O štiridesetih zvestih mučencih v Sebasti, ki so kot vojaki služili v slavni XII. legiji, imenovani »Legio fulminata Melitensis«, so nam ohranjeni slovesni govori, ki so jih na njihov god imeli veliki cerkveni govorniki IV. stoletja, med njimi tudi sv. Bazilij Veliki. Ti govori, kljub temu da v detaljih niso popolnoma zanesljivi, so vseeno verodostojno pričevanje o hrabrosti svetih mučencev, ki so raje zmrzovali v vodi, kot , da bi se odrekli svoji veri. Že samo dejstvo, da so o njih pohvalno govorili in pisali ob že omenjenem sv. Baziliju še sv.Gregor Nisenski (dva govora). sv. Gaudencij iz Brescije (en govor), sv. Efrem Sirski (dva govora), sv. Gregor Turonski, Sozomen; je znak, da je to mučeništvo mnoge napolnilo z občudovanjem.
Iz pisnih zgodovinskih virov se lahko razmeroma natančno ugotovi dramatični dogodek mučeniškega pričevanja teh štiridesetih mučencev. V času pregonov cesarja Licinija je ujeto 40 krščanskih vojakov in postavljenih pred izbiro: ali se odrečejo veri v Kristusa ali pa umrejo. Vsi so izbrali drugo, čeprav je šlo za kruto smrt: umreti v vodi, ki je zmrzovala. Ko so se še nahajali v zaporu, so napisali oporoko, v kateri zahtevajo da so po smrti skupaj pokopani v Sareimu pri Zeli, vas je danes poistovetena z vasjo Kyrklar v Mali Aziji, ki pa pomeni ravno število 40. Zato so tudi vernike zaprosili, naj, sicer iz pobožnosti, ne raznesejo njihovih relikvij. Naročili so tudi, naj najmlajši med njimi, sluga Eunoik, če bo obvarovan smrti in dobil svobodo, postane varuh njihovega groba. Na koncu oporoke, po kratkih opominih bratom v veri, pozdravih sorodnikom in prijateljem, so se vsi poimensko podpisali.
Mučeništvo se je zgodilo 9. marca leta 320 v gimnazijskem dvorišču ob kopališču mesta Sebasta v Mali Armeniji, danes Siwas v Turčiji. Ob ledenem kopališču je bilo pripravljeno tudi toplo, da bi premamilo katerega od njih, ki bi težko prenašal trpljenje. Našel se je nekdo, ki je popustil in skočil v vročo vodo, pa je zaradi nagle spremembe temperature takoj umrl. Na njegovo mesto je stopil med mučence njihov stražar; slekel je obleko in se priznal za kristjana. Ko so vsi umrli, so njihova telesa znosili iz mesta, jih sežgali in njihov pepel stresli v reko. Preganjalci so se jih bali tudi mrtvih pa so želeli uničiti vsak spomin na njih. Verniki, željni svetih relikvij so vseeno nekaj tega uspeli rešiti.
Čeprav so ti sveti mučenci mučeni 9. marca, v času papeža Inocenta X. njihov god v zahodni Cerkvi obhajamo na današnji dan.
“Cerkev je v čas koledarskega leta uvedla spomine na mučence in druge svetnike, ki jih je Božja milost na različne načine povzdignila do popolnosti in so že dosegli slavo v nebesih ter pojejo Bogu večno hvalo in ga prosijo za nas. O rojstvih svetnikov za nebesa Cerkev posreduje svojevrsten zakrament v svetnikih, ki so skupaj s Kristusom trpeli, ter so z Njim zedinjeni, vernikom pa podaja njihove zglede, ki po Kristusu vse privlačijo k Očetu, z njihovimi zaslugami pa izprosi in dosega Božje milosti. ” (Konstitucija o sveti liturgiji, št. 104).
