Imena: Kozma, Kozmi, Damijen, Damian, Damijana, …
Pravega zgodovinskega dokaza za njuno bivanje nimamo, bogato ljudsko izročilo pa ju uvršča med najbolj priljubljene svetnike, saj so ju močno častili že v 5. stoletju. Bila naj bi dvojčka in najmlajša med petimi brati. Njuna domovina je bila Arabija, kjer sta izučila zdravniške vede in uspešno pomagala mnogim bolnikom. Z zaupanjem v božjo pomoč sta pomagala celo takim, ki so jih imeli drugi zdravniki za neozdravljive. Številni pogani so se ob njunem zgledu in očitnih čudežih, ki so se ob njiju dogajali, spreobrnili in sprejeli krščanstvo. Mučeništvo sta skupaj z brati pretrpela v Ciliciji v času Dioklecijanovega preganjanja. Zasliševal in mučil jih je cesarski namestnik Lizij. Poročilo o mučeništvu, v katerem je gotovo veliko resnice, govori takole:
Lizij ju je ukazal prijeti in pripeljati pred sodni stol v poganski tempelj. Vprašal ju je po imenih, domovini in stanu. Kozma je odgovoril: »Sva iz Arabije. Moje ime je Kozma, bratu pa je ime Damijan. Sva visokega rodu, najin poklic in najino opravilo je zdravništvo. Ozdravljala pa sva bolj z božjo močjo kakor s svojim znanjem. Ni nama za zemeljske dobrine, zakaj Kristusova sva. Tudi ti tukaj so najini bratje in če ukažeš, ti povem tudi njihova imena.« Oblastnik pravi: »Povej jih.« Kozma jih imenuje: »Antim, Leoncij in Evprepij.« Oblastnik jih še enkrat vpraša: »Katere vere ste?« Kozma reče: »Mi smo kristjani.« Oblastnik srdito zavpije: »Zatajite svojega Boga! Pridite sem in darujte našim velikim bogovom, ki so ustvarili zemeljski krog.« Vsi v en glas mu odgovorijo: »Tvoje ničeve bogove in malike tajimo; saj še ljudje niso, pač pa hudobe.« Tako govorjenje Lizija zelo razdraži. Takoj jim ukaže zvezati roke in noge in mučiti. Med trpinčenjem mu reko: »Za tako trpljenje nam ni mar, ker trpimo v Jezusovem imenu. Lahko nas še huje mučiš.« Lizija pravi: »To kratko trpljenje sem vam dal okusiti zato, da bi se dali prepričati in bi darovali bogovom. Ker pa jih zaničujete, s tem sramotite cesarja in mene.« Ukaže jih zvezati in vreči v morje. Komaj pa jih pomečejo, pride z nebes angel, jih odveže, mirni valovi pa jih pripeljejo na obalo. Naslednji dan jih ukaže oblastnik zopet pripeljati predse in jim reče: »Naučite še mene svojih čarovnij, pa bom tudi jaz potegnil z vami.« Kozma odgovori: »Mi nismo čarovniki, ampak kristjani in v imenu svojega Boga lahko osramotimo tvoje onemogle malike. Če postaneš kristjan, boš lahko tudi ti okusil Kristusovo moč.« Razjarjen, da si mu drznejo kaj takega predlagati, reče Lizija: »Samo v imenu boga Hadrijana vas bom poslušal.« (…) Zopet jih ukaže mučiti in vreči na grmado. V tistem trenutku pa se zemlja razpoči in jih sprejme vase, ogenj pa se obrne proti okoli stoječim in jih mnogo požge. Ko je grmada pogašena, se zemlja zopet odpre in peteri bratje se prikažejo nepoškodovani. Oblastnik se zadere nad njimi: »Kako dolgo se boste še upirali in preklinjali? Pridite, počastite naše bogove in potem svobodno odidite!« Odgovorijo mu: »Nespametne in brezumne cesarje zaničujemo, pa naj bi potem kamenje molili?!« Lizij jih znova ukaže mučiti, na koncu pa, ko nikakor nočejo umreti, obglaviti.
Sveta Kozma in Damijan, mučenca, godujeta 26. septembra
Vir
26.september je tudi dan slovenskih lekarn…
Vir
Sveti Kozma in Damiján, mučenca, ki nista zahtevala plačila, ko sta, po pripovedovanju, vršila zdravniško službo. Mnoge sta ozdravila zastonj, po svoji osebni oskrbi.
