»Rodil se je leta 1900 v veliki družini, s katero je vse življenje ostal v tesnem stiku. V Limburgu je prišel v stik s palotinci, ki so leta 1890 začeli z misijonom v Kamerunu, ki je bil tedaj nemška kolonija. V Richardu je rasla želja, da bi postal misijonar, zato je leta 1912 vstopil v malo semenišče palotincev. Po mašniškem posvečenju leta 1925 je začel z delom učitelja in vzgojitelja v šolah, ki jih je vodil njegov red. Leta 1937 so ga zaradi pridig, v katerih je nasprotoval vojni in nacizmu, ovadili gestapu. Večkrat so ga opozorili in tudi zaprli, nazadnje leta 1943, po pridigi med velikonočnim tridnevjem. Julija 1943 je bil prepeljan v Dachau, v barako št. 26, kjer so bili duhovniki. Tam je nadaljeval s svojim duhovniškim poslanstvom, kolikor je bilo v danih razmerah mogoče. Ko je v koncentracijskem taborišču konec leta 1944 izbruhnila epidemija pegavice, se je Henkes prostovoljno zaprl v eno izmed barak s kaznjenci, da jim je pomagal, na koncu pa je tam tudi sam umrl.«
»Vera je bila tista, ki je novega blaženega vodila pri obsojanju zločinov nacistov. Ta vera lahko pomaga tudi nam razumevati in prepoznavati nečloveške protikrščanske ideologije ter se jim zoperstaviti. Življenje in smrt p. Henkesa kažeta, da je mogoče tudi v trenutku in kraju velikega zatiranja ostati ljudje, in to ljudje Boga. Beatifikacija je potekala dan po prazniku povišanja svetega Križa. Tudi to sovpadanje lahko razumevamo v luči dejstva, da križ vedno ostaja kot oporna točka, kot luč, kot vodnik, ki ga je potrebno imeti vedno pred očmi.« Vir
»Sprva sem še molil, da bi bil izpuščen, potem pa sem se boril sam s sabo, da bi, tudi če bi moral iti v koncentracijsko taborišče, rekel tako, kot sem rekel ob aretaciji: ‘Bogu hvala.’ Navsezadnje morem sedaj to, kar sem drugim oznanjal na duhovnih vajah, tudi sam v praksi uresničiti. Gospod me je vse do zdaj varoval, zato se ne smem bati prihodnosti. Bog mi bo zagotovo dal svojo milost. Pravzaprav moramo duhovniki v času, ki ga živimo, slediti Odrešeniku v Getsemani in morda tudi na Golgoto.«
Ime: Zloženo je iz starovisokonemških besed richi »mogočen, silen; knez« in hart »močen, drzen«.
Rojen: 26. maja 1900.
Kraj rojstva: Vas Ruppach v škofiji Limburg v Nemčiji.
Umrl: 22. februarja 1945.
Kraj smrti: Koncentracijsko taborišče Dachau na Bavarskem v Nemčiji.
Družina: Bil je deveti od trinajstih otrok v družini. Oče Peter je bil kamnosek, mati Ana Katarina, odločna in pobožna žena, pa je skrbela za vzgojo otrok. Richard je moral kot otrok veliko pomagati doma in na polju.
Poklic: V Limburgu je prišel v stik s palotinci, ki so imeli misijon v Kamerunu. Bil je nadušen nad njihovim delom in želel je tudi sam postati misijonar. Leta 1912 je zato vstopil v njihovo malo semenišče v Vallendar-Schönstattu, leta 1919 pa začel noviciat v Limburgu in tam doštudiral.
Posvečenje: 6. junija 1925 je bil v Limburgu posvečen v duhovnika.
Skupnost: Palotince je leta 1835 ustanovil sveti Vincencij Pallotti, ki je okoli sebe zbral skupino duhovnikov in laikov, da bi pomagali revnim, bolnim in obrobnim. Ustanavljal je sirotišnice, dobrodelne ustanove in zavetišča. V 45 državah deluje danes okoli 2.000 njihovih članov.
Poslanstvo: Po posvečenju je deloval kot učitelj in študentski duhovnik v Vallendar-Schönstattu, od leta 1931 pa v Šleziji. Bil je cenjen tudi kot potujoči pridigar in voditelj duhovnih vaj.
Nacizem: V svojih pridigah je vedno bolj kritiziral in obsojal nacistični režim, zlasti zaradi pobojev invalidov, umorov in drugih grozodejstev.
Zapor: 7. marca 1937 so ga aretirali, a ga kmalu spustili, aprila 1943 pa znova aretirali, zaprli in poslali v Dachau.