Vir
Okoli leta 320 je v sloveči dvanajsti rimski legiji, ki so jo imenovali »bliskovita«, služilo vojaščino tudi štirideset neustrašnih kristjanov. Vojščaki v legiji (večinoma iz Kapadokije in Armenije) so bili med najboljšimi, elitni, med njimi pa je bilo tudi precej kristjanov, zlasti potem, ko je cesar Konstantin leta 313 krščanstvo priznal kot državno vero in dal kristjanom svobodo. To pa žal še ni pomenilo, da je s tem tudi v resnici konec preganjanj. Konstantinov sovladar Licinij je namreč po sporu s cesarjem v Kapadokiji dal razglasiti odlok, da se mora vsak kristjan pod smrtno kaznijo odreči svoji veri. Čistke so se najprej začele na njegovem dvoru in v vojski. Iz »bliskovite legije« se je pogumno javilo štirideset vojakov, ki so priznali, da so kristjani in da jih nobena muka ne bo odvrnila od Kristusa. O njihovem mučeništvu imamo trdne dokaze, ohranjeni so govori cerkvenih očetov, v katerih so jih poveličevali, ohranjena in izredno dragocena pa je tudi njihova oporoka. Mučeniška smrt, ki so jo pretrpeli, je bila strašna: slekli so jih do nagega in jih izpostavili mrazu in burji na zamrznjenem ribniku, da so zmrznili. V bližini pa je bila pripravljena vabljiva topla kopel za tiste, ki bi si premislili. Res je eden klonil, a ga je prostovoljno zamenjal vojak, ki jih je stražil.
»Kaj nam hočeš dati takega, kar bi moglo nadomestiti ono, kar nam hočeš vzeti? Denar nam ponujaš, minljivo slavo nam obetaš. Predlagati nas hočeš za odlikovanje cesarju, izneveriti pa njemu, ki je resnično vladar. Kaj nam obljubljaš nekaj smeti izmed posvetnih stvari? Mi preziramo ta svet. Vidne stvari se ne dajo primerjati s tem, kar mi v trdnem upanju pričakujemo. Vidiš to nebo, kako je lepo, kako prostrano? Vidiš zemljo in kar je na njej občudovanja vrednega? Vse to se ne da primerjati z blaženostjo pravičnih; zakaj vse to je minljivo, naša blaženost pa bo večna. Pa tudi groženj se ne bojimo. Strah nas je samo peklenskega ognja. Vaše muke se nam zde kakor otroške puščice. Čim bolj nas boste mučili, tem lepše krone bomo prejeli. Nismo bojazljivci niti na življenje navezani. Iz ljubezni do Boga smo pripravljeni pretrpeti kakršnekoli muke … Ti imaš oblast nad našimi telesi, ki smo se jih naučili prezirati; naše duše pa niso podvržene nobeni zunanji oblasti.« (zasliševalcem, ko jih nagovarjajo k odpadu)
»Prosimo vas torej in opominjamo, bodite tuji vsej svetni nasladnosti in blodnji. Zakaj nezanesljiva in nestalna je svetna slava. Malo časa cvete in spet usahne kakor trava in se prej konča, kot začne. Rajši pribežite k usmiljenemu Očetu, ki deli neminljivo bogastvo njim, ki se k njemu zatečejo, in daje za nagrado večno življenje njim, ki vanj verujejo. To je ugoden čas zanje, ki se hočejo rešiti, ker radodarno poklanja priložnost za spreobrnjenje, njim pa, ki ničesar ne odlašajo na jutri, uspeh lepega življenja … Trudite se torej, da vas najde neoporečne v Kristusovih zapovedih, da ubežite neugasljivemu in večnemu ognju, kajti božji glas kliče: Čas je kratek. Predvsem cenite ljubezen, zakaj samo ona spoštuje pravičnost in z zapovedjo bratoljubja posluša Boga. V bratu, ki ga vidimo, namreč častimo nevidnega Boga.« (iz njihove oporoke)
Vir
Že v 3. stoletju je bilo mnogo mučencev tudi med vojaki. Ko je bila pod cesarjem Konstantinom (leta 313) krščanska vera državno priznana in sicer najprej v vojski! je bilo seveda naravno, da so bili v cesarskih četah tudi krščanski vojaki. Na Zahodu je vse lepo teklo, na Vzhodu pa je bil Konstantinov sovladar Licinij sprva do kristjanov strpen in celo dobrohoten, ko pa se je s Konstantinom spri, je začel kristjane preganjati. Preganjanje se je začelo okrog leta 320. Kristjane je imel za Konstantinove zaveznike in potem takem za svoje sovražnike. Najprej se lotil ‘čistke’ na svojem dvoru in v vojski. V Kapadokiji je dal razglasiti odlok, po katerem se mora vsak kristjan pod smrtno kaznijo odreči svoji veri. Ta odlok je Agrikolaj, cesarski namestnik v Kapadokiji in Mali Armeniji, posredoval vsem, ki so služili v cesarski vojski.
