Peter je bil vse svoje življenje z dušo in srcem menih, zato je svojemu meniškemu idealu ostal zvest tudi, ko je moral prevzeti službo nadškofa. To dokazuje njegov nenavaden »beg«, ko je neke noči v kmečki obleki izginil iz nadškofije, se zatekel v neki cistercijanski samostan v Nemčiji in zaprosil, da ga sprejmejo v noviciat. Ko so ga končno le našli, se je vrnil in do smrti nadvse zgledno in uspešno vodil škofijo. Ljudje so ga imeli zelo radi, užival je velik ugled, imel pa je tudi posebno karizmo, saj so se na njegovo priprošnjo že za življenja dogajali številni čudeži ozdravljenja.
Ime: Peter, latinsko Petrus izhaja iz latinske in grške besede petra, »skala«, prevedeno iz hebrejskega imena Kefa.
Rodil se je leta 1102 v vasi St. Maurice-de-l’Exil v južni Franciji, umrl pa 14. septembra 1174 v samostanu Bellevaux, prav tako v Franciji.
Družina: Rodil se je kot drugi otrok v zelo verni in gostoljubni kmečki družini. Njegov oče Peter je bil povsod spoštovan in imel velik ugled. Imel je še brata Lamberta in Andreja in sestro. Kasneje so vsi člani družine izbrali Bogu posvečeno življenje.
Sodobniki: sv. Bernard, papeži Evgen III., Aleksander III., cesar Friderik I. Barbarosa, francoski kralj Ludvik VII., angleški kralj Henrik II.
Zavetnik: nima posebnega patronata.
Skupnost: Leta 1122 je vstopil v cistercijansko opatijo Bonnevaux, tam opravil noviciat in kasneje opravljal različne službe, nato pa čez deset let postal opat v novoustanovljeni opatiji Tamié v savojskih Alpah in bil tam do izvolitve za nadškofa.
Kreposti: Že od doma je bil navajen skromnega življenja v odpovedi, ponižnosti in pokorščini, s čimer je dajal lep zgled tudi sobratom v samostanu. Tudi kot nadškof je živel ubožno samostansko življenje, skrbel za duhovni in gmotni napredek svojih duhovnikov in zgledno uredil zelo zanemarjeno škofijo. Njegova posebna skrb so bili reveži, ki so bili vsak dan gostje pri njegovi mizi, skrbel je tudi za popotnike in romarje.
Dela: Bil je ustanovitelj in prvi opat opatije Tamié, v škofiji Tarantaisa pa je poskrbel za prerod na vseh področjih. Njegovo pomembno delo je bilo prizadevanje za mir in spravo med ljudmi in za edinost v Cerkvi. Na številnih potovanjih se je kot odposlanec zavzemal za svobodo in pravice Cerkve, posredoval za mir med vladarji in se postavil na stran ter odločno pripomogel k priznanju pravega papeža Aleksandra III. zoper protipapeža Viktorja IV.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot cistercijanskega meniha ali kot škofa, kako blagoslavlja in deli revežem kruh.
Češčenje: Ljudje so ga že ob smrti imeli za svetnika, uradno pa ga je med svetnike prištel papež Celestin III. 10. maja 1191.
Grob: Pokopali so ga v samostanski cerkvi v Bellevauxu, kasneje pa so njegove relikvije raznesli.
Goduje: 14. septembra, sprva pa je bil njegov god 11. septembra oz. 10. maja.
Vir
– V samostanu Bellevaux [belevó] (v pokrajini Besançon [besansón], v Franciji), smrt svetega Petra, ki je bil iz cistercijanskega opata povišan na Moutierski sedež. Z gorečo vnemo je vladal in neutrudno pospeševal slogo med ljudstvom.
– Spomin svetega Petra, škofa, ki je bil kot opat samostana Tamié izvoljen za škofa mesta Tarantaise [tarantéze] in je bil prisiljen sprejeti škofovsko službi po odloku generalnega kapitlja. Poln kreposti je vršil dela in čudeže po vsej Franciji in umrl v samostanu Belleveaux [belvó] pri Besançonu [besansónu]. Njegov praznik pa je papež Celestin III. ukazal obhajati na 10.maj; dan, ko je bilo pokopano njegovo truplo.
Vir