blažena Marija Bolognesi – mistikinja

blažena Marija Bolognesi - mistikinjaMaria Bolognesi, ki je umrla leta 1980, je sodobna priča Kristusove ljubezni
21. oktobra 1924 se je rodila nezakonska deklica, ki so jo poimenovali Maria. Ob rojstvu ni dobila priimka, ker se njen oče, ki je bil tudi sam nezakonski sin, ni želel poročiti z njeno materjo in jo je zapustil. Na srečo je imela v Marijinem otroštvu velik vpliv njena babica Cornetto Cesira, ki je Mario temeljito poučila o Bogu. Pet let pozneje se je Marijina mama poročila z Giuseppejem Bolognesijem; tako je Maria dobila priimek svojega očima.

Bolezen in prvo sveto obhajilo
Ko je bila stara osem let, sta ona in njena mama zboleli za meningitisom. Njena mama je skoraj umrla za to strašno boleznijo, Maria pa je začela okrevati. Maria se je v tem času pripravljala na prejem prvega svetega obhajila in sestra, ki jo je poučevala, ji je rekla, da jo bo Jezus uslišal, če ga bo kaj prosila. Prosila ga je, da bi se mama pozdravila. Prošnja je bila uslišana – mama je povsem okrevala. Maria, napolnjena z ljubeznijo do Jezusa, je prejela prvo sveto obhajilo 22. maja 1932. V svoj dnevnik je zapisala: “Jokala sem od sreče. Končno je moje drobno srce prejelo Jezusa v podobi kruha. Prosila sem za veliko milosti: da bi ljubila vse ljudi, celo svoje sovražnike. V drugih družinah so imeli potem doma kosilo, ko pa sem jaz prišla domov, ni bilo kaj jesti. Ampak vseeno sem bila tako zelo srečna.”

Zli duh
Od 21. junija 1940 do 1. aprila 1942 se je Maria čudno obnašala in mnogi so pričevali, da jo je preganjal zli duh. Ni se mogla približati cerkvam ali drugim verskim poslopjem, blagoslovljena voda se ji je zdela odvratna. Nekega dne, ko je prišla do mostu, ki vodi k cerkvi, so ljudje videli, kako je Maria želela naprej, a je nekaj njeno krilo vleklo nazaj. Čeprav takrat ni bilo vetra, vseeno ni mogla nadaljevati poti po mostu. Maria je potila krvavi pot, zbolela je za pljučnico in revmo, imela je težave s srcem, pestile pa so jo še mnoge druge tegobe. Zdravniki so bili popolnoma zbegani ob številnih boleznih, ki jih je kot najstnica imela. Čeprav je veliko trpela, je to trpljenje izročala Jezusu in ga z njim nosila.

Videnje
Prvič je imela videnje Jezusa Kristusa v velikem tednu leta 1942. Na veliki četrtek, 2. aprila, se ji je prikazal in ji podaril tri prstane s petimi rubini. Prstani so predstavljali Sveto Trojico, rubini pa njegovih pet ran. Jezus ji je obljubil, da se bo naučila brati in da se bo njena mati pokesala svojih grehov in se vrnila v Cerkev. 11. aprila je z dovoljenjem svojega duhovnega spremljevalca, patra Bassana Paiata, začela nositi črno redovno obleko. Poleg tega, da je morala prestati veliko bolečin in trpljenja v štiridesetih letih preteklega stoletja, je morala prenašati tudi zasmehovanje, češ da je videnja hlinila. Posmehovala se ji je tudi duhovščina. 5. marca 1948 so Mario napadli trije zločinci – jo pretepli, zvezali, ji prevezali usta ter jo pustili krvaveti v snegu. Namesto razumevanja in sočutja do te Jezusove služabnice se je posmehovanje med ljudmi le še kopičilo. Sprva ji ni verjela niti policija – obtožili so jo, da si je napad izmislila, da bi bila deležna pozornosti. Toda kmalu se je izkazalo, da so se motili, in vse obtožbe proti njej so ovrgli.

