blaženi Alojz Andritzki – duhovnik in mučenec

Alojz Andritzki13. junija leta 2011 je bil v Dresdnu v Nemčiji za blaženega razglašen Alois Andritzki. Bil je duhovnik in mučenec, ubit je bil leta 1943, star komaj 28 let. Dan prej je na dogodek beatifikacije po molitvi Raduj se, Kraljica nebeška na Trgu sv. Petra spomnil tudi papež Benedikt XVI.: »Slavimo Gospoda za tega junaškega pričevalca vere, ki se pridružuje vrsti tistih, ki so v Kristusovem imenu darovali življenje v koncentracijskih taboriščih. Njihovi priprošnji želim danes, na binkošti, zaupati mir po svetu. Naj Sveti Duh navdihuje pogumne pobude za mir in podpira prizadevanje za njihovo uresničevanje, da bi dialog zmagal nad orožjem in spoštovanje človekovega dostojanstva nad pristranskimi interesi. Duh, ki je vez skupnosti, naj naravna srca tistih, ki jih usmerja sebičnost, in pomaga človeški družini, da bi ponovno odkrila in skrbno varovala svojo temeljno enotnost.« Med pozdravom nemških romarjev pa je sveti oče dejal tudi, da je iz mladega duhovnika Aloisa Andritzkega mogočno žarelo delovanje Svetega Duha. Celo v mukah, ki jih je preživljal v taborišču, je svojim sojetnikom in sorodnikom predstavljal izvir vere in veselja. »Poživljen in napolnjen z nespremenljivo tolažbo Svetega Duha je iz koncentracijskega taborišča pisal: ‘Veselite se z menoj!’ Tega globokega in resničnega veselja, katerega lahko podari le Sveti Duh, želim vam vsem!« Tako je sveti oče včeraj nagovoril vernike na Trgu sv. Petra. Na današnji slovesnosti v Dresdnu pa ga je zastopal prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov kardinal Angelo Amato.
Alois Andritzki se je rodil 2. julija leta 1914 na Saškem. Dva izmed petih otrok v družini sta se odločila za duhovništvo. Alois je že med študijem teologije in filozofije v Paderbornu postal glasnik študentov, ki so prihajali iz slovansko govoreče skupnosti v vzhodnem predelu Dresdna. Bil je urednik njihovega univerzitetnega glasila. Kasneje je deloval predvsem na področju mladinske pastorale. Mladi so ga občudovali zaradi njegove poštenosti in zaradi njegovega športnega duha. Oblast ga je začela nadzorovati zaradi njegove brezbrižnosti do nacionalsocialističnega režima. Januarja leta 1941 so ga zaprli in oktobra istega leta deportirali v koncentracijsko taborišče Dachau. Med deportacijo je Alois spoznal benediktinskega redovnika, s katerim sta se takoj po prihodu skupaj zaobljubila, da se ne bosta nikoli pritoževala in da ne bosta nikoli pozabila na svojo duhovniško poklicanost. Alois je kmalu zbolel za tifusom in ko je paznika prosil za prejem svetega obhajila, so ga usmrtili s smrtonosno injekcijo.
Vir