Dachau: Tu je živel v duhovniški baraki in hodil na prisilno delo, obenem skrbel za Čehe in jim naskrivaj pridigal v baraki št. 17. Ko je tam konec leta 1944 izbruhnila epidemija tifusa, se je prostovoljno dal zapreti skupaj z obolelimi, da bi jim lahko še naprej služil in skrbel za umirajoče. Na koncu se je tudi sam okužil in umrl.
Goduje: 22. februarja.
Beatifikacija: Papež Frančišek ga je 15. septembra 2019 razglasil za blaženega. Vir
Imena: Marjeta Marija, Marjeta, Marija, Margareta, Marjetka, Marjetica…
V italijanski pokrajini Toskana, blizu meje z Umbrijo, se je v trinajstem stoletju (poleg Frančiška in Klare) rodila še ena svetnica »svetovnega formata«, ki je pustila globoke sledove v krščanski duhovnosti. Mariji Kortonski življenje ni prizanašalo: rodila se je sicer v ljubečem domu, a je po smrti matere mačeha ni prenašala. Zrasla je v prelepo, a precej lahkoživo in uporniško dekle. Z osemnajstimi leti je z ljubimcem pobegnila od doma in devet let živela na njegovem gradu. Ker se ni hotel z njo poročiti, se je sicer pogosto borila s svojo vestjo, a ni imela moči, da bi začela živeti drugače. Spreobrnjenje je bilo kruto: mladega graščaka so umorili roparji, doma ni bila zaželena, zato je stopila na trdo pot pokore. Po mnogih preizkušnjah je postala frančiškanska tretjerednica, oblekla je spokorno obleko in 29 let delala hudo pokoro. Njena spokornost je bila združena z globokim premišljevanjem Kristusovega trpljenja, z molitvijo in veliko ljubeznijo do bližnjega. Deležna je bila izrednih mističnih milosti. V zamaknjenjih se je pogovarjala z Jezusom, ki jo je vso prežaril in razsvetlil.
»Nikar se mi ne odkrivajte! Nisem vredna vaših pozdravov in poklonov! Saj veste, kako živim!« (podložnikom, ki so jo pozdravljali, ko je še živela na gradu)
»Jaz sem njegova hči. Tako je rekel. O neskončna sladkost mojega Boga! O beseda, po kateri sem tako dolgo hrepenela in si jo s tako vztrajnostjo izprosila! Beseda, katere sladkost presega vse sladkosti! Morja veselja! Moja hči! To je moj Bog, ki je to rekel! Moja hči! To je Jezus, ki me tako imenuje!«
V njenih mističnih pogovorih jo Gospod takole nagovarja in spodbuja:
»Nekoč si imela navado, da si s solzami razodevala bolečino, ki si jo občutila ob pogledu na moje trpeče telo. Zdaj jih iz strahu pred govoricami zadržuješ in molčiš, da ljudje ne bi mislili, da iščeš prazno slavo. Pojdi in se razjokaj ob mojih nogah. Svoje bolečine ne skrivaj!«
»Hči moja, prejemaj me bolj pogosto, kakor imaš navado. Saj te je ravno pobožno uživanje mojega telesa napravilo vredno, da si prejela tako velike darove raznovrstnih milosti. Sveto obhajilo je velik vir tvojega zveličanja in tvoje tolažbe … Hči moja, ne odteguj se zakramentu mojega telesa! Tvoje srce je grehov očiščeno. Zato ti ukazujem: Ne boj se me prejeti vsak dan, ko mi pripraviš ponižno in pobožno v svoji duši kraj počitka.«
»Naredil te bom za ogledalo grešnikov. Na tebi bodo najbolj zakrknjeni spoznali, kako rad sem usmiljen do njih, da bi jih rešil. Ti si lestev za grešnike, da bodo prišli k meni po tvojem zgledu. Moja hči, postavil sem te kot luč sredi teme, kot novo zvezdo, ki jo dajem svetu, da bo prinesla slepim luč, da bo tiste, ki so zašli, spet pripeljala nazaj in vzdignila tiste, ki so klonili pod bremenom svojih grehov. Ti si pot obupanih, glas usmiljenosti … Ti mi boš mreža, s katero bom lovil ribe, ki plavajo v valovih sveta. Storil bom, kar ti obetam, ne le zaradi tebe, ampak zaradi svojega ljudstva, da ga po tebi privedem k sebi.«
»Spovednik ti je prepovedal, da bi mu pošiljala toliko moških in žensk, ki so jih spreobrnile tvoje besede in solze. Govoril ti je, da ne more očistiti toliko hlevov v enem dnevu. Povej mu, da on med spovedjo ne čisti hlevov, ampak pripravlja v dušah spovedancev bivališče zame.«
Sveta Marjeta Marija Kortonska, spokornica, frančiškanska tretjerednica, goduje 22. februarja.