Stigma
Proti koncu štiridesetih let je Maria zbolela za artritisom, kolitisom, dobila je vnetje slepiča in skoraj oslepela. Odpeljali so jo na zdravljenje v Rovigo in Padovo, tam pa je pomagala skrbeti za sirote in obiskovala bolne v bolnišnicah. 25. januarja 1954 se ji je odprla rana na njeni desni roki. To je bil začetek Marijinih stigem. Avgusta leta 1954 so se rane pojavile tudi na njenih nogah, na veliki petek leta 1955 pa je dobila še rano na svoji levi strani, in sicer natanko ob treh popoldne. Maria Bolognesi je imela v svojem življenju obilo zdravstvenih težav. Jezus se ji je večkrat prikazal in ji pokazal nebesa, novembra 1957 pa ji je poleg nebes pokazal tudi vice. Prvi srčni napad je imela leta 1971 in njeno zdravstveno stanje se je ves čas slabšalo. 30. januarja 1980 je umrla.

Maria Bolognesi je bila razglašena za blaženo 2. maja 2013. Papež Frančišek je takrat rekel:

“Blažena Maria Bolognesi je v svojem življenju služila drugim, še posebej ubogim in revnim, prestala je ogromno trpljenja v globoki povezanosti s Kristusovim trpljenjem. Bogu se zahvaljujemo za njeno pričevanje za evangelij!”
Blažena Maria Bolognesi, prosi za nas!
Vir

»Jokala sem od sreče. Končno je moje drobno srce prejelo Jezusa v podobi kruha. Prosila sem za veliko milosti: da bi ljubila vse ljudi, celo svoje sovražnike.« (ob prvem svetem obhajilu)
»Njena ljubezen je zajemala tako telo kot duha. Postala je modra svetovalka tistim, ki so bili v dvomih, nevednosti in žalosti. Vsem je pomagala z neprestano molitvijo in trpljenjem.« (kardinal Amato)
Ime: Hebrejsko ime Mirjam ima veliko razlag: »tista, ki jo ljubi Bog«, »razsvetljevalka«, »gospa, vzvišena«.
Rojena: 21. oktobra 1924.
Kraj rojstva: Mesto Bosaro v provinci Rovigo v severovzhodni Italiji.
Umrla: 30. januarja 1980.
Kraj smrti: Mesto Rovigo v Italiji.
Družina: Bila je nezakonska hči Jožefe Samiolo, saj se njen oče, ki je bil tudi sam nezakonski otrok, ni hotel poročiti z njeno materjo. Pozneje se je mati poročila z Jožefom Bolognesijem, ki pa ni bil dober mož in očim.
Mladost: Zaradi hude revščine je morala že kot otrok opravljati razna poljska dela in sekati drva. Bila je podhranjena in velikokrat tepena. Dokončala je samo dva razreda osnove šole.
Delo: Težke razmere so jo prisilile, da je zgodaj zapustila dom in se naselila v župnišču, kjer je opravljala gospodinjska dela. Hodila je od hiše do hiše in po nekaj ur na dan skrbela za otroke. Pogosto je obiskovala bolne ter jim stregla, zbirala pa je tudi denar za najbolj uboge družine.
Hudi duh: Skoraj dve leti je imela hude notranje boje, ker jo je skušal in preganjal hudi duh. Ni se mogla približati cerkvi, saj jo je nevidna sila vlekla za obleko, blagoslovljena voda pa se ji je zdela odvratna.
Bolezni: Vse življenje je bila bolehna. Potila je krvavi pot, zbolela za pljučnico in revmo ter imela težave s srcem, kasneje je skoraj oslepela. A čeprav je veliko trpela, je to trpljenje izročala Jezusu in ga z njim nosila.
Videnja: Bila je obdarjena s številnimi mističnimi izkušnjami. Prvič je imela videnje Jezusa v velikem tednu leta 1942. Jezus ji je podaril tri prstane s petimi rubini. Prstani so predstavljali Sveto Trojico, rubini pa njegovih pet ran. Jezus se ji je še večkrat prikazal, pokazal ji je nebesa, kasneje pa tudi vice.
Zasmehovanja: Velikokrat je morala zaradi svojih videnj in znamenj prenašati tudi zasmehovanje ljudi, tudi duhovščine, ki so ji očitali, da vse le hlini.
Stigme: Pogosto je trpela tudi Kristusovo trpljenje na Kalvariji. 25. januarja 1954 se ji je odprla rana na desni roki, kasneje pa so se rane pojavile tudi na njenih nogah, na veliki petek leta 1955, točno ob treh popoldne pa je dobila še rano na svoji levi strani.
Zavetnica: Nima posebnega patronata.
Beatifikacija: 7. septembra 2013 jo je papež Frančišek razglasil za blaženo.
Goduje: 30. januarja
Vir

