sveti Robert Southwell – duhovnik, redovnik in mučenec

Robert SouthwellRobert Southwell (1561–1595) je eden izmed mnogih angleških pesnikov, ki je pa zelo znan po svojem velikem mučeništvu. Umrl je v času vladanja kraljice Elizabete I. Izhajal je iz dobro stoječe družine, v času študija pa se je umaknil na celino, da je lahko študiral v katoliških šolah. Maja 1576 se je vpisal v angleški kolegij v Dowaaiju v Flandriji. Pozneje je študiral v Parizu, kjer se je srečal z jezuitom Tomažem Darbyshireom. Robert je zaprosil za vstop v Družbo Jezusovo, a so ga sprva zavrnili, ker je bil še premlad in ker je bil noviciat zaradi bojev v bližini tisti čas zaprt. Mladi Anglež je z veliko odločnostjo odšel v Rim, kjer je bil leta 1578 sprejet v noviciat Sant’Andrea. V rimskem kolegiju je študiral filozofijo in teologijo, v duhovnika je bil posvečen leta 1584. Naslednji dve leti je bil študijski prefekt v rimskem kolegiju, kjer je pripravljal duhovnike, ki so se pripravljali za odhod v Anglijo. Končno je bil 8. maja 1586 za misijon v Angliji skupaj s patrom Henryjem Garnetom določen tudi on.
Da bi se izognila nevarnosti priprtja v pristaniščih, sta jezuita pristala na samotnem delu obale. Robert je bil določen za delovanje v Londonu in njegovi okolici. Sprva je živel pri družini Vaux, nato pa v gospodinjstvu grofice Arundel. Grofičin mož Philip Howard je bil v zaporu, ker je imel stike s katoličani. Robertova naloga je bila tudi obiskovanje okoli ducat zaporov v deželi in pomoč duhovnikom, ki so ravno prišli v deželo. Ko je v London prišel tudi njegov sopotnik pater Garnet, je Robert začel obiskovati bolj odmaknjena območja okoli Londona. Pomagal je tudi pri pripravi tiska katoliškega katekizma in druge verske literature, za katero je pater Garnet na skrivaj organiziral tiskarno. Ta je bila edini vir verske literature za katoličane na Angleškem. Robert je sestavil tudi več pisem, s katerimi je tolažil in spodbujal gospoda Philipa v zaporu. Ta pisma so zbrali in jih izdali kot pisma tolažbe.
Celih šest let je Robert uspešno opravljal svoje delo, dokler ga ni žena, ki so jo prisilili, da je jezuitom nastavila past, izdala. Anne Bellamy je bila zaprta, ker ni hotela prisostvovati protestantskemu bogoslužju. Zanosila je z Richardom Topcliffeom, lovcem na duhovnike, ki je bil znan po tem, da je ujetnike mučil. Ta ji je obljubil, da jo bo poročil in uredil pomilostitev za njeno družino, če bo prepričala Roberta, da bo šel na dogovorjen kraj, kjer mu bodo pripravili past. Ko so jo izpustili, je duhovniku napisala prošnjo, naj jo obišče v hiši njenih staršev. Robert je odšel tja, ker je mislil, da želi prejeti zakramente. Vendar so ga tam čakali Topcliffe in njegovi možje. Robertu se je sicer uspelo izmakniti v skrito sobo, a se je pozneje predal, da ne bi nakopal težav družini.
Topcliffe je bil presrečen, da mu je uspelo ujeti Roberta, kar je imel za svoj največji uspeh. V okovih so jezuita odpeljali v Topcliffeovo rezidenco, ki je bila v bližini zapora Gatehouse in ga zaprli v posebno mučilnico, ki jo je tam imel Topcliffe. Po več dneh mučenja še vedno ni izdal imena nobenega drugega duhovnika ali katoličana. Kljub trinajstim različnim mučenjem je ostal neomajen, zato so ga mučitelji zaprli skupaj z berači, kjer je trpel na mrazu od lakote in žeje. Robertovemu očetu je uspelo, da ga je v zaporu beračev obiskal, bil je zgrožen nad pogoji, v katerih je bil. Zaprosil je kraljico, naj z njim ravnajo kot s plemičem, kar je bil, naj ga izpustijo ali pa obsodijo na smrt.
Kraljica je dovolila, da so ga premestili v zapor Tower, kjer so z njim sicer bolje ravnali, še vedno pa ni smel sprejemati obiskov. Robert je nadaljeval s pisanjem pesmi, ki so izražale najgloblja čustva. Pozneje so jih zbrali in jih izdali.
Dve leti in pol je bil Robert v samici, preden je lord Burghlay zaprosil, naj ga izpustijo, mu dovolijo obiske ali pa sodijo. Pismu so ugodili, sodili so mu 20. februarja 1595 v Westminster Hallu. Robert je takoj priznal, da je katoliški duhovnik, zanikal pa je, da bi kdajkoli načrtoval kar koli proti kraljici. Obsodili so ga zaradi veleizdaje in smrtno kazen izvršili že naslednji dan. Med triurno potjo v Tyburn so ga imeli privezanega za voz. Ker zanke niso pravilno namestili na njegov vrat, ni umrl takoj, ko so mu spodmaknili tla izpod nog. Rabelj se ga je usmilil in ga potegnil za noge, da bi mu skrajšal trpljenje. Jezuita, starega 34 let, so nato še obglavili in razčetverili.
Vir

