V Nikomedíji (v Bitíniji, v današnji Turčiji), rojstni dan za nebesa svetih mučencev: Viktorja in Viktorina. Skupaj s Klavdijanom in njegovo ženo Basso so tri leta prestajali mnogo muk. Nato so jih vrgli v ječo in so tam končali tek svojega življenja.
Vir
Views: 2
V Toledu (na Španskem), sveti Juliján, škof, ki je v tem mestu sklical tri koncile in s spisi razlagal pravi nauk, ter je vztrajno izkazoval pravico, ljubezen in gorečnost za duše.
Vir
Views: 8
Časi, v katerih je živela sveta Koleta, so bili za Cerkev težki in usodni. Vladala sta velika zmeda in nered. »Boj za oblast« med protipapeži je slabil ne samo versko življenje vernikov, ampak je škodljivo vplival tudi na samostane; redovno življenje je začelo propadati, mnogi so se oddaljevali od prvotnega duha ustanoviteljev, popuščala sta strogost in redovna disciplina. Marsikateri red je bilo zato potrebno temeljito prenoviti in med tistimi, ki naj bi se tega lotili, je Bog izbral tudi sveto Koleto. Že od otroških nog jo je pripravljal na to njeno poslanstvo. Življenjepisci so o njej zapisali, da naj bi komaj štiriletna o Bogu vedela veliko več kot odrasel človek; že takrat je celo uro na dan preživela v molitvi; namesto da bi se igrala, se je pred tabernakljem pogovarjala z Jezusom. Z devetimi leti je proučevala redovna pravila sv. Frančiška Asiškega in po njih živela. Potem ko je revežem razdala podedovano imetje, je želela živeti redovno življenje v enem izmed samostanov. A zanjo to ni bilo tako preprosto. Iskala je popolnost, pa je ni našla. »Begine«, benediktinke in klarise so živele premalo strogo in preveč posvetno. Odločila se je, da bo poskusila še kot »rekluza«, zazidana. Ta takrat že dokaj preživeta oblika spokornega življenja, ko so redovnico živo zazidali v majhno celico in ji samo skozi majhno odprtino podajali hrano, se je zdelo, da ji je pisana na kožo. Božji načrti pa so bili drugačni. Po krajšem času in preizkušnjah je zapustila svojo celico in postala duhovna voditeljica klaris. Prenovila in na novo ustanovila je več samostanov reda sv. Klare na Francoskem, v Švici in Belgiji in obenem pripomogla tudi k reformi frančiškanskega reda.
Ime: Koleta je skrajšano ime Nikoleta oz. Nikolaj. Grško ime Nikolaj pa je zloženo iz besed nike, »zmaga v boju«, in laos, »narod, ljudstvo«
Rodila se je 13. januarja 1381 v Franciji, v kraju Corbie, umrla pa 6. marca 1447 v Gentu v Belgiji.
Družina: Dobri krščanski materi Katarini in srednje premožnemu tesarskemu mojstru Robertu Boilletu se je, ko sta bila že precej v letih, na priprošnjo sv. Nikolaja rodila edinka, ki sta ji v zahvalo dala ime Nikoleta.
Zavetnica: klaris, tesarjev, dekel, Corbiea, Genta in Polygnyja; k njej se zatekajo po pomoč pri vročici, očesnih boleznih, glavobolu; pri neplodnosti in za srečen porod.
Upodobitve: Upodabljajo jo s škrjančkom in jagnjetom, ker naj bi jo ti dve živali vedno spremljali. Včasih je naslikana tudi skupaj s sv. Klaro, ustanoviteljico klaris.
Beatifikacija: Papež Klemen VIII. jo je leta 1604 razglasil za blaženo, 24. maja 1807 pa papež Pij VII. za svetnico.
Goduje: 6. marca, v koledarju Frančiškovih redov pa 7. februarja.
