V Tarragóni (na Španskem), blaženi Frančišek od Jezusa, Marija in Jožefa Palau y Quer [paláu i kuér], duhovnik iz Reda bosonogih karmeličanov, ki je v službi pretrpel huda preganjanja in bil zaradi lažnih obtožb pregnan na otok Ebusa in bil tam od vseh zapuščen. († 20. marec 1872)
Vir
Views: 0
V Mantovi, blaženi Baptist Spagnoli [spanjóli], duhovnik iz Karmeličanskega reda, ki je spravil kneze in reformiral sam red, kateremu je bil postavljen na čelo proti svoji volji, na ukaz papeža Leona X.
Vir
Views: 1
Imena: Kutbert
Opat in škof lindisfarnski je bil rojen okoli leta 634 na severu Anglije. Že zgodaj je postal menih. Od časa do časa je zapuščal svojo samostansko celico in odhajal med ljudi, ki so ga zaradi njegove prisrčnosti hitro vzljubili in mu zaupali. Kakor vsi menihi njegovega časa je bil tudi Kutbert duhovnik in misijonar, ki je deloval med okoliškimi prebivalci in jih spreobračal. Slovel je tudi kot čudodelnik. Še čudovitejša je bila njegova moč nad grešniki.
Po dvanajstih letih se je umaknil na samoten otok, kjer si je poiskal zavetje v skalni duplini, ki jo je poglobil in obdal z zidom. Tam se je postil in molil. Svetega moža so poklicali iz samote, kajti leta 685 je bil posvečen za škofa v Lindisfarni, obenem pa je prevzel službo opata. Škofovsko službo je opravljal samo dve leti, toda v tem kratkem času je obhodil vso svojo škofijo in se srečal z vsemi verniki, ki so v njem videli svojega očeta.
Ko je začutil, da se mu bliža smrt, se je vrnil v svojo ljubljeno samoto. Tam je živel še nekaj mesecev kot spokornik. 20. marca 687 je med molitvijo zaspal v Gospodu. Pokopali so ga v kamnitem sarkofagu ob oltarju samostanske cerkve sv. Petra v Lindisfarni. Šest let pozneje so Lindisfarno oropali Vikingi. Kutbergovo truplo so rešili in ga leta 999 pokopali v stolnici v Durhamu.
V Angliji še danes častijo svetega Kutberta kot enega najpomembnejših in znanih svetnikov. Že s sedemnajstimi leti je vstopil v samostan Melrose in bil tam nekaj let tudi prior. Veliko časa je prebil zunaj samostanske celice, saj so se mu smilili zapuščeni verniki brez pastirjev. Obiskoval jih je, ti pa so se radi zbirali okoli njega, ko jim je oznanjal pot resnice. Bil je oster asket, večkrat je prebedel vso noč v molitvi, stoječ v mrzli rečni ali morski vodi. Kasneje je postal prior v samostanu Lindisfarne na otoku, ki se še danes imenuje Sveti. Tudi tu je kmalu zaslovel kot pridigar; misijonaril je med okoliškimi prebivalci, jih spreobračal in delil zakramente. Dvanajst let je vodil samostan, nato pa se v želji po popolnejšem življenju v samoti umaknil na neobljuden otok Farne. Tam si je v jami naredil preprosto bivališče in v molitvi preživel osem let puščavniškega življenja. Nerad je, na izrecno kraljevo prošnjo, sprejel škofovsko breme in postal škof v Lindisfarni. Dve leti je kot škof preživel večinoma na vizitacijah in misijonskih potovanjih ter opravljal njemu dobro znano delo: pridiganje, spovedovanje, birmovanje in previdevanje bolnikov. Malo pred smrtjo se je škofovski službi odpovedal in se vrnil umret v svojo celico na otok Farne.
Ime: Cuthbert je angleško ime in izhaja iz stare angleščine, sestavljeno pa je iz dveh besed: cuae (famous) »znan, slaven« in bearht (bright) »svetel, bister«. Nemška različica: Gisbert.
Rodil se je okoli leta 634 na severnem Angleškem, umrl pa 20. marca 687 na otoku Farna v Angliji.
Družina: Bil je sin premožnih staršev iz Northumberlanda v Angliji. Namesto matere, ki mu je zgodaj umrla, ga je vzgajala mačeha.
Zavetnik: je zavetnik pastirjev, čolnarjev in mornarjev (veslačev), proti kugi; zavetnik več krajev na Angleškem: Durham, Newcastle, škofij Hexam in Lancaster.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot škofa ali opata. Poleg njega sta vidra ali labod, nad njim pa ognjeni steber.
Čudeži: Že kot otrok, pastirček, je imel čudežno videnje: neke noči v letu 651 je zagledal na nebu veliko svetlobo in angele, ki so šli v nebesa ter nesli s seboj sveto dušo. Naslednje jutro je zvedel, da je ponoči umrl škof sveti Aidan. Kutbert je kasneje postal menih v njegovem samostanu. Imel je dar prerokovanja, slovel je kot čudodelnik. Številni bolniki, ki jih je mazil s sv. oljem, so ozdraveli. Njegovo truplo je bilo po enajstih letih podobno spečemu človeku, vrat in kolena so se še lahko upogibala.
