sveti Matija – apostol

sveti Matija - apostolImena: Bogdan, Matic, Matiček, Matko, Mate, Matjaš, Mateo, Matija
Matija (Bogdan) je bil kot apostol naslednik nesrečnega izdajalca Juda Iškariota. V Apostolskih delih beremo, kako so se apostoli po Jezusovem vnebohodu veseli vrnili z Oljske gore in so z devetdnevnico v dvorani zadnje večerje pričakovali Svetega Duha. V teh dneh je bil Matija izbran za apostola. Treba je bilo dopolniti število apostolskega zbora. Volili so pod vodstvom apostola Petra. Ta je najprej povedal, kaj se je zgodilo z Judom Iškariotom, in nato dejal: »Tu so možje, ki so hodili z nami ves čas, dokler je Gospod Jezus prebival med nami, od Janezovega krsta do dne, ko je bil vzet od nas. Eden od njih mora biti z nami priča njegovega vstajenja.«
Predlagali so dva, Jožefa, ki se je imenoval Barsaba, z vzdevkom Justus, in Matija. Nato so takole molili: »Gospod, ti poznaš srca vseh, pokaži, katerega od teh dveh si izbral, da prevzame mesto v tej službi in apostolstvo, od katerega je odpadel Juda, ko je šel na svoj kraj!« In žrebali so, žreb pa je določil Matija in pridružili so ga enajsterim. Tako je resnično sam Bog dal Cerkvi dvanajstega apostola namesto izdajalca Judeža, in na sv. Matiju se je prav po črki dopolnilo, kar pomeni njegovo ime, ki ga slovenimo z »Bogdan«. Da ga je sam Bog poklical v apostolski zbor, poudarja tudi cerkvena molitev: »O Bog, ki si blaženega Matija pridružil zboru svojih apostolov, daj, prosimo, da bomo po njegovem posredovanju vedno čutili nad seboj tvoje prisrčno usmiljenje.«
Zgodovina nam ni sporočila, kam je šel Matija oznanjat evangelij, ko so se apostoli razšli po vsem takrat znanem svetu. Sicer so se ohranila neka stara »Dejanja Andreja in Matija v mestu ljudožrcev«, toda ta spis so si izmislili krivoverski gnostiki. Ti so podtaknili Matiju tudi poseben evangelij pod njegovim imenom. Bajka je tako čudna, da že to odkriva njeno neresničnost. Kako veličastno se loči preprosta resnica svetopisemskega poročila od nje!
Po nekem izročilu je Matija oznanjal krščanstvo po Judeji, potem pa med pogani v Etiopiji, kjer je umrl mučeniške smrti. Po Srednji Evropi je znan kot vremenski svetnik. Goduje 24. februarja.
Zavetnik škofije Trier ter mest Goslar, Hannover in Hildesheim, tesarjev, krojačev, stavbenikov, mesarjev, kovačev in slaščičarjev, priprošnjik proti alkoholizmu, oslovskemu kašlju, črnim kozam, neplodnosti v zakonu.
Imena: Matija, Mitja, Mate, Matias, Matic, Matiček, Matijas, Matja, Matjaš, Matjažek, Matko, Tjaš, Taško, Majči, Tašek, Tašo, Tjaša, Tjoš, Tjuš, Matjuška, Matijana, …
***
Potem ko jih je na nesrečen način zapustil Jezusov izdajalec Juda Iškarijot, so apostoli, da bi dopolnili apostolski zbor, izmed dvainsedemdesetih učencev, ki so tudi spremljali Jezusa, izbrali dva najprimernejša kandidata. Pogoja sta bila: da je bil med Jezusovimi učenci od začetka njegovega javnega delovanja ter da je videl vstalega Gospoda. Žreb, za katerega so se apostoli odločili, je bil naklonjen Matiju. To, kar je zapisano ob njegovi izvolitvi, je tudi vse, kar vemo o tem »nadomestnem apostolu«. Legende in razna izročila pa govorijo, da je bil rojen v Betlehemu pobožnim in bogatim staršem, ki so ga še mladega dali v šolo starčku Simeonu v Jeruzalem. Kot deček naj bi bil v družbi tistih pastirjev, katerim je angel oznanil Jezusovo rojstvo. Pozneje se je Jezusu pridružil in bil eden izmed dvainsedemdesetih učencev, ki jih je Jezus »poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je hotel sam priti«. Odlikovali naj bi ga predvsem dve kreposti: ponižnost in ljubezen. O njegovem poznejšem delovanju govorita dva apokrifna spisa: Dejanja Andreja in Matija ter Evangelij po Mateju; oba so si izmislili krivoverci. Bolj stvarna so nekatera druga izročila. Tako Zlata legenda pripoveduje, da je misijonaril v Makedoniji, kjer je storil veliko čudežev in nazadnje umrl kot mučenec. Po drugih virih pa naj bi oznanjal krščanstvo najprej v Judeji, nato pa v Etiopiji, kjer je ustanovil tudi škofijo. Na mučeniško smrt naj bi ga obsodil veliki duhovnik Anan II., ki je dal umoriti tudi Jakoba mlajšega: najprej so ga pobili s kamenjem, nato pa obglavili s sekiro.
Ime: tudi Bogdan, iz hebrejščine: božji človek, božji dar
Rodil se je v 1. stoletju Betlehemu, umrl pa mučeniške smrti v Etiopiji okrog leta 63.
Upodobitve: upodabljajo ga kot apostola s knjigo in svitkom, tudi s čelado, kamni, najpogosteje pa z mečem oziroma helebardo (tudi sekiro ali sulico).
Pregovori: Matija led razbija, če ga ni, ga naredi. Če poje žvižgavec pred svetim Matijem, bo slabo vreme, če pozneje, bo dobro. Če sv. Matije dan zmrzuje, še štirideset dni mrazu prerokuje. Po sv. Matiju ne gre lisjak čez led domov.
Goduje: v Sloveniji in ponekod drugje 24. februarja, sicer 14. maja
»Predlagali so dva, Jožefa, ki se je imenoval Barsaba, z vzdevkom Just, in Matija … In žrebali so zanju, žreb pa je določil Matija, in
pridružili so ga enajstim apostolom« (Apd 1, 23.26).
Vir