Views: 4

sveta Katarina de Ricci – redovnica dominikanka in mistikinja

sveta Katarina de Ricci - redovnica dominikanka in mistikinjaOče je svoji hčerki Sandrini sicer že zbiral ženina, a ji je kasneje le dovolil, da se je posvetila Bogu. Že najnežnejša leta je preživela v samostanu, s trinajstimi leti pa kot novinka dokončno vstopila v samostan dominikank v Pratu, kjer je dobila dobila redovno ime Katarina. Prva leta redovnega življenja jo je spremljala bolezen, zaradi katere je morala včasih opustiti skupne samostanske vaje in molitve. Sestre so jo sprva opominjale in grajale, kasneje, ko je na čudežen način ozdravela, pa so le spoznale njene boje, čudeže in zamaknjenja. Kmalu je postala učiteljica novink in namestnica predstojnice, s tridesetimi leti pa je postala prednica in to ostala do svoje smrti. Nenavadni dogodki, povezani z njo, zamaknjenja in skrivnostno trpljenje s sledovi Kristusovih ran so povzročili, da so v samostan začeli romati vsi, ki so jo želeli videti in slišati. Mnogi so se ob pogledu na njeno trpljenje in vtisnjene Kristusove rane spreobračali ter pri njej iskali tolažbo in pomoč pri lastnem telesnem, predvsem pa duhovnem trpljenju in težavah. Samostan je vsa leta dobro in skrbno vodila, skrbela za red in disciplino in bila vsem prava mati. Dopisovala si je z mnogimi pomembnimi ljudmi tistega časa, ki so jo prosili za pomoč in nasvete. O samostanu, ki ga je vodila, je neka vdova zapisala: »Če bi svet vedel, kako srečno je življenje v tem samostanu, bi bila vrata preozka za vse, ki bi hoteli vanj, in ljudje bi čez zid lezli, da bi prišli v samostan.« Imela je posebno sočutje do ubogih duš v vicah, zanje je darovala svoje molitve in trpljenje.
Ime: Katarina je redovno ime svetnice, ki je pri krstu dobila ime Sandrina, Aleksandra. Katarina je izpeljanka iz grščine in pomeni »čista«, ime Aleksander pa je zloženka iz grških besed alekso in aner, ki pomenita »branim« in »mož, moški«.
Rodila se je 23. aprila 1522 v Firencah v Italiji,  umrla pa 1. februarja 1590 v Pratu, prav tako v Italiji.
Družina: Rodila se je v plemiški družini Ricci. Njen oče je bil Peter Frančišek, mati Katarina Panzano pa ji je pri petih letih umrla, tako da jo je vzgajala teta, benediktinska redovnica.
Zavetnica: Prata, bolnikov, izdelovalcev pip in trgovcev s tobakom.
Videnja: Bila je deležna izrednih milosti. Več let je vsak teden od četrtka opoldne do petka popoldne v zamaknjenju videla trpečega Kristusa in na sebi doživljala njegovo trpljenje. Na rokah in nogah je dobila odtise Kristusovih ran, za katere je kasneje izprosila, da so izginile, rane kakor od trnjeve krone pa so ji na glavi ostale vse življenje. Imela je sposobnost bilokacije (da je bila hkrati na dveh mestih), napovedovala je tudi prihodnje dogodke.
Upodobitve: Večina njenih upodobitev jo kaže kot dominikansko redovnico, mnoge njeno mistično doživljanje.
Beatifikacija: Za blaženo jo je razglasil papež Klemen XII. 23. novembra 1732, čez nekaj let, 29. junija 1746, pa jo je papež Benedikt XIV. prištel med svetnice.
Goduje: 2. februarja, pred prenovo koledarja 13. februarja, v dominikanskem koledarju pa 4. februarja.
Vir

Katarina de Ricci se je rodila 25. aprila leta 1523. Družina de Ricci se je uvrščala med najodličnejše plemiške rodbine v Toskani. Mali Aleksandri, ali Aksandrini, kot so jo klicali, se je obetalo življenje polno bogastva. Vendar se je obrnilo drugače. Že v zgodnji mladosti je izgubila mamo. Zato so jo vzeli v samostan Monticelli, kjer je bila njena sorodnica opatinja. Odločila se je za redovno življenje in vstopila med dominikanke, ter dobila ime Katarina.
Kot redovnica je bila izpostavljena mnogim preizkušnjam; težke bolezni znotraj, ponižanja in prezir sester od zunaj. Vendar se je tako vedno bolj upodabljala po Kristusu, katerega trpljenje je nenehno premišljevala. V zahvalo jo je Odrešenik obdaril z mističnimi milostmi in razsvetljenji. Mnogi so se k njej zatekali po nasvet: knezi, škofje in  preprosti ljudje. Dopisovala si je tako z njimi, kakor tudi s pomembnimi ljudmi tistega časa; s sv. Filipom Nerijem, sv. Karlom Boromejskim, sv. Karlom Avstrijskim in drugimi.
Vsem je bila zgled redovnega življenja. Premišljevanje Jezusovega trpljenja je bilo steber in opora njene duhovnosti. Sestavila je kantiko trpljenja, ki so jo sestre molile vsak petek v postu.
Umrla je 2. februarja leta 1590. Za blaženo je bila razglašena leta 1732, za svetnico pa leta 1746.
Vir

V Pratu (v Toskani), sveta Katarina de‘Ricci [riči], devica iz Tretjega redovnega reda svetega Dominika, ki se je posvetila delu redovne obnove in se trudila stalno častiti skrivnosti trpljenja Jezusa Kristusa, pa je tudi zaslužila, da jih je izkusila.
Vir