Zavetnica: Cortone, spokornic in spokornikov, spreobrnjenih prostitutk, potepuhov in klatežev
Atributi: rožni venec za pasom, knjiga, mrtvaška glava, bič
Ime: Latinsko ime Margarita povezujejo z grško besedo margarites »biser«. Od tod tudi južnoslovansko ime Biserka.
Rodila se je leta 1247 v Lavianu v Toskani v Italiji, umrla pa 22. februarja 1297 v Cortoni, prav tako v Italiji.
Družina: Rodila se je v preprosti kmečki družini. Njena mati je bila zelo pobožna, a ji je, ko je Margareta imela sedem let, umrla, oče pa se je drugič poročil.
Razmere: Mačeha je ni marala, bila je prepuščena sama sebi, tako da se je pri sedemnajstih letih dala zapeljati mlademu graščaku Arseniju iz Muntepulciana. Rodila mu je sina in bila devet let njegova ljubica.
Spreobrnitev: Margaretin ljubimec je šel nekoč po opravkih na pot; čez nekaj dni pa je prišel njegov psiček sam domov. Pred Margareto je skakal, cvilil in jo vlekel za rob obleke, dokler mu ni sledila v gozd in na nekem kraju, kjer je začel pes kopati, našla gnilo in črvivo truplo svojega »partnerja«. Margareto je prizor tako pretresel, da je iz dna duše zavpila: »Nesrečnež, kje je zdaj tvoja duša!«
Mistična doživetja: V zamaknjenih in mističnih pogovorih z Jezusom je bila deležna izrednih milosti doživetja,:vrstile pa so se tudi preizkušnje.
Skupnost: Po spreobrnitvi je Margareta zaprosila za sprejem v Frančiškov tretji red, a je bila tja sprejeta šele po treh letih trdega spokornega življenja. Sama je nato v Cortoni ustanovila zavetišče za revne in bolne, skupnost sester tretjega reda, ki so jih imenovali tudi »uboge«, ter bratovščino Naše ljube Gospe.
Vzdevek: Kot spokorna tretjerednica je dobila vzdevek: frančiškanska Magdalena.
Zavetnica: Častijo jo kot zavetnico Cortone, spokornic in spokornikov, spreobrnjenih prostitutk, potepuhov in klatežev; priporočajo se ji po krivem obdolženi, brezdomci, tisti, ki so zgodaj izgubili starše, nezakonske matere, babice; je tudi zavetnica proti duševnim boleznim, norosti, skušnjavam na področju spolnosti.
Upodobitve: Upodobljena je v obleki tretjerednice frančiškanskega reda, s križem v roki in orodjem, s katerim so mučili Kristusa, z rožnim vencem za pasom, s knjigo, mrtvaško glavo in bičem. Upodabljajo jo tudi, kako ji angeli kažejo nebeško luč, ali s psom.
Pri nas: Že v 18. stoletju je v slovenščini v knjižici “Spokorjenje ene imenitne grešnice” izšla njena zgodba in bila večkrat ponatisnjena.
Grob: Pokopali so jo v samostanski cerkvi spokornih sester v Cortoni. Na njenem grobu se je zgodilo več čudežev, ko pa so po mnogih letih odkopali njeno truplo, so ga našli nestrohnjeno.
Beatifikacija: Za blaženo jo je leta 1515 razglasil papež Leon X., za svetnico pa 16. maja 1728 papež Benedikt XIII.
Goduje: 22. februarja, v koledarju Frančiškovih redov pa 16. maja. Vir
Devet let grešnega razmerja z mladim plemičem, ki je kljub prošnjam ni hotel poročiti, je zaznamovalo vse življenje te, ene izmed največjih spokornic vseh časov. Devetindvajset let je delala pokoro za nekaj, kar dandanes človek težko razume. Prav v tej svoji veliki spokornosti pa je postala vzornica in priprošnjica mnogim, ki iskreno iščejo izhod iz svojega žalostnega grešnega stanja.
Ime: Latinsko ime Margarita povezujejo z grško besedo margarites »biser«. Od tod tudi južnoslovansko ime Biserka.
Rodila se je leta 1247 v Lavianu v Toskani v Italiji, umrla pa 22. februarja 1297 v Cortoni, prav tako v Italiji.
Družina: Rodila se je v preprosti kmečki družini. Njena mati je bila zelo pobožna, a ji je, ko je Margareta imela sedem let, umrla, oče pa se je drugič poročil.
Razmere: Mačeha je ni marala, bila je prepuščena sama sebi, tako da se je pri sedemnajstih letih dala zapeljati mlademu graščaku Arseniju iz Muntepulciana. Rodila mu je sina in bila devet let njegova ljubica.
