Imena: Gregor, Gligo, Gligor, Gligorij, Gliša, Glišo, Greg, Grega, Gregec, Gregi, Gregorij, Grga, Grgur, Griša; Gregorija, Gregica, Grgica.
Morda za apostolom Petrom največji med papeži. Bil je sin tesarja. Ime mu je bilo Hildebrand. S pomočjo nekega duhovnika se je šel v Rim šolat in je postal duhovnik. Papež Gregor VI. je spoznal njegove velike zmožnosti in si ga je vzel za dvornega kaplana. Po papeževi smrti se je Hildebrand umaknil v samostan, ker so ga bolele žalostne razmere v Cerkvi. Tudi papež Leon IX. ga je vzel v svojo službo. Po Leonovi smrti so ga v Rimu soglasno zahtevali za naslednika, toda Hildebrand je to odločno odklonil.
Novi papež Viktor II. je poslal Hildebranda v Francijo, da bi tam nadaljeval cerkveno obnovo, ki jo je začel že pod papežem Leonom. Viktorjev naslednik Štefan IX. ga je poslal po istih potih v Nemčijo. Pred smrtjo je naročil, da ne smejo voliti novega papeža, dokler se Hildebrand ne vrne. Pod Hildebrandovim vplivom so izvolili Nikolaja II. Po smrti Aleksandra pa so leta 1073 izvolili za papeža Hildebranda, čeprav se je branil. Nadel si je ime Gregor VII.
Dve hudi rani sta takrat boleli Cerkev: simonija in investitura. Škofje in župniki niso dobivali služb od Cerkve, marveč so si to pravico lastili kralji in knezi (investitura). Ti so večkrat te službe prodajali tistim, ki so več ponudili, čeprav niso bili vredni (simonija). Tako se je kar kupčevalo in barantalo s svetimi službami. Zoper to dvojno zlo se je bojeval Gregor VII. ves čas svojega papeževanja z nemškim kraljem Henrikom IV. Kralj se je spočetka sicer vdal, pozneje pa se je premislil; spet se je spokoril vsaj na videz, slednjič pa je na zunaj le zmagal proti Gregorju. Papež je moral v izgnanstvo in je tam umrl. Njegove zadnje besede so bile: »Ljubil sem pravico in sovražil krivico, zato umiram v izgnanstvu.« To se je zgodilo 25. maja 1085.
Njegova premočrtnost mu je pridobila simpatijo krščanskega sveta, tako da je zmagoviti Henrik IV. kmalu doživljal poraz za porazom. Njegov naslednik Henrik V. je leta 1122 v wormškem konkordatu moral priznati vse bistvene točke iz programa Gregorja VII.
Papež Gregor VII. goduje 25. maja.
Vir
Hildebrand je že kot deček kazal izredno nadarjenost, zato so ga poslali na šolanje v Lateran in kasneje v rimski Marijin samostan na Aventinu. Že zelo zgodaj je vstopil k benediktincem in nekaj časa preživel tudi v znamenitem reformnem samostanu v Clunyju v Franciji, kjer se je tudi sam navzel reformnega duha. Od tam ga je za svojega osebnega svetovalca poklical nazaj v Rim njegov sorodnik, papež Leon IX. Z njim je šel Hildebrand kasneje tudi v izgnanstvo v Nemčijo, po njegovi smrti pa se je spet pridružil menihom v Alzaciji. A ko je mladi škof Bruno iz Toula odhajal v Rim, kjer se je dal izvoliti za papeža, ga je kot gorečega »reformatorja« vzel s seboj. Hildebrand je njemu in njegovim naslednikom pri tem zvesto