Praznik svetega Matija, apostola, ki je sledil Gospodu Jezusu, od Janezovega krsta do dneva, ko je bil vzet v nebesa; zato je bil po Gospodovem vnebohodu od apostolov postavljen na mesto Juda, izdajalca, da bi prištet med dvanajstere, postal priča vstajenja.
Vir

Izvoljeno ljudstvo stare zaveze je sestavljalo dvanajst izraelskih rodov, božje ljudstvo nove zaveze pa simbolično predstavlja dvanajst apostolov, ki jih je Jezus izbral iz vrst svojih učencev za svoje najožje sodelavce in nadaljevalce svojega poslanstva. Namesto Jezusovega izdajalca Juda Iškarijota, ki si je vzel življenje, so dvanajsteri po Gospodovem vnebohodu izvolili »nadomestnega apostola«. Volitev so opravili z žrebom, ki je določil Matija.
Volitve je vodil apostol Peter, ki so mu drugi apostoli priznavali prvenstvo. V svojem nagovoru pred volitvami je navedel dva pogoja, ki ju mora izpolnjevati bodoči dvanajsti apostol: da je bil med Jezusovimi učenci od začetka njegovega javnega delovanja ter da je videl vstalega Gospoda. Naloga apostolov je namreč oznanjati Jezusov nauk in pričevati o njegovem vstajenju. Matija je bil najbrž med tistimi dvainsedemdesetimi, ki jih je Jezus »poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je hotel sam priti,« kot piše evangelist Luka, in jim pred odhodom dal podobna navodila kot apostolom. Poleg Matija je bil kandidat za »nadomestnega apostola« še Jožef Barsaba z vzdevkom Justus (Pravični). Po žrebu je Bog izbral Matija in ga dal Cerkvi za apostola. Tako se je uresničil pomen njegovega imena, ki ga slovenimo z Bogdan, čeprav bi bilo pravilneje reči Božidar.
Sveto pismo o apostolu Matiju ne pove nič drugega kakor to, kar je zapisano o njegovi izvolitvi. O njegovem delovanju govori apokrifni spis Dejanja Andreja in Matija v mestu ljudožercev iz 2. stoletja, ki so si ga izmislili krivoverski gnostiki, ki so Matiju podtaknili tudi Evangelij po Matiju. Srednjeveška Zlata legenda pripoveduje, da je apostol Matija misijonaril v Makedoniji, kjer je storil veliko čudežev in nazadnje umrl kot mučenec. Staro izročilo pa ve povedati, da je Matija oznanjeval evangelij najprej po Judeji, nato pa med pogani v Etiopiji, kjer je okoli leta 63 umrl mučeniške smrti: najprej so ga pobili s kamenjem, potem pa s sekiro obglavili, zato ga najpogosteje upodabljajo s sekiro. Za svojega zavetnika so si ga izbrali tisti obrtniki, ki pri svojem delu uporabljajo ostra orodja: mesarji, tesarji, krojači pa tudi drugi: stavbeniki in kovači ter celo slaščičarji slednje je treba povezati s pregovorom: »Svet’ Matija led razbija, če ga ni, ga naredi«, ki je v taki ali podobni obliki znan po vsej Evropi. Ta pregovor hoče povedati, da ima ta svetnik ‘oblast’ odločati, ali bo zime konec ali se bo začela znova.
Njegov praznik se obhaja 24. februarja (nekdaj se je v prestopnem letu preselil na 25. februar), po novi preureditvi koledarja je prestavljen na 14. maj, pri nas ga zaradi prastare navade slavimo 24. februarja.