Spreobrnitev: Margaretin ljubimec je šel nekoč po opravkih na pot; čez nekaj dni pa je prišel njegov psiček sam domov. Pred Margareto je skakal, cvilil in jo vlekel za rob obleke, dokler mu ni sledila v gozd in na nekem kraju, kjer je začel pes kopati, našla gnilo in črvivo truplo svojega »partnerja«. Margareto je prizor tako pretresel, da je iz dna duše zavpila: »Nesrečnež, kje je zdaj tvoja duša!«
Mistična doživetja: v zamaknjenih in mističnih pogovorih z Jezusom je bila deležna izrednih milosti doživetja,:vrstile pa so se tudi preizkušnje.
Skupnost: Po spreobrnitvi je Margareta zaprosila za sprejem v Frančiškov tretji red, a je bila tja sprejeta šele po treh letih trdega spokornega življenja. Sama je nato v Cortoni ustanovila zavetišče za revne in bolne, skupnost sester tretjega reda, ki so jih imenovali tudi »uboge«, ter bratovščino Naše ljube Gospe.
Vzdevek: Kot spokorna tretjerednica je dobila vzdevek: frančiškanska Magdalena.
Zavetnica: Častijo jo kot zavetnico Cortone, spokornic in spokornikov, spreobrnjenih prostitutk, potepuhov in klatežev; priporočajo se ji po krivem obdolženi, brezdomci, tisti, ki so zgodaj izgubili starše, nezakonske matere, babice; je tudi zavetnica proti duševnim boleznim, norosti, skušnjavam na področju spolnosti.
Upodobitve: Upodobljena je v obleki tretjerednice frančiškanskega reda, s križem v roki in orodjem, s katerim so mučili Kristusa, z rožnim vencem za pasom, s knjigo, mrtvaško glavo in bičem. Upodabljajo jo tudi, kako ji angeli kažejo nebeško luč, ali s psom.
Pri nas: Že v 18. stoletju je v slovenščini v knjižici Spokorjenje ene imenitne grešnice izšla njena zgodba in bila večkrat ponatisnjena.
Grob: Pokopali so jo v samostanski cerkvi spokornih sester v Cortoni. Na njenem grobu se je zgodilo več čudežev, ko pa so po mnogih letih odkopali njeno truplo, so ga našli nestrohnjeno.
Beatifikacija: Za blaženo jo je leta 1515 razglasil papež Leon X., za svetnico pa 16. maja 1728 papež Benedikt XIII.
Goduje: 22. februarja, v koledarju Frančiškovih redov pa 16. maja. Vir
V Kortóni (v Toskani), sveta Marjeta, ki je bila zaradi smrti ljubimca silno prizadeta in je oprala madeže mladosti. Sprejeta je bila v Tretji red svetega Frančiška. Prešla je k čudoviti kontemplaciji nebeških reči, okrašena od Boga z višjimi darovi. Vir
Japonski mučenec Diogo (Diego) Carvalho (1578–1624) se vrnil na Japonsko po izgonu misijonarjev leta 1614. Oskrboval je katoličane rudarje na mrzlem otoku Hoddiado na skrajnem severu Japonske. Po rodu je bil Diogo iz Coimbre na Portugalskem. Leta 1594 je vstopil k jezuitom in študiral v Goi in Macau, kjer je bil leta 1608 tudi posvečen v duhovnika. Naslednje leto je odšel na Japonsko. Prvo leto se je učil jezika, nato pa je štiri leta brez težav oznanjal evangelij, vse dokler ni šogun Ijejasu izdal dekret o izgonu vseh misijonarjev. Skupaj z okoli 100 jezuiti so Dioga odpeljali v Macao. Njegovo srce pa je ostalo na Japonskem, kamor se je vrnil leta 1616. Pozneje se je preselil na sever, da bi pomagal beguncem, ki so tja bežali zaradi preganjanja. Deloval je predvsem med delavci v rudniku srebra v okrožjih Ošu in Deva. Življenjske razmere so bile zelo težke, imel pa je lep uspeh pri delu.
