Komaj deset let je imel Egidij, ko mu je, tedaj še Frančišku Antonu Pashalu, umrl oče. Za revno družino je to pomenilo, da je poslej moral zanjo skrbeti Frančišek. Čeprav še otrok, se je moral iti učit krznarstva. Bil je dober in zgleden vajenec, njegov mojster je kasneje izjavil, da je v njem že takrat prepoznal svetnika. Vsako jutro je namreč, še pred začetkom delovnega dne, šel k maši, pogosto prejemal zakramente in bil srčno pobožen. Njegova posebna »strast« pa je bila, da je rad spremljal duhovnika, kadar je šel k bolniku ali umirajočemu s sveto popotnico. Delal je do svojega 24. leta, potem pa se odločil, da zaprosi za sprejem v samostan. Ko je svojo željo zaupal spovedniku, mu ta ni takoj verjel. Hotel ga je namreč preizkusiti, ali ima poklic in ali je res primeren za samostansko življenje. Za pokoro mu je zato ukazal, da eno leto ne sme zapustiti svoje domače hiše, razen ob nedeljah in praznikih, da se lahko udeleži svete maše. Za Frančiška je bila to huda preizkušnja, toliko bolj, ker je bil navajen na dnevno mašo in obiskovanje bolnikov. A v pokorščini je sprejel naloženo pokoro, Bog pa ga je za to kmalu poplačal s čudovitim doživetjem. Nekoč sta se mu namreč v sanjah prikazala dva frančiškana in ga vabila, naj vstopi v njihov red. Frančišek je sanje zaupal patru gvardijanu domačega samostana svetega Petra Alkantarskega, ta pa mu iz previdnosti ni takoj verjel. Šele ko je Frančišek v cerkvi na oltarni podobi »spoznal« oba patra, ki sta se mu prikazala (to sta bila sveti Peter Alkantarski in sveti Pashal Bojlonski, njegova krstna zavetnika), mu je spovednik verjel in spoznal, da je njegova poklicanost prava. Bil je sprejet v samostan in tam dobil ime Egidij. Želel je postati duhovnik, pa to ni bilo mogoče zaradi pomanjkljive izobrazbe. Večino svojega redovnega življenja je preživel v samostanu sv. Pashala v Neaplju. Tu je bil nekaj časa tudi kuhar; karkoli je počel, je delal s tolikšno ljubeznijo in natančnostjo, da so bratje kmalu spoznali, kako dragocen zaklad je za samostan. Zato so ga postavili za vratarja, saj je tako lahko prihajal v stik z najrazličnejšimi ljudmi: bogatimi in revnimi, preprostimi in odličnimi. Za vsakega si je vzel čas, do vsakega je bil skrajno spoštljiv in ljubezniv. Potoval je po mestu in širši okolici, skrbel za bolne in pomagal gobavcem. Kmalu pa k njemu niso več prihajali samo reveži in bolniki, pač pa je sprejemal celo ministre in kralja.

Ime: Pri krstu je dobil ime Frančišek Anton Pashal, redovno ime Egidij pa izhaja iz latinskega imena Aegidius, ta pa iz grškega Aigidios, ki pomeni »usnjeni ščit«.
Rodil se je 16. novembra 1728 v mestu Taranto v Apuliji v južni Italiji, umrl pa 7. februarja 1812 v Neaplju v Italiji.
Družina: Rodil se je revnim, a pobožnim staršem Kataldu Pontillu in Graziji Procaccio.
Zavetnik: Nima posebnega patronata, lahko pa ga prepoznamo kot zavetnika bolnih in zavrženih.
Upodobitve: Upodabljajo ga v frančiškanski kuti, običajno ogrnjenega s kapuco, v molitvi pred Marijino podobo.
Beatifikacija: Leta 1888 ga je papež Leon XIII. razglasil za blaženega, 2. junija 1996 pa papež Janez Pavel II. za svetnika.
Goduje: 7. februarja.
Vir

Brat Egidij (1729–1812) je bil redovnik. Njegovo življenje je polno raznih čudežev, ki nam zbujajo stremljenje nad preprostim čudodelnikom.
V življenju sv. Egidija se skoraj ponavlja življenje sv. Frančiška Asiškega in njegovih tovarišev.
Sveto je izvrševal Vodilo sv. Frančiška: »Kot tujci in popotniki na tem svetu naj v uboštvu in ponižnosti služijo Gospodu in zaupljivo prosijo miloščino. Tega se jim ni treba sramovati, saj je Gospod zaradi nas postal ubog na tem svetu.«
Ko je za potrebe svojega samostana od ljudi prosil miloščine, jim je pri tem svetoval v težavah in jih vabil na pot odrešenja. Povsod je oznanjal mir, tolažil žalostne in krepčal bolne. Najpogosteje je ponavljal svojim darovalcem in vsem s katerimi se je srečeval besede: »Ljubite Boga! Ljubite Boga!«
Z ljubeznijo je stal ob strani umirajočim in skrbel, da pravočasno prejmejo svete zakramente in gredo z mirno dušo na drugi svet.
Odlikoval se je v izredni človeškosti in bil veliki častilec sv. Evharistije in Blažene Device Marije.
Vir

