blaženi Pij Heredia in drugi mučenci iz Viacelija – mučenci

Cerkev v Španiji je 3. oktobra 2015 dobila osemnajst novih blaženih. To so Pij Heredia ter sedemnajst drugih mučencev in mučenk iz strogega cistercijanskega reda trapistov ter reda sv. Bernarda. Beatifikacijo v mestu Santander je kot predstavnik svetega očeta vodil prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, kardinal Angelo Amato.

Za Radio Vatikan je prefekt povedal, da gre za šestnajst menihov iz opatije Viaceli di Cóbreces v Santanderju in dve redovnici iz ženskega samostana Fons Salutis di Algemesí v Valencii. Ko je leta 1936 v Španiji izbruhnilo preganjanje, je bil samostan v Santanderju zasežen, menihom je bilo prepovedano iti ven in uporabljati elektriko. Revolucionarji so zasegli vso cerkveno opravo, uničili so ali si prisvojili vse, kar je bilo dragocenega in uporabnega. Menihi so daljše obdobje ostali zaprti. Po mnogih zaslišanjih, ponižanjih in mučenjih so bili vsi umorjeni, v različnih okoliščinah in časih, od poletja do konca decembra leta 1936.

Daleč od strankarskih ideologij
Kot je poudaril kardinal Amato so bili ti mučenci redovniki, ki so bili daleč od strankarskih ideologij. Želeli so si le služiti evangeliju in Božje ljudstvo spodbujati v molitvi, delu ter zbranosti. Bili so krotki in nebogljeni. Pater Pij Julijan Heredia Zubía, ki je bil prior samostana, je bil znan po svoji potrpežljivosti in posebni pobožnosti do Marije. Večkrat so ga presenetili v cerkvi med »dialogom« z njo. Njegov obraz je izražal dobroto, vedno je bil nasmejan. Vabil je k življenju v Bogu in k hrepenenju po svetosti. Bil je tudi goreč apostol liturgije, ki je bila zanj »življenje meniškega življenja«.

Kruta smrt
Tudi njegovi sobratje mučenci so bili vsi dobre, ponižne in velikodušne osebe, ki so se popolnoma izročile Božji volji. Najmlajši med njimi je imel komaj devetnajst let. Neki drugi je izpovedal zaobljube le nekaj tednov pred mučeniško smrtjo, ni se zmenil za preganjanje katoličanov, ki je bilo takrat že v teku. Nekateri med njimi so bili umorjeni z ustrelitvijo, drugi utopljeni, tretji poteptani.

Enako kruta je bila smrt dveh redovnic. Sestra Marija Mihaela je bila nekega večera ustreljena. Bila je težko ranjena, sosedje so celo noč lahko slišali njene tožbe, a revolucionarji so svoj zločin dokončali šele sledeče jutro. Sestra Marija, ki je med aretacijo glasno zaklicala »Naj živi Kristus Kralj«, je bila ustreljena sredi ceste. Njeno telo je bilo iznakaženo, kot v mnogih drugih primerih brez najmanjšega znamenja spoštovanja ali človeškega sočutja.

Vztrajati v zvestobi in odpreti vrata samostana
Vsi ti blaženi mučenci danes svoje sobrate in sosestre vabijo k vztrajanju v zvestobi svoji poklicanosti. In sicer z molitvijo, hvaljenjem Gospoda in podpiranjem Cerkve preko vsakodnevnega darovanja: »To je resnično belo mučeništvo, ki vsak dan pričuje za gradnjo Cerkve in za odrešenje sveta. Je blagoslovljeno kadilo, ki se dviguje proti nebu.« Novi blaženi pa tudi spodbujajo, da bi vrata samostana ostala vedno odprta za vse, ki trkajo in iščejo tolažbo ter pomoč. Spomin na njihovo dobroto in velikodušnost do ubogih mora ponovno oživeti.
Vir

 