Decembra 1623 je delal v Mivakeju, ko je tudi krajevni princ pričel preganjati kristjane in ukazal vojakom, naj usmrtijo vsakogar, ki se ne bo hotel odpovedati krščanstvu. Ko je guverner iz Sendaija izvedel za patra Carvalho, ga je pričel iskati. Jezuit pa je s skupino šestdesetih krisjanov pobegnil v samotno dolino. Na žalost so njihove sledi v snegu pripeljale za njimi tudi vojake. Diogo se je predal, da bi s tem omogočil rešitev drugim kristjanom. Tako mu je uspelo rešiti vse druge, razen dvanajstih spremljevalcev. Sedem dni so morali pešačiti po mrzli pokrajini Sendai. Dva, ki sta omagala, so na mestu usmrtili. Ostalim so po prihodu v mesto dali komaj dovolj hrane za preživetje en mesec dni dolgega zapora. Mučeništvo so prestajali zaradi mraza. Reka Hirose je tekla mimo trdnjave, kjer so bili zaprti. Na obrežju so vojaki izkopali luknjo in jo napolnili z ledeno mrzlo vodo. Zapornike so prisili najprej gole sedeti v mrzli vodi, nato pa stati na vetru. Obljubljali so jim, da bodo prenehali z mučenjem, če se odpovejo krščanstvu. Nobeden se ni, zato pa sta mraz in veter počasi končala njihova življenja. Diogo je umrl kot zadnji. Prestajal je trpljenje še pozno v noč, ko je tudi on umrl. Imena njegovih spremljevalcev so ostala neznana. Zato jih tudi niso mogli skupaj z njim razglasiti za blažene.
Goduje 22.februarja, ponekod 7. julija.
Vir
V mestu Sendai (na Japonskem), blaženi Dídak Carvalho, duhovnik iz Družbe Jezusove, mučenec, ki je z več tovariši, po krivicah, ječah in mučnih potovanjih, slednjič na koncu zime v muki vode, ki je postala led, v neustrašni veri priznal Kristusa. Vir
Imena: Pierre, Peter, Pero, Perica, Peran, Perko, Peterček, Petja, Petko; Petra
Stol sv. Petra, to je službeni sedež, s katerega naj bi bil po pripovedi Peter kot rimski škof učil krščansko občino v prestolnici rimske države, se še danes hrani v vatikanski baziliki. Vdelan je v bronast prestol, ki ga nosijo kipi štirih cerkvenih očetov: Ambroža in Avguština, Atanazija in Janeza Zlatoustega. Dva predstavljata zahodne cerkvene učitelje, dva vzhodne, vsi štirje pa učiteljsko službo v Cerkvi, ki jo vodi sv. Peter, prvi papež. Seveda je ta častitljivi sedež samo simbol, da je Peter imel nazadnje svoj škofijski sedež v Rimu.
Že v 4. stoletju so marsikje obhajali spomin na ustanovitev tega škofijskega sedeža. V Rimu so ob tej priložnosti posebej poudarjali izredno odliko Petrovega sedeža, da je Kristus sam dal Petru najvišjo oblast v Cerkvi. Spomin na to se omenja za dan 22. februarja. S tem so verjetno želeli zabrisati vpliv starega osemdnevnega poganskega spomina mrtvih, ki se je prav 22. februarja končalo z veseljačenjem. Na frankovskem ozemlju pa so praznovali spomin na podelitev ključev nebeškega kraljestva apostolu Petru 18. januarja. Zgodilo se je celo, da je praznik 18. januarja postal širše znan kakor 22. februarja. Datum je bil primernejši, ker so v postu vsa svetniška praznovanja morala odpasti. Da bi oba dneva prišla znova do veljave, je papež Pavel IV. leta 1558 določil, naj se 18. januarja praznuje spomin na sedež sv. Petra v Rimu, 22. februarja pa spomin na Petrov sedež v Antiohiji. Tega so proslavljali tudi na Vzhodu; sv. Janez Zlatousti je na primer imel bivanje sv. Petra v Antiohiji posebno v časteh. Ker pa je za vso Cerkev pomemben spomin na to, da je Kristus sezidal svojo Cerkev na Petru-Skali in ga s tem postavil za vrhovnega pastirja vse svoje črede, je od leta 1960 praznik namenjen samo temu spominu. Odslej ni več vezan na noben kraj, čeprav vemo, da je Peter »oblast ključev« izvajal najprej v Jeruzalemu, nato nekaj časa v Antiohiji in nazadnje v Rimu.
Praznika se spominjamo 22. februarja.
Praznik sedeža apostola Petra nas spominja na učiteljsko oblast Kristusovega namestnika. Katekizem nas uči: »To učiteljstvo mora varovati Božje ljudstvo pred odkloni in oslabitvami ter mu zagotavljati objektivno možnost, da izpoveduje brez zmote pristno vero,« tako da »Božje ljudstvo ostane v resnici, ki osvobaja « (KKC 890). »Kako blagoslovljena je rimska Cerkev, ki so jo apostoli napolnili z vsem svojim naukom in tudi s svojo krvjo«
(Tertulijan). »Petrov sedež ponazarja papeževo poslanstvo kot pastirja vsega Božjega ljudstva. S tem praznovanjem mu pripisujemo velik duhovni pomen in ga sprejemamo kot privilegirano znamenje Božje ljubezni« (Papež Benedikt XVI.). »Morda bi bilo koristno, če bi se vsakemu kristjanu in še bolj vsakemu duhovniku vsaj enkrat v življenju sanjalo, da je on papež, ter da bi se iz te nočne more zbudil ves prepoten od muke« (Ronald Knox).
