O štiridesetih zvestih mučencih v Sebasti, ki so kot vojaki služili v slavni XII. legiji, imenovani »Legio fulminata Melitensis«, so nam ohranjeni slovesni govori, ki so jih na njihov god imeli veliki cerkveni govorniki IV. stoletja, med njimi tudi sv. Bazilij Veliki. Ti govori, kljub temu da v detaljih niso popolnoma zanesljivi, so vseeno verodostojno pričevanje o hrabrosti svetih mučencev, ki so raje zmrzovali v vodi, kot , da bi se odrekli svoji veri. Že samo dejstvo, da so o njih pohvalno govorili in pisali ob že omenjenem sv. Baziliju še sv.Gregor Nisenski (dva govora). sv. Gaudencij iz Brescije (en govor), sv. Efrem Sirski (dva govora), sv. Gregor Turonski, Sozomen; je znak, da je to mučeništvo mnoge napolnilo z občudovanjem.
Iz pisnih zgodovinskih virov se lahko razmeroma natančno ugotovi dramatični dogodek mučeniškega pričevanja teh štiridesetih mučencev. V času pregonov cesarja Licinija je ujeto 40 krščanskih vojakov in postavljenih pred izbiro: ali se odrečejo veri v Kristusa ali pa umrejo. Vsi so izbrali drugo, čeprav je šlo za kruto smrt: umreti v vodi, ki je zmrzovala. Ko so se še nahajali v zaporu, so napisali oporoko, v kateri zahtevajo da so po smrti skupaj pokopani v Sareimu pri Zeli, vas je danes poistovetena z vasjo Kyrklar v Mali Aziji, ki pa pomeni ravno število 40. Zato so tudi vernike zaprosili, naj, sicer iz pobožnosti, ne raznesejo njihovih relikvij. Naročili so tudi, naj najmlajši med njimi, sluga Eunoik, če bo obvarovan smrti in dobil svobodo, postane varuh njihovega groba. Na koncu oporoke, po kratkih opominih bratom v veri, pozdravih sorodnikom in prijateljem, so se vsi poimensko podpisali.
Mučeništvo se je zgodilo 9. marca leta 320 v gimnazijskem dvorišču ob kopališču mesta Sebasta v Mali Armeniji, danes Siwas v Turčiji. Ob ledenem kopališču je bilo pripravljeno tudi toplo, da bi premamilo katerega od njih, ki bi težko prenašal trpljenje. Našel se je nekdo, ki je popustil in skočil v vročo vodo, pa je zaradi nagle spremembe temperature takoj umrl. Na njegovo mesto je stopil med mučence njihov stražar; slekel je obleko in se priznal za kristjana. Ko so vsi umrli, so njihova telesa znosili iz mesta, jih sežgali in njihov pepel stresli v reko. Preganjalci so se jih bali tudi mrtvih pa so želeli uničiti vsak spomin na njih. Verniki, željni svetih relikvij so vseeno nekaj tega uspeli rešiti.
Čeprav so ti sveti mučenci mučeni 9. marca, v času papeža Inocenta X. njihov god v zahodni Cerkvi obhajamo na današnji dan.
"Cerkev je v čas koledarskega leta uvedla spomine na mučence in druge svetnike, ki jih je Božja milost na različne načine povzdignila do popolnosti in so že dosegli slavo v nebesih ter pojejo Bogu večno hvalo in ga prosijo za nas. O rojstvih svetnikov za nebesa Cerkev posreduje svojevrsten zakrament v svetnikih, ki so skupaj s Kristusom trpeli, ter so z Njim zedinjeni, vernikom pa podaja njihove zglede, ki po Kristusu vse privlačijo k Očetu, z njihovimi zaslugami pa izprosi in dosega Božje milosti. " (Konstitucija o sveti liturgiji, št. 104).