Vir
Imena: Nika, Nikoleta, Koleta, Nikolaja, Nike, Nikita, Nikol, Nicola, Nicole, Niki, Nikolina, Nikolija, Niky, Nikica, Nikolaj …
Rodila se je leta 1381 v kraju Corbie na severnem Francoskem. Njena mati je bila vzor dobre krščanske matere in tudi oče, tesarski mojster, je bil goreč kristjan. Vzgajala sta hčerko za Boga, pa tudi Bog sam jo je vzgajal. Ko je bila stara komaj štiri leta, je že redno po eno uro na dan preživela v molitvi in zelo rada hitela v cerkev pred tabernakelj. Ko je začela hoditi v šolo, so takoj spoznali, da je zelo nadarjena, pobožnost pa ji je pomenila stokrat več kakor bistroumnost. Duha sv. Frančiška Asiškega je tako globoko spoznala, že ko je bila stara devet let, da je preučevanje njegovih redovnih pravil in večletno življenje po njih ni ničesar več naučilo, kakor je pozneje sama izjavila.
Ko so ji umrli starši, se je odločila za redovno življenje. Tedaj so se zanjo začele hude preizkušnje.
Poskusila je najprej pri tretjerednicah, nato pri benediktinkah in končno pri klarisah. Tam je bila razočarana, ko je videla, da redovnice ne žive v duhu sv. Klare. Zapustila je samostan in ni vedela, kam naj se obrne. Ljudje so jo imeli za lahkomiselno, nestanovitno, omahljivko, ki nikjer ne more najti miru in zadovoljnosti. Njen varuh, benediktinski opat, si je očital, da se je prehitro zanesel na redovniški poklic svoje varovanke. Koleti je bilo zelo hudo.
Tedaj ji je božja previdnost poslala pobožnega frančiškana in ta ji je svetoval, naj živi kot »rekluza« po pravilih tretjega reda sv. Frančiška. Rekluza pomeni zazidana. V našem času jih ni več, v srednjem veku pa jih je bilo veliko. Le s težavo je Nika dobila opatovo dovoljenje za to vrsto spokornega življenja. V odmaknjenosti je spoznala svoj pravi poklic, naj se loti prenovitve reda sv. Klare. Po smrti prejšnjega duhovnega voditelja je na čudežen način dobila novega, gorečega frančiškana Henrika de la Bauma. Ta ji je potrdil njeno spoznanje o prihodnji življenjski nalogi. Postala je duhovna voditeljica klaris in je preoblikovala ter na novo ustanovila več samostanov na Francoskem, v Švici in Belgiji.
Umrla je 6. marca 1447. Na ta dan tudi goduje. Med svetnice jo je prištel papež Pij VII. 24. maja 1807.
Vir
V Gandu (v Flándriji, v današnji Belgiji), sveta Koleta Boylet, devica, ki je tri leta živela trdo življenje, zaprta v hišici, zgrajeni pri cerkvi. Kmalu potem, ko je sprejela Pravilo svetega Frančiška, je pripeljala mnogo samostanov k prvotni obliki življenja s tem, da je uvedla predvsem duha uboštva in pokore.
Vir
Views: 182
Iz rodne Irske, kjer je v želji po uboštvu in skromnosti ob svojem duhovniškem posvečenju razdal vse svoje veliko premoženje, je svetega Fridolina, velikega misijonarja, pot zanesla najprej v mesto Poitiers v Franciji. Tam je misijonaril po širši okolici ter proučeval spise sv. Hilarija, nekdanjega škofa v Poitieru. Odkril je njegov grob in nad njim na novo pozidal porušeno cerkev in samostan, kjer je bil nekaj časa opat. Postal je vnet častilec sv. Hilarija, saj je povsod, kjer se je ustavil, zidal cerkve njemu v čast. Nemirni duh ga je gnal misijonarit in izkoreninjat ostanke poganstva ter krivoverstva na sever v porečje reke Moselle, v Alzacijo in Loreno ter v Porenje. Odločilne pa so bile sanje, v katerih se mu je prikazal sv. Hilarij ter mu naročil, naj na »nekem otoku na Renu« sezida samostan, kjer se bo ustalil. Po daljšem času je tak otok odkril in na njem sezidal samostan. Okoli njega se je razvilo mesto Sackingen, kjer je pokopan. Kjerkoli je deloval, je slovel kot sijajen pridigar, pa tudi zaradi svoje velike dobrote in srčne kulture.