Na podlagi tega odloka je bilo obsojenih na smrt štirideset vojakov sloveče dvanajste rimske legije, ki je veljala za elitno. V njej so služili predvsem domačini iz Kapadokije in Armenije, nekaj vojakov pa je bilo iz drugih delov cesarstva. Legendarni opis smrti štiridesetih mučencev pripoveduje, da je namestnik Agrikolaj sam prišel k ‘bliskoviti legiji’, da spolni cesarjev ukaz. Tedaj je štirideset vojakov stopilo iz vrste in vsi so neustrašeno priznali, da so kristjani in da jih nobena muka ne bo odvrnila od Kristusa. Ohranila se nam je njihova oporoka ter govori cerkvenih očetov Bazilija Velikega, Gregorja iz Niše, Janeza Krizostoma, v katerih poveličujejo junaštvo teh vojakov.
Mučeništvo so pretrpeli v Sebasti (danes Sivas v Turčiji). Namestnik jih je najprej skušal pripraviti k odpadu od vere s tem, da jim je obljubljal odlikovanja, povišanja, denarne nagrade, toda vojaki so odvrnili: »Kaj nam hočeš dati takega, kar bi moglo nadomestiti ono, kar nam hočeš vzeti? Predlagati nas hočeš v odlikovanje cesarju, izneveriti pa njemu, ki je resnično vladar … Mi preziramo ta svet. Iz ljubezni do Boga smo pripravljeni pretrpeti kakršne koli muke.«
Odvedli so jih v ječo, čez teden dni pa jih je zasliševal vrhovni poveljnik čet Lisias. Ko jih ni mogel ne omajati ne ostrašiti, si je zanje izmislil nenavadno kruto smrt. V Armeniji je marca še zelo ostra zima, zato jih je obsodil, naj počasi umirajo zaradi zmrznjenja. Odvzeli so jim vso obleko in jih postavili na zamrznjen ribnik znotraj mestnega obzidja. Bil je peklenski mraz in pihal je leden veter. Blizu ribnika je bilo kopališče s toplo vodo za tiste, ki bi si morda premislili. Eden je to res storil, vendar je umrl brž ko je prišel na toplo. Namesto njega je stekel na led vojak, ki je stražil kopališki dom, tako da je bilo junaških pričevalcev spet štirideset. Naslednje jutro je prišel sodnik in ukazal, naj še živim polomijo roke in noge, jih sežgo na grmadi, pepel pa potresejo v reko. Tako kristjani niso mogli izpolniti oporoke štiridesetih mučencev, naj ji pokopljejo v skupnem grobu.
Češčenje štiridesetih mučencev iz Sebaste se je na Vzhodu hitro razširilo, na Zahod pa je njihovo češčenje prinesel škof Gavdencij iz Briksije, ki je obiskal vzhodne kraje. Njihov spomin se v rimski Cerkvi obhaja 10. marca. Po kmečki veri je god štiridesetih mučencev vremenski mejnik: vreme tega dne drži ‘štirideset dni’. »Če štiridesetih mučenikov dan ni lepo, tudi štirideset dni potem ne bo.« Niko Kuret k temu pripominja, da je pregovor pač treba razumeti tako, da se po dolgoletnih skušnjah vreme, kakršno se naredi proti sredini marca, rado nekaj časa drži.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.