V Nikomedíji (v Bitíniji, v današnji Turčiji), smrt svete Olimpíade, vdove, ki je še kot mlada zgubila soproga. Preživela je zelo pobožno v Carigradu ostali čas življenja med Bogu posvečenimi ženami. Pomagala je revnim in bila zelo zvesta Janezu Krizostomu, tudi v njegovem izgnanstvu.
Vir
Olimpija je bilo pogostno ime v starem poganskem in krščanskem veku. Današnja svetnica s tem imenom je bila otrok plemiškega rodu iz Carigrada, kjer se je rodila v letu 368. Osemnajstletna se je poročila, a je že po dvajsetih mesecih zakona postala vdova. Po moževi smrti se ni hotela drugič poročiti, ker se je odločila, da bo kot vdova služila Gospodu. Zanjo je zvedel tudi cesar Teodozij in lepo vdovo hotel omožiti z enim svojih sorodnikov. Olimpija pa o tem ni hotela niti slišati: »Če bi moj kralj – Kristus hotel, da živim v skupnem življenju z možem, bi mi prvega ne bil vzel. Ker pa je vedel, da nisem primerna za zakonsko življenje, mi je odvzel težko breme, me osvobodil poslušnosti možu in mojemu srcu naložil lahek jarem vzdržnosti.« Cesar je končno popustil, vrnil ji je odvzeto polnoletnost in vsa pooblastila, da sama razpolaga s premoženjem, ki ga je zdaj Olimpija razdajala z obema rokama.
V tistih časih je Cerkev še podeljevala ženam diakonska posvečenja med molitvijo in polaganjem rok. To posvečenje žena ni uvrščalo v hierarhijo, imelo pa je značaj posvečenja za žensko pomožno službo v cerkveni skupnosti. Imenovale so se diakonise. Cerkev je to službo zaupala starejšim vdovam (prim. 1 Tim 3,11). Carigrajski škof Nektarij je Olimpijo izjemoma že pri petindvajsetih letih sprejel med diakonise. Na južni strani cerkve sv. Sofije je namreč dala zgraditi samostan in v njem skupaj z drugimi posvečenimi vdovami in devicami živela v spokornosti, molitvi in dobrih delih.
Olimpijin duhovni voditelj je bil sv. Janez Zlatousti, ki je kot patriarh hodil v samostan poučevat. Ko je moral v pregnanstvo, ga je Olimpija z drugimi ženami pričakala v krstilnici. Poslovil se je od njih z besedami: »Pridite, moje hčere, in me poslušajte! Dokončal sem svoj tek; verjetno me ne boste več videle. Prosim vas pa eno: nobena izmed vas naj ne opusti svoje službe ljubezni do Cerkve.«
Ko so Krizostoma zastraženega peljali čez Bospor, je v cerkvi sv. Sofije na nepojasnjen način izbruhnil ogenj in jo upepelil. Privržence pregnanega patriarha so obdolžili požiga in jih zaprli. Tudi Olimpija se je morala zagovarjati pred sodiščem. Neustrašeno je izjavila: »Do sedaj sem svoje veliko premoženje porabila za to, da sem Gospodu gradila svetišča in jih krasila. Kakor je znano, tisti, ki tako delajo, ne požigajo svetišč.« Ker ni hotela priznati novega nezakonitega škofa, je morala v pregnanstvo in je poslej živela v Nikomediji.
Umrla je leta 408, goduje pa 25. julija, ponekod pa 17. decembra.
Vir