Benedict Daswa, ki je bil beatificiran 13. septembra leta 2015, je prvi blaženi iz Južne Afrike. Obred beatifikacije v kraju Thohoyandou je kot papežev predstavnik vodil kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov.
Družinski oče, katehet, učitelj in pričevalec
Tshimangadzo Samuel Benedikt Daswa Bakali, je bil laik, družinski oče, marljiv katehet, pozoren učitelj in pričevalec evangelija. Rojen je bil leta 1946, umrl pa je kot mučenec leta 1990. Kardinal Amato je v pogovoru za Radio Vatikan povedal, da tradicionalno ime novega blaženega Tshimangadzo pomeni »čudo« ali »čudež«. »In Benedict Daswa je resnično čudež milosti. Sveti Duh je tega mladega Južnoafričana preoblikoval v pristnega evangeljskega junaka. Njegovo srce je bilo polno ljubezni do Boga in do bratov.« Novi blaženi spominja na prve mučence Cerkve, ki so v času preganjanja rimskih cesarjev svojo vero branili z molitvijo, pogumom in odpuščanjem sovražnikom.
Življenja mučencev zdravijo srca, ki jih je ranilo sovraštvo
Z beatifikacijo Benedicta Daswe Cerkev katoličane tako vabi, da bi gojili dejavno ljubezen, bratstvo, slogo ter solidarnost. In sicer onstran etničnih, družbenih in verskih razlik. »Katoliška Cerkev svoje mučence in svetnike poveličuje, ker so glasniki miru in dobrote. Njihova življenja so učinkovita zdravila za zdravljenje src, ki jih je ranilo sovraštvo, ločitev in zaničevanje bližnjega.«
Vrednote staršev so bile osnova za spreobrnjenje v katoliško vero
Benedict je sicer izhajal iz nekrščanske družine. Njegovi starši so bili pripadniki tradicionalnega afriškega verstva. Po kardinalovih besedah je to verstvo med drugim spodbujalo nekatere »hvalevredne človeške vrednote, kot so spoštovanje življenja in narave, družinski kult pokojnih, poštenost navad, zavzetost za skupno dobro, solidarnost do bližnjega, ki je v potrebi«. V Benedictovi družini je bil tako vsakdo dobrodošel. Te vrednote, ki jih je novi blaženi prejel preko svojih staršev, pa so bile tudi osnova za njegovo spreobrnjenje v katoliško vero. Po naključnem srečanju z nekim učiteljem in gorečim katehetom je prejel zakrament krsta. Takrat je bil star sedemnajst let. Leta 1973 je postal učitelj in šest let kasneje ravnatelj osnovne šole. V tem času se je tudi poročil in si ustvaril družino. Benedictov zadnji, osmi otrok, je bil rojen štiri mesece po njegovi mučeniški smrti.
»Za Benedicta krščanski zakon ni bil samo zunanja formalnost, ampak resničen dogodek milosti in spreobrnjenja.« Od tistega trenutka dalje je jasno razumel klic k svetosti in apostolskemu prizadevanju. Deset let je velikodušno deloval v župniji. Bil je tesen sodelavec župnika, obenem pa je bil v svojem osebnem življenju verodostojen Jezusov pričevalec.
Vest mu ni dopuščala
V zadnjih dneh januarja 1990 se je Benedict med nekim srečanjem krajevnega odbora zoperstavil nabirki za vrača. Njegove dejavnosti se namreč niso skladale s katoliško vero in novemu blaženemu vest ni dopuščala, da bi pobudo podprl. »Za Benedicta je bil Bog zmagovalec nad zlom in zaščitnik življenja. To je bil povod, ki je spodbudil njegov uboj.« 2. februarja 1990 so ga napadli v bližini njegovega doma in ga kruto umorili. Smrt dobrega in prijaznega mladega človeka je povzročila bolečino celotni skupnosti.