Views: 33

sveti Konstancij – škof in mučenec

sveti Konstancij - škof in mučenecMučen je bil v času cesarja Antonina blizu Foligna. Bil je prvi škof Perugie. Je eden od zaščitnikov mesta.
Konstant pomeni “čvrst, stalen, vztrajen”
Vir

V Perúgii [perúdžiji] (v Umbriji), sveti Konstáncij, škof.
Vir

Views: 18

sveta Sabina (Sabrina) – mučenka

Bila je polsestra svetega Sabinijana, ki je zaradi očetovih groženj pobegnil v Troyes. Sabina ga je iskala in v sanjah videla kraj, kjer je bil mučen. Našla ga je v Troyesu. Molila je na njegovem grobu in se mu želela pridružiti. Nato jo je angel odnesel v nebesa.
Sabina pomeni “iz rodu Sabinijanov”.
Vir

Views: 321

sveti Julijan Ubogi – spokornik

Julijan UbogiJulijan Ubogi nosi tudi vzdevek Hospitator, kar v prevodu pomeni »dobri gostitelj«.
… Kdaj in kje je Julijan Ubogi živel je težko določiti. Njegovo zgodbo postavljajo v različne kraje v Španiji, Italiji, Franciji in tudi v Belgiji, kjer je bilo mnogo bolnišnic in zavetišč pod njegovim zavetništvom.
Zgodbo o Julijanu Ubogem je zapisal sv. Antonin, florentinski nadškof, ki je umrl leta 1459. Po pripovedovanju, je mladi Julijan na lovu zasledoval jelena, ki ga je nenadoma ogovoril: »Kako da me hočeš ubiti ti, ki boš vzel življenje tistim, ki so ti ga dali?« Julijan, ki se je prerokbe ustrašil, je odšel od doma v tujino, da se jelenove besede ne bi uresničile. Pri bogatem posestniku je dobil službo, si postavil domačijo in se oženil. Njegova oče in mati sta ga po neutrudnem  iskanju našla. A ko sta prišla na njegov dom, je Julijan bil zdoma in sprejela ju je njegova žena. Ko je izvedela, kdo sta, ju je pogostila in jima odstopila lastno posteljo. Žena je zjutraj odšla v cerkev in v tem času se je Julijan vrnil domov. Našel je dva tujca v postelji, pomislil na najhujše in oba do smrti zabodel. Ko se je domov vrnila Julijanova žena, mu je povedala kdo sta: Julijan je nevede umoril lastne starše. Oba z ženo sta zapustila kraj nesreče in se odpravila v Rim, da bi jima papež dal odvezo. Nato sta se naselila ob deroči reki in si naložila pokoro: zastonj sta prevažala reveže, predvsem romarje, ter jih gostila. Poleg opravljanja pokore, se je Julijan posvečal tudi molitvi. Po dolgih letih je neke noči zaslišal klic na pomoč, ki je prihajal z druge strani reke. Kljub mrazu in viharju se je odpravil čez reko in tam našel gobavega reveža. Prepeljal ga je v svojo hišo, ga nahranil, obvezal in položil v lastno posteljo. Naslednje jutro je Julijan v njem spoznal Jezusa, ki mu je razodel konec pokore in bližnjo blaženo smrt.
Julijana Ubogega upodabljajo s čolnom v eni in z veslom v drugi roki ali pa ko se mu prikaže Kristus vrh postelje.
Je zavetnik popotnikov, romarjev in gostilničarjev.
Danes godujejo vsi z imenom Julijan.
Vir