– Pío Heredia Zubía (1875-1936), prior, duhovnik trapist
– Janez Battista Ferrís Llopis (1905-1936),  duhovnik  trapist
– Amadej García Rodríguez (1905-1936),  duhovnik
– Ezekijel Alvaro de la Fuente (1917-1936), redovnik trapist
– Anton Delgado Gonzáles (1915-1936), oblat
– Marcelin Martín Rubio (1913-1936), novinec
– Valerijan Rodríguez García (1906-1936), duhovnik  trapist
– Eustahij García Chicote (1891-1936), postulant
– Angelo de la Vega Gonzáles (1868-1936), redovnik
– Alvaro onzález López (1915-1936), redovnik
– Eulogijo Alvarez López (1916-1936), redovnik
– Benvenuto Mata Ubierna (1908-1936), novinec

– opatinja Mihaela Baldoví Trull
– redovnica Maríja de la Natividad Medes Ferris

Views: 12

blaženi Albert iz Vijera – opat

V Vijéru, blaženi Albert, olivski opat. Bleščeč v slavi zaslug je na poti h generalnemu kapitlju sveto umrl v tamkajšnjem samostanu, kot si je želel.
Vir

Views: 11

blaženi Janez Frančišek Macha – duhovnik in mučenec

blaženi Janez Frančišek Macha - duhovnik in mučenecBlaženi Janez Frančišek Macha se je rodil v Chorzów Stary 18. januarja 1914. Globoka vez ga je vedno ohranjala združenega z njegovo družino, vez, polna hvaležnosti in naklonjenosti, globokega spoštovanja do staršev, bratov in sester. Tudi v tragičnih urah njegove aretacije in obsodbe ga je skrbelo trpljenje njegovih dragih staršev, ki jim je pisal iz zapora: »Kakor morem, hvalim Boga in prosim Vsemogočnega, naj potolaži Vas, ljubi starši. Edina stvar, ki mi jo je žal, sta vajina žalostna obraza in srce, polno bolečine. Upam, da vaju bo Gospod potolažil.«
25. junija 1939 je bil posvečen v duhovnika, samo tri mesece, preden je izbruhnil veliki svetovni spopad, ki je povzročil smrt milijonov ljudi. V teh posebnih okoliščinah je mladi duhovnik začel svoje pastoralno služenje kot kaplan v župniji sv. Jožefa v Ruda Śląska. Medtem ko je na Poljskem in po vsem svetu besnelo nasilje vojne, je razumel, da lahko samo vera in ljubezen omogočita, da v vsakem človeku, ustvarjenem po Božji podobi in podobnosti, prepoznamo njegovo lastno neodtujljivo dostojanstvo. Od prvih dni svojega duhovništva je začel služiti bližnjemu in se napotil na pot junaškega uresničevanja ljubezni, ki ga je potem pripeljala do žrtvovanja svojega življenja. Skrbel je za številne družine, ki jih je prizadela mora vojne. Nobeno trpljenje ga ni pustilo ravnodušnega. Tja, kjer je bil kdo aretiran, deportiran, ustreljen, je prinašal tolažbo in materialno pomoč. Ni se oziral na razlike v narodnosti, verski pripadnosti ali socialni ravni. Kako dragocen je danes njegov zgled! Kako jasen je njegov nauk! V razdeljeni družbi, kjer se zdi, da se individualizem in sebičnost vedno bolj uveljavljata zaradi pomanjkanja pristnih in iskrenih odnosov, nas naš blaženi opominja, da nas bo Kristus sodil po ljubezni in dobremu, ki smo ga storili. V brazdo svojega mučeništva je kot rodovitno seme posejal moč te resnice, ki še danes ostaja in rodi sadove. Sv. Avguštin pravi: »Kdor za Kristusa opravlja ne samo telesna dela usmiljenja, ampak kakršno koli dobro delo, je Kristusov služabnik, posebno še, če bo dosegel tisto veliko delo ljubezni, ki je v daritvi lastnega življenja za brate, kar je enako, kot bi ga daroval za Kristusa.«
Blaženi Janez Frančišek Macha je svojo službo vršil malo manj kot tri leta (1939 – 1942). V tem kratkem času ga je Kristus spoznal sebe vrednega (prim. Mdr 3,5). Blaženi je nekaj dni pred smrtjo pisal staršem: »Moj ljubljeni Odrešenik je moja edina Tolažba in moje Življenje.« Okrepljen s tem prepričanjem je kot mlad duhovnik postal žrtev: bil je preganjan, pretepan, trpinčen. S trpljenjem, ki je v času razvodenelo, je ostajal brezkompromisno pripravljen posnemati Učitelja, ko je vedro sprejel svojo obsodbo. Na svojem telesu je nosil Jezusovo smrt – da uporabimo izraz sv. Pavla, ki smo ga danes poslušali – in je ostal zvest do konca. Preganjali so ga, vendar se nikoli ni čutil zapuščenega. Umrl je, da bi obrodil sad, da bi se Jezusovo življenje pokazalo na njegovem umrljivem telesu (prim. 2 Kor 4,12-18). Malo preden so izvršili smrtno obsodbo, je pisal: »Čez štiri ure bo izvršena obsodba. Ko boste torej brali to pismo, me ne bo več med živimi! Ostanite z Gospodom! Odpustite mi vse! (…). Živel sem kratek čas, a čutim, da sem dosegel svoj cilj. Ne obupujte. Vse bo dobro. Gozd bo brez enega drevesa še vedno ostal gozd.« S svojimi besedami nam zapušča svoj najvišji nauk. Pričuje, da je bil na tej zemlji vsak ustvarjen za poslanstvo, ki naj bi ga izpolnil. Dobro opisuje kot večje od interesov posameznikov: težnje po sreči so pristne, če postanejo obramba pravičnosti, služba skupnemu dobremu, medsebojna podelitev, sprejemanje, spoštovanje, pozornost do potreb drugih. Končno vabi, naj ostanemo z Gospodom, naj ga iščemo v molitvi in v notranjem pogovoru, naj ga slavimo s svetim življenjem. Iz prispodobe gozda, iz katerega je bilo odstranjeno eno drevo, še bolje razumemo evangelij: zrno, ki je padlo v zemljo, je umrlo, vendar more, celo mora še naprej v nas roditi obilen sad. Janez Frančišek Macha, novi blaženi, je kot drevo, posekano v mladosti, postavil temelj za graditev trdne hiše za prihodnje rodove, ki jim z življenjem, zapečatenim z lastno krvjo, izroča jasno sporočilo: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13).
Vir

