V Bragi (na Portugalskem), spomin svetega Gerálda, škofa, znamenitega po obnavljanju Božjega čaščenja, po popravljanju cerkva, in po pospeševanju cerkvene discipline. Umrl je ob pastoralnem obisku v kraju imenovanem Bornos, v neki oddaljeni pokrajini.
Vir
Views: 5
V Marbéju, pokop Ivane, flándrijske kneginje. Ko je uredila zadeve svoje dežele, je v samostanu, ki ga je tudi sama zgradila, sveto umrla kot samostanska familiarka.
Vir
Views: 15
Blizu Münchna na Bavarskem (v Nemčiji), blaženi Narcísij Putz, duhovnik in mučenec iz Poljske. V vojnem času pod tujo vlado, ki je bil zaradi stanovitnosti v veri vržen v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer je izmučen od strašnih trpinčenj, umrl.
Vir
Views: 4
V nedeljo 30. novembra leta 2018 je v francoskem mestu Marseillu potekala beatifikacija Jeana-Baptista Fouqueja, škofijskega duhovnika, ki pa je vse življenje ostal kaplan. Papež Frančišek ga je postavil za »zgled povzpetnikom«.
Obred beatifikacije je vodil prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, kardinal Giovanni Angelo Becciu. Med homilijo je dejal, da vsi svetniki, v svoji raznolikosti in načinih, ki so različni glede na čas in kraj, imajo eno skupno točko: »svetniki so preroki«. S svojim življenjem, s svojo molitvijo in svojimi dejanji, nam govorijo v Gospodovem imenu, so Gospodov glas. Razkrivajo nam zaklad, ki ga nosimo in ki smo ga poklicani deliti z drugimi, s tem ko priznamo, da je naše srce tam: to je zaklad Božje ljubezni. Tako nam njihovo življenje oznanja evangelij in njegovo aktualnost za življenje tega sveta in za naše lastno življenje. Blaženi Jean-Baptiste Fouque je »prerok, kajti v njem gori ogenj ljubezni do Boga in ljubezni do bližnjega«, je dejal kardinal.
Jean-Baptiste Fouque se je rodil leta 1851 in bil v duhovnika posvečen leta 1876. Vse življenje je ostal kaplan. Najdlje, kar 38 let, je deloval v župniji Svete Trojice, kjer je tudi umrl leta 1926. Opravljal je »službo dobrote, sad njegovega duhovnega življenja«, je dejal kardinal Becciu in Fouqueja opredelil kot »živi in stimulativni zgled za brate duhovnike in vse, ki so poklicani v duhovništvo«. Posvečene duhovnike in semeniščnike spominja, da je njihova prva poklicanost »postati Božji možje«, da bi vodili brate in sestre v Gospodu, s tem pa pričevali resnično zmožnost sprejemanja in poslušanja. Pri čemer je kardinal spomnil, da je Fouque imel dolge vrste pred spovednico, mnoge osebe so ga iskale, ker so v njem našle Božjega človeka, ki je znal razumeti njihovo človeško dušo.
Ljubil je vse duše, a zelo utelešene v živih telesih, ki so potrebovale pomoč in ki so imele obraze osamljenih in bolnih oseb, revežev in otrok. Fouque je ljubil duše v konkretnih dejanjih, z ustvarjalnostjo, pri čemer se je pustil voditi Bogu. Kot je sam govoril: ‘Bog me je navdihnil in mi rekel Naprej!’ ali pa: ‘Spodbudil me je dobri Bog.’ »Ljubil je z navdušenjem, kajti brez navdušenja smo obsojeni na življenje v banalnosti in brezbrižnosti. Navdušenje, ki se rodi iz trdnega prepričanja, da samo kdor trdno in močno veruje, je zmožen dati kri za zaščito lastne vere.«
Fouque lahko tudi nam pravi: »Prijatelj moj, to je največ, kar se lahko naučiš iz moje izkušnje. Ko boš imel neko idejo, da bi naredil dobro, ne razmišljaj, naredi takoj, kajti sicer se med premišljevanjem vidijo težave, začne se omahovati in tako se izgubi mnogo dobrih stvari.« Kot je dejal kardinal, tako se postane svetnik, z delanjem dobrega. Dovolj je dejanje ljubezni, eno vsak dan, a narejeno dobro, s prepričanjem, z navdušenjem, brez prelaganja na jutri, če se lahko naredi danes. Na ta način svetost postane dostopna in uresniči se naša skupna krstna poklicanost, korak za korakom, z Božjo milostjo.