O imenu Matija piše Janez Keber v svojem Leksikonu imen, da je “manj pogosto moško ime” ter pove, da je bilo leta 1971 v Sloveniji 3581 oseb s tem imenom. Bolj je razširjena različica Matjaž (teh je bilo na slovenskih tleh leta 1980 kar 6.498). Zelo redke pa so različice: Matiček, Matic, Matjaš in Matjažek. Prek skrajšane oblike Tjaš je nastalo žensko ime Tjaša. Danes godujejo tudi tisti, ki jim je ime Bogdan ali Bogdana.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 1011

blaženi Tomaž Marija Fusco – duhovnik

blaženi Tomaž Marija Fusco - duhovnikV Nuceri Inferiore (v Kampánji, v Italiji), blaženi Tomaž Marija Fusco, duhovnik, ki je z največjo ljubeznijo skrbel za revne in bolne, in je ustanovil Hčere ljubezni Presvete Krvi, katere je določil za različna socialna dela, predvsem med mladino in bolnimi.
Vir

Views: 2

sveti Janez Teristi – menih

sveti Janez Teristi - menih        Imena: Janez, Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana
Živel je v 11. stoletju. Rodil se je plemenitaškim in bogatim staršem v mestu Palermo, čeprav naj bi družina živela v kraju Cursano na Kalabriji. Po življenjepisih se je to zgodilo zaradi divjanja Saracenov. Ti so s Sicilije prodrli na ta južnoitalijanski polotok ter porušili Cursano in druga bližnja mesta. Njegova družina je bila pri tem zelo prizadeta. Saraceni so ubili očeta, nosečo mater pa odpeljali v Palermo, kjer jo je vzel za ženo eden najimenitnejših Arabcev v mestu.
Mati je ostala v srcu kristjanka in je v haremu zelo trpela. Želela je, da sina ne bi vzgajali mohamedanci. Skrivaj mu je svetovala, naj zbeži nazaj na Kalabrijo, se da krstiti in tako postane kristjan. V zvezi z njegovim begom s Sicilije poročajo o prvem čudežu. Janez je z majhnim križem v roki razpršil svoje zasledovalce. Ko je prišel v domače kraje, ga je škof sprejel z nezaupanjem. Z raznimi dobrimi deli je moral dokazati odločenost, da postane kristjan. Bil je krščen in poučen v veri.
V kalabrijskem mestu Stilu je v cerkvi videl podobo sv. Janeza Krstnika. Tako ga je prevzela, da je sklenil poslej posnemati zglede tega svetnika. Umaknil se je na bližnjo goro Consolino, kjer se je srečal z dvema menihoma samotarjema. Sprejela sta ga medse in ga poučevala o meniških pravilih sv. Bazilija. Tako je postal menih bazilijanec.
Iz njegovega poznejšega življenja je znanih še več čudežev. Tako je nekoč šel na polje nekega posestnika, ko so ravno želi. Razdivjalo se je neurje. Janez je med tem molil. Ko je nevihta ponehala, je bilo klasje požeto in povezano v snope. Zadnji čudež, o katerem poročajo, je bil povezan z zgodovinskimi okoliščinami tistega časa. Neki plemič po imenu Ruggero, ki so ga nazivali »kraljevi sin«, je bil v boju hudo ranjen. Janez Teristi je bil tedaj že mrtev in ljudje so ga takoj po smrti imeli za svetnika. Ko so na Ruggerovo rano položili krajec Janezove obleke, je ta nenadoma ozdravel.
Natančen datum smrti Janeza Teristija ni ugotovljen. Najbolj verjetno je mnenje, da je umrl še pred letom 1099, ker je tedaj že obstajal samostan, posvečen njegovemu imenu. V poročilih je predstavljen kot vzor svetosti, tesno povezan z meniškim okoljem bazilijanskega tipa. Pripisujejo mu kreposti gorečnosti, poguma, ponižnosti, vztrajnosti.
Vir