Tri sporočila novega blaženega za nas
Kardinal Amato je nazadnje poudaril še tri sporočila, ki jih ima novi blaženi za nas danes. Predvsem nas vabi, da bi bili kakor on pristni pričevalci Kristusa in njegove besede življenja. Samo tako se postane sol zemlje in luč sveta. »Kakor je on s krvjo pričeval za svojo vero, smo tudi mi poklicani delati z vsakodnevno in požrtvovalno zvestobo Božjim zapovedim, predvsem njegovi zapovedi ljubezni in odpuščanja v družini, skupnosti in družbi.« Nadalje nas blaženi Benedict Daswa spodbuja, da bi bili tudi mi evangelizatorji in Kristusovi misijonarji, da bi bili očiščeni naših omejenosti in grehov. »Naš mučenec je dobro vedel, da ga je krst osvobodil suženjstva zla, da so zakramenti ozračje očistili vraževernosti in idolatrije, da Božja milost vedno premaga temine zla.« Cerkev je kraj te »duhovne svobode, ki oblikuje dobro in sveto človeštvo«. In to je evangelij milosti, katerega nas vabi meditirati novi blaženi, ga živeti in oznanjati z življenjem, besedami in dejanji.
Tretje Benedictovo sporočilo pa se nanaša na družino. Sam je bil oče, življenje je ljubil, ga sprejemal, skrbel zanj in ga branil kot dragocen Božji dar. Današnjim krščanskim družinam po svetu tako pravi, naj velikodušno sprejmejo življenje. In sicer v hvaležnosti Bogu, ki je stvarnik vsakega življenja na zemlji.
Vir
Benedict Samuel Tshimangadzo Daswa je bil leta 1946 rojen v družini, ki je živela v skladu s tradicionalnimi verstvi. Kasneje se je spreobrnil in ko je bil star 16 let, je prejel sveti krst. Rad je obdeloval zemljo. Na njegovem vrtu, ki je oskrboval celo vas, so revni lahko kupovali brez plačila, mladi pa so tam delali, da so zaslužili denar za stroške šolanja. Benedict je bil zelo dejaven na vzgojnem področju. Bil je učitelj in ravnatelj osnovne šole, katehet, animator za mlade. Poskrbel je celo, da je vas dobila športno igrišče, kjer je treniral nogometno ekipo. Poleg tega je bil oče osmih otrok.
Sam je kmalu po spreobrnjenju uvidel, da je vraževerje v nasprotju z njegovo katoliško vero. Januarja 1990 je zato zašel v težave. Po nekem viharju je bil velik del njegove vasi uničen. Ljudje so to razumeli kot prekletstvo in sad vraževerja. Odločili so se najeti vrača, ki bi našel odgovornega. Benedict je bil edini, ki se je temu uprl. A sovaščanom je zaman poskušal razložiti povsem naraven izvor viharja. Namesto, da bi mu prisluhnili, je zanje postal sumljiv.
Tako so ga kmalu potem iz zasede napadli. Uspel se je zateči v neko hišo, a jo je hitro zapustil, da ne bi v nevarnost spravil tudi njenih lastnikov. Napad se je nadaljeval in Benedict je umrl pod neusmiljenimi udarci palic in kamnov, polit z vrelo vodo. To je bilo 2. februarja 1990, ko je bil star 44 let. Priče pripovedujejo, da so ga v zadnjih trenutkih življenja slišale glasno moliti.
Spletna stran ob beatifikaciji. Msgr. Slattery: Osvoboditev ljudi iz suženjstva
»Bil je človek predanosti, vere, integritete. Božji človek. Mučenec.« Te besede so zapisane na novi spletni strani (www.daswabeatification.org.za), ki je bila ustvarjena ob njegovi beatifikaciji. Stran podaja informacije o njegovem življenju, postopku za beatifikacijo in aktualne podatke glede slovesne razglasitve, skupaj s fotografijami ter video posnetki. Na njej najdemo tudi pogovor z upokojenim škofom Tzaneena. Msgr. Hugh Slatteryje leta 2000 sprožil postopek na škofijski ravni. Med drugim v pogovoru izpostavlja »nenavadno naključje«: bodoči blaženi je bil ubit na dan, ko je bila po 27 letih zapora naznanjena izpustitev na prostost Nelsona Mandele.
