Preganjanje kristjanov je v rimskem imperiju z večjimi ali manjšimi presledki trajalo tri stoletja. Za najhujše preganjalce veljajo cesarji Neron (tedaj sta umrla mučeniške smrti apostola Peter in Pavel), cesar Dioklecijan (tedaj je bilo največ mučencev) in cesar Decij, ki je vladal samo dve leti (249-251), toda prelil je veliko krščanske krvi.
12. junija leta 250 je izdal odlok, da morajo vsi podložniki cesarstva pred posebnimi komisijami izpričati svojo vdanost do državnih bogov ter s tem svojo zvestobo cesarju in to tako, da izročijo običajne darove (predvsem da pred kipi poganskih bogov in cesarjevim kipom zažigajo kadilo). Neposlušnost bo kaznovana z zaporom, zaplembo imetja in s smrtjo. Ta odlok je povzročil pravo organizirano preganjanje kristjanov, ki so bili v rimski državi že močna skupnost, kajti ti so odklanjali češčenje malikov in izkazovanje božjega češčenja cesarjem.
Veliko kristjanov ni tedaj pokazalo svoje zvestobe ter so iz strahu pred mukami in smrtjo vsaj na zunaj spolnili cesarjeve ukaze, s čemer so seveda zatajili svojo vero. Takrat in še danes velja Jezusova beseda: »Kdor bo mene zatajil pred ljudmi, tega bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom v nebesih.«
V Aleksandriji so zasliševali takšnega upornega kristjana, ki pa ni vzdržal mučenja; klonil je in bil pripravljem zatajiti svojo vero, da bi si rešil življenje. Pri tem njegovem dejanju so bili navzoči tudi rimski vojaki Amon, Zenon, Ptolemej in še starec Teofil. V dno duše so bili pretreseni zaradi vsega tega, kar se je dogajalo. Da bi omahujočemu vlili poguma, so ga spodbujali, naj vztraja. Pri tem so se sami javno razglasili za kristjane in uporno vztrajali, ko jih je sodnik pozval, naj svojo izjavo prekličejo. Razjarjeni sodnik jih je obsodil na smrt, ki so jo junaško pretrpeli.
Tudi zanje veljajo besede mučeniškega škofa sv. Ciprijana iz sverne Afrike, da se je v svojih služabnikih bojeval in po njih zmagoval Kristus. Ta zmaga je tem večja, čim glasneje so mučenci izpričevali svojo vero v njega in mu zaupali tudi v najhujši preizkušnji. Kristus je bil navzoč pri njihovem boju, jih podpiral, krepil in opogumil svoje vojščake ter vse, ki so terjali čast, da izpovedujejo njegovo ime.
Godujejo 20.decembra, ponekod 1. junija.
Vir
V Aleksandriji (v Egiptu), sveti vojaki: Amón, Zenón, Ptoloméj, Ingen, mučenci, in starček Teófil. Ko so stali pred sodiščem, so ga z obrazom, očmi in kimanjem z glavo poskušali dvigati k zvestobi. Ker se je zaradi tega zagnalo proti njim vpitje vsega ljudstva, so pridrli na sredo in izpričali, da so kristjani. po njihovi zmagi je Kristus, ki je dajal svojim stanovitnost, slavno zmagal.
Vir
Pri Aleksandriji, spomin blaženih mučencev: Ámona, Zénona, Ptoleméja, Íngena in Téofila. Bili so na sodišču, ko je neki kristjan med mučenjem kolebal in se že skoraj odrekel veri, zato so ga skušali vzpodbuditi z obrazi, očmi in namigi. To je bil vzrok, da je začelo vse ljudstvo nanje vpiti, oni pa so skočili na sredo in izpovedali, da so kristjani. Kristus, ki je svojim podelil takšno srčnost, se je z njihovo zmago tako zmagovito proslavil.
Vir
12. junija leta 250 je odlok cesarja Decija, da morajo vsi podložniki cesarstva biti vdani državnim bogovom in tako pokazati vdanost in zvestobo cesarju, sprožil veliko preganjanje kristjanov. Prav kristjani so namreč odklanjali češčenje malikov, zato so njih zasliševali in jih tudi z mučenjem silili, da so zatajili svojo vero.
Tako se je na zaslišanju nekega kristjana v Aleksandriji zgodilo, da ta ni vzdržal mučenja in je klonil, ter bil pripravljen zatajiti vero, da bi si rešil življenje. Na zaslišanju je bilo tudi nekaj rimskih vojakov (Amon, Zenon, Ptolomej in Ingenes), ki jih je ta prizor mučenja pretresel. Da bi opogumili omahujočega kristjana, so se tudi sami javno razglasili za kristjane in pri tem so tudi vztrajali, čeprav jih je sodnik pozval, naj to prekličejo. Ker tega niso storili so bili obsojeni na smrt in usmrčeni. Zanje veljajo besede sv. Ciprijana, da se je v svojih služabnikih boril in po njih zmagoval Kristus, ki daje moč vanj verujočim v sorazmerju z njihovim zaupanjem. Prisostvoval je njihovemu boju, podpiral, krepil in opogumil je svoje vojake in vse, ki so vztrajali, da izpovedujejo njegovo ime. Sv. Zenonu je posvečena cerkev v Hrvojih v Slovenski Istri.
Vir