Zavetnica gospodinj, služkinj, peric, kuharic…
Atributi: kuhalnica, šop ključev, posodica z mazilom, na oknu strasbourske katedrale iz leta 1350 pa ima krono, ki naj bi označevala njen izvor.
Imena: Marta, Marte, Martha, Marti, Martica, Martika …
Cerkve v Sloveniji/svetu: v Sloveniji je ena cerkev sv. Marte, kapucinska cerkev, podružnica župnije Marijinega vnebovzetja v Kopru.
V Provansalskem mestu Tarascon je bila v 12. stoletju postavljena cerkev sv. Marte, da bi v njej častili njene domnevne relikvije. V cerkvi stoji sarkofag s številnimi reliefi, njenih kosti pa ni več.Marta je živela z bratom Lazarjem in sestro Marijo Magdaleno v Betaniji blizu Jeruzalema. Jezus je bil z njimi tesno povezan, pogosto pa je tudi bival v njihovi hiši. Marta je vedno skrbela za dobro počutje svojega gosta, nekega dne pa je potožila Jezusu, da Marija ne pomaga v gospodinjstvu, ampak samo posluša njegove besede.
Ko je umrl Lazar je Marta Jezusu priznala zvestobo, ta pa je obudil Lazarja, zaradi česar se je spreobrnilo veliko Judov. Po legendi naj bi jo Judje potem pregnali skupaj z Marijo in Lazarjem. Z ladjo so pispeli v Marseille. Marta naj bi v bližini ustanovila samostan, kjer je živela do smrti z enakomislečimi ženskami v devištvu in asketskem življenju.
Goduje 29. julija.
Gospod Bog, v sveti Marti občudujemo tvojo dobroto. Ugajala ti je njena postrežljivost, sprejmi tudi našo dobro voljo v tvoji službi. (prošnja nad darovi)
Vir
Marto bi lahko imenovali tudi Jezusovo »gospodinjo«, saj se je za vedno »vpisala« med zavetnike žena, ki pozabljajo nase, da lahko požrtvovalno skrbijo za druge. Kljub navidezni graji (»Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari« in »Marija si je izvolila boljši del«) se je Jezus v njeni hiši gotovo dobro počutil in sprejemal njeno gostoljubje. Prav Marta je je kasneje, ob smrti brata Lazarja, izpovedala svojo vero in k Jezusu privedla tudi svojo sestro Marijo.
Ime: Marta izhaja iz aramejskega imena, ki pomeni »gospa, gospodinja«.
Rodila se je v času okrog Jezusovega rojstva v Betaniji pri Jeruzalemu, umrla pa v prvem stoletju, okoli l. 80 v Tarasconu v Provansi, blizu Marseilla v Franciji.
Družina: Bila naj bi najstarejša hči premožnih staršev, družina je bila spoštovana in ugledna. Imela je še sestro Marijo in brata Lazarja.
Izgon: Legendarno izročilo pravi, da so veliki duhovniki hkrati z Jezusom sklenili umoriti tudi Lazarja. Tako so njega in obe sestri nagnali v razmajan čoln brez vesel in jader ter jih pognali na valovito in vetrovno morje. Božja roka pa je čoln vodila skozi vse nevarnosti ter jih pripeljala do pristaniškega mesta Marseille na francoski obali. V bližini tega mesta naj bi Marta pozneje ustanovila samostan, kjer naj bi skupaj z enako mislečimi ženami v devištvu in asketskem življenju živela še trideset let.
Skupnost: Po Marti se imenujejo »sestre sv. Marte«, kongregacija, ki je bila ustanovljena leta1894 v Kanadi.
Zavetnica: gostoljubnosti, gospodinj, kuharic, služkinj, delavk, peric, hišnih poslov, gostilničarjev, hotelirjev, kiparjev, slikarjev; priporočajo se ji proti krvavitvam in v smrtni uri.
Izpoved vere: »Trdno verujem, da si ti Mesija, Božji Sin, ki prihaja na svet« (Jn 11,27).
Upodobitve: Upodabljajo jo kot preprosto ženo, največkrat s plaščem in ruto na glavi. Pri sebi ima različne atribute: kuhalnico, posodico z mazilom oz. blagoslovljeno vodo, šop ključev. Včasih je ob njej zmaj (ki ga je pregnala in rešila mesto Tarascon), redke pa so upodobitve, ko drži v rokah rožni venec in knjigo.
Legenda: Malo pred smrtjo zasliši nebeško godbo in vidi, kako angeli spremljajo dušo njene sestre Marije v nebesa. Ko tudi sama zahrepeni po tem, je kmalu uslišana. Prikaže se ji Kristus in ji reče: »Pridi, preljubezniva moja! Ti si me na zemlji sprejemala v svojo hišo, jaz pa bom tebe sedaj sprejel v svoje, večno bivališče.«
Zadnje besede: »V tvoje roke, Gospod, izročam svojo dušo!«
Grob: V mestu Tarascon so v 12. stoletju postavili cerkev svete Marte in v njej častili njene relikvije. Tam je v veličastni kripti še danes njen sarkofag, kosti pa ni več.
