sveti Janez Ogilvie – duhovnik, redovnik in mučenec

Škotski mučenec Janez Ogilvie (1579-1615) je svoje poslanstvo na Škotskem opravljal samo 11 mesecev, potem ko se je vrnil v domovino po dvaindvajsetletni odsotnosti. Je edini Škot razglašen za svetnika iz časa reformacije. Bil je star 36 let, ko je dal življenje za Kristusa.
Vzgojen je bil kot kalvinist, vendar se je leta 1596 med študijskim potovanjem po Franciji, Nemčiji in Italiji odločil, da bo postal katoličan. Šel je v škotski kolegij v Louvain-u v Belgiji, kjer je bili sprejet v katoliško Cerkev. Ko so zaradi finančnih težav kolegij zaprli, je naprej študiral z benediktinci, pozneje pa se je preselil v jezuitski kolegij v Olomouc-u. K jezuitom je vstopil v avstrijski provinci v Brnu na Moravskem 5. novembra 1599. leta. Filozofijo je študiral v Gradcu in na Dunaju, teologija pa ponovno v Olomouc-u. Proti koncu leta 1610 je bil v Parizu posvečen v duhovnika.
Janez se je želel vrniti domov na Škotsko, da bi tam misijonaril, vendar so bile razmere tam za katoliške duhovnike preveč nevarne. Tri leta je že delal v Rouen-u v Franciji, preden je dobil poslanstvo, naj gre na Škotsko. Na Škotskem v Leith-u je pristal v novembru leta 1613, pod krinko preprodajalca konj z imenom Janez Watson. Počasi je prispel v Edinburgh, kjer je veliko ljudem pomagal ponovno vstopiti v katoliško Cerkev. 3. oktobra 1614 je šel v Glasgow, kjer naj bi pet ljudi ponovno sprejel v Cerkev. Eden od teh, Adam Boyd, pa ga je izdal protestantskemu škofu.
Boyd je protestantskega škofa obvestil o Janezovem prihodu in pomagal organizirati zasedo. Ko je Janez na dogovorjenem mestu na trgu čakal, da ga nekdo pospremi k bogoslužju, so ga obkrožili možje in na silo odvedli k škofu v bližnjo hišo. Škof ga je udaril v obraz, nato so ga pretepali še ostali, ter ga odvedli v zapor na škofovski grad. Naslednji dan je bil prvič zaslišan, vendar je odločno zavračal kraljevo avtoriteto na področju vere.
Da bi ga prisilili k sodelovanju so ga zaprli v temno in smrdečo celico vse do 12. decembra, ko je imel drugo zaslišanje, sklicano od kralja Jakoba I. v Edinburgh-u. Ker se Janez ni hotel odreči svojemu prepričanju so ga obsodili na mučenje brez spanja za naslednjih devet dni. Tretje zaslišanje je imel 22. decembra. Kljub veliki fizični in duševni izmučenosti ni izdal imen drugih katoličanov, ki so mu pomagali ali prihajali k bogoslužju. Oblasti so ga poslale nazaj v Glasgow, kjer je začel s pisanjem o svoji aretaciji in zaporu. Uspelo mu je, s pomočjo prijaznih ljudi, ki so prišli obiskat druge zapornike, stran za stranjo pretihotapiti iz zapora.
18. januarja 1615 je bil poslan na četrto zaslišanje, kjer so mu zastavili vprašanja, ki jih je pripravil kralj sam. Vprašanje v zvezi s kraljevo nadoblastjo na področju vere je bilo oblikovano tako, da je jezuit lahko izbral samo zanikanje katoliške Cerkve ali svojo lastno obsodbo. Janez Ogilvie je brez pomisleka odgovoril, da ima zanj papež zadnjo besedo na verskem področju. Pa tudi, da ima papež pravico ne le izobčiti kralja, ampak ga tudi odstaviti. Ta odgovor pa je pomenil njegovo usmrtitev, zato se je takoj po vrnitvi v celico pričel pripravljati na večnost.
Ko je kralj Jakob I. prebral Janezove odgovore, je ukazal, naj bo duhovnikovo sojenje 10. marca, s smrtno kaznijo, če ne bo spremenil svojih izjav. Sojenje je bilo na trgu Tolbooth v Glasgow-u. Obsojen ni bil zaradi maševanja in spreobračanja ljudi, ampak zaradi zavračanja kraljeve duhovne oblasti na področju vere. Po dveurnem sojenju so ga razglasili za krivega in ga obsodili na obešanje in razčetverjenje, kar so izvršili še isto popoldne.
Medtem ko so sodniki in porota odšli na kosilo je Janez tri ure preživel v molitvi. Nato so ga odvedli na javno mesto za izvršitev sodbe. Z rožnim vencem v roki se je povzpel na vislice in kratko molil, preden ga je rabelj zvezal in ga odvedel na zadnjo lestev. Kljub obsodbi na razčetverjenje, so njegovo telo pokopali zunaj mesto na kraju namenjenem kriminalcem.
Vir

