Pri Tébajdi (v Egiptu), sveti Pavel, s priimkom Preprosti (Simplicis), učenec svetega Antona. († ok. 339)
Vir
Imena: Pavel, Pavlo, Paul, Pavao, Pave, Pavl, Pal, Pavla, Paulina, Paula
V zgodovini, ki opisuje življenje velikih puščavnikov, srečamo med egiptovskimi menihi v pokrajini Tebaida puščavnika Pavla, učenca sv. Antona. Dali so mu ime Pavel Preprosti, da ga razlikujemo od Pavla Puščavnika, pa tudi zaradi tega, ker je preprostost uma in srca posebna privlačna poteza v njegovem značaju.
Morda je bil Pavel najstarejši učenec sv. Antona, gotovo pa veliko starejši od drugih. Do šestdesetega leta je bil težaški kmečki delavec, oženjen, pa ne posebno srečno, ker je imel hudo ženo. Slišal je o blaženem spokorniškem življenju v puščavi in se namenil, da gre med puščavnike in poišče sv. Antona. Ko ga je našel, ga je sv. Anton nerad sprejel med svoje učence. Po legendarnih poročilih je na različne načine preizkušal njegovo poklicanost, saj je močno dvomil, da bi bil stari mož sposoben za samotarja.
Tako mu je nekoč ukazal, naj kar na prostem moli, dokler mu ne bo naložil kakšnega dela. Pavel se je vrgel na tla in ostal malodane nepremičen kljub sončni pripeki podnevi in hladu ponoči, kakor je pač v puščavi. Anton je opazoval Pavlovo ubogljivost in potrpežljivost. Nato mu je prinesel palmove veje in mu pokazal, kako naj plete in šiva. Ko je delo opravil, ga Anton ni pohvalil, ampak nalašč spet razdrl in ukazal, naj začne znova in bolje. Drugič je bilo pletenje in šivanje raztrganih vej mnogo težavnejše, a Pavel se je lotil dela brez godrnjanja.
Sv. Anton mu je naložil še več takšnih preizkušenj. Ko je vse dobro prestal, ga je sprejel za samotarja, rekoč: »Tako, v imenu našega Gospoda si zdaj menih.«
Zdaj šele se je začel pravi pouk. Pavel je z veselim srcem poslušal nauke o življenju z Bogom in samo za Boga. Naporno prenašanje puščavskih nadlog je treba olajšati z ročnim delom, a tudi takrat, ko so roke vprežene v delo, se mora duh dvigati k Bogu. Jesti ne sme pred večerom in piti ne sme drugega kakor vodo. Odpovedati se mora lastni volji in ubogati Boga. Na zunaj se božja volja kaže v ukazih duhovnega voditelja.
Nič ni sporočeno o Pavlovi smrti, pač pa je zapisan naslednji dogodek. Puščavnik Pafnucij je pridobil za pokoro dekle Tajdo, ki je vso mladost zapravila v grešnem življenju. Želela je zvedeti pri očetu puščavnikov sv. Antonu, ali so ji grehi odpuščeni, da bi tako smela zapustiti prostor, kjer je bila zazidana. Sv. Anton je naročil vsem bratom, naj vsak zase prisrčno molijo, da bi jim Bog dal spoznati usodo nesrečne mladenke. Edino Pavel Preprosti je prinesel drugi dan veselo oznanilo: videl je v nebesih veličasten prostor, ki čaka na veliko spokornico.
Vir
Views: 18
Lahko rečemo, da je bil prvi duhovni učitelj svete Terezije Margarete prav njen oče Ignacij, mož globoke vere in plemenitega značaja. Že kot majhna deklica je bila namreč obdarovana s čisto in jasno vero, ki ji je omogočala, da je v vsem svojem ravnanju pozabljala nase in imela pred očmi zgolj izpolnjevanje božje volje. V vsem je videla Boga, tako da je bilo hrepenenje po Bogu »dihanje njene duše«. S sedemnajstimi leti je vstopila v samostan bosonogih karmeličank v Firencah in z vso gorečnostjo svojega čistega srca in duše živela redovno življenje. Poslušnost in zatajevanje svoje volje jo je vodilo k čim večji notranji zbranosti, obenem pa je bila s svojim notranjim mirom velika opora sestram. V globoki ponižnosti je pozabljala nase in se razdajala v službi bližnjim. Požrtvovalno in z veliko ljubeznijo je stregla zlasti bolnim sestram, obenem pa jim nudila tudi duhovno tolažbo. Po slovesnih zaobljubah je želela, da se njeno srce loči od vsega in pripada samo Bogu. Imela je izredno notranje izkustvo, ki je temeljilo na besedah apostola Janeza: »Bog je ljubezen.« Ob vsem njenem notranjem miru in zbranosti pa je, zlasti ob koncu življenja, doživljala tudi svojo »temno noč«, ko se ji je zdelo, kakor da Boga sploh ne ljubi več. To je bila bolečina notranjega mističnega trpljenja, ki se je stopnjevalo do pravega mučeništva. Zaradi njene izredne pripravljenosti na žrtvovanje, ponižnosti in krepostnosti so jo še za časa njenega življenja častili kot svetnico. Sveta Margareta je gojila posebno češčenje do presvetega Srca Jezusovega in z veliko vdanostjo častila Devico Marijo. Bila je zgled in zavetnica za deviško življenje. Njena duhovna zrelost in popolna svoboda duha sta jo po svetopisemsko »odlikovala« tako, da je v »kratkem času dosegla popolnost in izpolnila veliko let«. Umrla je namreč v cvetu mladosti, stara komaj dvaindvajset let.
»Da, moj Bog, samo eno še hočem: postati popolnoma podobna tebi. Ker je bilo tvoje življenje skrito v ponižnosti, ljubezni in žrtvi, naj bo odslej tako tudi moje. Zato se bom zdaj za vedno zaprla v tvoje ljubeznivo Srce kakor v puščavo, da bom tam v tebi, s teboj in zate živela skrito življenje ljubezni in žrtve. Saj veš, da ne želim ničesar drugega kakor biti žgalna daritev tvojega presvetega Srca, ki se popolnoma použiva v ognju tvoje svete ljubezni.«