Goduje: 29. julija.
Molitev: »Gospod Bog, v sveti Marti občudujemo tvojo dobroto. Ugajala ti je njena postrežljivost, sprejmi tudi našo dobro voljo v tvoji službi.« (prošnja nad darovi)
Vir
Med redkimi iskrenimi in požrtvovalnimi prijatelji, ki so bili Jezusu zvesti ves čas njegovega zemeljskega življenja, je bila tudi družina Marte iz Betanije. Jezus je bil pri njej in njeni sestri Mariji ter bratu Lazarju vedno dobrodošel. Njihova hiša je bila kotiček, kamor se je vedno lahko zatekel, da si odpočije in naužije pristne, nenarejene domačnosti in gostoljubja. Marta, glava družine, gospodinja, mu je vselej z veseljem in največjo pozornostjo postregla in mu tako po svoje izkazala svojo vdanost in ljubezen. Jezus to ceni, zato njegovega stavka »Marija si je izvolila najboljši del« ne gre razumeti kot kritiko Martine gospodinjske vneme in skrbi. Jezus dobro ve, da se tudi za Martino »zunanjostjo« skriva iskren namen služiti Gospodu. Želi jo le opozoriti, da je treba gostu (Bogu) ne samo postreči, pač pa mu tudi prisluhniti. Marta si je te besede dobro zapomnila, saj nas ob Lazarjevi smrti preseneti s svojo globoko vero v Jezusa, Božjega Sina, in vstajenje od mrtvih. Nič ne vemo o tem, kako se je Martino življenje, življenje njenega brata in sestre končalo. Vse, kar povedo evangelisti, je, da so veliki duhovniki hkrati z Jezusom sklenili umoriti tudi Lazarja. Legendarno izročilo pravi, da so vse tri nagnali v razmajan čoln brez vesel in jader ter jih pognali na valovito in vetrovno odprto morje. Božja roka pa je čoln vodila skozi vse nevarnosti ter jih pripeljala do pristaniškega mesta Marseille na francoski obali. Tu je Lazar oznanjal Kristusa in postal škof. Marta pa je s svojo deklo Marcelo zbirala ob sebi neomožena dekleta in živela z njimi v samoti v pobožnosti in deviški čistosti.
Ime: Marta izhaja iz aramejskega imena, ki pomeni »gospa, gospodinja«.
Rodila se je v času okrog Jezusovega rojstva, umrla pa okoli leta 80.
Družina: Bila naj bi najstarejša hči premožnih staršev; imela je še sestro Marijo in brata Lazarja.
Upodobitve: Upodabljajo jo kot preprosto ženo, največkrat s plaščem in ruto na glavi. Pri sebi ima različne atribute: kuhalnico, posodico z mazilom oz. blagoslovljeno vodo, šop ključev. Včasih je ob njej zmaj (ki ga je pregnala in rešila mesto Tarascon), redke pa so upodobitve, ko drži v rokah rožni venec in knjigo.
Legenda: Malo pred smrtjo zasliši nebeško godbo in vidi, kako angeli spremljajo dušo njene sestre Marije v nebesa. Ko tudi sama zahrepeni po tem, je kmalu uslišana. Prikaže se ji Kristus in ji reče: »Pridi, preljubezniva moja! Ti si me na zemlji sprejemala v svojo hišo, jaz pa bom tebe sedaj sprejel v svoje, večno bivališče.«
Marto bi lahko imenovali tudi Jezusovo »gospodinjo«, saj se je za vedno »vpisala« med zavetnike žena, ki pozabljajo nase, da lahko požrtvovalno skrbijo za druge. Kljub navidezni graji (»Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari« in »Marija si je izvolila boljši del«) se je Jezus v njeni hiši gotovo dobro počutil in sprejemal njeno gostoljubje. Prav Marta je je kasneje, ob smrti brata Lazarja, izpovedala svojo vero in k Jezusu privedla tudi svojo sestro Marijo.
Izgon: Legendarno izročilo pravi, da so veliki duhovniki hkrati z Jezusom sklenili umoriti tudi Lazarja. Tako so njega in obe sestri nagnali v razmajan čoln brez vesel in jader ter jih pognali na valovito in vetrovno morje. Božja roka pa je čoln vodila skozi vse nevarnosti ter jih pripeljala do pristaniškega mesta Marseille na francoski obali. V bližini tega mesta naj bi Marta pozneje ustanovila samostan, kjer naj bi skupaj z enako mislečimi ženami v devištvu in asketskem življenju živela še trideset let.
Skupnost: Po Marti se imenujejo »sestre sv. Marte«, kongregacija, ki je bila ustanovljena leta1894 v Kanadi.
Izpoved vere: »Trdno verujem, da si ti Mesija, Božji Sin, ki prihaja na svet« (Jn 11,27).