V Glasgowu [glézgouu] (na Škotskem), sveti Janez Ogilvie [ogilví], duhovnik in mučenec iz Družbe Jezusove, ki je, po mnogih letih študija svete teologije, preživel kot izgnanec po kraljestvih Evrope. Tajno posvečen v duhovnika se je vrnil, kjer je z največjo marljivostjo vršil vse pastoralno delo za svoje sodržavljane, dokler ni bil, pod kraljem Jakobom VI., vržen v ječo in obsojen na smrt. Prejel je slavno palmo mučeništva.
Vir

Views: 4

sveta Frančiška Rimska – redovnica

Sveta Frančiška Rimska se je rodila leta 1384 v Rimu, 7 let po avignonskem suženjstvu papeža. Zaradi tega je Večno mesto veliko pretrpelo in izgubilo, pretresale pa so ga tudi neprestane borbe med plemiškimi rodbinami Colonna in Orsini. Preživela je tudi eno od najtežjih časov v zgodovini Cerkve, tako imenovani zahodni razkol, ko je imelo krščanstvo hkrati kar tri papeže in je bilo razdvojeno. Ljubila je svoje rodno mesto, živela je in se žrtvovala zanj. Še kot deklica je v spremstvu pobožne matere Jacobelle de Roffredeschi pogosto obiskovala sedem glavnih rimskih cerkva, klečala je na grobovih mučenikov, pri vhodu pa delila miloščino številnim revežem.
Imela je poklic redovništva, pa se je vseeno morala poročiti s plemičem Lorenzom Ponziani, ker je tako zahteval njen oče Paolo de Bussi. Rodila mu je šest otrok, ki jim je bila dobra in vzorna mati, a ne samo njim, tudi številnim rimskim sirotam. Ob vsem tem je našla vedno čas, da se je umaknila v svojo celico, ki si jo je uredila na podstrešju, tam pa se je posvečala molitvi – pogovoru z Bogom.
Po smrti svojega moža in otrok se je pridružila bratovščini tako imenovanih Oblatinj v Tor de Specchi v Rimu, ki jo je sama ustanovila leta 1433 ob pomoči drugih rimskih odličnih plemiških žena, ter se vsa posvetila skrbi za uboge in bolnike. Umrla je leta 1444. Mesto Rim jo še danes spoštuje kot svojo veliko zaščitnico. Od leta 1925 se ji, ob sv. Krištofu in sv. Eliju, priporočajo kot zaščitnici avtomobilistov.
Življenje svete Frančiške Rimske je prepleteno z videnji, razodetji in duhovnim zrenjem. Rešile so je še posebno te kreposti: ponižnost, poslušnost, ljubezen, potrpežljivost, duh vere. Živo je čutila prisotnost in zaščito svojega svetega angela varuha. Živela je strogo spokorniško življenje. Jedla je samo zelenjavo, nosila spokorni pas, hodila je od hiše, do hiše ter prosila miloščine za uboge. Veliko je molila, še posebno za grešnike. Njene duhovne borbe in videnja je opisal njen spovednik, duhovnik Giovanni Mattiotti, župnik bazilike Santa Maria v Trasteveru.
Vir