V Londonu (na Angleškem), sveti Robert Southwell [saudvel], duhovnik in mučenec iz Družbe Jezusove, ki je mnogo let, v tem mestu in v bližnji okolici, vršil službo in sestavljal duhovne pesmi, dokler ni bil zaradi duhovništva ujet in na ukaz iste kraljice strašno mučen in je dokončal mučeništvo v Tiburnu z obešenjem.
Vir

Views: 13

sveta Jacinta Marto – Fatimska vidkinja

Sestrica Hijacinta (Jacinta) Marto, najmlajši otrok, se je rodila 11. marca 1910. Bila je podjetnejša in živahnejša od Frančiška.
Lucija pripoveduje v svojem prvem spominu o nekaterih otroških napakah, ki jih je razodevala pri igri. Bila je zelo občutljiva, trmasta in zamerljiva. Hitro se je našobila in šla mulo kuhat. Sicer pa je bila dobrega srca, prijazna in prikupna. Zlasti je nanjo vplivalo Lucijino večkratno pripovedovanje o Kristusovem trpljenju. Takrat je jokala iz sočutja in rekla: »Jezus se mi smili. Nikoli ne bom grešila! Nočem, da bi Jezus še bolj trpel.« Imela je izreden smisel za nadnaravne stvari in ljubezen do Boga. Zbolela je ob koncu oktobra 1918 in umrla v bolnici, 20. februarja 1920, brez navzočnosti domačih, stara še ne polnih deset let.«
Vir
Dne 13. maja 2000 je papež Janez Pavel II. v Fatimi razglasil Frančiška in Jacinto Marto za blažena, 13. maja 2017 pa papež Frančišek za sveta.

