonik pri stolni cerkvi sv. Vida v Pragi. Odločni in pobožni škof Jan Jenštejn ga je leta 1389 izbral za generalnega vikarja, kar je bilo znamenje, da ga postavlja tudi v javnosti za svojega namestnika in prvo zaupno osebo.
Ta čas je hotel češki kralj Vaclav IV. spraviti Cerkev na Češkem pod svoj nadzor in se polastiti njenega imetja, Jana (Nepomuk in Jenštejn) pa tega nista dopustila. Kralj je hotel zmanjšati obseg praške nadškofije s tem, da bi za svojega privrženca Kralika ustanovil novo škofijo v Kladrubih, kjer je bila bogata benediktinska opatija. Po opatovi smrti je kralj menihom prepovedal voliti opata, toda menihi ga niso ubogali, temveč so izvolili novega opata in prosili nadškofa, naj ga potrdi. V nadškofovi odsotnosti je to storil generalni vikar Janez Nepomuk – seveda po nadškofovih navodilih. S tem si je nakopal kraljevo jezo.
Ker se nadškof na kraljevo zahtevo po nasvetu Janeza Nepomuka ni hotel vrniti v Prago, je dal kralj zapreti Janeza in več kanonikov. Za glavnega upornika je kraljevo sodišče spoznalo Janeza Nepomuka. Ponoči so njegovo truplo vrgli s Karlovega mostu v Vltavo. O teh dogodkih je napisal natančno poročilo in ga predal papežu Bonifaciju IX. nadškof Jenštejn sam.
Po kraljevi smrti (1419) so začeli dodajati temu resničnemu poročilu nove podrobnosti, med njimi tudi to, da je bil Janez Nepomuk kraljičin spovednik in da ni hotel kralju izdati njenih grehov. Novi spisi so ga slavili kot žrtev spovedne molčečnosti. Nastalo je nešteto slik in kipov, ki ga že od leta 1602 predstavljajo z znamenji mučeništva, s križem v roki in z roko na ustnicah.
Goduje: 20. marca, ponekod tudi 16. maja.
Vir

Janez Nepomuk spada v srednjeevropskem prostoru med najbolj češčene svetnike; njegovo podobo najdemo na mostovih skorajda v vsakem večjem srednjeveškem mestu, pa tudi na mnogih oltarjih.
Ime: Janez izhaja iz hebrejskega imena Jehohanan, ki pomeni »Jahve (Bog) je milostljiv«.
Rodil se je okoli leta 1350 v Pomuku (kasneje Nepomuk) blizu Plzna na Češkem, umrl pa 20. marca 1393 v Pragi, prav tako na Češkem.
Družina: Njegov oče Welfin je bil sodnik oz. župan, materinega imena pa ne poznamo.
Služba: Sprva je deloval kot javni notar in delal v pisarni nadškofovega generalnega vikarja in pri cerkvenem sodišču. Po posvečenju (leta 1380) je postal tajnik praškega nadškofa Janeza Jenštejna. Po doktoratu iz cerkvenega prava ga je nadškof imenoval za kanonika in arhidaiakona ter generalnega vikarja.
Kreposti: Poleg izobrazbe ga je odlikoval predvsem zaupanja vreden značaj in zvestoba Cerkvi, zaradi česar je tudi pretrpel mučeniško smrt.
Mučeništvo: Nepomuk si je nakopal jezo kralja Venčeslava, ki je želel spraviti Cerkev na Češkem pod svojo oblast in se polastiti njenega imetja. Ker je proti njegovi volji potrdil novega opata v samostanu v Kladrubih, ga je kralj dal zapreti in mučiti. Ponoči so njegovo truplo vrgli s Karlovega mostu v Vltavo; mogoče pa je, da ga je kralj že prej mučil z gorečo baklo in ga umoril z mečem.
Legenda: Avstrijski kronist Ebendorfer je leta 1450 prvi zapisal legendo o tem, da naj bi bil Nepomuk spovednik kraljice Ivane. Ker ni hotel kralju izdati njenih grehov, ga je ta dal zapreti, mučiti in vreči v reko. Nepomuk je tako stoletja veljal za »žrtev spovedne molčečnosti«.
Zavetnik: Je zavetnik Češke; duhovnikov, spovednikov; mostov, ladjarjev, splavarjev, mlinarjev; priprošnjik proti obrekovanju, za molčečnost, proti vodnim nevarnostim; je drugi zavetnik jezuitskega reda in habsburške cesarske hiše.
Upodobitve: Neštevilne upodobitve prikazujejo Janeza Nepomuka kot duhovnika s štolo in biretom na glavi. V rokah drži mučeniško palmo, knjigo in križ. Kazalec desnice drži na ustih kot simbol spovedne molčečnosti. Največkrat ima okrog glave venec šestih zvezd (te naj bi pokazale, kje v Vltavi leži njegovo truplo, da so ga lahko našli). Pogosto je upodobljen tudi motiv, kako posluša spoved kraljice Ivane.