Pogosto si naredimo napačno idejo o svetosti in mislimo, da zahteva opravljanje izrednih stvari. In tako postavimo na stran našo poklicanost k svetosti ter se raje zatečemo v povprečnost. A v nebesih niso samo osebe kot sv. Pavel, sv. Frančišek Ksaver, sv. Frančišek Asiški, je zatrjeval Fouque, v nebesih je tudi na tisoče in tisoče kristjanov, ki so bili med nami kot preprosti smrtniki, z zelo ponižnimi krepostmi, skromni, slabo oblečeni, malo izstopajoči, da bi jih kdo pogledal. Njihova skrivnost je bila »živeti male stvari v vsakdanjosti z ljubeznijo do Boga, v njegovem imenu in v njegovo slavo«.
Več kot devetdeset let po Fouquejevem rojstvu v nebesa, moški in ženske še vedno služijo otrokom in vsem ljudem v stiski v ustanovah in preko dejavnosti, ki jih je blaženi sam ustanovil. »To pričevanje ljubezni in služenja v Jezusovem imenu iz vsakega med nami danes dela pristnega misijonarja dobrote in usmiljenja. V zaupnosti srca cveti ljubezen do Boga in bližnjega. Živeti iz te Ljubezni – to je naše poslanstvo; ne smemo spati!« In če se na poti spotaknemo ali pademo, ne smemo izgubiti poguma.
Blaženi Jean-Baptiste Fouque posreduje nam in našim skupnostim še eno sporočilo, in sicer, da je evharistija v središču našega življenja in je izvir in vrh celotnega življenja Cerkve. V tem smislu se je Fouque zelo dotaknil vernikov s svojim načinom obhajanja svete maše. Vztrajal je, da so mnogi mladi in odrasli redno prejemali evharistično obhajilo. Fouque je tako živel globoko povezanost s Kristusom.
Kakor Jezus je tudi blaženi Fouque delal dobro. »Potrpežljivo je poslušal nesreče bratov, na njihovo trpljenje je zlival balzam Kristusove ljubezni. Uči nas razumeti vrednost žrtvovanja Jezusove ljubezni, ki spreminja bolečino v veselje, v veselje, da se prepoznamo kot ljubljeni in da znamo ljubiti. Veselje, da smo poklicani narediti vidno to ljubezen, s katero nas je Oče napolnil v Jezusu Kristusu in jo izlil v naša srca po Svetem Duhu.«
»Pokorščina, uboštvo, ponižnost, služenje Bogu in revnim – to so značilnosti življenja tega duhovnika, za katerega je bilo vse urejeno po Božji ljubezni in služenju dušam,« je sklenil kardinal Becciu.
Vir
Views: 12
Reginhard je bil opat v samostanu sv. Kasija – današnji katedrali – v Bonnu in je leta 1025 postal škof v Liègeu (Lüttich, Belgija). Bil je dobrodelen do revnih in milosten do heretikov. († 5. december 1037)
DE
Reinhard (Reginhard), rojen v Bonnu, je bil leta 1025 imenovan za škofa v Liègeu. Njegova iskrena, skoraj otroška pobožnost, apostolska gorečnost, dobrodelnost in prijazna narava so ga naredile za »kras svojega položaja«. Škof je bil – kar je bilo za tiste čase povsem neobičajno – tudi do »krivovercev« prizanesljiv in prijazen, kar mu je prineslo posebno spoštovanje vernikov drugih veroizpovedi.
DE
Iz premožne družine iz okolice Liègea („claro genere“); sorodnik sv. Herberta († 1021), nadškofa Kölna (od leta 999).
Reinhard je bil, poroča biografija, podprt s strani svojega sorodnika, nadškofa Herberta iz Kölna, ki naj bi ga tudi imenoval za opata v Bonnu. Čas njegovega imenovanja za škofa v Liègeu je mogoče določiti med 23. 1. 1025, dnevom smrti njegovega predhodnika Durandusa, in 1. 6. 1026, dnevom posvetitve cerkve v Walcourtu. Nadaljnje novice, da je Reinhard zavrnil škofijo Verdun v upanju na boljšo, škofijo Liège pa končno pridobil s simonijo Konrada II., izhajajo iz dvomljivega vira njegovega biografa Reinerja in so netočne. Ali je romanje v Rim, med katerim naj bi Reinhard pokesano odstopil s svojega položaja in bil ponovno imenovan s strani papeža, dejansko potekalo, ostaja prav tako negotovo, saj o tem poroča le Reiner.