Konec oktobra 1918 je tudi Jacinta zbolela in legla v posteljo. Po tem, ko je prebolela špansko gripo, se ji je za nekaj dni stanje izboljšalo. Na to je kmalu spet zbolela. Dobila je pljučnico, zaradi katere se ji je na pljučni mreni naredila gnojna rana. To ji je povzročalo neznosne bolečine v prsih. Konec avgusta 1919 so jo starši po nasvetu zdravnika odpeljali v bolnišnico v Vili Novi de Ourem. Tam je ostala dva meseca. Za osemletno deklico je bila to huda preizkušnja. Pogrešala je svoje domače, posebno Lucijo. Še vedno je trpela hude bolečine, zdravljenje pa je bilo brez uspeha. Domov se je vrnila z odprto rano na prsnem košu, ki jo je bilo treba vsak dan previjati. Ker pa ni bilo ustreznih pripomočkov, se je rana okužila, zagnojila in se širila naprej po telesu. Jacinta je zaradi tega zelo oslabela. Zdravnik je njeno stanje opisal takole: „Deklica je kot okostnjak. Lakti so strahotno drobni. Odkar je prišla iz bolnišnice, kjer se je zdravila brez uspeha, jo kar naprej kuha huda vročina. Jetika neusmiljeno gloda njen slabotni organizem /…/“
Jacinta je vse trpljenje junaško prenašala. V času Marijinih prikazovanj je zelo napredovala v ljubezni do Boga, Jezusa in Marije. Resno je vzela Marijino naročilo, naj veliko moli in se žrtvuje za spreobrnjenje grešnikov in za svetega očeta. Čeprav je zaradi bolezni že tako veliko trpela, si je v ta namen nalagala še prostovoljne odpovedi ali žrtve. Tako se je na primer odpovedala sladkemu grozdju, ki so ji ga ponujali in ga je imela zelo rada. Namesto tega je raje popila skodelico mleka, čeprav se ji je zelo upiralo. Ponoči je večkrat vstajala s postelje in kljub hudim bolečinam kleče na tleh dolgo ponavljala angelovo molitev. Vdano in celo z veseljem je prenašala trpljenje zaradi gnojne rane. Potrpežljivo je sprejemala radovedne ljudi in kljub hudim glavobolom odgovarjala na njihova vprašanja.
V decembru 1919 je imela Jacinta ponovno videnje Marije, ki ji je napovedala, da se bliža najtežja preizkušnja. Razodela ji je, da bo morala kmalu v drugo bolnišnico. Staršev in Lucije ne bo več videla. Tam bo še naprej veliko trpela in sama umrla. Marija jo je spodbudila, naj se kljub vsemu ne boji, saj bo ves čas ob njej, ob uri smrti pa jo pride iskat, da jo odpelje v nebesa. Te besede so bile Jacinti v veliko tolažbo. Kljub temu je v sebi zelo trpela in pretočila veliko grenkih solz, ko je pomislila na to, da se bo morala kmalu za vselej posloviti od domačih. Večkrat se je oklenila Lucije in hlipala: „Nikoli več te ne bom videla! In umrla bom sama!“ Nekoč je poljubljala Marijino podobo in pri tem govorila: „O moja nebeška Mamica, ali moram res sama umreti?“
Marijina napoved se je čez mesec dni začela uresničevati. Slavni doktor Eurico je obiskal Jacinto in njene starše. Prepričan je bil, da morajo izčrpati vse možnosti, da ji poskusijo rešiti življenje. Dogovorili so se, da bo Jacinta odpotovala v Lizbono in se tam zdravila na eni od najboljših klinik na Portugalskem. Pred odhodom se je za vedno poslovila od svojih domačih in Lucije. Na oslu so jo še zadnjič peljali v Irijsko globel, kjer je zmolila rožni venec in nabrala nekaj cvetlic za v kapelo.
Bolnišnica je bila nov kraj Jacintinega trpljenja. Neznosnim bolečinam se je pridružila še osamljenost. 10. februarja je bila operirana. Brez splošne anestezije so ji odstranili dve levi rebri. Bolečine so bile strašne. Nekaj dni po operaciji jo je ponovno obiskala Marija. Zaupala ji je dan in uro bližajoče se smrti. Jacinti je odvzela vse telesne bolečine. Čez štiri dni, 20. februarja 1919, je Jacinta umrla sama v Lizbonski bolnišnici, daleč stran od svojih domačih. 13. maja 2000 je bila razglašena za blaženo.
Vir

V kraju Aljustrel [aldžustrel] (blizu Fatime, na Portugalskem), sveta Hijacinta Marto, ki je, čeprav še deklica nežne starosti, prenašala trpljenje bolezni in z vsem trudom dokazala pobožnost do Device Marije.
Vir

Views: 259