Znano je, da je dobil sveti Frančišek Asiški dobri dve leti pred svojo smrtjo znamenja Kristusovih ran na svojem telesu, ki so mu ostala do smrti. On ni bil edini, ki bi ga Kristus tako zaznamoval. Današnja svetnica Katarina Ricci, redovnica dominikanka, ki je živela v 16. stoletju, je s tolikšno ljubeznijo premišljevala Kristusovo trpljenje, da je dobila odtis njegovih ran na rokah in nogah in na glavi rane kot od trnjeve krone. Cerkvena oblast je to večkrat najstrožje preiskala, a je vsaka preiskava potrdila, da ni sledu o kaki prevari. To je v samostan privabljalo množice ljudi pobožnih pa tudi praznih radovednežev. Zato je sveta redovnica prosila druge sestre, naj prosijo Boga, da bi ji odvzel znamenja teh ran, da bi se v samostan povrnil mir. Prošnja je bila uslišana.
Krstno ime svete Katarine je bilo Aleksandra. Rodila se je 23. aprila 1522 v plemiški družini Ricci v Firencah. Zgodaj je izgubila mater in vzgajala jo je teta, ki je bila benediktinska redovnica. Aleksandra se je zgodaj navdušila za samostan, oče ji je iskal ženina in le s težavo ga je pregovorila, da je šla za Božjim klicem.
Kmalu po vstopu v samostan dominikank v Pratu je zbolela in bolehala je več let. V mislih na Jezusovo trpljenje je svoje bolečine čudovito pogumno prenašala. Že takrat ji je Bog izkazoval izredne milosti, zaradi katerih ni mogla izpolnjevati skupnih samostanskih vaj in molitev. Sestre, ki za te čudeže Božje milosti niso vedele, so jo sodile, da je lena in zaspanka in predstojnica ji je zagrozila, da jo bo odslovila, če se ne poboljša.Z nadčloveško potrpežljivostjo je prenašala dve hudi bolezni. Ko pa je drugič nenadoma ozdravela, so tudi redovnice spoznale izredne kreposti mlade sestre in njen visoki poklic. Kmalu je postala voditeljica novink in namestnica predstojnice. Ko ji je bilo trideset let, je postala predstojnica in ostala vse do svoje smrti.
Več let je sv. Katarina de Ricci vsak teden od četrtka opoldne do petka popoldne v zamaknjenju videla trpečega Kristusa in na sebi doživljala njegovo trpljenje. Na rokah in nogah je dobila sledi Kristusovih ran, za katere je kasneje izprosila, da so izginile, rane na glavi (kakor od trnjeve krone), pa so ji ostale vse življenje. Imela je sposobnost bilokacije (da je bila hkrati na dveh mestih), napovedovala je tudi prihodnje dogodke.
Mnogi ljudje, tudi cerkveni odličniki, so prihajali k njej po nasvet. Z mnogimi si je dopisovala. Tudi z domačimi. Očeta, ki se je spri z bratom, je v pismu prosila, naj se obnaša kot pravi kristjan in naj bratu odpusti. »Kako veliko čast bi ti lahko izkazal Gospodu, ko bi se videli na tebi sadovi hostije miru, ki si jo prejel na velikonočno jutro!« Posebno sočutje je imela do duš, ki trpijo v vicah. Globoka združitev z Bogom je ni ovirala pri spolnjevanju svojih zemeljskih dolžnosti, celo spodbujala jo je pri tem. Katarina je umrla 1. februarja 1590, stara oseminšestdeset let.
IME in GOD: V našem seznamu svetnikov je devet svetnic in šest blaženih z imenom Katarina. Najbolj znani sta sv. Katarina Aleksandrijska (Sinajska) (25. 11.) in sv. Katarina Sienska (29. 4. – tam več o imenu), Katarine lahko godujejo še 9. in 24. 3. K imenu Katarina se uvršča tudi skrajšano ime Kaja (goduje lahko tudi pri spominu sv. Gaja – 4. 1. in 22. 4.)
ZAVETNICA: Sv. Katarina de Ricci je zavetnica bolnikov, izdelovalcev pip in trgovcev s tobakom; priprošnjica v bolezni.
Sv. Katarino je med svetnice prištel papež Benedikt XIV. leta 1746 in določil za dan njenega godu 13. 2. V dominikanskem koledarju je njen god 4. 2., v novem rimskem martirologiju (2004) goduje 2. 2., v našem pa 1. 2.
Misel: Kako veliko čast bi ti lahko izkazal Gospodu, ko bi se videli na tebi sadovi hostije miru, ki si jo prejel na velikonočno jutro! (sv. Katarina de Ricci)
Vir