Vir
V prvi evharistični molitvi ali kanonu, ki je sedanjo obliko dobila v 5. stoletju, se v spominu svetnikov poleg dvanajsterih apostolov in desetih rimskih mučencev omenjata tudi Kozma in Damijan kot edina svetnika vzhodne Cerkve. To pričuje o njunem prastarem češčenju, ki se je z Vzhoda razširilo tudi na Zahod. Papež Feliks III. jima je že v začetku 6. stoletja dal na rimskem Forumu, na ostankih dveh poganskih templjev, postaviti lepo cerkev. Rimski martirologij za 27. september poroča: »V Egeji, pristaniškem mestu v Kilikiji v Mali Aziji, sta umrla brata in mučenca Kozma in Damijan; med Dioklecijanovim preganjanjem sta morala pretrpeti mnogo mučenj: nadeli so jima verige, ju zaprli v ječo, potem so ju vrgli v morje, ju postavili na grmado, pribili na križ, kamnali in ju streljali s puščicami. Ko sta vse to z božjo pomočjo nepoškodovana prestala, so ju obglavili. Z njima vred so bili obglavljeni tudi trije njihovi telesni bratje Antim, Leontij in Evrepij.«
Pobožna legenda je usodo sv. Kozma in Damijana okrasila s posebno ljubeznijo. Njuna domovina, ve povedati, je bila Arabija, kjer sta se naučila zdravniške vede in z očitno božjo pomočjo ozdravila tudi mnogo takih bolnikov, ki so jih drugi zdravniki imeli za neozdravljive. Ljudi sta zdravila brezplačno, kajti kar sta dobila od Boga, naj pripada Bogu. Ko sta ozdravila neko bogato plemkinjo, je ta položila Damijanu k nogam plačilo in ga je tudi vzel. Kozma je bil žalosten, ko je to videl, in je bratu rekel, da bo šel svojo pot in da niti v grobu noče biti skupaj z njim, če denarja ne vrne. Ponoči se je Kozmi prikazal Jezus in mu dejal, naj brata ne obsoja, kajti podarjenega denarja ni sprejel iz lakomnosti, ampak zato, da bo pomagal revnim. Njuno zasliševanje pred Lizijem, cesarskim namestnikom v Ciliciji, in obsodba k čedalje hujšim kaznim se v ničemer ne loči od podobnih, zgodovinsko izpričanih zasliševanj krščanskih mučencev. Že v prvih odgovorih na sodnikova vprašanja slišimo prepričljive besede, ki so neminljive, pa čeprav bi vse drugo, kar se poroča o Kozmi in Damijanu, ne imelo zgodovinske podlage. Te besede so: »Ozdravljala sva bolj z božjo močjo kakor s svojim znanjem. Ni nama za zemske dobrine, zakaj Kristusova sva.«
Iz teh besed veje živi duh prvega krščanstva, junaški duh mučencev. Zaradi teh besed je vredno, da god bratov Kozme in Damijana še vedno obhajamo. Že davno so ju za svoja posebna zavetnika izbrali zdravniki in lekarnarji. Poleg svetega Roka in svetega Boštjana sta bila češčena kot pomočnika proti kugi. Na Slovenskem jima je posvečena župnijska in romarska cerkev na Krki na Dolenjskem, imata pa še devet podružnic in mnogo oltarnih slik. Na Krki so njuni imeni združili v eno samo: imenujejo ju ‘Kozmijana’. Svoje dni so Krčani na god Kozmijanov slovesno obhajali svoj sejem s slovesno dopoldansko mašo. Domačinom so se pridružili romarji od blizu in daleč.
Svetnika upodabljajo kot mlada zdravnika v dolgi vzhodnjaški obleki, obšiti s kožuhovino, in z visokim pokrivalom. V roki držita zdravniško stekleničko in zdravniško orodje ali Merkurjevo palico z dvema kačama, ki je bila od nekdaj znamenje zdravnikov. Poleg zdravnikov in lekarnarjev, zobozdravnikov, kirurgov in zdravniških šol so ju izbrali za svoja zavetnika še drogeristi, brivci, fiziki in slaščičarji.
Ime Damijan (‘krotilec’) je pri nas pogostejše kot pa Kozma (‘urejeni’).
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Sveti Kozma in Damjan sta bila dvojčka, rojena v 3. stoletju na območju današnje Sirije (takratne rimske province). V Siriji in Kilikiji (današnja južna Turčija) sta študirala medicino in postala izjemno cenjena zdravnika.