Reinhard je posebno pozornost posvečal škofijski šoli, ki je v njegovem času najprej spadala pod šolnika Waza (škof v Liègeu 1042–48), od okoli leta 1030 pa pod njegovega naslednika Adelmanna (škof v Brescii 1059–61), kolegijski cerkveni kapeli St-Gengulphe v Florennesu in zlasti benediktinske opatije St-Laurent v Liège. To ustanovitev svojih predhodnikov je dopolnil z vrsto gradbenih ukrepov in jo s pomočjo obsežne donacije sploh omogočil (čeprav sta od skupno osmih listin, ki se nanašajo na ta samostan, le dve pristni). Posvetitev samostanske cerkve je potekala 3. novembra 1034. Reinhard je dal zgraditi kamniti most čez Maas, ki je obstajal do leta 1409, in med veliko lakoto okoli leta 1030 organiziral učinkovito oskrbo revnih. Leta 1037, tik pred svojo smrtjo, se je Reinhard udeležil pohoda vojvode Gozelosa iz Spodnje in Zgornje Lotaringije proti grofu Odoju iz Champagne, ki je kralja Rudolfa II. iz Visoke Burgundije prikrajšal za dediščino in zato v Lotaringiji napadel Regnum Teutonicum. Škof je sodeloval tudi v bitki pri Baru, v kateri je bil Odo poražen in padel. Sam je umrl nekaj mesecev pozneje; vzrok smrti ni znan.
DE
Views: 0
Imena: Krispina, Krispa, Pina, Pia, Pino, …
Krispina je bila plemenita, ugledna in premožna žena iz Tagore v Numidiji (severna Afrika). Ime pomeni »z lepo pričesko«. Bila je negovana, obdarovana z dobrotami tega sveta in mati lepo vzgojenih otrok. Živela je v času, ko je leta 304 izšel 4. Dioklecijanov edikt o preganjanju kristjanov. V tem razglasu je bilo ukazano splošno darovanje bogovom, in sicer pod kaznijo mučenja in smrti. V Numidiji so ta odlok strogo izvajali in v mestecu Tagori neusmiljeno preganjali kristjane, ki so se upirali darovati bogovom.
Nekatere kristjanke so že strašno mučili in usmrtili. Z ugledno Krispino vendarle niso upali tako grdo ravnati kakor s preprostimi meščankami in ženskami s podeželja. Zato so jo poslali najbližji višji oblasti, k rimskemu prokonzulu, ki je imel sedež v Tebesti. Uradni zapisnik iz arhiva prokonzula navaja potek zasliševanja. Kristjani so si pozneje priskrbeli ta uradni zapisnik in ga brali ob slovesnem spominu na sveto mučenko.
Sodba, ki jo je izrekel prokonzul Apulin, se je glasila: »Krispina trdovratno vztraja v svojem nesramnem praznoverju in noče darovati našim bogovom. Po božanskem navodilu cesarskega razglasa bo obsojena na smrt.« Krispina je odgovorila: »Hvalim Boga, ki me je blagovolil na tak način rešiti iz tvojih rok. Bogu bodi hvala.« Pokrižala se je na čelu, upognila tilnik in je bila obglavljena »zaradi izpovedi našega Gospoda Jezusa Kristusa, kateremu bodi čast na vekov veke. Amen.«
Sv. Avguštin jo je v svojih pridigah pogosto poveličeval. V najhujši stiski je mučenka poslušala glas vesti, v zaupanju v tistega, ki je bil z njo kot nepremagljiv pomočnik.
Goduje 5. decembra.
Vir
V Tebesti (v Numídiji, v današnji Alžiriji), trpljenje svete Krispíne iz Tagore, družinske matere, ki je bila v času preganjanja Dioklecijana in Maksimiana na ukaz prokonzula Anolína obglavljena, ker ni hotela žrtvovati malikom.
Vir
Views: 161