Vir
Okoli leta 320 je v sloveči dvanajsti rimski legiji, ki so jo imenovali »bliskovita«, služilo vojaščino tudi štirideset neustrašnih kristjanov. Vojščaki v legiji (večinoma iz Kapadokije in Armenije) so bili med najboljšimi, elitni, med njimi pa je bilo tudi precej kristjanov, zlasti potem, ko je cesar Konstantin leta 313 krščanstvo priznal kot državno vero in dal kristjanom svobodo. To pa žal še ni pomenilo, da je s tem tudi v resnici konec preganjanj. Konstantinov sovladar Licinij je namreč po sporu s cesarjem v Kapadokiji dal razglasiti odlok, da se mora vsak kristjan pod smrtno kaznijo odreči svoji veri. Čistke so se najprej začele na njegovem dvoru in v vojski. Iz »bliskovite legije« se je pogumno javilo štirideset vojakov, ki so priznali, da so kristjani in da jih nobena muka ne bo odvrnila od Kristusa. O njihovem mučeništvu imamo trdne dokaze, ohranjeni so govori cerkvenih očetov, v katerih so jih poveličevali, ohranjena in izredno dragocena pa je tudi njihova oporoka. Mučeniška smrt, ki so jo pretrpeli, je bila strašna: slekli so jih do nagega in jih izpostavili mrazu in burji na zamrznjenem ribniku, da so zmrznili. V bližini pa je bila pripravljena vabljiva topla kopel za tiste, ki bi si premislili. Res je eden klonil, a ga je prostovoljno zamenjal vojak, ki jih je stražil.
»Kaj nam hočeš dati takega, kar bi moglo nadomestiti ono, kar nam hočeš vzeti? Denar nam ponujaš, minljivo slavo nam obetaš. Predlagati nas hočeš za odlikovanje cesarju, izneveriti pa njemu, ki je resnično vladar. Kaj nam obljubljaš nekaj smeti izmed posvetnih stvari? Mi preziramo ta svet. Vidne stvari se ne dajo primerjati s tem, kar mi v trdnem upanju pričakujemo. Vidiš to nebo, kako je lepo, kako prostrano? Vidiš zemljo in kar je na njej občudovanja vrednega? Vse to se ne da primerjati z blaženostjo pravičnih; zakaj vse to je minljivo, naša blaženost pa bo večna. Pa tudi groženj se ne bojimo. Strah nas je samo peklenskega ognja. Vaše muke se nam zde kakor otroške puščice. Čim bolj nas boste mučili, tem lepše krone bomo prejeli. Nismo bojazljivci niti na življenje navezani. Iz ljubezni do Boga smo pripravljeni pretrpeti kakršnekoli muke … Ti imaš oblast nad našimi telesi, ki smo se jih naučili prezirati; naše duše pa niso podvržene nobeni zunanji oblasti.« (zasliševalcem, ko jih nagovarjajo k odpadu)
»Prosimo vas torej in opominjamo, bodite tuji vsej svetni nasladnosti in blodnji. Zakaj nezanesljiva in nestalna je svetna slava. Malo časa cvete in spet usahne kakor trava in se prej konča, kot začne. Rajši pribežite k usmiljenemu Očetu, ki deli neminljivo bogastvo njim, ki se k njemu zatečejo, in daje za nagrado večno življenje njim, ki vanj verujejo. To je ugoden čas zanje, ki se hočejo rešiti, ker radodarno poklanja priložnost za spreobrnjenje, njim pa, ki ničesar ne odlašajo na jutri, uspeh lepega življenja … Trudite se torej, da vas najde neoporečne v Kristusovih zapovedih, da ubežite neugasljivemu in večnemu ognju, kajti božji glas kliče: Čas je kratek. Predvsem cenite ljubezen, zakaj samo ona spoštuje pravičnost in z zapovedjo bratoljubja posluša Boga. V bratu, ki ga vidimo, namreč častimo nevidnega Boga.« (iz njihove oporoke)
Vir