Kakor so po Gospodovi določitvi sveti Peter in drugi apostoli en sam apostolski zbor, tako so na podoben način povezani med seboj rimski škof, Petrov naslednik, in (drugi) škofje, nasledniki apostolov. Že prastari običaj, da so po vsem svetu postavljeni škofje bili v občestvu med seboj in z rimskim škofom povezani z vezjo edinosti, ljubezni in miru, in prav tako sestajanje koncilov, na katerih so po skrbnem razgovarjanju in posvetovanju z mnogimi vse važnejše stvari skupno urejali – oboje je priča za zborno naravo in zborni značaj škofovskega reda. To jasno potrjujejo tudi vesoljni cerkveni zbori, ki so se vršili v teku stoletij. In prav to nakazuje že sam zdavnaj uvedeni običaj, da je treba poklicati več škofov, ki naj bi sodelovali pri povzdignjenju novega izbranca k službi najvišjega duhovništva. Ud škofovskega zbora postane kdo v moči zakramentalnega posvečenja in po hierarhičnem občestvu z glavo in udi zbora.
Zbor ali telo škofov pa ima oblast le, če ga pojmujemo kot povezanega z rimskim škofom. Petrovim naslednikom, kot glavo zbora, in tako, da ostane neokrnjena oblast prvenstva Petrovega naslednika nad vsemi, bodisi pastirji bodisi verniki. Rimski škof ima namreč v Cerkvi v moči svoje službe kot Kristusov namestnik in pastir vse Cerkve polno, vrhovno in vesoljno oblast nad Cerkvijo in more to oblast vedno svobodno izvrševati. Red škofov, ki v učiteljstvu in pastirskem vodstvu nasleduje zboru apostolov in v katerem se neprestano ohranja apostolski zbor, pa je skupaj s svojo glavo, rimskim škofom, in nikoli ne brez njega, tudi nosilec vrhovne in polne oblasti nad vso Cerkvijo. Vendar more to oblast izvrševati le v soglasju z rimskim škofom. Gospod je edinole Simona postavil za skalo in ključarja Cerkve (prim. Mt 16,18–19) in ga določil za pastirja vse svoje črede (prim. Jn 21,15 sl.); znano pa je, da je bila služba zavezovanja in razvezovanja, ki je bila dana Petru (Mt 16,19), podeljena tudi zboru apostolov, povezanemu s svojo glavo (Mt 18,18; 28,16–20).
Dogmatična konstitucija 2. vatikanskega koncila o Cerkvi, 22. Vir
Danes v Katoliški cerkvi obhajamo praznik sedeža apostola Petra. Kaj to pomeni in zakaj bi sedež, stol, potreboval svoj praznik?
22. februarja je v koledarju praznik sedeža apostola Petra. Na ta dan bronasti kip sv. Petra v vatikanski baziliki vsako leto oblečejo v slovesna papeška oblačila, sedež pa okrasijo. Zakaj takšna pozornost sedežu, (pre)stolu? Poglejmo tja, kamor zadeva sega.
Posebna naloga za enega od apostolov
Jezusovi učenci, apostoli, so sestavljali poseben zbor, ki ga Sveto pismo pogosto imenuje »dvanajsteri«. Temu zboru kot celoti je Jezus zaupal oznanjevanje in širjenje Božjega kraljestva, nalogo posvečevati ljudi in voditi njegovo Cerkev. Med apostoli je dal posebno nalogo enemu – Petru. Jezus je Petru (tedaj Simonu) spremenil ime, kar pomeni, da ga je izbral za pomembno poslanstvo. To Petrovo prednost utemeljuje njegova izpoved vere pri Cezareji Filipovi: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« (Mt 16,16)
Peter, ključar?
Jezus je Petru zaupal celo »ključe nebeškega kraljestva«: »Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.« (Mt 16,19) Oblast ključev je veliko več kot služba ključarja. Ključi kraljestva pomenijo oblast kraljevega namestnika v odsotnosti vladarja. Jezus je torej Petru nakazal, da bo po njegovem odhodu s tega sveta prav on postal njegov namestnik. Dal mu je tudi oblast »zavezovanja« in »razvezovanja«, ki pomeni: kar bo Peter v skladu s Kristusovo voljo ukazal ali prepovedal, to bo ukazano oz. prepovedano tudi v nebesih.
