Imena: Elizabeta, Ažbeta, Beta, Beti, Betika, Betina, Betka, Elica, Elis, Elisa, Elka, Izabela, Liza, Lizabeta, Lili, Lizika.
Elizabeta je bila prva svetnica Združenih držav Amerike. Rodila se je leta 1774 v New Yorku v bogati družini, ki je pripadala episkopalni Cerkvi. V svoji mladosti je doživljala boj za neodvisnost ZDA. Zgodaj je izgubila mater. Bila pa je deležna solidne izobrazbe. Ko se je oče drugič poročil, je Elizabeta večino časa preživela pri sorodnikih. Dvajsetletna se je poročila z bogatim trgovcem Setonom in mu rodila pet otrok: dva dečka in tri deklice. Vedno pa si je prizadevala za duhovno življenje. Veliko je molila in pogosto obiskovala svojo cerkev. Pokazala je tudi dobro srce.
Z drugimi mestnimi gospemi je ustanovila »Družbo za pomoč ubogim vdovam«. Požrtvovalno je pomagala siromašnim, bolnikom in umirajočim, tako da so jo klicali »protestantska usmiljenka«. Pod duhovnim vodstvom Johna H. Hobarta je razširila duhovna obzorja svojega življenja.
Tedaj sta dve preizkušnji zadeli družino Setonovih: finančni bankrot in jetika moža in očeta Williama. Mož je z ženo in hčerko Ano leta 1803 šel iskat zdravja v Italijo, toda še isto leto je umrl v Pisi. V Livornu je tedaj Elizabeta spoznala bogato trgovsko družino Filichi, ki ji je obzirno pomagala, da se je usmerila h katoliški Cerkvi. Njeni sorodniki pa so temu odločno nasprotovali. Toda končno je premagala ovire. Elizabeta je bila sprejeta v katoliško Cerkev 14. maja 1805 v cerkvi sv. Petra v New Yorku. Njena spreobrnitev je bila radikalna odločitev.
Iz New Yorka se je preselila v Baltimore in tam ustanovila dekliško šolo. Mlade žene so se začele zbirati pri Elizabeti, da bi pod njenim vodstvom skupaj živele duhovno življenje in pomagale revežem. Baltimorski nadškof John Caroll je to skupnost leta 1810 potrdil. Živele so po pravilih usmiljenk sv. Vincencija Pavelskega s potrebnimi prilagoditvami za ameriške razmere.
Elizabeta je umrla za jetiko 4. januarja 1821. Ob njeni smrti je skupnost štela petdeset sester, delujočih na različnih področjih. Vodile so župnijsko šolo, bolnišnico, dve sirotišnici v Filadelfiji in New Yorku. Skupnost se je uspešno razvijala. Spoštovala je Elizabetine besede, da so sestre »hčerke Cerkve«.
»Mati Seton« je zapustila številne spise, iz katerih je mogoče označiti njeno duhovno podobo: odločen značaj, globoka ponižnost, nenavezanost na svet, smisel za razločevanje, kaj je božjega. Goduje 4. januarja.
Vir
Kljub temu da je Elizabeta Seton odraščala v newyorški visoki družbi in se poročila z bogatim poslovnežem, je v sebi vseskozi gojila izreden čut za reveže in vse, ki so bili v stiski. Kolikor je mogla, jim je pomagala ter v ta namen tudi ustanovila skupnost »usmiljenih sester« in si vzela za vzor vodilo sv. Vincencija Pavelskega.
Ime: Izhaja iz hebrejskega imena Elišeba, katerega prvotni pomen je »moj Bog je polnost, moj Bog je moja prisega« (El – Bog, šeba – sveto število sedem, na katero so prisegali).
Rodila se je 28. avgusta 1774 v New Yorku v Ameriki, umrla pa 4. januarja 1821 v Emmitsburgu, prav tako v Ameriki.
Družina: Rodila se je v episkopalni družini s tremi otroki. Njen oče Richard je bil zdravnik, mati Katarina, roj. Charlton, pa ji je umrla, ko je bila stara tri leta. Pri 19 letih se je poročila z bogatim poslovnežem Williamom Mageejem Setonom. V zakonu se jima je rodilo pet otrok: Ana Marija, William, Richard, Katarina in Rebeka.
Spreobrnjenje: Na njeno spreobrnitev je vplivalo življenje v Italiji, v Livornu, kamor je odšla z bolnim možem, ki je tam tudi umrl. Ko se je vrnila v Ameriko, je bila 14. marca 1805 uradno sprejeta v katoliško Cerkev.
Skupnost: Leta 1809 je ustanovila redovno družbo sester krščanske ljubezni sv. Jožefa (Sisters of Charity), ki deluje po vodilu sv. Vincencija Pavelskega. To je bila prva ženska redovna skupnost v Severni Ameriki in je še danes zelo razširjena po vseh Združenih državah Amerike. Njihova posebna karizma je vzgoja in skrb za pomoči potrebne.
