Rodil se je leta 232 v Samosati; umrl pa okoli leta 251 prav tam.
Kot deček je čuval gosi. Pri sedemnajstih je ozdravil hči kralja Gordijana. Iz nje je izgnal hudega duha, ki je nato šel v psa. Takrat se je videlo, koliko zla je prizadejal. V času cesarja Decija je bil Trifun ujet in mučen, nato pa še obglavljen.
Njegovo češčenje se je razširilo na zahod. Častijo ga v Italiji, v Rimu so mu posvetili cerkev. Je zaščitnik mesta in škofije Kotor.
Trifun pomeni “zmečkan, razdejan”.
Goduje 3. februarja.
Vir
Views: 490
Oskar ali Ansgar, eden velikih misijonarjev srednjega veka in pričevalec za vero, je bil kot deček rahločuten, vendar tudi lahkomiseln in divje narave, ki jo je le težko krotil. Prvi usodni dogodek v življenju, ki ga je zresnil, je bila smrt Karla Velikega, enega najmogočnejših svetnih vladarjev. Šele takrat je spoznal, kako minljiva je slava tega sveta, in začel hrepeneti po popolni vdanosti Bogu. V samostanu Corbie je bil učenec svetega Adelarda in Radberta; z askezo, vajo in pristno pobožnostjo je postal vreden svojega imena: pravi božji bojevnik. Star je bil petindvajset let, ko so ga določili, da kot misijonar spremlja spreobrnjenega kralja Haralda iz Mainza nazaj na Dansko. Dancem je pogumno oznanjal krščansko vero, a žal le kratek čas, saj so kralja Haralda kmalu pregnali, z njim pa je moral Dansko zapustiti tudi Oskar. Misijonarska pot ga je nato vodila na Švedsko, kamor ga je povabil kralj Björn. Skupaj s sobratom Vitmarjem je v Birku ob Mälarskem jezeru postavil prvo krščansko cerkev na Švedskem. Da bi utrdili misijonsko delo v severnih deželah, je bila ustanovljena škofija v Hamburgu, Oskar je postal prvi misijonski škof in papežev legat za vso Skandinavijo. Ves se je posvetil delu med Danci in vodenju škofije. Ustanovil je misijonsko šolo, kjer so se vzgajali duhovniki za misijonsko delo, začeli so nastajati novi samostani, verske šole in cerkve. Hamburg in pokrajina Schleswig sta se kmalu razvila v novo žarišče krščanske kulture. Misijonsko delo pa je bilo kljub začetnim uspehom trdo in težko. Najhuje je bilo leta 845, ko so se Danci uprli, Švedi izgnali škofa, Normani pa požgali Hamburg. Oskar se je komajda rešil v Bremen. Tu je dosegel združitev bremenske škofije s hamburško in bil priznan kot bremenski škof. Kljub neuspehom je Oskar svoje misijonsko delo pogumno nadaljeval. Potem ko je pridobil švedskega kralja Olafa, so bili misijonarji tudi med ljudstvom lepo sprejeti in krščanstvo je znova zacvetelo. Kljub temu da je vse do zadnjega upal na mučeniško smrt, je ni dosegel, čeprav je bilo, kakor ugotavlja njegov življenjepisec, »skoraj vse njegovo življenje mučeništvo«. Bil je izrazito notranje usmerjen človek, a kljub temu ves predan službi bližnjemu. Ničesar ni storil nepremišljeno ali brez notranjega navdiha in bil vedno deležen razsvetljenja od zgoraj.
Na Saškem, sveti Ansgar, hamburški škof in pozneje hkrati bremenski, ki je bil najprej kot corbeienski menih določen, od papeža Gregorja IV., za ves Sever za legata. Na Danskem in Švedskem je oznanjal evangelij množici ljudstev in ustanovil Kristusovo Cerkev. Odločno je premagoval mnoge težave, dokler se ni v Bremi, izčrpan od dela, spočil.
V Bourg-Saint-Andeolu [búrž sén andél] (v pokrajini Viviers, v Galiji), blažena Marija Ana Rivier, devica, ki je v času francoske revolucije, ko so bili ukinjeni vsi verski redovi in kongregacije, ustanovila Kongregacijo Sester od Darovanja Marije, za pouk ljudstva v Kristusovi veri.