Misel: »Prednjačil je z zgledom, vzdrževal redovno življenje, dvigal nravnost. Beseda mu je bila jasna, polna miline … Veliko se je postil, molil in bedel. Premišljeval je svete postave, posnemal zglede svetnikov, ohranjal mir z brati.« (življenjepisec o letih njegovega škofovanja)
Vir
Na otoku Farne (v Northúmbriji, v današnji Angliji), smrt svetega Kútberta, lindisfarnskega škofa, ki je z isto marljivostjo blestel pri pastoralnem delu, kot prej v samostanu in v puščavi.
Vir
Svetnik današnjega dne je Kutbert, opat in škof lindisfarnski. Rojen je bil okoli leta 634 na severu Anglije. Že zgodaj je postal menih. Življenjepisec, ki ga je še osebno poznal, opisuje mladega meniha takole: »Po obličju je bil kakor angel, v besedah izbran, pri delu vnet, na telesu neomadeževan, na umu odličen, v posvetu velik, v veri katoliški, v upanju premoder, v ljubezni prekipevajoč.« Od časa do časa je zapuščal svojo samostansko celico in odhajal med ljudi, ki so ga zaradi njegove prisrčnosti hitro vzljubili in mu zaupali.
Ko mu je bilo trideset let, je šel s svojim predstojnikom Eatom v samostan na otoku Lindisfarna, ki se še danes imenuje sveti otok. Kutbert je bil opatov namestnik. Kakor vsi menihi njegovega časa, je bil tudi Kutbert duhovnik in misijonar, ki je deloval med okoliškimi prebivalci in jih spreobračal. Slovel je tudi kot čudodelnik. Še čudovitejša je bila njegova moč nad grešniki.
Po dvanajstih letih se je umaknil na samoten otoček, kjer si je poiskal zavetje v skalni duplini, ki jo je poglobil in obdal z zidom. Tam se je postil in molil. Svetega moža so poklicali iz samote, kajti leta 685 je bil posvečen za škofa v Lindisfarni, obenem pa je prevzel službo opata. Škofovsko službo je opravljal samo dve leti, toda v tem kratkem času je obhodil vso svojo škofijo in se srečal z vsemi verniki, ki so v njem videli svojega očeta.
Ko je začutil, da se mu bliža smrt, se je vrnil v svojo ljubljeno samoto. Tam je živel še nekaj mesecev kot spokornik. 20. marca 687 je med molitvijo zaspal v Gospodu. Pokopali so ga v kamnitem sarkofagu ob oltarju samostanske cerkve sv. Petra v Lindisfarni. Šest let kasneje so Lindisfarno oropali Vikingi. Kutbertovo truplo so rešili in ga leta 999 pokopali v stolnici v Durhamu.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Views: 116
Imena: Martin, Mart, Martel, Martino, Tin, Tinč, Tinče, Tinček, Tine, Tinej, Tino, Tinek
Doma je bil v Panoniji kot sv. Martin Tourski. Že zgodaj se je odločil, da bo zvesto hodil po stopinjah svojega patrona, in tako se je v svoji domovini pridružil neki meniški družini. Nato se je odpravil v Sveto deželo in več let prebil v tamkajšnjih samostanih. Spoznal je življenje starih menihov, hkrati pa se je poglobil v študij grškega jezika in Svetega pisma pa tudi grške filozofije.
Okoli leta 550 se je vrnil v rodno Panonijo, toda ni ostal doma, temveč odšel dalje v špansko Galicijo. Morda ga je v ta najbolj oddaljeni kot Evrope gnal zgled njegovega vzornika Martina, ki se je po vrnitvi z romanja v Sveto deželo naselil v Galiji. V Galiciji so živeli germanski Svebi, ki so pripadali arijanski krivi veri. Martin je začutil priložnost, da obnovi katoliško vero. Ustanovil je samostan v bližini kraljevega mesta Brage. Njegovo svetniško življenje je kmalu privabilo dovolj novincev in samostanska družina je dobro zaživela. Trudil se je, da bi menihe vpeljal v globoko duhovno življenje vzhodnega meništva in je iz grščine v latinščino prevedel marsikateri nauk in izrek teh redovnikov.
Kasneje je postal nadškof v Bragi; v stolnici tega mesta je končno hranil relikvije sv. Martina, pridobljene v Galiji. Kmalu je prišlo do odločilnega preobrata. Kralj Miro (Teodomir) je prestopil v katoliško vero in z njim po navadi takratnega časa vse ljudstvo. Zdaj je bilo treba cerkveno življenje urediti in poglobiti, zato sta poskrbeli dve sinodi. Učenemu in preudarnemu Martinu so zaupali, da je sinodalne sklepe strnil v enoten miselni sestav. Takrat je nastala tudi vrsta njegovih pomembnih spisov, ki so se ohranili.