Ustanove: Njena prva ustanova je bila zasebna šola v Bostonu, sledila pa ji je šola za dekleta v Baltimoru, ki velja za začetek in temelj katoliškega šolstva v okviru župnij v Ameriki.
Kreposti: Elizabeta je bila prijetna in omikana. Bila je žena molitve in služenja. Posebej je častila evharistijo in Marijo ter prebirala in študirala Sveto pismo.
Zavetnica: katoliških šol, mesta Shreveport v Louisiani, zvezne države Maryland, pomorskega apostolata (dva njena sinova sta delala na morju); je tudi priprošnjica proti smrti otrok in staršev, pravnim problemom; ljudi, ki jih zasmehujejo zaradi njihove pobožnosti.
Upodobitve: Upodabljajo jo kot mlado ženo (umrla je stara komaj 46 let) v črni redovni obleki tistega časa z značilnim pokrivalom; večkrat tudi obdano z otroki, njen atribut pa je rožni venec v roki.
Beatifikacija: Za blaženo jo je razglasil papež Janez XXIII. 17. marca 1963, Pavel VI. pa 14. septembra 1975 za svetnico.
Čudeži: V postopku za njeno beatifikacijo so priznali tri čudeže, ki so se zgodili na njeno priprošnjo: ozdravljenje od raka, levkemije in hudega vnetja možganske opne.
Goduje: 4. januarja.
Misel: »Prvi namen našega vsakdanjega dela je izvrševanje božje volje; drugi, da delamo tako, kot si to on želi; tretji, da delamo nekaj zato, ker je takšna njegova volja.«
Vir
V Emmetsburgu (v Marylandu, v Severni Ameriki), sveta Elizabeta Ana Seton, ki je sprejela katoliško vero, ko je postala vdova. Skrbno se je posvečala učenju deklic in hranjenju revnih dečkov s sestrami Kongregacije ljubezni svetega Jožefa, katero je ustanovila. († 4. januar 1821)
Vir
Prva ameriška svetnica se je rodila v družini Bayley 28. avgusta 1774, dve leti pred vojno za neodvisnost proti Angliji. Njeni starši so pripadali uglednim nekatoliškim družinam v kolonijah. Njena mati Catherine Charlton je bila hči župnika episkopalne cerkve svetega Andreja na Staten Islandu, njen oče Dr. Richard Bayley, znan zdravnik in profesor anatomije na King’s Collegeu (kasneje razširjenem v Univerzo Columbia), pa je bil prvi sanitarni uradnik v New Yorku. Med revolucionarno vojno je ostal zvest kroni in služil kot kirurg v britanskem Redcoastu, ki se je boril proti Washingtonovi milici.
Ko ji je pri treh letih umrla mati, je za njeno izobrazbo poskrbel oče, ki ji je, včasih na nenavaden način, zagotovil najboljšo možno izobrazbo, tako v zasebni ustanovi v New Yorku kot doma, kjer je sam šolal njo in druge otroke. Željno je brala, kar je našla v očetovi obsežni knjižnici, in odraščala z željo, da bi se posvetila skrbi za bolne, zlasti revne.
Pri dvajsetih letih se je poročila z Williamom Mageejem Selonom, premožnim ladjarjem, s katerim je imela pet otrok, dva fanta in tri dekleta. Svoje mladostne želje je uresničila tako, da je v New Yorku ustanovila organizacijo za pomoč revnim vdovam z majhnimi otroki, ki ji je prinesla slavo in vzdevek „protestantska sestra usmiljenja“.
Člani organizacije so obiskovali revne na njihovih domovih in skrbeli za bolne. Sama se je kmalu znašla v spremenjenih razmerah, ko je moževo trgovsko podjetje bankrotiralo in je bilo v bitki potopljenih veliko ladij.
Njen mož je zbolel za tuberkulozo, ki je bila v tistem času smrtonosna bolezen; s seboj je vzel ženo in najstarejšo hčerko Anno, s katero sta odšla v Italijo iskat milejše podnebje, vendar je kmalu po prihodu, decembra 1803, umrl.
Elizabeta je ostala v Italiji do maja naslednjega leta, ko je bila gostja katoliških prijateljev (družine Filicchi). Ker je čutila, da jo katolištvo privlači, se je vrnila v Združene države, odločena, da bo postala katoličanka; po potrebni katehezi je 14. marca 1805 sprejela novo veroizpoved. Elizabeta se je znašla v hudi finančni stiski, saj jo je zapustila družina, ki je tej odločitvi močno nasprotovala, in njeni prijatelji.
Da bi se rešila, je odprla šolo v New Yorku, vendar jo je morala zapreti, ko so ji starši zaradi katoliške veroizpovedi odvzeli otroke. Nato je odprla internat za študente, kjer je čistila, kuhala, šivala in skrbela za 14 otrok, ki so obiskovali šole v različnih delih mesta.