stal ob strani, mu svetoval in pomagal. Tako je v Rimu kar štiriindvajset let preživel na različnih visokih položajih in imel vedno večji vpliv na odločitve Svetega sedeža. Bil pa je sposoben na vseh področjih: kot človek s čutom za realnost je naprej uredil papeževe finančne zadeve, saj je bil prepričan, da mora biti papež najprej gmotno zavarovan, če se želi ves posvetiti svojemu vzvišenemu poslanstvu; nato pa je odločno posegel v bogoslovni spor glede evharistije. Pri tem ga je vodila misel, da mora biti Cerkev trdna in enotna v svojem nauku. Zato je dal na sinodi leta 1050 obsoditi Berengarjeve zmote in ga pripravil k preklicu. Zavzemal pa se je, da bi bilo papeštvo neodvisno in svobodno tudi na političnem področju. Tu je med drugim »bil boj« tudi s simonijo in laično investituro ter se zavzemal za svetost duhovnikov in njihovo življenje v celibatu. Ena njegovih odločilnih potez je bila reforma papeških volitev, po kateri se noben svetni vladar ni mogel več vmešavati v volitve papežev. Sam je postal papež leta 1073 po smrti Aleksandra II., in sicer na željo ljudstva, ki so jo kardinali tudi upoštevali. Kot papež je nadaljeval notranjo reformo Cerkve na svoj nepopustljiv in odločen način. Napisal je seznam s sedemindvajsetimi točkami, program, ki ga po njem imenujemo tudi gregorijanska reforma. Pri tem je seveda marsikje naletel tudi na odpor, ki se je stopnjeval do te mere, da je moral izobčiti samega cesarja Henrika IV. in mu odvzeti vladarsko oblast. S tem ko je odpustil cesarju, pa si je Gregor VII. nakopal nezadovoljstvo knezov, ki so si že izbrali novega vladarja. Vnela se je državljanska vojna, boji za prevlado v Rimu in nejevolja Rimljanov, ki niso mogli več prenašati plenjenja in nasilja. Papež Gregor VII. se je zato umaknil v mesto Salerno, kjer je izčrpan in osamljen kmalu umrl.
Ime: Njegovo krstno ime Hildebrand v staronemščini pomeni »boj«, in gart »ograja, plot«. Papeško ime Gregor v grščini pomeni »sem buden, živim«.
Rodil se je med letoma 1020 in 1025 v Toskani, mestecu Soana v Italiji, umrl pa 25. maja 1085 v Salernu v Italiji.
Družina: Rodil se je v skromnih razmerah, bil naj bi judovskega rodu, vendar so bili njegovi starši kristjani.
Zavetnik: Nima posebnega patronata.
Upodobitve: Najpogostejše in najbolj znane so upodobitve prizora »pot v Canosso«, kjer je upodobljen skupaj s Henrikom IV., kako ga ta prosi odveze.
Beatifikacija: Za blaženega ga je leta 1584 razglasil papež Gregor XIII., za svetnika pa leta 1606 papež Pavel V.
Goduje: 25. maja.
Vir
V Salermu (v Kampániji, v Itáliji), sveti Gregor VII., papež, ki je kot nekoč Hildebrand živel kot menih, in je z mnogimi papeškimi poslanstvi pomagal pri obnovi Cerkve. Povišan na Petrov sedež, je z veliko oblastjo in odločnostjo zahteval svobodo Cerkve pred oblastniki in pogumno branil svetost duhovništva, zato je bil prisiljen oditi iz Rima in je umrl v izgnanstvu.
