sveta Ivana Elizabeta Bichier – devica in redovna ustanoviteljica

Elizabeta Bichier - redovna ustanoviteljicaImena: Ivana, Elizabeta, Beti
Elizabeta Bichier se je rodila leta 1773 na gradu Les Ages blizu Poitiersa v Franciji. Desetletno deklico so starši poslali v samostansko šolo, kjer je dobila osnovno izobrazbo. Potem se je vrnila domov in pomagala materi pri gospodinjstvu. Leta 1792 ji je umrl oče. Kljub trem bratom naj bi ona prevzela gospodarstvo. Vendar ni šlo gladko; končno je rešila le del družinskega premoženja. Potem se je umaknila na grad Guimetiere. Izkoristila je vsako priložnost, da je bila pri maši tistih duhovnikov, ki v času francoske revolucije niso hoteli priseči režimu. Tako je bila leta 1798 pri maši, ki jo je daroval župnik André Fournet.
Vedela je, da imajo ljudje tega duhovnika za svetnika, in se je pri njem spovedala. Ta duhovnik je postal poslej njen duhovni voditelj (kot svetnika se ga spominjamo v koledarju 13. maja). Ko se je spet obnovila verska svoboda, je svojo učenko pritegnil k načrtu, da bi ustanovil kongregacijo za poučevanje revnih otrok. Ko je Elizabeti leta 1805 umrla mati, se je mogla tej zamisli posvetiti in se je s petimi tovarišicami naselila v gradu Malante, kjer je nova kongregacija dobila ime »Hčere križa,« ali »Sestre sv. Andreja«. Leta 1807 so sestre naredile prve zaobljube in ustanova je dobila trdno obliko.
Vendar je ustanova rasla zelo počasi, precej dolgo se je bojevala za obstoj. V pomanjkanju je Elizabeta pokazala tolikšnega duha vere in tako ljubezen do bližnjega, da so se začele družbi pridruževati nove članice. Tako so lahko leta 1816 dobile cerkveno potrditev. Ustanova se je potem širila. Smrt voditelja Fourneta in kasneje mnogih dobrotnikov so bili za Elizabeto hudi udarci. Sama je umrla leta 1838. Za svetnico je bila razglašena 6. julija 1947, goduje pa 26. avgusta.
Vir

V Puy-en-Velay-u [piján veléju] (pri Poitiersu [puatijéju], ravno tako v Galiji), sveta Ivana Elizabeta Bichier des Ages [bišijé dezáž], devica, ki je med francosko revolucijo skrito pomagala pri službi Andreju Hubertu Fournetu [furnétu], in ko je bil vrnjen Cerkvi mir, je ustanovila Kongregacijo hčera od Križa, v pouk revnim in v pomoč bolnim.
Vir

Ivana je zgodnje otroštvo preživela v varnem in toplem zavetju domače pobožne družine. V samostanski šoli v Poitiersu, kamor so jo starši poslali staro deset let, je prejela osnovno izobrazbo, nato pa se je vrnila domov in pomagala materi pri gospodinjstvu. Tik pred začetkom francoske revolucije ji je umrl oče, starejši brat se je izselil, tako da je vse breme gospodarstva padlo na njena ramena. Stric po materini strani, kanonik de Moussac, jo je vzel za nekaj časa k sebi, da bi jo uvedel v knjigovodstvo in trgovsko stroko. Z veliko težavo, potem ko sta morali z materjo nekaj tednov preživeti celo v ječi, ji je uspelo rešiti del družinskega premoženja. S tem je bila rešena skrbi za domače, tako da se je lahko umaknila na grad De la Guimetiere, da bi laže uresničila hrepenenje po globokem notranjem življenju, ki ga je nosila v sebi. Izkoristila je vsako priložnost in velikokrat prestala kar nekaj naporov, da se je lahko udeležila svetih maš, ki so jih na skrivaj opravljali duhovniki, ki niso hoteli priseči na revolucijo. Tako je nekoč pri maši na skednju v Marsyllisu doživela »usodno« srečanje: maševal je župnik iz Mailleja Andrej Hubert Fournet, svet duhovnik, ki je odtlej postal njen duhovni voditelj in tesen svetovalec. Potem ko je bila dosežena verska svoboda, je bil prav on tisti, ki je Ivano Elizabeto Bichier nagovoril, da bi ustanovila kongregacijo za poučevanje revnih otrok in oskrbo bolnikov. Ivana Elizabeta se je namreč že do tedaj ukvarjala z obiski ubogih in negovanjem bolnikov; miniti pa so morala še tri leta, da je zamisel dobila tudi konkretno organizacijsko obliko. »Hčere križa sv. Andreja« so začele svojo »pot« na gradu Molante in leta 1807 naredile prve obljube ter oblekle značilno redovno obleko. Ustanova pa je rasla počasi in se spopadala z mnogimi začetnimi težavami, a vztrajala tudi v revščini in pomanjkanju. Odprle so malo šolo, sprejemale sirote, pa tudi uboge starejše ljudi v varstvo svoje ustanove. Počasi pa se je število sester in ustanov začelo večati; leta 1816 je škof v Poitiersu kongregacijo priznal in potrdil pravila. Kongregacija je rasla in Ivana Elizabeta je bila kot mati prednica nenehno na potovanjih. Ker je bolehala tudi zaradi rane, ko se ji je v prsi zapičil kovinski križ, ki ga je nosila okrog vratu, si je kmalu popolnoma uničila zdravje in umrla v hudih bolečinah, stara 65 let. Njene sestre še danes delujejo.
Ime: Ivana izhaja iz latinskega imena Johannes, Joannes, to pa iz hebrejskega Jehohanan, Johanan, kar pomeni: »Jahve, Bog je milostljiv«; ime Elizabeta pa izhaja iz grškega Elisabet oz. hebrejskega Elišeba, ki pomeni: »moj Bog je polnost, moj Bog je prisega.«
Rodila se je 5. julija 1773 na gradu Les Ages v La Blancu v Franciji, umrla pa 26. avgusta 1838 v La Puyeu v Franciji.
Družina: Rodila se je v pobožni plemiški družini skupaj s tremi brati. Očetu je bilo ime Anton, bil je lord, mati pa je bila Marija Augier de Moussac.
Ustanoviteljica: Skupaj s svojim duhovnim voditeljem Andrejem Fournetom je ustanovila red Hčere križa ali sestre sv. Andreja.
Upodobitve: Na portretnih upodobitvah vidimo ženo srednjih let v značilni črni redovni obleki z belo podloženo naglavnico. Na prsih nosi večji križ, običajno pa je kot ustanoviteljica upodobljena s peresom (pisalom) in listom papirja za mizo.
Beatifikacija: Za blaženo jo je razglasil papež Pij XI. 13. maja 1934, za svetnico pa papež Pij XII. 6. julija 1947.
Goduje: 26. avgusta.
Vir

