Imena: Janez, Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana.
Portugalec, ustanovitelj usmiljenih bratov in zavetnik bolnišnic in bolnikov, v mladosti ni kazal, da bo kdaj svetnik. Živel je dokaj lahkomiselno. Osem let star je staršem skrivaj ušel. Mati je od žalosti umrla, oče pa vstopil v frančiškanski red. Izgubljeni sin je bil na Španskem za pastirja. Da bi pa videl več sveta in več doživel, je šel prostovoljno k vojakom. Nekoč jaha po živež, konj se splaši, jezdec pade in nezavesten obleži. Ko mora nekoč stražiti Francozom ugrabljeni plen, ga slabemu stražarju ukradejo. Tedaj ga poveljnik zapodi: »Glej, da mi nikdar več ne prideš pred oči!« Janez gre tedaj spet za pastirja k prejšnjemu gospodarju.
O da bi še enkrat videl starše! Hrepenenje ga je gnalo domov na Portugalsko. »Ko mi je Bog vzel starše, me nobena reč ne veže več na dom,« je zajokal, se poslovil in sklenil posnemati očetov zgled. Da bi laže pomagal revežem, je odprl v Granadi majhno kramarijo. Leta 1539 ga je neka pridiga tako pretresla, da so ga vsi imeli za zmešanega.
Metal se je na tla, si pulil brado in glasno prosil Boga usmiljenja. Vtaknili so ga v norišnico, kjer so ravnali z njim dokaj nečloveško. Tam je sklenil, da bo ustanovil bolnišnico in z ljubeznijo stregel bolnikom. Leta 1540 jo je res ustanovil, pozneje še drugo, večjo; tudi družbo za strežbo bolnikom, iz katere se je pozneje razvil red usmiljenih bratov.
Ob veliki povodnji je reševal dečka iz deroče reke in se pri tem tako prehladil, da je obolel za smrt. Ko je začutil, da bo izdihnil, se je dvignil s postelje, pokleknil poleg nje, objel križ in zaklical: »Jezus, v tvoje roke izročam svojo dušo.« In Janez od Boga je šel k Bogu na današnji dan leta 1550. Goduje 8. marca.
»Slepemu sem bil oko in kruljavemu noga. Oče sem bil ubogim in za pravdo neznanega sem se potegoval« (Job 29,15 sl).
Vir

Po nemirnem življenju v mladosti – pobegu od doma, službah pastirja, služabnika, vojaka, bil je celo na tem, da ga obsodijo na smrt – se je Janez od Boga popolnoma spreobrnil ob pridigi Janeza Avilskega. Ta ga je tako pretresla, da se mu je skoraj zmešalo, po okrevanju pa se je z vsem žarom vrgel na delo za najbolj uboge in revne bolnike. Zanje je najel več hiš, kasneje pa sezidal bolnišnici v Granadi in Valladolidu ter ustanovil red usmiljenih bratov, ki jim v Italiji rečejo »fatebenefratelli« (v prostem prevodu bi lahko rekli, da so to bratje, ki delijo dobroto).
Ime: Ime Janez izhaja iz hebrejskega imena Jehohanan, ki pomeni »Jahve (Bog) je milostljiv«.
Rodil se je 18. marca 1495 v Montemor o Novu na Portugalskem, umrl pa 8. marca 1550 v Granadi v Španiji.
Družina: Rodil se je kot edinec v obubožani družini, oče Andrej Ciudad se je ukvarjal s pridelavo zelenjave. Starši so bili zelo pobožni in dobri, a jim je Janez pri osmih letih pobegnil za nekim duhovnikom proti Madridu. Ker ga nista našla, je mati od žalosti umrla, oče pa je šel k frančiškanom za brata laika.
Skupnost: Ustanovil je društvo svetnih ljudi za strežbo bolnikom, ki se je kasneje razvilo v red usmiljenih bratov in prevzel vodilo sv. Avguština. Usmiljeni bratje so večinoma laiki, ki poleg običajnih treh zaobljub naredijo še četrto, s katero se zaobljubijo, da bodo pomagali vsem potrebnim. Red je danes razširjen skoraj po vsem svetu.
Zavetnik: Je zavetnik bolnišnic, bolnikov in bolniškega osebja; za svojega zavetnika pa ga imajo še tiskarji, knjigarnarji, papirničarji in gasilci. Velja tudi za priprošnjika zoper alkoholizem.
Kreposti: Zadnjih trinajst let je bilo njegovega življenja eno samo izgorevanje v službi in strežbi bolnikom, ubogim, zapuščenim in najbolj potrebnim. Zanje je bil pripravljen narediti vse, do dejanj skrajnega čudaštva.
Upodobitve: Upodabljajo ga s košaro na hrbtu, z bisago pred sabo in z dvema loncema, privezanima na vrvico okrog vratu, s katerima je zbiral miloščino za bolnike. Njegovi atributi so tudi križ in rožni venec v roki ter trnjeva krona; včasih drži v naročju Jezuščka, ki ima v roki granatno jabolko, v jabolku pa križ.
Čudeži: Znana je njegova čudežna rešitev iz ognja, ko je iz hitro goreče bolnišnice rešil vse bolnike, postelje in na koncu še sam gasil požar, ne da bi se mu karkoli zgodilo. Imel je tudi videnje, v katerem se mu je prikazal deček Jezus in mu dal ime Janez od Boga.
Grob: Njegove relikvije so danes shranjene v redovni cerkvi usmiljenih bratov v Granadi.
Goduje: 8. marca.
Beatifikacija: Za blaženega ga je 21. septembra 1630 razglasil papež Urban VIII., za svetnika pa 16. oktobra 1690 papež Aleksander VIII.
Pri nas: V slovenščino imamo prevedeno knjigo W. Hünermanna Berač iz Granade. Usmiljeni bratje so delovali tudi pri nas v Ljubljani, Žalcu, Gorici in v Novem mestu, kjer so leta 1892 sezidali tudi bolnišnico.
Misel/Moto: »Delo brez prenehanja. Delaj dobro, kolikor moreš, dokler imaš še čas.«
Vir