Vir
O papežu Gregorju VII., današnjem godovnjaku, ki je navidez izgubil boj z nemškim cesarjem Henrikom IV., ki si je hotel podvreči Cerkev, je neki zgodovinar zapisal: »Premagani papež je zmagal v svojih naslednikih.« Mirno lahko rečemo, da je Gregor VIL močno preokrenil tok cerkvene zgodovine v zdravo smer neodvisnosti in da je imel tudi za nevšečne korake vedno duhovno vzvišen in plemenit nagib. Osebno je bil zelo skromen, vse življenje je ohranil meniškega duha, ko pa je nastopil za pravice Cerkve, je znal biti neverjetno junaški. Dosledno se je ravnal po načelu, ki ga je potrjevala izkušnja: če hoče papež dobro opravljati svoje nadčasovno poslanstvo, mora biti svoboden in od nikogar odvisen, tudi od cesarja ne. V njegovem času se je razvnel tako imenovani ‘investiturni boj’ ali boj za podeljevanje cerkvenih služb. Ne sme jih podeljevati noben laik, tudi cesar ne. Za cerkvene službe je treba izbirati može, ki slovijo po veri in dobroti, ne pa po bogastvu in moči. Vsi, ki so svojo službo v Cerkvi – predvsem škofje in opati – kupili za denar ali so jih za denar prodajali, morajo te službe nemudoma zapustiti.
Ta mož se je rodil okoli leta 1032 v skromnih razmerah v mestecu Soana v Toskani. Verjetno je bil judovskega rodu, toda starši so bili že odločni kristjani in so mu pri krstu dali ime Hildebrand. Izredno nadarjenega dečka so rimski sorodniki izšolali in mu odprli pot v cerkveno službo. Pred tem je šel Hildebrand za nekaj časa k benediktincem, da se je utrdil v askezi. Papež Gregor VI., daljni sorodnik, ga je poklical v svojo službo. Ko je nemški cesar Henrik III. leta 1046 odstavil vse tri tedanje papeže, med njimi tudi Gregorja VI. ter tako naredil konec nesrečnemu ‘mračnemu stoletju’, je Hildebrand spremljal Gregorja VI. v izgnanstvo v Köln. Ko je leta umrl, je Hildebrand šel nazaj k menihom, pa ga je od tam poklical kasnejši papež sv. Leon IX. Hildebrand je bil med najsposobnejšimi in najbolj zvestimi sodelavci kar petih papežev. Po njegovi zaslugi je papež Nikolaj II. leta 1059 izdal zakon o papeških volitvah, ki določa, da imajo volilno pravico samo kardinali, svetne sile se v volitve ne smejo vmešavati, ljudstvo pa lahko le s pritrjevanjem potrdi odločitev kardinalov.
Po smrti papeža Aleksandra II. se je že med pogrebnimi slovesnostmi med ljudstvom sprožila zahteva, da novi papež ne sme biti nihče drug kot Hildebrand. Kardinali so takoj pristali na ljudski predlog in Hildebrand je moral izvolitev sprejeti, čeprav je to storil le nerad. V spomin na nesrečnega sorodnika Gregorja VI. si je kot papež vzel ime Gregor VII. Živo se je zanimal za splošne zadeve krščanskega sveta, največ moči pa je porabil za boj z nemškim cesarjem Henrikom IV. Ostro je prepovedal, da bi kak laik umeščal škofe. Vedel je, da je s tem prizadet stoletni upravni red v Nemčiji, kjer so bili škofje najmočnejša opora vladarju in bili tudi državni knezi. Papež se je hotel s cesarjem dogovoriti glede novih odnosov, cesar pa je še kar naprej umeščal škofe in celo zahteval, naj papež, katerega je imenoval ‘lažnivi menih’, odstopi. Papež ga je izobčil. Škofje so mu odrekli pokorščino. Henrik IV. je šel kot spokornik v Italijo in na gradu Canossa pozimi leta 1077 dobil odvezo, vendar je potem brž začel delati po starem.
Papež ga je znova izobčil, toda tokrat kazen ni bila tako učinkovita. Cesar je šel z vojsko nad Rim in bi mesto osvojil, če ga ne bi pregnali Normani, ki so prišli papežu na pomoč. Normanska vojska pa je plenila po mestu in zaradi tega se je papež Rimljanom zameril. Pred njihovo nevoljo se je z Normani umaknil v Salerno, kjer je v izgnanstvu umrl 25. maja 1085. Za svetnika ga je razglasil papež Pavel V. leta 1606.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.