Uboge boste imeli vedno med seboj,« je dejal Jezus svojim učencem pred odhodom s tega sveta. Oni so te njegove besede pravilno razumeli kot naročilo: vaša skrb naj bo namenjena tistim, ki so na tem svetu najbolj slabotni in najbolj zapostavljeni. Tako je Cerkev v svoji dvatisočletni zgodovini ustanavljala bolnišnice, sirotišča pa tudi šole in druge zavode, kjer je vsem potrebnim nudila duhovno in materialno pomoč.
Koncilski odlok o redovnikih naroča, “naj duh apostolata prešinja vse redovniško življenje, redovniški duh pa naj oblikuje vse apostolsko delovanje. Da bodo člani ustrezali svoji poklicanosti, ki je hoja za Kristusom, in da bodo Kristusu samemu služili v njegovih udih, je potrebno, da izvira njihovo apostolsko delovanje iz najtesnejše zveze z njim.”
Delom ljubezni do bližnjega so se vedno posvečali predvsem člani redovnih skupnosti, ki so nastajale v vseh časih. Danes se spominjamo Francozinje Elizabete Bichier, ki je bila plemenita po rodu in še bolj po srcu. Ustanovila je redovno družbo za poučevanje revnih otrok in za oskrbo bolnikov. Njeno življenje in delo sta tesno povezana s svetniškim duhovnikom Andrejem Fournetom, ki je bil njen duhovni voditelj in jo je spodbujal, naj uresniči načrte, ki jih ima Bog z njo.
Elizabeta Bichier se je rodila 5. julija 1773 na gradu Les Ages. Imela je tri brate, vzgojena je bila pobožno, vendar v svojem otroštvu ni kazala nič takega, kar bi vzbujalo pozornost. Ko ji je bilo deset let, so jo starši poslali v samostansko šolo v mesto Poitiers, kjer se je naučila najpotrebnejših gospodinjskih veščin. Njena duša se je izčistila in poglobila med viharjem francoske revolucije, ki je divjala tudi zoper Cerkev in njej zveste duhovnike. Eden takih je bil svetniški župnik André Fournet. Udeležila se je maše, ki jo je ta duhovnik daroval naskrivaj, in pri njem opravila spoved. Ta božji duhovnik je odkril, da je Bog Elizabeti dal dušo, sposobno izredne velikodušnosti in popolne vdanosti njegovim navdihom. Pritegnil jo je kot svojo pomočnico pri ustanovitvi nove redovne družbe, ki naj bi se posvečala poučevanju revnih otrok in skrbi za bolnike. Zamisel se je v nekaj letih uresničila in leta 1806 je zaživela redovna družba, ki si je privzela ime Hčere svetega križa ali Sestre svetega Andreja.
Ustanova je rasla počasi, veliko je bilo nasprotovanj in že so iskali kakšno podobno družbo, kateri bi se te sestre lahko pridružile. Ko niso mogli dobiti nobene, je ustanoviteljica Elizabeta prišla do prepričanja, da Bog hoče, naj bo ta kongregacija samostojna ustanova. Predstojnica sestra Elizabeta se je s svojimi sestrami večkrat selila, vendar je želela biti čim bližje svojemu duhovnemu voditelju in svetovalcu župniku Fournetu. Vpliv mogočne markize de Croisy ji je omogočil, da je ustanovila prvo hišo blizu Pariza. Leta 1820 so matično hišo prenesli v mesto Le Puy. Fournet je pustil župnijo, da se je lahko temeljito posvetil sestram, ki jim je dal globoko in trdno versko vzgojo. V naslednjih letih so večino svojih novih ustanov sestre postavile v južni Franciji in pod Pireneji. Zaradi teh novih ustanov je bila prednica Elizabeta nenehno na potovanjih, ki so jo utrujala. Še težja so bila zaradi njenega spokornega življenja. Hud udarec zanjo je bila smrt njenega duhovnega voditelja župnika Fourneta leta 1834 ter številnih znancev, prijateljev in dobrotnikov.
Umrla je 26. avgusta 1838. Za blaženo je bila razglašena maja 1934, za svetnico pa jo je razglasil papež Pij XII. leta 1947.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.