Do preureditve svetniškega koledarja po drugem vatikanskem cerkvenem zboru je bil na današnji dan god sv. Frančiška Šaleškega, ki je zdaj postavljen na 24. januar. Tako lahko stopi iz ozadja zanimiv lik Julijana Ubogega ali Hospitalca, po naše Dobrega gostitelja. Pri tem ‘svetniku’ gre bolj za legendarno izročilo, kakor za resnično osebnost, beremo v Letu svetnikov. Zgodba o Julijanu Hospitalcu je očitno krščanska preobleka mitološke grške povesti o Ojdipu, ki mu je nesrečna usoda namenila krivdo, da je ubil lastnega očeta in si je nato naložil strašno pokoro s tem, da se je oslepil.
Krščanska različica te zgodbe nima niti točnega kraja niti časa nastanka. Postavljajo jo v različne romanske dežele, od Španije do Neaplja; povsod je bilo mnogo bolnišnic in zavetišč pod njegovim zavetništvom. Zgodba je zanimala mnoge umetnike, ki so ustvarili lepa dela s prizori iz Julijanove fantastične zgodbe, ki so jo imeli vse do kraja srednjega veka za resnično. Današnjemu času je samo še priča o nekdanji verski miselnosti, ki ji je šlo bolj za spodbudo k izrednim žrtvam, kakor za zgodovinsko resničnost.
Florentinski nadškof sv. Antonin, ki je umrl leta 1459, podaja zgodbo takole. Mladi Julijan je na lovu zasledoval jelena, ki je nenadoma spregovoril: »Kako da me hočeš ubiti ti, ki boš vzel življenje tistim, ki so ti ga dali?« V strahu, da se ta napoved ne uresniči, se je Julijan umaknil z doma na tuje. Stopil je v službo pri bogatem posestniku, si prislužil lastno domačijo in se oženil. Oče in mati sta ga neutrudno iskala in končno prišla do njegovega samotnega doma. Julijan je bil takrat odsoten, zato ju je sprejela njegova žena. Ko je zvedela, kdo sta tujca, ju je pogostila in jima prepustila lastno posteljo. Zjutraj je žena odšla v cerkev. Ko se je Julijan vrnil in našel v ženini postelji tuji osebi, si je predstavljal najhujše in v navalu razburjenja oba zabodel. Tedaj se je vrnila žena, ki je Julijanu povedala, da sta prišla njegova mati in oče. Julijan se je zgrozil ob spoznanju, da je nevede ubil lastne starše. Napoved jelena se je torej uresničila! Oba z ženo sta zapustila kraj nesreče, odšla v Rim, da bi jima papež dal odvezo, nato pa sta se naselila ob deroči reki in tam za pokoro zastonj prevažala reveže, posebej romarje, in jih gostila pod svojo streho.
Po dolgih letih je Julijan neke noči zaslišal preko reke klic na pomoč. Kljub mrazu in viharju je dobri brodnik tvegal veslanje preko reke in tam našel ubogega gobavca. Prepeljal ga je, ga vzel v hišo, ga nahranil, obvezal in položil v lastno posteljo. Zjutraj je v njem spoznal Jezusa, ki mu je razodel konec pokore in bližnjo blaženo smrt.
Rimski cerkveni koledar Julijana Ubogega ne navaja med svetniki, ima ga pa oglejski in sicer na današnji dan. Goriška nadškofija je kot naslednica oglejskega patriarhata prevzela njegov spomin. Upodabljajo ga s čolnom v eni in z veslom v drugi roki ali ko se mu prikaže Kristus vrh postelje.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 321