sveti Juvencij (Evencij) iz Pavie – škof

Zavetnik cerkve sv. Nazarija in Celza
Imena: Juvencij, Invencij, Invencito, Evencija, …
Prvi svetniki, ki jih je častila Cerkev, so bili mučenci. V njih so prvi kristjani videli uresničen najvišji vzor svetosti, najizrazitejšo upodobitev po Kristusu in združitev s Kristusom v njegovi zmagi nad močjo greha in smrti, v njegovem prehodu v poveličano življenje pri Bogu Očetu. Mučenec se v grščini imenuje »martys« (v množini »martyres«), to je »pričevalec«, ker je prelil lastno kri in s tem dal najvišje pričevanje ljubezni do Kristusa. Tako je postal poseben Kristusov prijatelj, najpopolneje upodobljen po njem, ki je dal svoje življenje za svoje prijatelje (Jn 15,13.14.). Prvi kristjani so mučeniško smrt pojmovali s Kristusovo smrtjo in z njegovim vstajenjem, zato jim je mučeništvo pomenilo očiščenje od sleherne krivde in kazni ter tako neposreden vstop v nebeško kraljestvo, kjer so zavzeli prostor, ki ga jim je Gospod pripravil.
Od 4. stoletja dalje se da dokazati tudi češčenje nemučencev. Po dobi krvavega preganjanja se je Cerkev od začetka obotavljala, da bi se tudi nemučencem, umrlim v sluhu svetosti, javno izkazovalo češčenje. Vendar pa tisto češčenje, ki so ga najprej na Vzhodu začeli izkazovati sv. Antonu in drugim velikim osebam meništva, na Zahodu pa sv. Martinu in za njim še drugim, ni moglo ostati omejeno zgolj na zasebno pobožnost. Kmalu se je uveljavilo splošno prepričanje, da obstajata dve vrsti mučencev (pričevalcev). Eni pričujejo za vstalega Kristusa z lastno krvjo, drugi pa z askezo, devištvom in apostolsko ljubeznijo. Eden izmed teh je tudi sv. Juvencij.
Goriška nadškofija je na današnji dan praznovala god tega svetega škofa in spoznavalca. Po legendi je to oglejski svetnik, ki ga naj bi sv. Hermagor (Mohor) poslal za škofa v Pavijo (Ticinum) v času cesarja Nerona. Toda za to legendo ni zgodovinskih dokazov. Po mnenju zgodovinarjev gre za svetnika, ki je bil škof v Paviji med letoma 380 in 397.
Bil je odličen sodelavec milanskega škofa sv. Ambrozija in neustrašeno branil pravovemost in pravice Cerkve. Pastoralno se je živo zavzemal za svoje vernike in bil zvest Apostolskemu sedežu v Rimu, kar omenja škof Sirius. Udeležil se je sinode v Ogleju leta 381 in v Milanu leta 391. Umrl je v februarju leta 397, malo prej kot sv. Ambrozij. Pokopali so ga v cerkvi sv. Nazarija in Celza, ki se zdaj imenuje po njem. V tej cerkvi so v 16. stoletju našli, na dotlej zasutem njegovem grobu, napis: Tu počiva Evencij, slaven zaradi čudežev. – V Paviji ga časte pod imenom Invencij, oglejski viri ga poznajo kot Juvencija, pristni zgodovinski viri pa kot Evencija.
Goduje 8. februarja.
Vir

V Páviji (v Ligúriji), sveti Juvéncij, škof, ki je marljivo delal za evangelij.
Vir
V mestu Pávia, spomin svetega spoznavalca Juvéncija, ki ga je tja poslal blaženi Mohor in je tam prvi oznanjal Kristusov evangelij. Svetil je z izrednimi krepostmi, čednostmi in čudeži, ter z božjimi deli razsvetlil tudi bližnja mesta. V škofovskem dostojanstvu je dosegel slavni konec in počitek v blaženem miru.
Vir