Oba, tako Daswo kot Mandelo, je po škofovih besedah vodila vizija osvoboditve ljudi iz suženjstva. Mandela si je celo življenje prizadeval svoj narod osvoboditi jarma apartheida. Daswa pa je sam izkusil notranjo osvoboditev od vraževerja in zla. Nato je tudi drugim poskušal pomagati živeti to svobodo tako, da bi se odprli Kristusu in veselju evangelija. Ljudje potrebujejo tako notranjo kot zunanjo svobodo, da lahko zgradijo pravično in zdravo družbo, poudarja msgr. Slattery.
Vir
»V svojem življenju je vedno pokazal veliko doslednost, pogumno živel svoje krščanstvo ter odločno zavračal posvetne in poganske navade. Njegovo pričevanje je v veliko pomoč družinam pri širjenju Kristusove resnice in ljubezni.« (papež Frančišek)
Ime: Tradicionalno ime Tshimangadzo pomeni »čudo, čudež«, hebrejsko ime Šemu’el »ime Boga ali ime je Bog«, ime Benedikt, ki si ga je prevzel pri krstu, pa pomeni »blagoslovljen«.
Rod: Njegova rodbina pripada ljudstvu Lemba, katerega člani se imenujejo tudi »črni Judje«, ker naj bi bili potomci izgubljenega izraelskega rodu.
Rojen: 16. junija 1946.
Kraj rojstva: Naselje Mbahe v južnoafriški provinci Limpopo v škofiji Tzaneen.
Umrl: 2. februarja 1990.
Kraj smrti: Rojstni kraj, kjer je živel.
Družina: Starša Tshililo Petrus Daswa (Bakali) in Thidziambi Ida Daswa (Gundula) sta poleg Samuela, ki je bil prvorojenec, imela še tri sinove in eno hčer. Živeli so skromno in se držali tradicionalnih običajev.
Mladost: Kot otrok je bil pastir, po očetovi smrti pa je z zaslužkom preživljal družino in poskrbel za šolanje mlajših bratov in sestre.
Krst: Pri šestnajstih letih se je seznanil s krščanstvom in bil 21. aprila 1963 krščen.
Zakon: Z ženo Shadi Eveline Monyai sta imela osem otrok: najmlajša Benedikta se je rodila štiri mesece po njegovi mučeniški smrti.
Služba: Izšolal se je za učitelja, kasneje postal ravnatelj, katehet in animator za mlade.
Delo: Bil je aktiven član Katoliške cerkve v južni Afriki, zelo spoštovan, znan po svoji poštenosti in resnicoljubnosti. Rad je obdeloval zemljo in s pridelki oskrboval vso vas. Pri njem so lahko revni kupovali brez plačila, mlade pa je zaposlil, da so si zaslužili denar za šolanje. Veliko je pomagal družinam v stiski, v kraju je pomagal zgraditi cerkev in šolo.
Šport: Bil je velik zagovornik športa, saj je bil prepričan, da je šport dobra preventiva za mlade, da ne zabredejo v težave. Treniral je nogomet, odbojko in hokej, ustanovil dve moštvi in bil njihov glavni trener.
Vraževerje: Ko je na začetku leta 1990 neurje uničilo velik del vasi, so za to obtožili krajevne »čarovnice« in najeli vrača, da bi našel odgovornega. Benedikt se je temu odločno uprl, a ni uspel in postal je ljudem sumljiv.
Mučeništvo: 2. februarja so ga napadli iz zasede, ga pretepali in kamenjali, na koncu pa polili z vrelo vodo, da je v bolečinah umrl.
Zadnje besede: »Bog, v tvoje roke izročam svojega duha.«
Zavetnik: Proti okultizmu in čarovništvu, zavetnik preganjanih kristjanov, učiteljev, šolskih ravnateljev in družinskih očetov.
Goduje: 1. februarja.
Beatifikacija: 13. septembra 2015 ga je papež Frančišek razglasil za blaženega.