Views: 11

blaženi Edvard Coleman – mučenec

V Londonu (na Angleškem), blaženi Edvard Coleman [koulmen], mučenec, ki je bil zaradi sprejetja katoliške vere lažnivo ovaden zločina zarote proti kralju Karlu II. in v Tiburnu obešen na vrv. Slednjič, še živ, je bil preboden z železom.
Vir

Views: 10

blaženi Ladislav Bukowinski – duhovnik

blaženi Ladislav Bukowinski - duhovnik V Kazahstanu je bil 11. septembra 2016 za blaženega razglašen Ladislav Bukowinski. Obred beatifikacije v Karagandi je kot papežev predstavnik vodil kardinal Angelo Amato: »Gre za duhovnika, resnično izjemnega v vrlinah in apostolatu. Sv. Janez Pavel II., ki ga je osebno poznal, ga je imenoval junaški pričevalec vere in zagovornik tistih, ki trpijo zaradi preganjanj. Za papeža Frančiška pa je bil don Ladislav neutruden apostol evangelija in pastir v skladu s Kristusovim srcem.«

Skrivni apostol vere
Ladislav se je rodil 22. decembra 1904 blizu Kijeva na področju današnje Ukrajine. Njegovi starši so bili poljski katoličani. Družina se je kmalu preselila na Poljsko. Ladislav je duhovniško posvečenje prejel v Krakovu leta 1931. Njegovo pastoralno poslanstvo, predvsem v obdobju druge svetovne vojne, je bilo skrb za bolne, uboge in odrinjene na rob. Večkrat je bil zaprt in obsojen na prisilna dela. V delovnih taboriščih je preživel več kot trinajst let. Leta 1955 je Ladislav postal sovjetski državljan in leto zatem je dobil dovoljenje, da se je lahko gibal po celotnem ozemlju Sovjetske zveze. Tako je bil dvajset let skrivni apostol vere. Pomagal je katoličanom različnih obredov in narodnosti. Umrl je 3. septembra 1974 v Karagandi v Kazahstanu. Njegov grob je takoj po smrti postal kraj številnih romanj.