Če kdo, potem si Frančiška Ponziani več kot upravičeno zasluži naziv »Rimska«. Živela je v času, ko so mesto Rim in njegovi prebivalci doživljali eno najhujših preizkušenj: vojske, kuga in lakota so ga strahotno prizadele, da je bil podoben pravemu pokopališču. Papeži so bivali v Avignonu, prebivalstvo je bilo zdesetkano in obupano. Frančiška pa je kot angel miru in ljubezni hodila po opustošenih rimskih ulicah in delila pomoč ter tolažbo. Njena telesna, še bolj pa duhovna dela usmiljenja so delala prave čudeže, njene molitve in žrtve pa so po splošnem prepričanju odločilno pripomogle h koncu cerkvenega razkola in krize v Cerkvi.
Ime: Frančišek izvorno pomeni »frankovski, Frank«, iz nemščine izhajajoč pa lahko tudi »svoboden«.
Rodila se je leta 1384 v Rimu v Italiji,
umrla pa 9. marca 1440, prav tako v Rimu.
Družina: Rodila se je v plemiški rodbini Bussa de’Leoni. Očetu je bilo ime Pavel, materi Jakobella dei Roffredeschi. Komaj trinajstletna se je poročila z mladim plemičem Lorenzom Ponzianijem in v zglednem ter ljubečem zakonu preživela štirideset let. Rodila je šest otrok, trije so umrli kmalu po rojstvu, hčerka Agneza pri petih letih, sin Evangelist pri devetih, tako da je starše preživel samo Janez Baptist.
Skupnost: Frančiška je želela že kot mlado dekle oditi v samostan, a ji domači tega niso dovolili. Kasneje se je kot oblatinja pridružila olivetanskemu redu (beli benediktinci) ter ustanovila žensko vejo »plemenitih oblatinj iz Tor de’Specchi«. Skupnost se je posvečala karitativni dejavnosti, po moževi smrti pa je vanj leta 1436 vstopila tudi sama.
Kreposti: Frančiška je poleg skrbi za svojo družino in hišo vsak dan pomagala neštetim rimskim revežem, stregla bolnikom v bolnišnicah in bila vedno na voljo ljudem, ki so pri njej iskali pomoč in nasvet. Pri tem nikoli ni zanemarjala svojega duhovnega življenja, molitve in premišljevanja.
Videnja:Bila je velika mistikinja, ohranjenih je 97 njenih mističnih videnj, ki jih je sama narekovala. Nadlegoval in mučil jo je hudič, imela je vizije o peklu, a je vse prenesla ob pomoči angela, ki ji je vedno stal ob strani, lahko ga je videla in mu sledila. Ohranjena so pričevanja za več kot šestdeset bolnikov, ki jih je sama ozdravila.
Zavetnica: Ljudi, ki jih zasmehujejo zaradi njihove pobožnosti, žena, vdov, rimskih gospodinj, priprošnjica proti kugi in proti smrti otrok. Leta 1925 je postala tudi zavetnica avtomobilistov, taksistov, pilotov, motociklistov. Je tudi zavetnica Rima.
Upodobitve: Upodabljajo jo v črni benediktinski redovni obleki s pasom in belo tančico, ob njej je angel, oblečen kot diakon; klečečo pred monštranco, katere žarki prodirajo v njeno srce; s krušnim peharjem v roki.
Beatifikacija 9. maja 1608 jo je papež Pavel V. razglasil za svetnico.
Grob: Pokopana je v kristalni krsti pod velikim oltarjem v cerkvi, ki so jo najprej imenovali S. Maria Nuova, kasneje pa so jo posvetili njej. Na njen god vsako leto krsto toliko odprejo, da se lahko vidijo njene kosti.
Goduje: 9. marca.
Vir

Sveta Frančiška, redovnica, ki se je kot mladenka poročila, ter štirideset let živela kot žena in družinska mati. Izkušena je bila v pobožnosti, ponižnosti in čudoviti potrpežljivosti. V času nesreče je razdelila svoje premoženje ubogim in ko je mož umrl je služila bolnim, se umaknila med oblate, katere je v Rimu združila pod Pravilom svetega Benedikta.
Vir