Življenjepis: O Nepomukovem mučeništvu je papežu Bonifaciju IX. poročal že nadškof Jan, njegov prvi življenjepis pa je napisal nadškofov spovednik Peter Clarificator v letih 1402/03. Kasneje so temu resničnemu poročilu začeli dodajati nove podrobnosti, tudi zmoto o tem, da je umrl kot žrtev spovedne molčečnosti.
Beatifikacija: papež Inocenc XIII. ga je 31. maja 1721 razglasil za blaženega, Benedikt XIII. pa 19. marca 1729 za svetnika.
Grob: Ko so Nepomukovo truplo našli, so ga najprej slovesno pokopali v cerkvi sv. Križa, danes pa počivajo njegove relikvije v praški stolnici sv. Vida.
Goduje: 20. marca, ponekod tudi 16. maja.
Vir
V Pragi (na Češkem), sveti Janez Nepomuk, duhovnik in mučenec, ki je pri obrambi Cerkve prejemal od kralja Venčeslava IV. mnogo krivic in bil izpostavljen mučenju in trpinčenju. Ko je še dihal, je bil vržen v reko Vltavo.
Vir

Leta 1672 so na znamenitem Karlovem mostu v Pragi postavili kip duhovnika v koretlju, z biretom na glavi in z vencem peterih zlatih zvezd okoli nje, s križem in palmo v eni roki, pa s kazalcem druge roke na ustih. Kip je predstavljal češkega svetnika Janeza Nepomuka, ki je umrl kot mučenec za neodvisnost in svobodo Kristustove Cerkve. Češki kralj Venčeslav je namreč hotel Cerkev spraviti pod svoj nadzor in se polastiti njenega imetja. Janez Nepomuk, tedaj generalni vikar praške nadškofije, je bil na čelu tistih, ki so se kralju uprli. Kralj ga je dal v ječi mučiti, potem pa ukazal, naj njegovo truplo vržejo s Karlovega mostu v reko Vltavo. To se je zgodilo 20. marca 1393. Na podlagi zanesljivih Nepomukovih življenjepisov je mogoče dokazati, da Janez ni umrl kot mučenec spovedne molčečnosti, kakor so doslej razglašali in kar hoče povedati njegov prst na ustih. Sv. Janeza Nepomuka častijo kot zavetnika zoper obrekovanje pa tudi zoper poplave, zato so njegovi kipi krasili številne mostove po vsej srednji Evropi in v dobršnem delu zahodne Evrope.
Janez Nepomuk se je rodil med letoma 1340 in 1350 na zahodnem Češkem v mestu Pomuk, ki se je pozneje preimenovalo v Nepomuk. O njegovi mladosti ni nič znanega. Viri ga prvič omenjajo leta 1370, ko je bil že veljaven klerik praške nadškofije. Imel je službo javnega notarja, kar so dosegli samo redki pravno izobraženi in vsega zaupanja vredni možje. V naslednjih letih je delal v pisarni nadškofovega generalnega vikarja in pri cerkvenem sodišču. Mašniško posvečenje je prejel šele leta 1380; papež ga je imenoval za župnika praške fare sv. Gala, nadškof Janez Jenštejn pa si ga je izbral za svojega tajnika in zaupnega sodelavca. Poslal ga je na univerzo v Padovo, kjer je študij cerkvenega prava končal z doktoratom. Ko se je vrnil v Prago, ga je nadškof Janez Jenštejn imenoval za kanonika in nato še za generalnega vikarja praške nadškofije.
Ta čas se je, kot smo že slišali, vnel boj zoper kralja Venčeslava, ki bi rad vladal tudi v Cerkvi. Oba Jana (Nepomuk in Jenštejn) sta se mu odločno postavila po robu. Kralj je hotel razpoloviti praško nadškofijo, da bi za svojega pristaša Kralika ustanovil novo škofijo v Kladrubih, kjer je bila bogata benediktinska opatija. Redovnikom te opatije je kralj po smrti opata Račka v začetku leta 1393 prepovedal voliti novega opata, da bi jo izročil Kraliku. Jenštejn se je uprl ustanovitvi nepotrebne škofije in se je umaknil iz Prage. Menihi so si takoj izbrali novega opata in prosili, da ga nadškof potrdi. V njegovem imenu je generalni vikar Janez Nepomuk 7. marca 1393 novega opata priznal in si s tem nakopal kraljevo jezo. Kralj je v svojem besu šel tako daleč, da je dal Janeza mučiti in umoriti, potem pa njegovo telo vreči v reko. Novica o tej nasilni smrti se je razširila po vsej Evropi.
Čast oltarja je sv. Janez Nepomuk dosegel leta 1729. Njegovo češčenje so zelo širili jezuiti in tako je prišlo tudi k nam. Značilno je, piše dr. Niko Kuret, da godu sv. Janeza Nepomuka ne slavimo na njegov smrtni dan, 20. marca, temveč 16. maja. V Pragi je bil današnji dan pravi pomladni praznik, ki je nanj prihajalo na stotisoče ljudi. Med drugim so spuščali lučke po Vltavi. Drugod (npr. na Dunaju) so prirejali posebne Janezove pobožnosti, ki se je pri njih rada shajala mladina. K nam se ne eno ne drugo ni razširilo.
Vir