Pri Stilu (v Kalábriji), sveti Janez, ki je postal menih po predpisih vzhodnih očetov in je zaslužil, da se imenuje Terístes ali Messor (kosec). Imel je namreč navado, ganjen od silne ljubezni do potrebnih, nuditi pomoč koscem.
Vir

Views: 10

sveti sirmijski mučenci

Rojstni dan dvainsedemdesetih svetnikov, ki so v Sírmiju (današnja Sremska Mitrovica v Srbiji) dovršili mučeniški boj in sprejeli neminljivo kraljestvo.
Ohranjena so samo imena nekaterih: Antigon, Libij, Rogacijan, Rutil, Senerot in Syncrot
Vir

Views: 2

sveti Polikarp iz Smirne – škof in mučenec

sveti Polikarp - škof in mučenec

Njegovi spisi:

Opis Polikarpovega mučeništva v letu 156 je prvo in najstarejše izvirno poročilo o smrti mučenca in dragocen spomenik starokrščanskega življenja in verovanja. Krepka in hkrati ljubezniva postava Polikarpa, škofa v Smirni, je čudovit zgled, kakšni duhovni nagibi in spodbude izhajajo od osebe, ki v svojem poklicu in življenju postavi celega moža. Bil je učenec apostola Janeza in učitelj sv. Ireneja.
Po starem izročilu je bil Polikarp »od apostolov«, bržkone od apostola Janeza, postavljen za škofa v Smirni, ki je bil za Efezom najvažnejši škofijski sedež v Mali Aziji. Nad pol stoletja je vodil to krščansko srenjo. S potrpežljivostjo in ljubeznijo je pridobival spoštovanje pravovernih. Kadar pa je bilo potrebno, je pokazal tudi odločnost in strogost. Tako je z ostrimi besedami zavrnil gnostika Markiona, ki je skušal doseči njegovo priznanje. Obiskal je tudi papeža Aniketa v Rimu in se z njim pogovarjal o vprašanjih cerkvene prakse. Glede dneva praznovanja velike noči se nista zedinila, vendar sta se kljub temu razšla v miru.
Po vrnitvi iz Rima je kmalu v Smirni umrl mučeniške smrti. Cesarski namestnik je zahteval od njega, naj prekolne Kristusa. Polikarp je odvrnil: »Šestinosemdeset let mu služim, pa mi še nikdar ni storil nič žalega. Kako bi tudi mogel kleti svojega kralja, ki me je odrešil? – Če hočeš zvedeti, kakšna je krščanska vera, daj mi dan odloga, da ti jo razložim.« Oblastnik mu je ukazal, naj o veri govori ljudstvu. Polikarp: »Tebe sem imel za vrednega, da bi s teboj govoril. Zakaj kristjani znamo biti pokorni oblastem, od Boga postavljenim, kolikor nam dopušča vest.« Nato ga je poglavar obsodil na smrt na grmadi, pa se ga ogenj ni dotaknil. Končno so ga prebodli s sulico in mrtvega vrgli v ogenj.
To se je zgodilo 23. februarja leta 155 ali 156. Na ta dan goduje.
Vir