Njuna posebnost je bila, da za svoje zdravstvene storitve od bolnikov nista nikoli vzela plačila ali darov. Zaradi tega sta v krščanskem izročilu dobila vzdevek Anargyroi (grško: Ανάργυροι), kar v prevodu pomeni »Brezplačnika« ali »Brezsrebrnika«. Bolnikov nista zdravila le z zdravili in kirurškimi posegi, ampak sta jih s svojim zgledom in molitvijo usmerjala k veri v Jezusa Kristusa.
Med grozljivim preganjanjem krščanskih vernikov pod rimskim cesarjem Dioklecijanom (okoli leta 303) sta bila ujeta. Rimski namestnik Lizij ju je poskušal z mučenjem prisiliti, da bi se odpovedala veri in darovala poganskim bogovom. Zgodovinski viri in izročilo navajajo, da sta preživela več poskusov usmrtitve (s potapljanjem, ognjem in križanjem), na koncu pa so njima in njunim trem bratom (Evtropiju, Leonciju in Antimu) z mečem odsekali glave.
Zgodba o tem čudežu je podrobno zapisana v znameniti Zlati legendi (Legenda Aurea), zbirki življenjepisov svetnikov, ki jo je v 13. stoletju sestavil nadškof Jakob de Voragine.
V Rimu je živel mož po imenu Justin, ki je bil predani cerkveni oskrbnik (dekan) v cerkvi, posvečeni svetima Kozmi in Damjanu. Justin je zbolel za hudim rakom ali gangreno na eni od svojih nog. Tkivo je že strohnelo in gnilo, bolečine pa so bile tako neznosne, da so zdravniki videli edino rešitev v amputaciji, a so se bali, da operacije ne bo preživel.
Justin je v hudem trpljenju noč prebedel v cerkvi ter goreče molil k svetima dvojčkoma za pomoč. Ko je naposled od izčrpanosti zaspal, je imel videnje: ob njegovi postelji sta se prikazala sveti Kozma in Damjan. V rokah sta nosila lekarniške posodice z mazili ter kirurške instrumente.
Eden od svetnikov je vprašal drugega: »S čim bova nadomestila to bolno in stronelo meso, ko ga odsekava?« Drugi pa je odgovoril: »Danes so na pokopališču svetega Petra v grob položili Etiopijca (Mavra). Idi in odsekaj njegovo zdravo nogo, da z njo nadomestiva to bolno.« Svetnika sta v videnju Justinu odsekala bolno, gnilo nogo. Nato sta odhitela na pokopališče, odsekala nogo pred kratkim umrlemu Etiopijcu, jo prinesla nazaj ter jo s posebnim nebeškim mazilom brezhibno pritrdila na Justinov štrcelj.
Ko se je Justin zjutraj zbudil, ni več čutil nobene bolečine. Ko je dvignil odejo, je presenečen ugotovil, da ima popolnoma zdravo nogo, ki pa je bila opazno temnejše (črne) polti. Novica o čudežu se je bliskovito razširila po Rimu. Množica ljudi je skupaj z zdravniki odhitela na pokopališče, da bi preverila grob umrlega Etiopijca. Ko so odprli krsto, so bili osupli: umrli mož je v krsti ležal z Justinovo amputirano, od raka uničeno nogo, medtem ko je Justin hodil z njegovo zdravo, temno nogo.
V krščanski ikonografiji ter na slikah in kipih ju prepoznamo po naslednjih predmetih: lekarniške in kirurške posode (posodice za mazila, možnarji), zdravniški instrumenti (skalpel, pincete, škarje), stekleničke za zdravila, palmove veje (simbol mučeništva), zvitki ali knjige (simbol medicinskega znanja), mavrska ali črna noga (spomin na njun najbolj znan čudež transplantacije).
Sveti Kozma in Damjan sta nebeška zavetnika številnih poklicev in ustanov: zdravnikov, kirurgov in zobozdravnikov, lekarnarjev, farmacevta in kemikov, bolnišnic, bolnikov in operirancev, mest: Rim, Firence, Essen ter številnih župnij po svetu in v Sloveniji (npr. Župnija Krka). Godujeta 26. septembra.
Vir
Vsi prevodi so neuradni, za osebno, pastoralno in študijsko rabo.
Prevod in ureditev: svetniki.org. Besedilo nima statusa uradnega cerkvenega prevoda.
Views: 930