Vzdevek: apostol gornjega Porenja, irski popotnik.
Ime: izhaja iz imena Friderik, izpeljanega iz besed: fridu = mir, obramba; richi= mogočen, knez.
Rodil se je na Irskem okoli leta 460, umrl pa 6. marca leta 538 ali 540 v Sackingenu ob nemško-švicarski meji.
Družina: Fridolinovi starši so bili premožni in prizadevni kristjani.
Zavetnik: mesta Sackingen in švicarskega kantona Glaruso, živinorejcev in krojačev, priprošnjik ob požarih in povodnjih ter za lepo vreme; priporočajo se mu pri otroških boleznih ter boleznih rok in nog.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot opata, pogosto z darilno listino ali kot potujočega meniha (v benediktinski redovni obleki) z romarsko palico in torbico; velikokrat je ob njem skelet obujenega Ursa.
Legenda: Legenda pripoveduje, da je iz groba priklical kmeta Ursa, ki mu je podaril velik kos zemlje (kanton Glarus v Švici), ki pa si jo je njegov brat Landolf krivično prilastil. Oživljeni Urs je pred sodniki potrdil pristnost darilne listine.
Običaji: Njegov god praznujejo v mestu Sackingen z veličastno procesijo. Po romarskih mašah v nedeljo po njegovem godu osem mož nosi težko rokokojsko srebrno skrinjo z njegovimi relikvijami po ulicah mesta, mladi pa vozijo grbe mest oz. dežel, kjer je deloval. Gre za veliko ljudsko praznovanje s popoldanskih sejmom.
Goduje: 6. marca.
Vir
Zavetnik mesta Sackingen in švicarskega kantona Glaruso, živinorejcev in krojačev, priprošnjik ob požarih in povodnjih ter za lepo vreme; priporočajo se mu pri otroških boleznih ter boleznih rok in nog.
Atributi: Upodabljajo ga kot opata, pogosto z darilno listino ali kot potujočega meniha (v benediktinski redovni obleki) z romarsko palico in torbico; velikokrat je ob njem skelet obujenega Ursa.
Imena: Fridolin, Friderik, Frido, Friderika
Bil je priljubljen svetnik v širokem ozemeljskem pasu, ki se začenja na Irskem in sega prek južne Anglije v Belgijo, od tam dalje oklepa srednje Porenje pa še pokrajine ob gornji Donavi. Zaupanja in ljubezni do tega svetnika pa prav nič ne motijo težave, ki jih imajo zgodovinarji ob iskanju zanesljivih podatkov o njegovem življenju.
Po najstarejšem življenjepisu meniha Baltherja naj bi se rodil na Irskem po letu 460. Premožni starši so bili veseli, da je sin kazal izredno
pobožnost, in so ga izročili v vzgojo menihom. Takoj po posvetitvi za duhovnika je Fridolin razdelil dediščino cerkvam in revežem. Bil je dober govornik, zato so ljudje trumoma hiteli poslušat njegove pridige. Ko je zapustil rodno Irsko, je šel oznanjat evangelij po deželah zahodne Evrope in si za bivališče izbral mesto Poitiers. Tu je bil nekoč škof sv. Hilarij.
Fridolin je odkril njegov grob. Natančno je preučil njegove spise zoper krivoverske arijance. Odločil se je, da jih bo začel spreobračati; zato je v mestu obnovil stari samostan, da bi v njem našel sodelavce za svoje načrte.
Kasneje je šel misijonarit na sever v porečje reke Moselle, potem v Alzacijo in Loreno in naprej v Porenje. Življenjepisec pripoveduje, da se mu je v sanjah prikazal nebeški zavetnik sv. Hilarij in mu naročil, naj sezida samostan na otoku sredi Rena. Svetnik se je odpravil na pot. Končno se je ustavil in se odločil sezidati samostan, prvi na nemških tleh. Razvilo se je mesto Sackingen, žarišče krščanske kulture za deželi Baden in Würtenberg ter za sedanjo nemško Švico.