Polikarp si je zveneče nazive, ki so mu jih pripisovali: »mož, vreden največjega občudovanja«, »učitelj Azije in oče kristjanov«, več kot upravičeno zaslužil. Zvest Bogu in Cerkvi je vse svoje življenje dobesedno izgoreval za Boga in zaupano mu čredo. Bil je most med apostoli in mladimi krščanskimi občinami in odločen borec proti zmotam, ki so se pojavljale. Kako je bil priljubljen in spoštovan, se je pokazalo tudi ob njegovi mučeniški smrti, ki je pretresla kristjane daleč naokoli po vsej Aziji.
Ime: Izhaja iz grščine, ime polycarpos je zloženo iz besed polys »mnog, številen, velik, močen« in karpos »sadež, žetev, korist, uspeh«.
Rodil se je okoli leta 69/70 v Smirni, umrl pa 23. februarja 155/156, prav tako v Smirni, danes Izmir v Turčiji.
Družina: O njegovi mladosti nimamo zanesljivih poročil, vemo le, da se je rodil v premožni družini in da je bil krščen že kot otrok.
Sodobniki: apostol Janez, Ignacij Antiohijski, lyonski škof Irenej, papež Anicet
Škofija: Škofija v Smirni je ena izmed sedmih, ki jih omenja Janez v knjigi Razodetja in je bil za Efezom najpomembnejši škofovski sedež v Mali Aziji. Apostol Janez je Polikarpa okoli leta 100 imenoval za škofa. Več kot pol stoletja je vodil krščansko skupnost, ki je svojo avtonomijo ohranila do grško-turške vojne (1919–1922). Leta 1922 je bil skupaj s 374 duhovniki umorjen tudi zadnji metropolit Krizostom.
Kreposti: S svojo močno in globoko vero je bil zvest zagovornik čistega Kristusovega nauka in branilec krščanske edinosti. Bil je potrpežljivega in ljubeznivega značaja, znal pa je biti tudi odločen in strog.
Dela: Napisal je več pisem raznim cerkvenim občestvom in posameznikom, a se je ohranilo le pismo Filipljanom ter pismo, ki ga je nanj naslovil sv. Ignacij Antiohijski.
Zavetnik: Nima posebnega patronata.
Mučeništvo: Polikarp je umrl kot dvanajsta in zadnja žrtev preganjanja, ki se je razdivjalo v Smirni. Ker ni hotel priznati cesarja za boga in prekleti Kristusa, ga je prokonzul obsodil na smrt. Hoteli so ga sežgati na grmadi, a ker nikakor ni zgorel, ga je rabelj zabodel, šele nato so truplo lahko sežgali.
Poročilo: Opis »Trpljenja sv. Polikarpa« je prvo in najstarejše ohranjeno izvirno poročilo o smrti nekega mučenca. Nekaj mesecev po Polikarpovi smrti ga je sestavil neki Markion v imenu smirnske cerkve.
Upodobitve: Najstarejša upodobitev iz 6. stol. je v cerkvi S. Apolinare v Raveni. Običajno ga upodabljajo v škofovskih oblačilih z atributi mučeništva (palma, goreča grmada). Pogosto je prikazan kot starček, včasih s krono v rokah.
Grob: Kristjani so po prestani mučeniški smrti njegovo truplo pokopali, relikvije so danes shranjene v cerkvi S. Ambrogio della Massima v Rimu.
Goduje: 23. februarja, prej 26. januarja.
Vir

Spomin svetega Polikárpa, škofa in mučenca, ki se slavi kot učenec in zadnja priča apostolskega časa, in ki je bil, pod cesarjema Markom Antonínom in Lúcijem Avrélijem Kómodom, pred prokonzulom in vsem ljudstvom v amfiteatru v Smirni v Aziji, izročen ognju pri blizu devetdesetih letih. Zahvalil se je Bogu Očetu, da ga je blagovolil sprejeti med mučence in prejeti delež Kristusovega keliha.
Vir