Views: 41

blaženi Tshimangadzo Samuel Benedikt Daswa – družinski oče, katehet, učitelj in mučenec

blaženi Tshimangadzo Samuel Benedikt DaswaBenedict Daswa, ki je bil beatificiran 13. septembra leta 2015, je prvi blaženi iz Južne Afrike. Obred beatifikacije v kraju Thohoyandou je kot papežev predstavnik vodil kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov.

Družinski oče, katehet, učitelj in pričevalec
Tshimangadzo Samuel Benedikt Daswa Bakali, je bil laik, družinski oče, marljiv katehet, pozoren učitelj in pričevalec evangelija. Rojen je bil leta 1946, umrl pa je kot mučenec leta 1990. Kardinal Amato je v pogovoru za Radio Vatikan povedal, da tradicionalno ime novega blaženega Tshimangadzo pomeni »čudo« ali »čudež«. »In Benedict Daswa je resnično čudež milosti. Sveti Duh je tega mladega Južnoafričana preoblikoval v pristnega evangeljskega junaka. Njegovo srce je bilo polno ljubezni do Boga in do bratov.« Novi blaženi spominja na prve mučence Cerkve, ki so v času preganjanja rimskih cesarjev svojo vero branili z molitvijo, pogumom in odpuščanjem sovražnikom.

Življenja mučencev zdravijo srca, ki jih je ranilo sovraštvo
Z beatifikacijo Benedicta Daswe Cerkev katoličane tako vabi, da bi gojili dejavno ljubezen, bratstvo, slogo ter solidarnost. In sicer onstran etničnih, družbenih in verskih razlik. »Katoliška Cerkev svoje mučence in svetnike poveličuje, ker so glasniki miru in dobrote. Njihova življenja so učinkovita zdravila za zdravljenje src, ki jih je ranilo sovraštvo, ločitev in zaničevanje bližnjega.«

blaženi Tshimangadzo Samuel Benedikt DaswaVrednote staršev so bile osnova za spreobrnjenje v katoliško vero
Benedict je sicer izhajal iz nekrščanske družine. Njegovi starši so bili pripadniki tradicionalnega afriškega verstva. Po kardinalovih besedah je to verstvo med drugim spodbujalo nekatere »hvalevredne človeške vrednote, kot so spoštovanje življenja in narave, družinski kult pokojnih, poštenost navad, zavzetost za skupno dobro, solidarnost do bližnjega, ki je v potrebi«. V Benedictovi družini je bil tako vsakdo dobrodošel. Te vrednote, ki jih je novi blaženi prejel preko svojih staršev, pa so bile tudi osnova za njegovo spreobrnjenje v katoliško vero. Po naključnem srečanju z nekim učiteljem in gorečim katehetom je prejel zakrament krsta. Takrat je bil star sedemnajst let. Leta 1973 je postal učitelj in šest let kasneje ravnatelj osnovne šole. V tem času se je tudi poročil in si ustvaril družino. Benedictov zadnji, osmi otrok, je bil rojen štiri mesece po njegovi mučeniški smrti.

»Za Benedicta krščanski zakon ni bil samo zunanja formalnost, ampak resničen dogodek milosti in spreobrnjenja.« Od tistega trenutka dalje je jasno razumel klic k svetosti in apostolskemu prizadevanju. Deset let je velikodušno deloval v župniji. Bil je tesen sodelavec župnika, obenem pa je bil v svojem osebnem življenju verodostojen Jezusov pričevalec.

Vest mu ni dopuščala
V zadnjih dneh januarja 1990 se je Benedict med nekim srečanjem krajevnega odbora zoperstavil nabirki za vrača. Njegove dejavnosti se namreč niso skladale s katoliško vero in novemu blaženemu vest ni dopuščala, da bi pobudo podprl. »Za Benedicta je bil Bog zmagovalec nad zlom in zaščitnik življenja. To je bil povod, ki je spodbudil njegov uboj.« 2. februarja 1990 so ga napadli v bližini njegovega doma in ga kruto umorili. Smrt dobrega in prijaznega mladega človeka je povzročila bolečino celotni skupnosti.