Zaradi tega težkega dela, pri katerem je morala delati podnevi in ponoči, se ji je ponudila možnost, da se preseli v Kanado, kjer je upala, da bo našla lažje in cenejše življenje. Preden je začela uresničevati ta načrt, jo je duhovnik v Baltimoru, ki je izvedel za njen položaj, povabil, naj tam odpre šolo za dekleta, kar je leta 1808 z velikim uspehom tudi storila. V vseh stiskah in preizkušnjah je čutila, da jo podpira Bog: „Resnično čutim zaščitniško navzočnost in tolažilno milost svojega Odrešenika in Boga. Dvignil me je iz prahu, da bi čutila, da sem mu blizu; odstranil je z mene vse trpljenje, da bi me napolnil s svojo tolažbo. On je moj vodnik, prijatelj in opora. Ali se lahko s takim vodnikom bojim? Ali s takim prijateljem ne smem biti zadovoljen? Ali lahko s takšno oporo padem?“
Elizabeta je okoli sebe zbrala skupino podobno mislečih žensk, kot je to storila v New Yorku v Društvu vdov; postopoma se je pojavila možnost formalne ustanovitve verske skupnosti. 1125 Marca 1809 je v rokah prijatelja duhovnika p. Williama Duhurga z blagoslovom baltimorskega škofa Johna Carrolla naredila prve zaobljube. Junija istega leta je šolo in nastajajočo skupnost preselila v kamnito hišo v Emmitsburgu blizu Baltimora. Skupnost je nosila redovniški habit in se poimenovala Sestre svetega Jožefa, Elizabeta pa je bila od takrat znana kot Mati Setonova, kar je še posebej primeren naziv: nekateri njeni otroci so bili še vedno z njo v Storie House (tako se je imenoval kraj), kjer je bila predstojnica žensk, ki so vstopile v red, šola pa je sprejemala revne otroke in jim omogočala brezplačno izobraževanje.
Vedno je zaupala v božjo pomoč: „Bog je z nami, in če je v nas veliko trpljenja, je tudi njegova tolažba zelo bogata, daleč nad tem, kar je mogoče izraziti.
Skupnost je z nekaterimi spremembami sprejela pravila francoskega reda Hčera ljubezni svetega Vincencija Pavelskega in postala znana kot Hčere ljubezni svetega Jožefa. Do januarja 1812 se je skupnosti pridružilo dvajset žensk, vključno s svakinjama Harriet in Cecilijo. Red se je hitro širil: leta 1814 so odprli hišo v Filadelfiji, skrbeli so za otroke v sirotišnici svetega Jožefa v Emmitsburgu v Marylandu, tri leta pozneje so odprli sirotišnico v New Yorku.
Povsod, kamor so prišli, so odpirali šole in poučevali v sirotišnicah. Mati Setonova je pisala učbenike, prevajala knjige iz francoščine ter pisala himne in duhovne razprave, od katerih so bile številne objavljene. Ona in njen red upravičeno veljata za utemeljitelja sistema župnijskih šol v Združenih državah Amerike, ki je postal eden od temeljev katoliške Cerkve v tej državi. Vse svoje uspehe je pripisovala Božji pomoči: „… moja duša je tako svobodna in zadovoljna, kot je bila zatirana in trpeča, saj mi je Bog podelil svojo milost, da je v moji duši odstranil vsako oviro za pravo vero, in me napolnil z močjo, da se lahko soočim s težavami in skušnjavami, s katerimi sem zunanje preizkušena …“.
Mati Seton je umrla 4. januarja 1821 v Emmitsburgu. Prva kongregacija, ustanovljena na ameriških tleh, se je razširila in dosegla število dvajsetih hiš v Združenih državah Amerike, pri čemer je bila vedno bolj zavzeta in vplivna. Trenutno obstaja pet neodvisnih skupnosti usmiljenih sester, šesta pa se je združila s francoskimi usmiljenimi hčerami. Sestre delujejo v bolnišnicah, otroških domovih, domovih za ostarele in invalide ter v šolah na vseh ravneh. Svoje hiše imajo v Južni in Severni Ameriki, Italiji in misijonskih državah.
Da je mati Seton kandidatka za kanonizacijo, je bilo jasno vsakomur, ki jo je poznal. Njen primer je sprožil kardinal James Gibbons iz Baltimora, naslednik nadškofa Jamesa Roosevelt Bayleyja, materinega nečaka, in ga uradno predstavil leta 1907.
Njeni priprošnji so pripisovali vsaj tri čudeže ozdravljenja, med njimi enega od levkemije in enega od hudega meningitisa. Janez XXIII. jo je leta 1959 razglasil za častitljivo, leta 1963 pa za blaženo. Pavel VI. jo je kanoniziral 14. septembra 1975 v navzočnosti več kot tisoč redovnic.
Papež je v nagovoru govoril o njenih izjemnih dosežkih kot žene, matere, vdove in posvečene ženske, o zgledu, ki ga je z močjo in predanostjo dajala prihodnjim rodovom, ter o „tisti verski duhovnosti, za katero se zdi, da jo časna blaginja (v ZDA) zamegljuje in skoraj onemogoča“.
Njeno telo je pokopano pod oltarjem v kapeli narodnega svetišča, ki ji je posvečeno v provincialni hiši Hčera ljubezni v Emmitsburgu v Marylandu.
IT