Vir
Views: 9
13. junija leta 2011 je bil v Dresdnu v Nemčiji za blaženega razglašen Alois Andritzki. Bil je duhovnik in mučenec, ubit je bil leta 1943, star komaj 28 let. Dan prej je na dogodek beatifikacije po molitvi Raduj se, Kraljica nebeška na Trgu sv. Petra spomnil tudi papež Benedikt XVI.: »Slavimo Gospoda za tega junaškega pričevalca vere, ki se pridružuje vrsti tistih, ki so v Kristusovem imenu darovali življenje v koncentracijskih taboriščih. Njihovi priprošnji želim danes, na binkošti, zaupati mir po svetu. Naj Sveti Duh navdihuje pogumne pobude za mir in podpira prizadevanje za njihovo uresničevanje, da bi dialog zmagal nad orožjem in spoštovanje človekovega dostojanstva nad pristranskimi interesi. Duh, ki je vez skupnosti, naj naravna srca tistih, ki jih usmerja sebičnost, in pomaga človeški družini, da bi ponovno odkrila in skrbno varovala svojo temeljno enotnost.« Med pozdravom nemških romarjev pa je sveti oče dejal tudi, da je iz mladega duhovnika Aloisa Andritzkega mogočno žarelo delovanje Svetega Duha. Celo v mukah, ki jih je preživljal v taborišču, je svojim sojetnikom in sorodnikom predstavljal izvir vere in veselja. »Poživljen in napolnjen z nespremenljivo tolažbo Svetega Duha je iz koncentracijskega taborišča pisal: ‘Veselite se z menoj!’ Tega globokega in resničnega veselja, katerega lahko podari le Sveti Duh, želim vam vsem!« Tako je sveti oče včeraj nagovoril vernike na Trgu sv. Petra. Na današnji slovesnosti v Dresdnu pa ga je zastopal prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov kardinal Angelo Amato.
Oče je svoji hčerki Sandrini sicer že zbiral ženina, a ji je kasneje le dovolil, da se je posvetila Bogu. Že najnežnejša leta je preživela v samostanu, s trinajstimi leti pa kot novinka dokončno vstopila v samostan dominikank v Pratu, kjer je dobila dobila redovno ime Katarina. Prva leta redovnega življenja jo je spremljala bolezen, zaradi katere je morala včasih opustiti skupne samostanske vaje in molitve. Sestre so jo sprva opominjale in grajale, kasneje, ko je na čudežen način ozdravela, pa so le spoznale njene boje, čudeže in zamaknjenja. Kmalu je postala učiteljica novink in namestnica predstojnice, s tridesetimi leti pa je postala prednica in to ostala do svoje smrti. Nenavadni dogodki, povezani z njo, zamaknjenja in skrivnostno trpljenje s sledovi Kristusovih ran so povzročili, da so v samostan začeli romati vsi, ki so jo želeli videti in slišati. Mnogi so se ob pogledu na njeno trpljenje in vtisnjene Kristusove rane spreobračali ter pri njej iskali tolažbo in pomoč pri lastnem telesnem, predvsem pa duhovnem trpljenju in težavah. Samostan je vsa leta dobro in skrbno vodila, skrbela za red in disciplino in bila vsem prava mati. Dopisovala si je z mnogimi pomembnimi ljudmi tistega časa, ki so jo prosili za pomoč in nasvete. O samostanu, ki ga je vodila, je neka vdova zapisala: »Če bi svet vedel, kako srečno je življenje v tem samostanu, bi bila vrata preozka za vse, ki bi hoteli vanj, in ljudje bi čez zid lezli, da bi prišli v samostan.« Imela je posebno sočutje do ubogih duš v vicah, zanje je darovala svoje molitve in trpljenje.
V Suzi (v Piemontu), blaženi Peter Cambian de Ruffia, duhovnik in mučenec iz Reda pridigarjev, ki je bil v samostanu preboden od nasprotnikov zaradi sovraštva do Cerkve.
V Genazzanu [genacanu] (v Láciju), blaženi Štefan Bellesini, duhovnik iz Reda svetega Avguština, ki je ostal zvest v viharnih časih, ki so pretresali Red, in se posvečal vzgoji dečkov, oznanjevanju in pastoralnim skrbem.