Tri sporočila novega blaženega za nas
Kardinal Amato je nazadnje poudaril še tri sporočila, ki jih ima novi blaženi za nas danes. Predvsem nas vabi, da bi bili kakor on pristni pričevalci Kristusa in njegove besede življenja. Samo tako se postane sol zemlje in luč sveta. »Kakor je on s krvjo pričeval za svojo vero, smo tudi mi poklicani delati z vsakodnevno in požrtvovalno zvestobo Božjim zapovedim, predvsem njegovi zapovedi ljubezni in odpuščanja v družini, skupnosti in družbi.« Nadalje nas blaženi Benedict Daswa spodbuja, da bi bili tudi mi evangelizatorji in Kristusovi misijonarji, da bi bili očiščeni naših omejenosti in grehov. »Naš mučenec je dobro vedel, da ga je krst osvobodil suženjstva zla, da so zakramenti ozračje očistili vraževernosti in idolatrije, da Božja milost vedno premaga temine zla.« Cerkev je kraj te »duhovne svobode, ki oblikuje dobro in sveto človeštvo«. In to je evangelij milosti, katerega nas vabi meditirati novi blaženi, ga živeti in oznanjati z življenjem, besedami in dejanji.

Tretje Benedictovo sporočilo pa se nanaša na družino. Sam je bil oče, življenje je ljubil, ga sprejemal, skrbel zanj in ga branil kot dragocen Božji dar. Današnjim krščanskim družinam po svetu tako pravi, naj velikodušno sprejmejo življenje. In sicer v hvaležnosti Bogu, ki je stvarnik vsakega življenja na zemlji.
Vir

Benedict Samuel Tshimangadzo Daswa je bil leta 1946 rojen v družini, ki je živela v skladu s tradicionalnimi verstvi. Kasneje se je spreobrnil in ko je bil star 16 let, je prejel sveti krst. Rad je obdeloval zemljo. Na njegovem vrtu, ki je oskrboval celo vas, so revni lahko kupovali brez plačila, mladi pa so tam delali, da so zaslužili denar za stroške šolanja. Benedict je bil zelo dejaven na vzgojnem področju. Bil je učitelj in ravnatelj osnovne šole, katehet, animator za mlade. Poskrbel je celo, da je vas dobila športno igrišče, kjer je treniral nogometno ekipo. Poleg tega je bil oče osmih otrok.

Sam je kmalu po spreobrnjenju uvidel, da je vraževerje v nasprotju z njegovo katoliško vero. Januarja 1990 je zato zašel v težave. Po nekem viharju je bil velik del njegove vasi uničen. Ljudje so to razumeli kot prekletstvo in sad vraževerja. Odločili so se najeti vrača, ki bi našel odgovornega. Benedict je bil edini, ki se je temu uprl. A sovaščanom je zaman poskušal razložiti povsem naraven izvor viharja. Namesto, da bi mu prisluhnili, je zanje postal sumljiv.

Tako so ga kmalu potem iz zasede napadli. Uspel se je zateči v neko hišo, a jo je hitro zapustil, da ne bi v nevarnost spravil tudi njenih lastnikov. Napad se je nadaljeval in Benedict je umrl pod neusmiljenimi udarci palic in kamnov, polit z vrelo vodo. To je bilo 2. februarja 1990, ko je bil star 44 let. Priče pripovedujejo, da so ga v zadnjih trenutkih življenja slišale glasno moliti.

Spletna stran ob beatifikaciji. Msgr. Slattery: Osvoboditev ljudi iz suženjstva
»Bil je človek predanosti, vere, integritete. Božji človek. Mučenec.« Te besede so zapisane na novi spletni strani (www.daswabeatification.org.za), ki je bila ustvarjena ob njegovi beatifikaciji. Stran podaja informacije o njegovem življenju, postopku za beatifikacijo in aktualne podatke glede slovesne razglasitve, skupaj s fotografijami ter video posnetki. Na njej najdemo tudi pogovor z upokojenim škofom Tzaneena. Msgr. Hugh Slatteryje leta 2000 sprožil postopek na škofijski ravni. Med drugim v pogovoru izpostavlja »nenavadno naključje«: bodoči blaženi je bil ubit na dan, ko je bila po 27 letih zapora naznanjena izpustitev na prostost Nelsona Mandele.