Views: 16

sveta Kointha – mučenka

sveta Kointha - mučenkaV Aleksandriji (v Egiptu), spomin svete Koínthe, mučenke, katero so, pod cesarjem Decijem, pogani silili, da bi molila malike. Povezali so njene noge z vezmi in ko so jo vlekli, tako zvezano po mestnih trgih, so jo v strašnem trpljenju razčetverili.
Vir

Views: 10

sveti Pavel iz Verduna – menih in škof

sveti Pavel iz Verduna - menih in škofV Verdunu [verdénu] (v Galiji), sveti Pavel, škof, ki je najprej postal menih, potem pa je bil povišan v virodunenski Cerkvi. Pospeševal je lepoto božjega čaščenja in življenja redovnih kanonikov.
Vir

Views: 8

blaženi Peter Igneo – opat in škof

Imena: Peter, Pero, Perica, Peran, Perko, Peterček, Petja, Petko; Petra, …
Svetnikovi rojstni podatki so zaviti v temo. Znano je le, da je bil učenec sv. Janeza Gualberta, opata v samotanu Vallombrosa (Senčna dolina) blizu Firenc. Kasnejši življenjepisi pravijo, da je pripadal plemiški družini Aldobrandini. Toda te trditve niso dokazane.
V samostanu Vallombrosa je bil najprej za pastirja. Čuval je osle in krave. Pozneje (verjetno leta 1049) je bil imenovan za priorja samotana Passignano, v pomoč opatu Letu, tudi učencu opata Janeza Gulabertija.
Zdi se, da je Petrov sloves povezan predvsem z ognjem, ki je 13. februarja 1069 izbruhnil pred samostanom sv. Odrešenika v Settimu (Firence). Ta nesreča je bila vrhunec spora med menihi iz Senčne doline in firenškim škofom Petrom Mezzabarbom, kateremu so redovniki očitali simonijo.
Dogodek z ognjem je natančno opisan v pismu, ki so ga firenški duhovniki in laiki pisali papežu Aleksadru II. Zgodilo se je namreč naslednje. Pred veliko množico ljudi je opat Janez Gualberti izbral duhovnika, ki naj bi prestal preizkušnjo. V njegovem pismu papežu ime tega redovnika ni povedano, je pa razvidno iz številnih pričevanj sodobnikov, da je bil to prior Peter. Po maši je ta vzel križ in se odpravil proti zemljišču, ki ga je pustošil požar. Po glasni molitvi je potem na ukaz opata Janeza stopil v grmado, jo pretekel po dolžini in pri tem ob splošnem vzklikanju številnega zbranega ljudstva ostal nepoškodovan. Od tega trenutka dalje so vsi ljudje poznali Petra pod pridevkom Igneo (Ognjeni). Peter je kmalu potem postal opat samostana sv. Odrešenika v škofiji Lucca. Čez nekaj časa je bil poklican, da je opravljal važna poslanstva, potem ko ga je papež Aleksander II. imenoval za kardinala.  Sveti papež Gregor VII ga je leta 1079 s kočljivo nalogo poslal k cesarju Henriku IV. Že naslednje leto ga vidimo v Franciji, kako pomirja spore med menihi iz Clunyja in škofi. Tam je ostal še nekaj let in zbiral miloščino za Sveti sedež.
Stal je ob strani tudi papežema Viktorju III. in Ubranu II., katerih izvolitev je močno podpiral. Zadnjikrat se svetnik omenja leta 1089 kot spremljevalec papeža Urbana II. Umrl naj bi še isto leto. Za svetnika so ga častili najprej v samostanski skupnosti, pozneje pa v vsej firenški škofiji.
Spominjamo se ga 8. februarja.
Vir

V Albanu (v Láciju), sveti Peter, s priimkom Ognjeni, ker je šel nepoškodovan preko ognja. Postal je menih v Vallombrosi in kmalu albanski škof, ki se je vztrajno trudil za vzpostavitev cerkvene discipline.
Vir

Views: 10