Dvojni pomen praznika
Te Petrove službe se Cerkev spominja s praznikom sedeža apostola Petra, ki nosi dvojni pomen. Najprej se dejansko nanaša na sedež ali prestol, na katerem je apostol Peter sedel kot prvi papež. Uradniki v Rimskem cesarstvu so namreč sedeli na »prestolih«, kadar so nadzirali sodbe ali sodelovali na uradnih slovesnostih. Ker je izhajalo iz Rimskega cesarstva, so to izročilo prevzeli tudi v rimskokatoliški Cerkvi. Škofje, denimo, imajo še danes poseben »prestol«, na katerem sedijo med bogoslužnimi slovesnostmi v svoji »stolni« cerkvi. Prestol izraža škofovsko oblast nad določeno pokrajino in škofa povezuje z naslednikom apostola Petra, papežem.
Na današnji praznik oltar sedeža (katedre) apostola Petra v vatikanski baziliki sv. Petra krasi sto sveč.
Današnji praznik pa se nanaša tudi na duhovno oblast, ki jo je Petru podelil Jezus. Izročilo pravi, da je 22. februarja obletnica Jezusovih besed: »Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala« (Mt 16,18). Papež Benedikt XVI. je pri duhovni razsežnosti današnjega praznika poudarjal, da je Jezus Petra izbral kot skalo, na kateri bo sezidal svojo Cerkev (gl. Mt 16,18). Njegov sedež tako predstavlja poslanstvo, ki mu ga je zaupal Jezus: naj varuje njegovo čredo. Današnji praznik je torej treba prepoznavati v luči Božje ljubezni, ljubezni »Dobrega pastirja, ki je želel zbrati vso svojo Cerkev in jo popeljati po poti odrešenja«.
Molimo za papeža
Sedeža torej ne praznujemo le kot materialni predmet, temveč zlasti zaradi osebe, ki je na tem sedežu sedela, in zaradi duhovne avtoritete, ki jo je Petru zaupal Jezus Kristus. Če je bil Peter nekakšen namestnik Jezusa Kristusa, pa je naslednik sv. Petra papež.
Vsak papež je najprej škof krajevne Cerkve v Rimu, potem je patriarh Zahoda, se pravi latinskega dela Cerkve, pripada pa mu še tretja služba: nasledstvo apostola Petra in s tem od Gospoda postavljena služba prvenstva nad vso Cerkvijo. Za katoličane je tako danes predvsem dan molitve za papeža: za njegovo modrost, svetost in zdravje. Molimo, da bi Cerkev resnično vodil po poti, ki pelje h Gospodu. Vir
Praznik Sedeža svetega Petra, kateremu je Jezus rekel: »Ti si Peter skala in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev«. Na dan, v katerem so imeli Rimljani navado spominjati se svojih rajnih, se slavi sedež tistega apostola, katerega znamenje se slavi na vatikanskem polju, ki predseduje vesoljnemu zboru ljubezni. Vir
Apostoli so sestavljali poseben zbor, ki ga Sveto pismo pogosto imenuje »dvanajsteri«. Kristus je temu zboru kot celoti izročil vodstvo svoje Cerkve, oznanjevanje in širjenje božjega kraljestva, nalogo posvečevati ljudi. Med apostoli je dal posebno nalogo enemu Petru. Te njegove službe se Cerkev spominja z današnjim praznikom, ki nosi ime Sedež apostola Petra.