Oba, tako Daswo kot Mandelo, je po škofovih besedah vodila vizija osvoboditve ljudi iz suženjstva. Mandela si je celo življenje prizadeval svoj narod osvoboditi jarma apartheida. Daswa pa je sam izkusil notranjo osvoboditev od vraževerja in zla. Nato je tudi drugim poskušal pomagati živeti to svobodo tako, da bi se odprli Kristusu in veselju evangelija. Ljudje potrebujejo tako notranjo kot zunanjo svobodo, da lahko zgradijo pravično in zdravo družbo, poudarja msgr. Slattery.
Vir

»V svojem življenju je vedno pokazal veliko doslednost, pogumno živel svoje krščanstvo ter odločno zavračal posvetne in poganske navade. Njegovo pričevanje je v veliko pomoč družinam pri širjenju Kristusove resnice in ljubezni.« (papež Frančišek)
Ime: Tradicionalno ime Tshimangadzo pomeni »čudo, čudež«, hebrejsko ime Šemu’el »ime Boga ali ime je Bog«, ime Benedikt, ki si ga je prevzel pri krstu, pa pomeni »blagoslovljen«.
Rod: Njegova rodbina pripada ljudstvu Lemba, katerega člani se imenu­jejo tudi »črni Judje«, ker naj bi bili potomci izgubljenega izraelskega rodu.
Rojen: 16. junija 1946.
Kraj rojstva: Naselje Mbahe v južnoafriški provinci Limpopo v škofiji Tzaneen.
Umrl: 2. februarja 1990.
Kraj smrti: Rojstni kraj, kjer je živel.
Družina: Starša Tshililo Petrus Daswa (Bakali) in Thidziambi Ida Daswa (Gundula) sta poleg Samuela, ki je bil prvorojenec, imela še tri sinove in eno hčer. Živeli so skromno in se držali tradicionalnih običajev.
Mladost: Kot otrok je bil pastir, po očetovi smrti pa je z zaslužkom preživljal družino in poskrbel za šolanje mlajših bratov in sestre.
Krst: Pri šestnajstih letih se je seznanil s krščanstvom in bil 21. aprila 1963 krščen.
Zakon: Z ženo Shadi Eveline Monyai sta imela osem otrok: najmlajša Benedikta se je rodila štiri mesece po njegovi mučeniški smrti.
Služba: Izšolal se je za učitelja, kasneje postal ravnatelj, katehet in animator za mlade.
Delo: Bil je aktiven član Katoliške cerkve v južni Afriki, zelo spoštovan, znan po svoji poštenosti in resnicoljubnosti. Rad je obdeloval zem­ljo in s pridelki oskrboval vso vas. Pri njem so lahko revni kupovali brez plačila, mlade pa je zaposlil, da so si zaslužili denar za šolanje. Veliko je pomagal družinam v stiski, v kraju je pomagal zgraditi cerkev in šolo.
Šport: Bil je velik zagovornik športa, saj je bil prepričan, da je šport dobra preventiva za mlade, da ne zabredejo v težave. Treniral je nogomet, odbojko in hokej, ustanovil dve moštvi in bil njihov glavni trener.
Vraževerje: Ko je na začetku leta 1990 neurje uničilo velik del vasi, so za to obtožili krajevne »čarovnice« in najeli vrača, da bi našel odgovornega. Benedikt se je temu odločno uprl, a ni uspel in postal je ljudem sumljiv.
Mučeništvo: 2. februarja so ga napadli iz zasede, ga pretepali in kamenjali, na koncu pa polili z vrelo vodo, da je v bolečinah umrl.
Zadnje besede: »Bog, v tvoje roke izročam svojega duha.«
Zavetnik: Proti okultizmu in čarovništvu, zavetnik preganjanih kristjanov, učiteljev, šolskih ravnateljev in družinskih očetov.
Goduje: 1. februarja.
Beatifikacija: 13. septembra 2015 ga je papež Frančišek razglasil za blaženega.
Vir

Views: 9

blaženi Ignacij iz Moreruele – menih

V Morerueli [moreróli] (v Španiji), spomin blaženega meniha Ignacija, ki je dvakrat umrl in izročil dušo Kristusu Gospodu v navzočnosti Blažene Device in drugih svetnikov.
Vir

Views: 8