blaženi Peter Pettinaio – tretjerednik

blaženi Peter Pettinaio - tretjerednikImena: Pierre, Peter, Pero, Perica, Peran, Perko, Peterček, Petja, Petko, Petra, …
Ni znan zanesljiv datum njegovega rojstva. Po življenjepisu, napisanem okoli leta 1330, to je kakšnih 40 let po njegovi smrti, naj bi se rodil v domovini znanega vina chiantija, v Kampaniji. Družina pa se je kmalu preselila v bližnjo Sieno, kjer je Peter potem živel vse svoje življenje. To potrjuje mestni odlok iz leta 1329, s katerim so uvedli praznik v njegovo čast. Pridevek Pettinaio (lat. Pectinarius) pove, da je bil obrtnik in da je izdeloval glavnike za mikanje lana.
Po značaju je bil razburljiv in norčav. Zato je bila njegova mladost dokaj neurejena in neresna. Niso znani razlogi in nagibi, zakaj se je spreobrnil. Bil je poročen, obrtnik po poklicu in dejaven v dobrodelnosti. Predstavlja zgled laiške svetosti v Italiji 13. stoletja, ki jo je navdihovala frančiškanska duhovnost. Z ženo sta se odločila za deviško življenje.
Življenjepis poroča, da je bil kot obrtnik zelo pošten, da je svoje izdelke prodajal po pravšnji ceni in s tem delal hudo konkurenco drugim obrtnikom. Zato je hodil na trg šele po sončnem zahodu, ko so bili prodajalci raznega blaga že maloštevilni.
Kot član tretjega reda sv. Frančiška se je zavzeto udeleževal bogoslužja in veliko molil. Skrbel je tudi za reveže in bolnike. Ko je prodal svoje imetje, se je naselil v skromnem stanovanju blizu mestnih vrat. Zavzeto krščansko pričevanje mu je pridobilo srca meščanov, zato so mu zaupali pomembne naloge na področju zakonitosti, javne dobrodelnosti in komunalnih prispevkov za različne bogoslužne namene.
Ob Petru se je zbral krog enako mislečih trgovcev, obrtnikov, pravnikov, ki so pobirali miloščino in jo potem razdeljevali bolnikom in siromašnim. Njegovo molitveno življenje so spremljali tudi mistični pojavi. Zelo je častil božjo Mater in po takratni navadi sodeloval v številnih romanjih v Rim, Piso, Assisi, La Verno. Proti koncu življenja je po hudi bolezni dobil dovoljenje, da se je smel naseliti v frančiškanskem samostanu, kjer je veliko noči prebil v molitvi.
Dali so mu tudi pridevek Molčeči. Imel je dar, da je govoril le o stvareh, pri katerih je poznal vzrok. Znal je tudi brati misli srca. Sienski frančiškani so mu zato radi pošiljali novince, ki so preživljali dvome in skušnjave, da bi jim pomagal, kako priti do spoznanja o lastni poklicanosti.
Po smrti so ga kot svetnika častili Sienčani in frančiškani. Rimska kongregacija za obrede je to dovolila leta 1802. V frančiškanskem martirologiju je kot dan njegove smrti omenjen 4. december. Slikajo ga kot moža s prstom na ustih, kar naj bi pomenilo, da je govoril šele potem, ko je neko zadevo spoznal.
Vir

V Sieni (v Etrúriji), blaženi Peter Pektinárij, redovnik iz Tretjega reda svetega Franči ška, znamenit po posebni ljubezni do ubogih in bolnih, po ponižnosti in molku.
Vir

Views: 13

sveti Janez Calabria – redovni ustanovitelj

sveti Janez Calabria - redovni ustanoviteljImena: Janez, Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana, …
Rodil se je v Veroni leta 1873. Uboštvo mu je bilo učitelj življenja že od mladosti. Po očetovi smrti je moral pustiti šolo, da je pomagal vzdrževati družino. Rektor cerkve, kamor je zahajal, pa je v njem odkril duhovniški poklic in ga je zasebno pripravljal na izpite, da so ga sprejeli v škofijski licej. Zadnje leto je spet moral prekiniti učenje, da je šel na vojaški nabor in po njem za dve leti na delo v vojaško bolnišnico. Dejal je, da sta bili ti leti »najlepši v njegovem življenju«. S svojo ustrežljivostjo je prevzel predstojnike in vojake.
Ko se je spet vrnil v šolo, je neke mrzle jesenske noči našel pred svojimi vrati cigančka, ki je zbežal iz taborišča. Vzel ga je k sebi in naslednje leto že ustanovil Pobožno zvezo za pomoč siromašnim bolnikom. Ko je leta 1901 postal duhovnik, se je vneto posvetil delom ljubezni, zlasti dimnikarjem in zapuščenim dečkom. Nekatere je sprejel kar v svoje skromno stanovanje.
V naslednjih letih so se mu pridružili mladi laiki, da bi delili njegovo izkustvo revščine in pomoči zapuščenim. To je bilo jedro kongregacije, ki jo je leta 1932 veronski škof potrdil pod imenom Ubogi služabniki božje previdnosti; sestavljali naj bi jo duhovniki in laiki. Papeško priznanje je kongregacija dobila leta 1049.
Leta 1919 je don Calabria, kakor so mu rekli, začel ustanavljati v istem duhu žensko vejo, ki je bila uradno priznana leta 1952 pod imenom Uboge služabnice božje previdnosti. Obe redovniški skupnosti sta hoteli svetu dokazati, da je Bog Oče; da skrbi za svoje otroke, če se mu predajo v veri in iščejo najprej božje kraljestvo. Razširili sta se po raznih delih Italije, želeč vedno pomagati siromašnim, starejšim, zapuščenim, obrobnim in bolnikom. Apostolsko srce ustanovitelja je mislilo tudi na »parijce«, ki veljajo v Indiji za najnižjo kasto.
Po letu 1939 je don Calabria kljub svoji želji, da bi ostal skrit, postal eden najbolj iskanih svetovalcev svojega časa; človek, ki je znal ljudem pokazati pot naprej. Leta 1944 je priklical v življenje še Družino zunanjih bratov.
Po letu 1949 je začel huje bolehati, čeprav so bila ta leta tudi najbolj rodovitna v njegovem apostolatu. Njegov veliki prijatelj, takratni milanski nadškof Schuster (tudi že blaženi) ga je primerjal Jahvejevemu služabniku (prim Iz 42). Umrl je 4. decembra 1954, ko se je ponudil Bogu kot žrtev za ozdravitev papeža Pija XII. Cerkev ga je proslavila zelo hitro – 13. aprila 1988, to je 33 let po smrti, je bil že razglašen za blaženega.
Njegovi dve redovniški skupnosti sta danes razširjeni v Italiji, v nekaterih državah Latinske Amerike, na Filipinih, v Rusiji in Indiji.
Goduje 4. decembra.
Vir

V Veroni (v Italiji), sveti Janez Calabria [kalábrija], duhovnik, ki je ustanovil Kongregacijo ubožnih služabnikov in služabnic od Božje previdnosti.
Vir

Views: 30