Sveti Polikarp je bil učenec apostola Janeza in učitelj svetega Ireneja, velikega cerkvenega učitelja. Ignacij Antiohijski, ki se je s Polikarpom srečal v Smirni, kjer so se ustavili, ko so Ignacija peljali v Rim, da ga vržejo zverem, je za slovo napisal Polikarpu: »Slavim nad vse Boga, ker me je spoznal za vrednega, da sem videl tvoje brezgrajno obličje, ki bi si ga želel zmeraj veseliti se v Bogu.« Polikarp je imel s svojo močno in globoko vero velik vpliv na svoj čas. Kot učenec apostola Janeza je bil most med apostoli in mladimi krščanskimi občinami v Mali Aziji.
Po starem izročilu je bil rojen okoli leta 70 v Efezu ali v njegovi okolici in v mladosti je postal učenec apostola Janeza. Verjetno ga je prav njegov učitelj postavil za škofa v mestu Smirna, ki je bila za Efezom najvažnejši škofijski sedež v Mali Aziji. To krščansko občestvo je vodil nad pol stoletja. Iz pisem svetega Ignacija vemo, da je bil Polikarp trn v peti nekrščanskim someščanom. Moral se je boriti tudi za čistost nauka, ker so tudi v Smirni vstajali krivoverci. Niso se marali udeleževati bogoslužnih slavij, ki jih je vodil škof, temveč so obhajali svojo posebno liturgijo. Škof se je na vse načine trudil, da bi vernike, ki so zašli v zmoto, privedel nazaj. Kjer je bilo potrebno, je pokazal tudi odločnost in strogost. Sosednjim krščanskim občinam, ki so se borile z enakimi težavami kot smirnska, je pisal opominjevalna pisma. Ohranilo se je samo njegovo pismo vernikom v Filipih. V njem Polikarp živo poziva Filipljane, naj priznajo »mučeništvo križa«, to se pravi Jezusovo smrt na križu kot priznanje za njegovo resnično telesnost.
Leta 155 je smirnski škof potoval v Rim, da bi se s papežem Aniketom dogovoril o datumu praznovanja velike noči. Polikarp je z drugimi maloazijskimi škofi vztrajal pri izročilu, da se spomin Zveličarjeve smrti obhaja 14. nizana, papež pa se je držal bolj splošne navade, da je praznik Gospodovega vstajenja prvo nedeljo po pomladanski polni luni. Sporazuma sicer nista dosegla, vendar sta se razšla v miru.
Kmalu po vrnitvi iz Rima je Polikarp umrl mučeniške smrti kot dvanajsta in zadnja žrtev preganjanja, ki je tam zadivjalo. Ob velikih cirkuških igrah je poganska množica terjala Polikarpa. Prokonzul ga je obsodil na smrt. Ker je bila borba z zvermi, v kateri so umrli drugi mučenci, že končana, je moral Polikarp na grmado. Šestinosemdesetletni starček je pogumno stopil nanjo. Smirnski verniki, ki so bili priče mučeništvu svojega škofa, so zapisali: »Ko so kurjači zažgali grmado, je zaplapolal mogočen plamen, ki je naredil nekakšno votlino in je kakor jadro, ki ga veter napne, krog in krog obdal mučenčevo telo. On pa je bil na sredi, ne kakor smodeče se meso, marveč kakor kruh v peči ali kot zlato in srebro v topilnici. Tudi smo začutili prijetno vonjavo, kot bi se razširjalo kadilo ali kakšna druga blaga dišava.« Ko ga ogenj ni usmrtil, je stopil k njemu rabelj in ga zabodel. Truplo so sežgali. Kristjani so pobrali ogorele kosti, “dragocenejše od draguljev in imenitnejše od zlata, in jih na primernem mestu shranili”, da bi se tam »z radostjo in veseljem zbirali ter z Gospodovo pomočjo obhajali rojstni dan njegovega mučeništva. Umrl je 23. februarja, najbrž leta 156.
Očividec Markion je vse to opisal. To poročilo o smrti svetega Polikarpa je najstarejše pričevanje o češčenju mučencev in njih ostankov.
Ime Polikarp, ki je pri nas skoraj neznano, pomeni ‘plodovit’, ‘ploden’ ali ‘bogat po sadovih’. Pomensko imenu Polikarp ustreza slovensko ime Grozdan oz. Grozdana.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 329