Sveti Janez od Boga, redovnik, po rodu Portugalec, ki je po življenju, polnem nevarnosti, hrepenel po višjem od vojaške službe. Z neprenehno ljubeznijo se je daroval revnim in bolnim v bolnišnici, ki jo je sam zgradil, in k sebi poklical tovariše, ki so pozneje ustanovili Red bolničarjev svetega Janeza od Boga. Na ta dan se je, v Granadi na Španskem, preselil k večnemu počitku.
Vir

Na današnji dan pred nekaj več kot petsto leti je prijokal na svet otrok, ki si je zaslužil svetništvo s tem, da je brisal solze množici ubogih, bolnih, zapuščenih. Znan je pod imenom ‘berač iz Granade’ (takšen je tudi naslov življenjepisnega romana o njem, ki ga je napisal Wilhelm Hünermann, slovenski prevod pa je izšel leta 1971 v zbirki Žepna knjižnica Ognjišča). V tem španskem mestu je namreč ustanovil prvo bolnišnico. Vsak dan je hodil po mestu s čebrom na hrbtu in z dvema skledama, ki sta mu viseli čez rame, ter je beračil za svoje bolnike. »Iz ljubezni do Boga storite vendar sebi kaj dobrega, moji bratje!« je klical meščanom.
Ta izredni mož je sveti Janez od Boga, ustanovitelj reda usmiljenih bratov.
Rodil se je 8. marca 1495 na Portugalskem. Ko mu je bilo osem let, so njegovi starši prenočili nekega duhovnika, ki je potoval v Madrid in je z velikim navdušenjem pripovedoval o verskem življenju v španski prestolnici. Janez Ciudad, tako je bilo dečku ime, je bil ves očaran. Ko je duhovnik odšel, je ušel svojim dobrim staršem in šel za njim. Na poti se je otrok izgubil. Mati je po treh tednih od žalosti umrla, oče pa je, ko je ostal sam, šel za brata laika k frančiškanom v Lizbono. Deček je prišel v hišo grofovskega črednika Franca Cida v španskem mestecu Oropesa. Ostal je pri njem: najprej je bil pastir, potem pa oskrbnik posestva. Naučil se je dobro brati, pisati in računati. Cid je hotel bistrega in delavnega mladega moža prikleniti na svoj dom s tem, da mu je ponudil svojo hčer za ženo.
Janez je čutil, da ni rojen za zakonsko življenje, zato se je priglasil med prostovoljce, ki so šli nad Francoze. Njegova vojaška kariera se je končala prav bedno. Ko je bil iz vojske odpuščen, je šel pogledat domov na Portugalsko, kjer je zvedel za materino smrt in očetov odhod v samostan. Vrnil se je v Španijo, od tam pa odšel v Afriko, da bi pomagal ujetim kristjanom in morda dosegel mučeniško krono. Neki frančiškanski pater mu je rekel, da je v tej njegovi želji po mučeništvu preveč samoljubja. Janez je zapustil Afriko in šel v Granado.
V to mesto je leta 1537 prišel slavni pridigar Janez Avilski. Njegova pridiga je Janeza tako pretresla, da so vsi menili, da se mu je zmešalo. Zaprli so ga v norišnico, kjer je na lastni koži občutil, kako nečloveško ravnajo z bolniki. Takrat se mu je porodila misel, da bo sam ustanovil bolnišnico, kjer bodo bolnikom stregli z ljubeznijo. Zamisel je začel uresničevati kmalu. Sprva so se iz njega norčevali, kmalu pa so se meščani prepričali o njegovi junaški ljubezni, kakršne so zmožni samo tisti, ki jih podpira Bog. Škof iz mesta Tuy ga je imenoval ‘Janez od Boga’ in to ime mu je ostalo. Delo za bližnjega in sveto življenje sta Janezu pridobila mnogo odličnih in premožnih prijateljev. Janez je lahko zgradil novo bolnišnico in ustanovil društvo svetnih ljudi za strežbo bolnikov, ki se je kasneje razvilo v red usmiljenih bratov.
Ko je v začetku leta 1550 hotel iz narasle reke Xenil rešiti fanta, si je nakopal pljučnico, ki je bila zanj usodna. 8. marca 1550, na svoj petinpetdeseti rojstni dan, je v Granadi umrl. Njegovo družbo bolniških strežnikov je papež Sikst V. povzdignil v red usmiljenih bratov. Leta 1630 je bil razglašen za blaženega, 1690 pa za svetnika. Papež Leon XIII. ga je leta 1886 imenoval za patrona vseh bolnišnic, bolnikov in bolniškega osebja.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 265