Globoka, trdna in neomajna vera
V času verskega preganjanja, polnem telesnega in moralnega trpljenja, je don Bukowinski našel varen pristan v veri v Boga in njegovo previdnost: »Njegova vera je bila globoka, trdna, neomajna, kakor Abramova.« Sam je pripovedoval o svojem dialogu, ki se je odvil leta 1940, medtem ko je bil zaprt, z ateističnim sodnikom: »Ta ga je, ko je dvignil glavo izza časopisa, vprašal: ‘Kaj delate tam?’. Don Bukowinski: ‘Molim k Bogu.’ Sodnik, ki je sunkovito vstal, je zarjovel: ‘Tu je prepovedano moliti k Bogu.’ Don Bukowinski: ‘Pomirite se. V prihodnje bom molil tako, da tega ne boste opazili.’« Ladislav se je po vsakem obdobju jetništva vrnil oslabel, a duhovno prenovljen, je zatrdil kardinal Amato.

Taborišče je zanj postalo prižnica
Priče so enoglasne, da je tudi v jetništvu živel kot duhovnik. Veliko je molil. Njegov rožni venec je bil narejen iz kroglic kruha, povezanih z vrvico, in križa, izdelanega iz železne žice. S seboj je vedno nosil kipec Marije. Med obhajanjem praznikov je navkljub prepovedi prepeval Marijine hvalnice. Neki frančiškan se spominja, kako ga je novi blaženi vsak dan med potjo na prisilno delo v rudnik prosil, naj mu pripoveduje o zgodbi Frančiška Asiškega, svetnika ponižnosti in vere. Taborišče je zanj postalo prižnica, s katere je vzgajal za Božjo ljubezen in spravo z bližnjim. Pogosto je ponavljal: »Vera podira zidove.«

»Ostal bom tu«
Leta 1955, ko je bil Ladislav že dlje časa v Kazahstanu, kamor je bil deportiran, je imel priložnost, da bi se vrnil k domačim v domovino, a je zavrnil. »Ostal bom tu,« je dejal, »ker moram tu vernikom prinašati duhovno tolažbo. Na Poljskem je veliko duhovnikov, tu pa jih ni.« Tako je takrat postal potujoči misijonar na kazahstanskem ozemlju. Njegovo delo je bilo spovedovanje, obhajanje svete maše, krščevanje, poučevanje katekizma. Bil je mož upanja sredi ponižanega in zatiranega ljudstva. Prepričan je bil o prerodu Cerkve na Vzhodu in o vrnitvi Rusije h Kristusu. Ladislav je bil tudi nadvse pogumen. Nekega dne v Karagandi je medtem, ko je maševal, prišla milica in njemu prepovedala nadaljevati, vernikom pa ukazala, da odidejo. Ko se je milica oddaljila, je novi blaženi vernikom dejal: »Ne smem obhajati maše in vi bi na njihov ukaz morali oditi. Toda jaz bom vseeno maševal. Kdor želi oditi, naj odide, kdor želi ostati, naj ostane.« Odšel ni nihče. Ker ni bilo strah njega – je zatrdila neka priča – se tudi mi nismo bali.

»Moja sreča je v sreči drugih«
Ob neki priložnosti je Ladislav zapisal: »Moja sreča je v sreči drugih.« Sporočilo, ki nam ga zapušča, je torej sporočilo veselja, bratstva in upanja. Ponavlja nam besede sv. Pavla: »Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? …Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost, ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu« (Rim 8,35.38-39). Svetniki, kot zaključi kardinal Amato, nas vedno vabijo k vedrini in zaupanju v Božjo previdnost.
Vir

Views: 14

sveti Klavdij, Hilarija, Jason in Maver – družina, mučenci

sveti Klavdij, Hilarija, Jason in Maver - družina, mučenciV Rimu, sveti mučenci: tribun Klavdij, njegova žena Hilarija, sinova Jason in Maver ter sedemdeset vojakov. Klavdija je cesar ukazal, privezanega na veliko skalo, vreči v morje, vojake in Klavdijeva sinova pa je dal usmrtiti. Blaženo Hilarijo so kmalu zatem, ko je pokopala trupla svojih sinov in molila na njihovem grobu, zgrabili pogani. Tako se je preselila h Gospodu.
Vir

Views: 69