Umrl je 20. marca 579 in na ta dan tudi goduje.
Vir
V Bragi (na Portugalskem), sveti Martin, škof, po rodu iz Panónije. Najprej je sprejel dunski sedež, nato pa bragski. Po njegovi gorečnosti in pridiganju so Svebi sprejeli katoliško vero, potem, ko so zapustili arijansko ločino.
Vir
Views: 13
V Bragi, na Portugalskem,spomin svetih: Apolonija in Leoncija, škofov.
Vir
Views: 3
Podobne vrednote, ki jih med našim narodom pooseblja božji služabnik Lojze Grozde, ki ga bomo kmalu lahko častili na naših oltarjih, odlikujejo tudi blaženega Marcela Calla: mladost, dejavno živeto krščanstvo in mučeništvo za vero. Odraščal je v verni delavski družini. Bil je srečen otrok, voditeljski tip in perfekcionist. Sedem let je ministriral in postal član »evharističnih križarjev«, kar je pustilo velik pečat na njegovi duhovnosti, saj je bila evharistija ves čas v središču njegovega življenja. Drugo, kar ga je posebej zaznamovalo, pa je bilo skavtsko gibanje, ki se mu je pridružil leta 1933. Imel je izvrsten smisel za humor, rad je imel šport. Po končanem osnovnem šolanju v domačem kraju se je, verjetno tudi zaradi tega, da je lahko pomagal domači družini, zaposlil kot tiskarski vajenec. Krut svet delavstva je v Marcelu, napol otroku, še bolj utrdil vrednote, za katere se je zavzemal: redno je prejemal zakrament svete spovedi, se vsak dan udeleževal svete maše in pridno pomagal domačim. Pot njegovega laiškega apostolata pa se je začela, ko se je pridružil francoski delavski mladini, organizirani v društvu JOC (žosisti). Kmalu je postal vodja skupine in poslej je bil njegov cilj, da bi k Cerkvi in zakramentom pripeljal čim več mladih. Papež Janez Pavel II. ga je takole označil: »Bil je mlad in v sebi je imel izkušnjo moderne laiške Cerkve v dveh različnih mladinskih gibanjih. Bil je usposobljen in zavzet za služenje mladim.« Star dvajset let se je zaljubil v Margerito Derniaux. Kljub nagovarjanju sodelavcev je Marcel ostal spoštljiv do nje. Večkrat je dejal, da se ne misli igrati s srcem ženske, ker je njegova ljubezen čista in plemenita. Če je čakal do 20. leta starosti, da je našel pravo dekle, je to samo zato, ker je želel najti pravo ljubezen. Dejal je: »Potrebno je najprej obvladati svoje srce, preden ga podariš drugemu!« Po letu in pol sta se Marcel in Margerita zaročila. Skupaj sta tudi molila ter redno obiskovala sv. mašo in prejemala sv. obhajilo. 8. marca 1943 so Nemci zasedli tudi zahodno Francijo in mesto Rennes. Mnogo Marcelovih rojakov so nacisti odpeljali na prisilno delo v nemške vojaške tovarne. Marcel se jim je prostovoljno pridružil, da bi pričal za Kristusa. Dobro leto je delal v tovarni orožja v Zella-Mehlisu. 19. aprila 1944 so ga zaradi njegove vere, »ker je bil preveč katoliški«, aretirali in odpeljali v avstrijsko koncentracijsko taborišče Mauthausen. Tu je skoraj vse leto trpel zaradi različnih bolezni. Kljub slabosti je opogumljal tovariše z besedami: »V molitvi bomo našli svojo moč!« Za posledicami trpinčenja je umrl na god sv. Jožefa leta 1945.
Ime: Ime Marcel izhaja iz latinskega imena Marcellus in je manjšalnica imena Marcus, Marko, v prvotnem pomenu »pripadajoč bogu vojne Marsu«.
Rodil se je 6. decembra 1921 v Rennesu v Franciji, umrl pa 19. marca 1945 v Mauthausnu v Avstriji.
Družina: Bil je drugi izmed devetih otrok delavske družine Marije Jožefe Felicite in Marcela Callo.
Zavetnik: Nima posebnega patronata, je pa prvi blaženi iz vrst skavtov.
Upodobitve: Ohranjene fotografije kažejo mladeniča urejenega videza, nasmejanega in prijetnega obraza z okroglimi očali in lasmi počesanimi nazaj.
Beatifikacija: Za blaženega ga je 4. oktobra 1987 razglasil papež Janez Pavel II.
Goduje: 19. marca, v škofiji Linz pa 19. aprila.
Vir
V kraju Mauthausen (v Avstriji), blaženi Marcel Callo [kalo], mučenec, po rodu iz Rennesa [rena] v Franciji. Kot mladenič je s krščansko gorečnostjo hrabril ujetnike, izčrpane od trdega dela, zato je bil v taborišču uničevanja usmrčen.
Vir
Views: 19