Ena prvih molitev, ki jo verne matere molijo s svojimi otroki, je Sveti angel. Na podlagi svetopisemskih pričevanj kristjani verujemo, da ima vsak človek svojega angela varuha, od Boga poslanega spremljevalca, ki ga ne vidimo. Nekaterim pa je bilo dano, da so svojega angela tudi videli. Med temi je bila sveta Frančiška Rimska, zakonska žena in mati, ki danes goduje. V hudih preizkušnjah, ki jih je prestajala, jo je osrčeval pogled na angela varuha. Angel jo je varoval v boju s silami teme in pomagal ji je, da je spoznavala svoje lastne napake. Če je bila preveč zaskrbljena, je angel izginil, toda brž, ko se je z vsem srcem obrnila k Bogu, se ji je angel spet prikazal. Svetloba, ki je prihajaia od angela, ji je tudi omogočala, da je brala v človeških srcih.
Frančiška je bila plemenitega rodu. Doma je bila iz Rima, kjer se je rodila leta 1384. Pobožna mati ji je dala s svojim spovednikom duhovnega voditelja, ki ji je petintrideset let pomagal rasti v svetosti. Že kot majhna deklica je v sebi začutila željo, da bi šla v samostan, toda oče jo je po tedanji navadi že obljubil v zakon mlademu plemiču Lorenzu Ponzianiju. Duhovni voditelj ji je svetoval, naj se očetovi volji ne upira. Po hudih notranjih bojih je le privolila v zakon. Poročila se je, ko še ni dopolnila trinajst let! Dobila je moža, ki ji je bil duhovno soroden: srčno pobožen, v preizkušnjah vdan v božjo voljo, poln spoštovanja do svoje soproge. Frančiška se je trudila, da bi zakonsko življenje združevala z resnično pobožnostjo. Njeni življenjepisa pravijo, da je vsak dan našla čas za molitev, zraven pa je bila skrbna gospodinja, svojim otrokom najboljša mati pa še blaga mati neštetim rimskim revežem ter več kot trideset let usmiljena strežnica bolnikov v rimskih bolnišnicah.
Rodila je šest otrok, od katerih so trije umrli kmalu po rojstvu, ena hčerka je umrla petletna, eden od sinov je ugasnil pri devetih letih. Starše je preživel samo sin Janez Krstnik in prav zanj je Frančiška žrtvovala svoje življenje. Ko mu je v bolezni stregla, si je nakopala neozdravljivo bolezen.
Svoja izredna dela ljubezni in usmiljenja je Frančiška opravljala v zelo žalostnih časih. Vojske, kuge in lakota so Rim strahovito prizadele. Papeži so skoraj sedemdeset let (1309 – 1377) bivali v Avignonu v Franciji namesto v Rimu, kjer je sedež apostola Petra. Mesto je bilo v razvalinah. Frančiška je v svoji službi vztrajala tudi zato, ker jo je podpiral njen angel varuh. Njena palača je bila pravo gostišče ubožcev. Ko je ob nekem pomanjkanju tudi v njeni kašči zmanjkalo žita, ker ga je razdelila ubogim, ji je Bog to dobrodelnost poplačal s čudežem: nekaj dni zatem je našla predale, ki jih je bila čisto izpraznila, spet polne najlepšega žita.
Po moževi smrti je zapustila dom in se preselila k olivetankam, benediktinskim tretjerednicam, kjer je živela še štiri leta. Skupaj s svojimi duhovnimi hčerami je stregla siromakom po rimskih ulicah ter bolnikom po zasebnih hišah ali bolnišnicah. Vsi, ki so prišli v stik z njo, so jo že za življenja imeli za svetnico. Umrla je 9. marca 1440. Pokopali so jo v rimski cerkvi svete Marije Nove, kamor je najraje zahajala. Ko jo je papež Pavel V. leta 1608 razglasil za svetnico, je ta cerkev dobila ime po njej.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 201