Zadnje besede: »V tvoje roke, Gospod, izročam svojo dušo!«
Grob: V mestu Tarascon so v 12. stoletju postavili cerkev svete Marte in v njej častili njene relikvije. Tam je v veličastni kripti še danes njen sarkofag, kosti pa ni več.
Goduje: 29. julija.
Atributi: kuhalnica, šop ključev, posodica z mazilom
Zavetnica: gostoljubnosti, gospodinj, kuharic, služkinj, delavk, peric, hišnih poslov, gostilničarjev, hotelirjev, kiparjev, slikarjev; priporočajo se ji proti krvavitvam in v smrtni uri.
Cerkve: v Sloveniji je ena cerkev sv. Marte, kapucinska cerkev, podružnica župnije Marijinega vnebovzetja v Kopru.
Molitev: »Gospod Bog, v sveti Marti občudujemo tvojo dobroto. Ugajala ti je njena postrežljivost, sprejmi tudi našo dobro voljo v tvoji službi.« (prošnja nad darovi)
Splet: www.themarthas.com
Vir
Spomin svete Marte, ki je v Betaniji blizu Jeruzalema sprejela v svojo hišo Gospoda Jezusa in ob smrti brata izpovedala: »Ti si Kristus, Sin Boga, ki si prišel na svet«.
Vir
Slovenski pregovor pravi: »Gost v hišo, Bog v hišo.« Ob današnji godovnjakinji ga je treba razumeti dobesedno. Njen dom v Betaniji nad Jeruzalemom, kjer je živela skupaj s sestro Marijo in z bratom Lazarjem, je bil namreč vedno odprt za Jezusa in njegove spremljevalce. Evangelist Luka nam slika prizor, ki zaživi pred našimi očmi vselej, ko slišimo ime Marta.
Ko so potovali, piše Luka, je prišel v neko vas in žena z imenom Marta ga je sprejela v svojo hišo. Imela je sestro, ki ji je bilo ime Marija. Ta je sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegovo besedo. Marta pa je imela s postrežbo polne roke dela. Pristopila je in rekla: »Gospod, ti ni mar, da me sestra pušča samo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!« Gospod ji je odgovoril: »Marta, Marta, skrbna si in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izvolila najboljši del, ki ga ji nihče ne bo vzel.«
Navidez zvenijo te besede kot graja Martine gostoljubnosti; če pa njeno prizadevnost presojamo v luči Jezusove napovedi vesoljne sodbe, kjer slišimo njegove pohvalne besede: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli …«, spoznamo, da je Marta ravnala pravilno. Razlagalci Svetega pisma poudarjajo, da Jezus s svojimi pohvalnimi besedami na račun Marije ni hotel podcenjevati Martine skrbnosti, želel je le poudariti, da ima skrb za zveličanje prednost pred vsem drugim.
Prisluhnimo še razlagi svetega Avguština: »Marta, bodi mirna: za svojo zvesto službo si blagoslovljena, za svoj trud si želiš plačila, počitek. Zdaj imaš veliko dela, rada bi nasičevala umrljiva telesa, četudi svetnikov. Toda ko prideš v nebeško domovino, ali boš našla popotnika, da ga sprejmeš pod streho? Ali boš našla lačnega, da mu odlomiš kos kruha? Žejnega, da ga napojiš? Bolnika, da ga obiščeš? Prepirljivca, da ga spraviš? Mrliča, da ga pokoplješ? Vsega tega tam ne bo. A kaj bo torejtam? To, kar si je Marija izvolila: tam ne bomo nasičevali, ampak se bomo nasičevali. Zato bo tam v zvrhani meri vsega, kar si je tukaj Marija izvolila: z obložene mize je pobirala drobtine Gospodove besede.«
Evangelist Janez v svojem poročilu o obujenju mrtvega Lazarja lepo pokaže, kako je Marta, čeprav razočarana, ker ni prišel na prvi klic in brata rešil, ob srečanju z Jezusom izpovedala trdno vero vanj in v njegovo čudežno moč. V dneh trpljenja ni šla kakor druge žene, da bi spremljala Učenika na njegovi poti v smrt, temveč je ostala doma, ker je bila v skrbeh za brata Lazarja. Veliki duhovniki so namreč sklenili, da umorijo tudi Lazarja, ker je zaradi njegovega obujenja od mrtvih mnogo Judov verovalo v Jezusa. Drugih poročil o Marti, Mariji in Lazarju nimamo.
Marto upodabljajo kot gospodinjo s šopom ključev za pasom ali s kuhalnico v roki, včasih tudi s kotličkom z blagoslovljeno vodo, s katero kroti zmaja. Sveta Marta je zavetnica delavk, služkinj, gostilničarjev, gospodinj, kuharic, peric. Za nas vse je sveta Marta vzornica prisrčne gostoljubnosti.
Edina cerkev sv. Marte na slovenskih tleh je cerkev nekdanjega kapucinskega samostana v Kopru, kjer je od aprila 1905 do septembra 1906 živel in spovedoval sv. Leopold Mandič.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.