V Neaplju (v Kampániji), sveti Egídij Marija (Frančišek) od svetega Jožefa Pontillo, redovnik iz Reda manjših bratov, ki je vsak dan po ulicah mesta ponižno prosil miloščino od ljudstva in jim vračal besede tolažbe.
Vir

Današnji godovnjak nam dopoveduje, da je svetost, h kateri smo kot Jezusovi učenci poklicani, vsem dosegljiva, kajti Bog od nas ne zahteva nič drugega, kakor da z veliko ljubeznijo opravljamo svoje majhne vsakdanje dolžnosti. Frančiškanski brat Egidij je bil dolgo časa samostanski kuhar in svoje delo je opravljal tako zvesto in natančno, tako skromno in ljubeznivo, kakor bi bila služba kuharja najvišja služba v samostanu. Potem so ga predstojniki postavili za samostanskega vratarja. Kot vratar je brat Egidij prihajal v stik s preprostimi in imenitnimi ljudmi, z bogatimi in revnimi. Vse je sprejemal s tako prisrčnim spoštovanjem in s tako sveto ljubeznijo, da je šla kmalu po mestu Neaplju vest: frančiškani imajo v svojem samostanu za vratarja svetnika! Zvesto se je držal načela, da sprejme Kristusa, kadar sprejme najmanjšega izmed njegovih bratov. Zato pa mu je Bog podelil toliko moč do človeških src, da je bil skromni samostanski vratar kmalu najvplivnejši mož v Neaplju.
Takšne preproste in prisrčne svetosti se je navzel od svojih staršev v mestu Taranto na jugu Italije, kjer se je rodil 16. novembra 1728. Revni, toda pobožni starši so mu pri krstu dali ime treh velikih frančiškanskih svetnikov: Frančišek Anton Pashal. Ta imena so bila kakor prerokba, da bo tudi ta otrok postal član Frančiškovega reda. Precej časa ni prav nič kazalo, da se bo prerokba uresničila. Kot desetleten deček se je moral iti učit krznarstva. Njegov mojster je kasneje izjavil, da se nič ne čudi svetosti brata Egidija, saj je že kot vajenec z največjim veseljem šel k maši zgodaj zjutraj, preden je prišel v delavnico, iz delavnice pa je spet šel v cerkev. Pri delu je bil najbolj zanesljiv in zavzet. Zgodaj je izgubil očeta in že je mislil, da bo moral s svojim zaslužkom skrbeti za osirotelo družino, toda mati se je drugič poročila in dobili so zelo dobrega očima, ki je bil otrokom iz prvega zakona kot pravi oče.
Frančiškanski brat Egidij je bil dolgo časa samostanski kuhar in svoje delo je opravljal tako zvesto in natančno, tako skromno in ljubeznivo, kakor bi bila služba kuharja najvišja služba v samostanu.
Po raznih preizkušnjah so se fantu le odprla samostanska vrata. Kot frančiškanski redovnik je dobil ime brat Egidij. Zaradi posebne pobožnosti, ki jo je imel do svetega Jožefa, je prosil, naj mu dodajo še vzdevek ‘od svetega Jožefa“. Varuh svete Družine ga je včasih čudežno obvaroval nevarnosti, zato je med samostanskimi brati širil njegovo češčenje. Mladega brata so kmalu poslali v samostan svetega Pashala v Neaplju, v katerem je potem ostal vse življenje. Najprej je bil, kot smo že povedali, samostanski kuhar, nato pa vratar. V stiskah in težavah je vse hitelo k bratu Egidiju tudi ministri in člani kraljevske družine so pri njem iskali sveta in se mu priporočali v molitev. Bogatini so mu prinašali lepa darila: denarja in živila, da je lahko pomagal množici revežev. Za vse je skrbel, le nase je vedno pozabljal.
Ljubeznivo, kakor je živel, je brat Egidij tudi umrl. Ko so ga iz njegove vratarske celice nesli v sobo za bolnike, se je od svojega dolgoletnega siromašnega bivališča poslavljal: »Celica moja, celica moja, več ne povrnem se vate!« Sobrate je prosil, naj zanj opravijo devetdnevnico v čast Materi Božji. »Ob sklepu te devetdnevnice bom umrl!,« je mirno povedal. In res je izdihnil svojo sveto dušo 7. februarja 1812 z vzklikom: »Ljuba Mati moja in ljubi moj sveti Jožef, peljita me v nebeški raj!« Papež Leon XIII. ga je leta 1888 prištel med blažene.
IME in GOD: Egidij je ime več svetnikov, najbolj znan je sv. Egidij (Tilen), Grk iz Aten, ki je živel kot puščavnik v Provansi v Franciji (1. 9. – tam več o imenu), in spada med naše pomočnike v sili. Slovenska različica imena je Tilen (iz narečnih oblik imena Egidij – Gilj, Ilj, Tilj).
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 175