Fridolin goduje 6. marca.
Vir
V Säckingenu [zekingenu] (v Švici), sveti Fridolín, opat, ki je bil rojen na Irskem, potoval je po Galiji, dokler ni ustanovil v Säckingenu dvojni samostan v čast svetemu Hiláriju.
Vir
Središče češčenja svetega Fridolina, priljubljenega ljudskega svetnika v ozemeljskem pasu, ki se začenja na Irskem in sega prek južne Anglije v Belgijo, od tam pa v Porenje ter pokrajine ob gornji Donavi, je mestece Sackingen, kjer je današnji godovnjak ustanovil novo opatijo in kjer je njegov grob. V tem kraju ob nemško-švicarski meji njegov god obhajajo z veličastno procesijo. Velja za zavetnika živinorejcev in krojačev, za pomoč ga kličejo ob povodnji in priporočajo se mu za lepo vreme. Skoraj povsod skupaj z njim častijo tudi sv. Hilarija, katerega slavo je Fridolin povsod širil.
Prvi je življenje svetega Fridolina opisal menih Balther že pred letom 1000. On sicer zatrjuje, da se opira na zanesljive zgodovinske vire, ki pa jih očitno ni znal dobro izbirati in tehtati. Vendar pa težave, ki jih imajo zgodovinarji, prav nič ne motijo zaupanja in ljubezni vernih ljudi do tega svetnika. Rodil se je na Irskem okoli leta 460. Njegovi starši so bili premožni in zelo prizadevni kristjani. Veseli so bili, da je sin kazal izredno pobožnost in zaupali so ga v vzgojo menihom. Ko je bil posvečen v duhovnika, je svojo dediščino podaril ubogim in cerkvam. Bog mu je dal izreden govorniški dar. K njegovim pridigam so ljudje vreli trumoma in Fridolin se je zbal, da bo podlegel napuhu, zato je zapustil sorodnike in domovino. Najprej je oznanjal evangelij v pokrajinah sredi sedanje Francije. Za izhodišče si je izbral mesto Poitiers in od tam hodil okoli misijonarit. V mestu je odkril grob svetega Hilarija in širil njegovo češčenje povsod, kjer je deloval. Povsod je gradil tudi cerkve temu svetniškemu škofu v čast.
Ko je ljudi tiste pokrajine za silo spreobrnil, je šel v Porenje. Tudi tod je bil neutruden glasnik božje resnice in božjega reda. Kjerkoli je misijonaril, nikjer ni Fridolin dolgo obstal. Življenjepisec pripoveduje, da mu je neke noči sv. Hilarij v sanjah pokazal otok, kjer naj sezida samostan in se v njem za stalno naseli. Po dolgem iskanju je tisti otok zagledal pri sedanjem Sackingenu in odločil se je za zidanje samostana, prvega na nemških tleh. Naletel je na hude težave: na otoku so namreč imeli kmetje pašnike, ki jih niso marali odstopiti. Končno jih je sveti menih le prepričal. Na otoku je postavil dvojni samostan in veliko cerkev. Poslej je večinoma ostal na otoku, ki ga je dobil v last kot slab pašnik, njegovi menihi pa so ga spremenili v rodovitne njive in vrtove. Otok je zavaroval z nasipi. Kmalu je samostanska naselbina na tem otoku postala privlačen kraj molitve, dela in krščanske vzgoje. V bližini samostana je začelo rasti mesto Sackingen.