Že tedaj, ko ga je poklical, je Jezus Petru spremenil ime, kar pomeni, da ga je izbral za pomembno poslanstvo. Uprl je pogled vanj, poroča evangelist Janez, in mu rekel: »Ti si Simon, Janezov sin. Imenoval se boš Kefa« (to pomeni Peter). V evangelijih je Peter 114-krat omenjen na prav poseben način. Utemeljitev za Petrovo prednost je njegova izpoved vere pri Cezareji Filipovi: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« Jezus ga je najprej blagroval, potem pa mu je dejal: »Jaz pa ti povem: Ti si Peter (Skala) in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva …« Oblast ključev je mnogo več kot nekakšna služba vratarja. Ključi kraljestva pomenijo oblast kraljevega namestnika v odsotnosti vladarja Jezus je torej Petru obljubil, da bo njegovem odhodu s tega sveta postal njegov namestnik. Dal mu je tudi oblast »zavezovanja« in ‘razvezovanja’, ki pomeni: kar bo Peter v skladu s Kristusovo voljo ukazal ali prepovedal, to bo ukazano ali prepovedano tudi v nebesih. Po vstajenju je Kristus to učiteljsko in vodstveno oblast zavezovanja in razvezovanja izročil vsem apostolom. Drugi vatikanski koncil pravi, da je Kristus apostole postavil kot zbor ali trdno skupnost; na čelo tega zbora pa je dal iz njihove srede izbranega Petra. »Gospod je Cerkev postavil na apostole in sezidal na svetega Petra, njihovega prvaka, glavni vogelni kamen pa je sam Kristus Jezus.« Vsak Petrov naslednik ali papež je najprej škof krajevne Cerkve v Rimu, potem je patriarh Zahoda, to se pravi latinskega dela Cerkve, končno pa mu pripada še tretja služba nasledstvo apostola Petra in s tem od Gospoda postavljena služba prvenstva nad vso Cerkvijo. Že v 4. stoletju so marsikje slovesno obhajali spomin na ustanovitev škofijskega sedeža. Tako slavje se omenja že v 4. stoletju tudi v Rimu in sicer 22. februarja. Ob tej priložnosti so v Rimu naglašali posebno odliko Petrovega sedeža, ki je v tem, da je sam Kristus dal apostolu Petru najvišjo službo v Cerkvi. V frankovski državi so praznovali spomin na podelitev ključev nebeškega kraljestva apostolu Petru 18. januarja. Papež Pavel IV. je leta 1558 določil, naj se 18. januarja praznuje spomin na sedež svetega Petra v Rimu, 22. januarja pa spomin na Petrov sedež v Antiohiji. Po novem koledarju je ostal samo današnji praznik z imenom Sedež apostola Petra brez omembe kraja. Za verne ljudi je to dan molitve za papeža, vrhovnega pastirja božjega ljudstva. Vir
Tehnično shranjevanje ali dostop je potreben za zakonit namen shranjevanja nastavitev, ki jih naročnik ali uporabnik ni zahteval.
Statistični
Tehnično shranjevanje ali dostop, ki se uporablja izključno v statistične namene.The technical storage or access that is used exclusively for anonymous statistical purposes. Without a subpoena, voluntary compliance on the part of your Internet Service Provider, or additional records from a third party, information stored or retrieved for this purpose alone cannot usually be used to identify you.
Marketing
The technical storage or access is required to create user profiles to send advertising, or to track the user on a website or across several websites for similar marketing purposes.
»Rodil se je leta 1900 v veliki družini, s katero je vse življenje ostal v tesnem stiku. V Limburgu je prišel v stik s palotinci, ki so leta 1890 začeli z misijonom v Kamerunu, ki je bil tedaj nemška kolonija. V Richardu je rasla želja, da bi postal misijonar, zato je leta 1912 vstopil v malo semenišče palotincev. Po mašniškem posvečenju leta 1925 je začel z delom učitelja in vzgojitelja v šolah, ki jih je vodil njegov red. Leta 1937 so ga zaradi pridig, v katerih je nasprotoval vojni in nacizmu, ovadili gestapu. Večkrat so ga opozorili in tudi zaprli, nazadnje leta 1943, po pridigi med velikonočnim tridnevjem. Julija 1943 je bil prepeljan v Dachau, v barako št. 26, kjer so bili duhovniki. Tam je nadaljeval s svojim duhovniškim poslanstvom, kolikor je bilo v danih razmerah mogoče. Ko je v koncentracijskem taborišču konec leta 1944 izbruhnila epidemija pegavice, se je Henkes prostovoljno zaprl v eno izmed barak s kaznjenci, da jim je pomagal, na koncu pa je tam tudi sam umrl.«
Imena: Pierre, Peter, Pero, Perica, Peran, Perko, Peterček, Petja, Petko; Petra
Na frankovskem ozemlju pa so praznovali spomin na podelitev ključev nebeškega kraljestva apostolu Petru 18. januarja. Zgodilo se je celo, da je praznik 18. januarja postal širše znan kakor 22. februarja. Datum je bil primernejši, ker so v postu vsa svetniška praznovanja morala odpasti. Da bi oba dneva prišla znova do veljave, je papež Pavel IV. leta 1558 določil, naj se 18. januarja praznuje spomin na sedež sv. Petra v Rimu, 22. februarja pa spomin na Petrov sedež v Antiohiji. Tega so proslavljali tudi na Vzhodu; sv. Janez Zlatousti je na primer imel bivanje sv. Petra v Antiohiji posebno v časteh. Ker pa je za vso Cerkev pomemben spomin na to, da je Kristus sezidal svojo Cerkev na Petru-Skali in ga s tem postavil za vrhovnega pastirja vse svoje črede, je od leta 1960 praznik namenjen samo temu spominu. Odslej ni več vezan na noben kraj, čeprav vemo, da je Peter »oblast ključev« izvajal najprej v Jeruzalemu, nato nekaj časa v Antiohiji in nazadnje v Rimu.