Sveti Fridolin je umrl v tem samostanu; znan je le dan: 6. marec, leto pa je sporno najzgodnejši bi utegnili biti 538 ali 540, resni razlogi govore tudi za poznejši datum. Njegov grob je bil res častitljiv za ves okoliš in je tak ostal vse do današnjih dni.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Views: 145
Po smrti sv. Frančiška Asiškega, se je njegov red zelo hitro razširil po celotnem svetu. Tudi v mestu Viterbu so imeli manjši bratje že za časa Frančiškovega življenja več samostanov. Vpliv sv. Frančiška in njegovih sinov na versko življenje v tedanjem času je bil zelo velik. To je čutila tudi sv. Rozalija (1225–1252), saj lahko v listinah, ki se tičejo njene razglasitve za svetnico najdemo, sicer le nekaj, podrobnosti, vendar nam le-te jasno kažejo, kako navdušena je bila sv. Rozalija za red in življenje manjših bratov, kako rada je zahajala v samostanske cerkve, kako pazljivo je poslušala njihove pridige in kako vestno je spolnjevala njih nauke in svete.
Njeno življenje in delo je prav tako zanimivo kakor poučno. Že prvi viri, ki govore o njenem življenju (povsem prvotni so se žal izgubili) omenjajo čistost in nedolžnost. Ves njen nastop, četudi je bila še komaj dorasel otrok, vse njene kretnje so bile prežete z nevidno notranjo lepoto, ki jo je izžarevalo njeno drobno telo.
Še preden je dopolnila deset let je zbolela, nato pa je vstopila v Frančiškov tretji red. Ker je bila tedaj vsa Italija razklana v dve stranki, papeško in cesarsko, je ona kot bister otrok javno govorila o tem, in sicer s tolikim uspehom, da jo je dal cesar s starši vred izgnati iz mesta. Osemnajstletna je težko zbolela in leta 1252 odšla k svojemu nebeškemu ženinu v naročje ljubezni. Papež Aleksander IV. je dal njene posmrtne ostanke prenesti v samostan Rože Marije, kjer še danes leži povsem nestrohnjena.
Njeno življenje nam je jasen vzor, kako mora kristjan tudi javno izpovedati svoje prepričanje in brez obzira čuvati svoje nazore – to ni nestrpnost – to je značajnost in doslednost in še delček svetosti.
Vir
V mestecu Viterbo, blažena Roza, devica, iz Tretjega reda svetega Frančiška, ki je bila marljiva v delih ljubezni. Predčasno je, v dvaindvajsetem letu starosti, dokončala kratek tek življenja.
Vir
Roza iz italijanskega kraja Viterbo je bila najstnica, ki je skoraj popolnoma sama spreobrnila svoj kraj. Kljub temu so njeno prošnjo za vstop v samostan zavrnili, ker ni imela dote! Roza je že od otroštva zelo rada molila. Ko je imela deset let, se ji je prikazala Devica Marija. Ozdravila jo je od hude bolezni in ji rekla, naj se pridruži frančiškanskemu tretjemu redu in naj mesto Viterbo kliče k pokori. Oblečena v revno obleko in oborožena z razpelom je Roza hodila po ulicah svojega mesta in svarila someščane, naj spremenijo svoje življenje. Revnim je prinašala kruh. Ob zaostritvi odnosov med cesarjem Friderikom II., ki je imel oblast nad Viterbom, in papežem je Roza podprla papeža, zato je bila s svojo družino izgnana iz domačega kraja. To ji ni vzelo poguma in je neustrašno oznanjala svojim novim sokrajanom. Dve leti pozneje se je vrnila v Viterbo z željo, da vstopi v samostan, a so jo zavrnili zaradi tega, ker je bila revna.
Roza je prerokovala, da bo sprejeta po smrti. Tako se je tudi zgodilo: njeno telo so prenesli v samostan potem, ko je umrla v osemnajstem letu starosti. »Živi tako, da te ne bo strah smrti,« je dejala. »Za tiste, ki na tem svetu veliko ljubijo, smrt ni nekaj strašnega, temveč je sladka in ljuba.«
Nebeški Oče, po priprošnji device sv. Roze Viterbske mi podeli veselo sprejemanje življenjskih okoliščin in mi pomagaj veliko ljubiti!
Vir
Views: 92
Spomin svetega Evágrija, carigrajskega škofa, katerega je cesar Valent poslal v izgnanstvo. Kot odličen pričevalec vere se je preselil h Gospodu.
Vir
Views: 1
